Akademska pomlad 2021

Oddaja
16. 4. 2021 - 14.00

( "Bokeh Spring Storm" by ♥ L i l a c ♥ is licensed under CC BY-NC-ND 2.0 )

 

Drage kolegice in kolegi, spoštovano vodstvo.

 

26. oktobra 2020 smo morali z odlokom RS zapreti fizična vrata naše fakultete in se preseliti v virtualno okolje Zooma in podobnih spletnih orodij, kjer smo ostali vse do danes. Povod za moje pisanje je naraščajoča apatičnost študentov, pa tudi moja, ki po 26 tednih, ja, prav ste slišali, ni prav nič presenetljiva. 

 

S štirimi navidez različnimi posamezniki o njihovih izkušnjah študija v karanteni
 / 8. 4. 2020

Vse te tedne smo večinoma nemo opazovali dogajanja v vladi in strokovni skupini, ki naj bi sprejemala strokovno utemeljene ukrepe za obvladovanje epidemije covid-19. Kljub pomladni izkušnji in temu, da je praktično ves drugi semester potekal na daljavo, nas je jesen očitno ujela povsem nepripravljene. Popravek, ne nas, ampak vlado. Mi smo se v skladu z navodili in smernicami vlade pripravili na izvedbo t. i. hibridnega pedagoškega procesa, s katerim se je vodstvo ukvarjalo dobršen del lanskega poletja. Na fakulteti naj bi bila vsak teden približno ena četrtina študentov, s čimer bi oblikovali 4 varne »mehurčke«, ki se med seboj ne bi mešali. 

 

Sistem se nam, pedagogom, ni zdel optimalen, saj je od nas zahteval precejšen napor ob usklajevanju predavanj v živo in preko Zooma. V predavalnici smo imeli eno četrtino skupine, tri četrine pa so predavanje spremljale na daljavo. Tudi študenti nad hibridno izvedbo niso bili navdušeni, saj jim je bilo lažje spremljati predavanje, če je predavatelj sedel pred ekranom in se v celoti posvečal le njim. Vse te nevšečnosti in »porodne« težave so se hitro končale. Po zgolj 14 dneh in le polovici študentov v predavalnicah smo se namreč zaprli. Pridno. Ubogljivo. Odgovorno, se nam je zdelo. Odgovorno do starostnikov, kroničnih bolnikov in vseh ostalih ranljivih skupin , ki naj bi jih tako zaščitili. 

 

O neenakosti izhodišč pri šolanju na daljavo
 / 17. 1. 2021

To se je zgodilo le nekaj tednov po pedagoški klavzuri, kjer sta bili gostji tudi vodja strokovne skupine za covid-19 pri vladi, profesorica doktorica Bojana Beović, doktorica medicine, in resorna ministrica, naša stanovska kolegica profesorica doktorica Simona Kustec. Iz njunega izvajanja je bilo jasno, da je ob upoštevanju osnovnih pravil varnega obnašanja, kot je nošnja mask, ohranjanje fizične razdalje in razkuževanje rok, prenos okužbe na fakulteti zelo malo verjeten. Kot rečeno, po 14 dneh hibridnega pedagoškega procesa smo v celoti prešli v virtualno okolje, kljub temu da smo upoštevali vse: maske, razdaljo, razkuževanje, varne tedenske mehurčke. Zaprli smo se tako rekoč brez besed.

 

Med pedagogi sta nastala dva tabora – eden se je zavzemal za predavanja v živo, drugi za absoluten prehod v virtualno okolje. V tistem času je bilo vprašanj več kot odgovorov, neznank veliko in do neke mere sem uspela razumeti tudi stališče tistih, ki niso želeli priti na fakulteto. Nekateri so sodili oziroma sodijo med ranljive skupine in so bili njihovi strahovi povsem utemeljeni, drugim se je zdel prehod v virtualno okolje za vse enostavno boljša rešitev. 

 

Na »srečo« nas je vlada rešila dileme in nam enostavno prepovedala pedagoški proces v živo. Prepričana sem, da takrat nihče ni niti pomislil, da bomo 26 tednov kasneje še vedno točno tam, kjer smo obtičali 26. oktobra 2020. Kako je mogoče, da so vrata fakultet, kjer se je bilo po oceni političnega in strokovnega vrha oktobra skorajda nemogoče okužiti – seveda ob upoštevanju osnovnih varnostnih ukrepov –  še vedno zaprta? Kako in kdaj smo postali – in ostali – najnevarnejše žarišče okužb? Kako je mogoče, da smo bili priča protestom dijakov, njihovim globam in po besedah naše resorske ministrice »njihovemu vstopu v svet odraslosti in odgovornosti«, slovenske univerze z nami vred pa so v glavnem molčale in molčijo?

