LINGUA IGNOTA: SINNER GET READY

Sargent House, 2021

HIDE YOUR CHILDREN, HIDE YOUR HUSBAND.

I AM RELENTLESS, I AM INCESSANT, I AM THE OCEAN

AND ALL WHO DARE LOOK UPON ME SWEAR ETERNAL DEVOTION.

Nad obledela polja so se zgrnili temni oblaki. Visoka trava, pod katero je gomazelo mnogotero žuželk, se je zazibala s pišem vetra. Ta je s seboj prinesel vonj po nečem zloveščem. Tokrat občutno bolj pritajeno, da se je lahko skrilo v sivini oblakov, v valovanju trave, celo v monotonem mrmranju molitve. Nad obledela polja, prekrita s kopreno motnih oblakov, se je zgrnilo Pohujšanje.

Ne, tokrat ne bo govora o Pohujšanju, o katerem je pisal Cankar v istoimenski farsi, temveč o tistem, ki se oklepa mnogih, še danes po zemlji hodečih, ki drugim prizadenejo bolečino ter trpljenje v obliki zlorabe in nasilja. To je tudi osrednja tema, ki jo že s svojim tretjim studijskim albumom raziskuje glasbenica Lingua Ignota. O njej smo na frekvenci 89,3 MHz povedali že marsikaj, vendar dajmo, na kratko, še enkrat. Kristin Hayter je ameriška interdisciplinarna umetnica, kantavtorica, po izobrazbi klasična vokalistka in velika ljubiteljica slanih krekerjev Cheezit, ki je nase opozorila že z izdajo svojega debitanskega albuma All Bitches Die. Ta je v kakofoniji hrupa skrival izredno vokalno tehniko in smisel za komponiranje. Samo sebe je po mnenju marsikaterega kritika presegla z izdajo dolgometražca Caligula leta 2019, letos pa se v malce drugačnem zvenu vrača z albumom SINNER GET READY, ki je izšel pri založbi Sargent House.

Od njenih prejšnjih projektov se SINNER GET READY razlikuje po izpiljeni zvočni produkciji, ki se umakne od izbruhov hrupa. Ti se transformirajo v pritajeno rožljanje, škrebljanje, prasketanje tradicionalnih apalaških inštrumentov. V središču inštrumentalne podlage ostajata klavir in orgle, ki sta odlično jedro, na katerega leže Kristinin glas. Umetnica z njim rokovnjači z zanimivimi vokalnimi tehnikami. Njen glas zdaj odjekne v uho parajoči polifoniji, kakor že v uvodnem komadu THE ORDER OF SPIRITUAL VIRGINS ali na petem REPENT NOW, CONFESS NOW, spet drugič nastopi sam, na primer v skladbi PERPETUAL FLAME OF CENTRALIA, enem bolj minimalistično zasnovanih komadov. Seveda se Hayter poslužuje tudi kričanja in renčanja, česar smo pri njej že navajeni iz prejšnjih projektov. Dober primer je skladba I WHO BEND THE TALL GRASSES. Na albumu je drugi po vrsti, poslušalcu pa se zaradi njega naježi sleherna dlaka na telesu – če se med prvo skladbo to slučajno še ni zgodilo. 

Odklon od njenega dosedanjega dela pa lahko zaznamo tudi v tematiki, ki zaznamuje album. Medtem ko se je glasbenica na prejšnjih izdajah osredotočala predvsem na sovraštvo in nujo po maščevanju, ki ju podžiga bolečina zlorabe in nasilja, nas SINNER GET READY ponese v ruralno Pennsylvanijo, kjer še danes vladajo krščanski ekstremizem in njegova okultna gibanja, utemeljena predvsem s strahom pred Bogom in večnim trpljenjem. Kristin se je na albumu tako odločila postaviti v vlogo pridigarke. S svojim gromkim glasom in slikovitimi besedili o večni pogubi in božjem srdu nagovarja bogaboječega vernika – v tem primeru poslušalca – h kesanju. Včasih se pridigarkine besede iz groženj spremenijo v pritajeno moledovanje ... tako postane mučenica. Umetnica to motiviko in vloge, ki jih igra, uporablja za slikanje osebne zgodbe – bolečina, ki jo je prestala, in na novo najdena moč za nadaljevanje bitja njenega boja sta močno občutni že v njenem glasu. Album pa poleg osebne izpovedi in občutenj razkriva tudi kritično noto – predvsem do že prej omenjenih verskih skrajnežev, ki svoja prepričanja in vero marsikdaj izrabljajo za dejanja, s katerimi škodujejo drugim. To je razvidno predvsem iz zvočnih vzorcev vernikov, vzetih iz intervjujev in pričanj, ki se občasno pojavijo na albumu. Tako denimo v zadnji skladbi albuma, THE SOLITARY BRETHREN OF EPHRATA, slišimo izsek iz intervjuja, v katerem neka vernica pripoveduje o tem, kako je ni strah, da bi se okužila z virusom, saj jo ščiti Jezusova kri, s katero je prekrita. Iste besede malo prej odpoje tudi Kristin. Na komadu THE SACRED LINAMENT OF JUDGEMENT pa lahko slišimo ameriškega evangelista in televizijsko osebnost, ki se pred publiko spokori za svoje spolne nespodobnosti. Nekdo iz publike se zadere, naj se pobere z odra, medtem ko se v ozadju vleče inštrumentalni drone.

Kljub temu, da se na celotnem albumu prepletata zgolj liturgična glasba in avantgardni folk, je Lingua Ignota lanskoletno karantensko raziskovanje Pennsylvanije in njene zgodovine transformirala v glasbeno delo z intenziteto, močnejšo od marsikaterega metalskega albuma, in cinizmom družbene kritike, ki je bolj porogljiv kot na mnogih pankerskih platah. Razkriva in meče luč na pohujšanje, ki se dogaja v skritih kotičkih ruralnega podeželja, kjer še vedno vladajo konservativne vrednote in religiozni ekstremizem in marsikdaj služijo kot opravičilo za grozodejstva, ki jih zagrešijo nekateri posamezniki. Lingua Ignota se zato v zadnjo od svojih vlog postavi kot glasnica poslednje sodbe. Močno obsoja dejanja zlorab, sovraštva in nasilja in njihovim storilcem napoveduje maščevanje takih razsežnosti, da jih ne more odrešiti nobena pokora. S tem pa daje zavetje tako sebi kot marsikateri žrtvi, ki si v njeni glasbi lahko poišče uteho.