Onkraj verskega pokrivala

Aktualno-politična novica
7. 9. 2021 - 16.00

Zapoved, prepoved ali kulturna prilagoditev? Dvom o tem, ali so verska pokrivala predmet kulture ali politike, je upravičen; politične zapovedi in prepovedi namreč premeščajo oblačilno kulturo iz vsakdanje v simbolno sfero. Pri pokrivalih, ki jih za izkazovanje verske pripadnosti bržkone najdemo v vseh svetovnih verah, gre v prvi vrsti za sledenje vrednotam in načelom določene veroizpovedi. Versko pokrivalo seveda ni le kos oblačila, potrošniški produkt, ki bi individuumu omogočal samoizpopolnjevanje, temveč je neposredno povezano s sistemom verovanja. Kljub temu da so pokrivala oziroma, širše, oblačilna kultura v tem kontekstu versko pogojena, jih nedvomno ne moremo oklicati za verske simbole, saj imajo ti funkcijo vpoklica v vlogo vernika. A meja med versko pogojenostjo, političnim sporočilom tovrstnih oblačil in njihovo percepcijo je bila skozi zgodovino in je še danes nedorečena; nedorečena do te mere, da je predvsem v trenutni dobi globalizacije postala kvečjemu obris. 

Ko so na Bližnjem vzhodu z judaizmom vzcvetele abrahamske religije, so bila verska pokrivala - ta bomo v obravnavi zgolj zaradi trenutnega družbenega momenta omejili na ženska – predvsem znak razkošja; lasišča in »kočljive« predele telesa so si zakrivale premožnejše ženske, ki so bile tako ustrezno opremljene za molitev. V sami srži so imele tančice vlogo zakrivanja ob molitvi in verskih, pa tudi vsakdanjih združevanjih; da bi ženske utelesile skromnost in omejile hrepenenje moških po grehu, so nosile naglavna pokrivala, ki so bila, kot je za oblačilno kulturo v navadi, tudi statusni simbol. Tiste, ki so bile bolje in predvsem ustrezneje oblečene, so bile posledično deležne »bližje interakcije z bogom«, v vsakdanjem življenju pa je bilo pokrivalo indikator sklenjene zakonske zveze.

bell hooks o razredni razliki med reformizmom in radikalizmom, Ana Frank o turški modernizaciji in novi ženski
 / 12. 7. 2014
V sedmem stoletju se začne s prerokom Mohamedom obdobje hitrega širjenja islama, tretje velike abrahamske vere, ki jo nedvomno največkrat povezujemo z verskimi pokrivali. Namembnost verskih pokrival v islamu bržkone sledi krščanstvu in judovstvu, pa čeprav muslimanska sveta knjiga Koran nikoli ni izrecno zapovedovala zakrivanja ženskega telesa. So pa muslimanski kleriki s tolmačenjem svete besede zapovedovali in še zapovedujejo nošnjo muslimanskih ženskih pokrival, ki jih zaradi raznovrstnosti še zdaleč ne moremo prešteti na prste ene roke. V svetovnem merilu prednjači hidžab, pokrivalo, ki zakriva vse predele telesa z izjemo obraza. V arabskem svetu, predvsem v deželi izvora islama, Saudovi Arabiji, je ženskam v okviru patriarhalne družine najpogosteje zapovedana nošnja nikaba, pokrivala, ki razkriva le oči. Najbolj drastično obliko zakrivanja telesa pa predstavlja burka, ki ima namesto reže za oči le tanko luknjasto čipko. 

Zakonsko so muslimanska pokrivala zapovedana v treh državah: v Iranu in indonezijski provinci Aceh morajo ženske nositi hidžab, v Afganistanu so morale pod prvo vladavino talibov nositi burko, ki so jo po letošnji vrnitvi na oblast vnovič uzakonili. V preostalih delih muslimanskega sveta je zapovedovanje ženske oblačilne kulture prepuščeno lokalnim skupnostim in je v domeni moških skrbnikov – to so najpogosteje očetje, partnerji in bratje. Nič presenetljivega ni, da tovrstne zapovedi izvirajo iz patriarhalnih vzgibov islama, ki si jih lahko vsak klerik ali verski voditelj tolmači po svoje. Kljub svobodni izbiri in enakosti spolov pred bogom, ki sta zapisani v Koranu, so se ženske primorane ravnati po normah, ki jih predpisujejo moški. Pravnomočna politična uzakonitev ali civilna zapoved nošenja verskega pokrivala ženske v muslimanskem svetu oddaljuje od delovanja v družbi. Z zakrivanjem jim je otežena socializacija, pa tudi integracija v družbo, čeprav je ta tradicionalno androcentrična. Tako se že na podlagi videza ustvarja jasna ločnica med moškim in ženskim delom družbe, ki privede do jasnega deljenja spolnih vlog. Ženske naj skrbijo za reprodukcijo, za vse ostalo bodo poskrbeli moški.