 

Priča smo vedno večji represiji policije, eroziji demokracije, uničevanju medijev, uničevanju demokratičnih inštitucij, predvsem pa uničevanju mladih življenj. Lomijo se duh mladih, njihova energija, zvedavost, želja po spoznavanju drugih, želja po spoznavanju novega, novih vsebin, širjenju obzorja ... Vse to se dogaja pred našimi očmi oziroma pred našimi ekrani ... mi pa nič. Decembra je sicer prišlo v medije protestno pismo rektorja UL, a žal je bilo to tudi vse. Univerza je bila v zgodovini slovenskega naroda proaktivna, glas upora, glas razuma, avantgarda. Sedaj pa smo si pustili natakniti nagobčnik. Mi, ki naj bi bili intelektualci, ki vzgajamo bodoče intelektualce. Kje je glas profesorjev in kaj za vraga je z nami narobe? Gre res za našo odgovornost do ranljivih? Za naš strah za lastno zdravje in zdravje svojih bližnjih? Ali pa morda za lastno komoditeto? Apatičnost? Strah pred maščevalnimi protiukrepi vlade? 

 

Vpliv epidemije na duševno zdravje otrok in mladostnikov
 / 7. 11. 2020

Še vedno pridno sledimo vsem navodilom vlade, kljub temu da ta dnevno dokazuje, da sta ji varnost in zdravje ljudi zadnja skrb. V teh dolgih 26 tednih so bili odprti vrtci, osnovne šole, gimnazije, tudi avtošole ... Ne vsi, ne ves čas, vendar so bili odprti, predvsem pa je z redkimi izjemami v veliki meri delovalo gospodarstvo. Očitno nam je vsem jasno, da je sedenje z masko v na tri četrt prazni predavalnici resnično najnevarnejše in najbolj neodgovorno dejanje, ki bi si ga v teh občutljivih časih lahko privoščili. Bistveno bolj nevarno kot delo v proizvodnji, v trgovinah, v B2B gostinskih obratih. Kje so zdaj vsi tisti »za otroke gre« pridigarji? Ali pa morda študenti niso več nikogaršnji otroci? 

 

DOVOLJ JE. DOVOLJ IN PREVEČ. 26 TEDNOV. Študentov ni več. Velika večina le še apatično čaka, da bo vsega skupaj konec, da jih spustimo ven ... ven iz vsega in od vsega. In da jim damo čim boljšo oceno, kot gre razumeti tiste izjemno redke – ko jih vsaj ne bi bilo – nastope naše resorne ministrice. Farsa je, da po takem akademskem letu kimamo, da so študentje vseeno usvojili znanje in kompetence, enake generacijam pred njimi, in da za ocenjevanje njihovega znanja uporabljamo enake kriterije. To seveda niti približno ne drži. Ker ne more držati. Nedvomno so med predmeti velike razlike v načinu dela, ampak pri mojih predmetih s področja tujega strokovnega jezika je interakcija temeljnega pomena. In po dveh semestrih – oziroma treh, če štejemo še pomladanskega – »zoomanja« interakcije ni več. 

 

Razvedrilno-bodrilni program Radia Študent
 / 27. 3. 2021

Pasivno poslušanje, utrujenost, naveličanost, nesposobnost koncentracije. In upam si trditi, da v tem prav velike razlike med predmeti ni. Prav tako to zagotovo ni pot k usvajanju znanja in kompetenc. Mogoče bi se morali za kakšen teden priklopiti na Zoom urnik svojih študentov, da bi lažje razumeli, kaj pomeni bolščati v ekran cele dneve, dan za dnem, teden za tednom. Kaj pomeni se po Zoomu povezovati s kolegi in delati projektne naloge, ostati na računalniku in študirati, brati gradiva online, pisati seminarske naloge, za lahko noč pa se s prijatelji dobiti še na Zoom, Facetime ali kakšni drugi virtualni pijači. In če boste zdržali 4 tedne, ne 26, si po mojem mnenju zaslužite jabolko navdiha našega predsednika države ali pa vsaj foto termin. 