20-letna ameriška okupacija Afganistana se je končala z zmago talibov
 / 20. 8. 2021
Oblačilo torej v tem kontekstu postane politično orodje prevencije enakosti in ohranjanja androcentričnosti družbene ureditve. Poleg tega pa nudi zapovedovanje oblačilne kulture, utemeljene z veroizpovedjo, zahodnim državam idealno krinko, s katero lahko pod pretvezo feminizma uveljavljajo svoje interese. Najbolj reprezentativen primer kolonialnega feminizma je nedavno dogajanje v Afganistanu. Pod prvo talibsko vlado so imele ženske le minimalne pravice in v javnosti se jim je bilo dovoljeno pojaviti le v burki. Po padcu talibanov se ni kaj dosti spremenilo. Zahodna zasedba Afganistana žensk ni opolnomočila, ravno obratno – val globalnega liberalnega feminizma je v upanju na spremembo pod krinko opolnomočil zasedbo. Zasedbe ni več, zato so se vrnili zakoni, ki predpisujejo nošnjo burke.

Zahod naj bi na Bližnjem vzhodu poskrbel za razgradnjo uničujočega patriarhata, pa čeprav so prakse na domačih tleh ravno nasprotne. Leta 2011 je Francija postala prva evropska država, ki je prepovedala burko, a ne zaradi ženske ujetosti v patriarhalni družinski strukturi, temveč zaradi domnevnih varnostnih groženj. Število žensk, ki so v Franciji nosile burko, je bilo takrat sicer ocenjeno le na 2000. Poleg tega so v izobraževalnih zavodih prepovedali tudi vsakršna pokrivala, ki bi indicirala pripadnost določeni veroizpovedi. Francozi so prepoved utemeljili z ustavno sekularnostjo države. Potemtakem je nošenje verskih pokrival, ki nenazadnje niso simboli, kot je denimo katoliški križ, ampak oblačila z versko, a brez globlje simbolne vrednosti, prepovedano. V naslednjem desetletju so podobno zakonodajo posvojile države Beneluksa, Avstrija, Švica in nekatere afriške države. V oči bode zlasti dejstvo, da so zakonodajne predloge še pred razrastom desničarskega ekstremizma v zahodnoevropskih državah podprle stranke tako na levi kot na desni, vse z argumentom varnostnih ukrepov.

O spornem avstrijskem zemljevidu političnega islama
 / 3. 6. 2021
Diskrepanca med poseganjem v notranjo politiko zoper patriarhat na Bližnjem vzhodu in prepovedmi na evropskih tleh je v bistvu korelacija. Zapoved nošenja verskega pokrivala v Afganistanu denimo onemogoča socializacijo in integracijo, v Evropi pa sta ti oteženi zaradi prepovedi; zakonodaja, ki kriminalizira oblačilno kulturo islama, reproducira stigmo, ki je v ranljivem obdobju sekundarne socializacije izrazito prisotna v izobraževalnih ustanovah. Kriminalizacija verskih pokrival zgolj zaradi varnostnih groženj pripadnike verskih manjšin še dodatno marginalizira. Ne zanikamo dejstva, da je prepoved nekaterih najbolj drastičnih vrst verskih pokrival v kontekstu razgradnje patriarhata smotrna, a implementirana mora biti z utemeljenimi razlogi – islamofobija oziroma strah pred vdorom tujega pač ni konstruktiven argument. Če je ženskam na Bližnjem vzhodu svobodna izbira onemogočena, bi je menda morale biti deležne v deklarativno strpni Evropi?

Morda bi bila v zahodnih družbah bolj smiselna od prepovedovanja uveljavitev nekakšnih izjav o neodvisnosti od moškega skrbnika. Ženska, ki želi nositi burko ali drugo vrsto pokrivala, naj ga nosi, vendar naj bo to pogojeno s pisnim potrdilom o samoiniciativnosti njenega ravnanja. Seveda bi to povzročilo le še eno od mnogih birokratskih zagat, a bi vsaj formalno začrtalo mejo med prisilnim in samovoljnim. Verska pokrivala so vendarle oblačila, ki obstajajo zaradi antihedonističnih načel veroizpovedi in naj bi omejevala moško poželjivost, a so z vstopom v politično sfero postala simbol, ki to ni. 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

..."pa čeprav muslimanska sveta knjiga Koran nikoli ni izrecno zapovedovala zakrivanja ženskega telesa."...
Dečko (Matija), 'ajde o'ladi! Prvič, tvoj pleonazem "nikoli" je zavajajoč, saj sugerira spreminjanje Korana. Drugič, koranska sura
33 . Al-Ahzab - Saveznici se glasi: * 55. Njima nije grijeh da budu otkrivene pred očevima svojim, i sinovima
svojim, i braćom svojom, i sinovima braće svoje, i sinovima sestara svojih, i
ženama vjernicama, i pred onima koje su u vlasništvu njihovu. I Allaha se
bojte, jer Allahu, doista, nije skriveno ništa.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.