 

No, pa da ne bom tako pesimistična. Konec leta 2020 je posijala luč na koncu tunela. Luč, ki se ji reče cepljenje. V debato o cepljenju, dostopnosti in vrstah cepiva se ne bom spuščala, saj za to nisem strokovno usposobljena, dotaknila pa se bom sončnega 30. marca, ko smo zaposleni naše fakultete veselo in optimistično odkorakali na cepljenje. 

 

Predvidevam, da smo se mnogi odločili za to tudi ali morda predvsem zaradi želje, da bi lahko ponovno odprli vrata fakultete in v njo sprejeli študente. Da bi pomagali mladim, ki naj bi bili zaradi virusa le malo ogroženi, plačali pa so nesorazmerno visoko ceno in se za vsaj 26 tednov odpovedali večini študentskega življenja, ki so ga ob vpisu na fakulteto oziroma v višji letnik pričakovali. Mnogi so se morali vrniti domov k staršem, od katerih so se v preteklosti že finančno osamosvojili, mnogi se niso imeli kam vrniti, ker domači pogoji za študij in življenje niso bili (več) primerni, mnogi tuji študenti so obtičali osamljeni in izolirani od študijskih kolegov, prijateljev, družine ... Vse to smo imeli – upam, da mnogi izmed nas - v mislih, ko smo se šli prednostno cepiti, čeprav ne sodimo v nobeno kritično kategorijo. Če temu ni tako in bomo še naprej sedeli pred ekrani računalnikov, potem je bila vse skupaj le farsa. Morda smo visokošolski učitelji tako visoko vnetljiva in nevarna kategorija, da tudi v osami pred računalnikom predstavljamo leglo okužbe in posledično generiramo tretji ali pa 26. val epidemije. Dvomim. 

 

Pomoč ŠOS študentkam in študentom v preteklem koronaletu
 / 25. 12. 2020

Če dvomite tudi vi, vas prosim in pozivam, da nekaj storimo. Vsi skupaj. Odprimo predavalnice – pa četudi le za skupine do 10 študentov. Zakaj bi bile laboratorijske vaje edina izjema? Zakaj družboslovci pristajamo na to potiskanje na rob družbe in univerze? Zakaj je oblikovanje kritičnega dialoga o problemih v družbi manj pomembno kot kemijski poskusi v laboratoriju ali delo v ambulantah? Ali tudi sami verjamemo, da smo za družbo tako nepomembni? Zahtevajmo odprtje študentskih domov, da se študenti lahko vrnejo na fakultete. Zahtevajmo vrnitev življenja na fakultete. Zahtevajmo odstop resorne ministrice, ki je osebno omogočala in aktivno sodelovala pri razkroju in propadanju lastnega resorja. 

 

Verjamem in želim verjeti, da je velika večina pedagogov nad trenutnim dogajanjem in razpadom družbe zgrožena, da enostavno ne najdemo več besed. Da po letu dni predavanj, konzultacij in izpitov na daljavo ter ob dodatnih psihičnih, socialnih in ekonomskih težavah, s katerimi se srečujejo tudi mnogi izmed nas, preprosto nimamo več energije. Verjamem, da nam ni vseeno za mlade, za akademsko svobodo univerze, za njeno vlogo in pomen v družbi. Pa tudi, da si vsi – enako kot študenti – na nek način samo želimo, da bi bilo vsega preprosto konec. 

 

Žal je pot razvoja naše države trenutno zelo jasna, kot je tudi jasno prikazana vloga univerze in intelektualcev. Ni je. Potrebujemo več šoferjev, mi pa smo nepotrebni in nezaželeni. In če se s tem ne strinjamo, bomo morali nekaj narediti, spremeniti, se oglasiti. Ne enkrat, ampak stokrat, tisočkrat, vsak dan znova. Postati moramo slišani in videni in naša proaktivnost naj bo za zgled tudi mladim, ki jih izobražujemo. Če se pokrijemo z blazino čez glavo, se bomo zbudili le še v večjo moro, kot je ta, v kateri trenutno živimo. Kot je zapisala Renata Salecl v svojem prispevku Otopelost in avtoritarizem: »Zato še en korak, dragi moji. Še enkrat poglejmo, kaj res šteje, kam gremo.«

Lektorica doktorica Nina Gorenc

Katedra za tuje strokovne jezike, FDV

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Bravo, podpišem!

Vedno bo moja profesorica! <3

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.