Prišepetovalci. Devetinosemdesetič.

September je bil, kar zadeva epidemijo, ekstremno nasičen mesec, v katerem smo bolj ali manj prešli vse mogoče faze – z izjemo konca, seveda. Z začetkom septembra je rast, ki se je vlekla skozi poletje, za kratek čas podivjala, se kasneje umirila in se zaenkrat stabilizirala na platoju ali v rahlem upadanju – odvisno pač od tega, v kolikšni meri v račun vzamemo zmanjšan obseg testiranja. Vzporedno z objektivnim razvojem epidemije je bila, na drugi strani, dinamična tudi njena družbena percepcija. Mesec smo začeli s sicer nikoli čisto resno mišljenim direktnim fatalizmom, namreč z zamislijo, da bomo v zavoženih okoliščinah vendarle našli adekvaten izhod, da bomo torej stisnili zobe, zdržali še zadnjo hudo zimo, se tako ali drugače v celoti prekužili, se spomladi prešteli ter si nato oddahnili. A po dobrem tednu je sledil zasuk: ko se je vlada odločila, da PCT pogoj iz čiste formalnosti končno prevede v vsaj napol resno mišljeno pravilo, se je za kakšen teden ustvaril vtis, da je namesto epidemije podivjalo cepljenje. In naj je bil ta vtis še tako preoptimističen in prej kot percepcija realnosti produkt tega, da smo v situacijo prekomerno investirali našo željo po čudežni rešitvi, je v nekem drugem smislu zadel resnico: podivjale niso same številke cepljenih, temveč vladni pristop k cepljenju.

Ja, je kriza. Ja, se mudi. Ja, najbrž bi radi tudi pri cepljenju proizvedli eksponentnost, tisti čudežni zagon, ki smo ga – vnazaj, seveda, torej po tem, ko smo že videli rezultate – zavidali Franciji in Macronu, ki je z odkrito, definitivno in pravno organizirano grožnjo proizvedel promptni učinek celo pri naciji, ki ji je svoboda prav poseben fetiš. A naša oblast, ki je poletje spet preležala ali preplezala, se je tudi pri tem poskusu presegla. Ni šlo, vsaj na prvi pogled, za kakšno katastrofalno napako. Sistem so vrste pred mini cepilnimi centri sicer presenetile, a načeloma so bila cepiva na voljo in z nekaj več predvidevanja bi se težave hitro rešile. Ne bi pa naša vlada bila naša vlada, če v to izvedbo ne bi vključila v strokovnem smislu popolnoma nerazumljivega bonusa: ker se kljub pregovornemu pomanjkanju empatije na trenutke vendarle zna vživeti v možgane cepilskih odlaševalcev in njihovih delodajalcev, je to rundo cepljenja organizirala kot trgovsko akcijo. Na voljo so vam različna cepiva, a če se odločite za cepivo Janssen, ne prejmete le zaščite pred covidom, ki vam je tako ali sekundarna, temveč vam gratis pripada tudi promptna podelitev certifikata, ki vas bo že v naslednji sekundi odrešil testiranja. Če se cepite s cepivom Janssen, sicer niste takoj imuni – imate pa možnost, da postanete imuni na ukrep PCT.

Nezmožnost ohranitve minimalne razlike med epidemijo in njenim prevodom v administrativni problem in s tem povezana nezmožnost minimalnega razlikovanja med cepivom v njegovi izvorni funkciji in funkciji, ki mu je dana v svetu, strukturiranem pod pogojem PCT, je na ravni običajnega prebivalca, ki se vse do tistega trenutka ni pripravil do tega, da bi se cepil, še razumljiva – a za državo, za vlado, za ministrstvo, za NIJZ in za tako imenovano strokovno skupino je to preprosto nedopustno. In nedopustno je toliko bolj, kolikor so bile te strukture prav to isto razliko, ki so jo v praksi odpravile, na deklarativni ravni zmožne še naprej izrekati in jo celo pokroviteljsko pojasnjevati. Takole, recimo, je 17. septembra govoril minister za zdravje Janez Poklukar:

KLIP Poklukar 17. 9. 2021

Ko odmisliš znanost, pa ne moreš odmisliti samo tistega delčka, ki si se ga odločil odmisliti. Ne moreš odmisliti samo očitnega dejstva, da je oseba, ki v trenutku cepljenja prejme prepustnico in v realnosti, poudarjam, v realnosti vsaj dva tedna goljufa pogoj PCT, tvega tako lastno okužbo kot okužbo drugih oseb, ki se znajdejo v njeni bližini. Če odmisliš ta element, če se odločiš, da boš na tej točki namerno pozabil na neskladje med certifikatom in imunostjo, se temu lahko pridruži še dodatna nehotena pozaba: denimo tega, da si nekoč, pred davnimi časi, vektorska cepiva odsvetoval mlajšim osebam, zlasti mlajšim ženskam, če to ni bilo absolutno nujno in si imel na razpolago zadostne količine mRNA cepiv. Želel si si omejiti »eventuelne stroške in pa nevšečnosti, ki bi jih v povezavi s tem imeli« – dejansko pa si ustvaril napol kaotične razmere, v katerih se je tisto, čemur se v absolutnem smislu ni mogoče popolnoma izogniti, vendarle zgodilo z večjo verjetnostjo, kot bi se moralo.

Ob torkovi novici iz UKC se je promptno odzvala tudi vodja strokovne skupine za cepljenje in neformalno bržkone še vedno vodja tistega celotnega pojma stroke, na katero se v svojih odločitvah bolj ali manj sklicuje vlada, ter izrazila svoje osebno mnenje, da cepiva Janssen, istega cepiva, ki ga je vlada ravnokar na veliko nabavila, ne bi več uporabljali. Da bi ta promptna in strukturno panična reakcija preprečile tiste resne strukturne nevšečnosti, ki presegajo konkretni primer, da bi torej na ta način Beović preprečila situacijo, v kateri o morebitnem novem navalu na cepljenje nihče več ne zmore niti fantazirati, je izključeno – tako kot je po vsej verjetnosti izključena tudi možnost, da bi zdaj tudi sama končno razmislila o redukciji svojih funkcij. Dejstvo je, da si v danih okoliščinah država ni smela privoščiti niti dejansko naključnega zdrsa, kaj šele dogodka, ki bi ga bilo ob vztrajanju stroke v koordinatah realnosti mogoče celo preprečiti – in načrt Janeza Poklukarja, da bo s svojo specifično pozitivno komunikacijo ne le dosegel zadostno precepljenost, temveč da mu bo to uspelo celo v rekordnem in strogo nerealističnem času, je dokončno odplaval tja, kamor sodi: v čisto fantazijo.

KLIP Poklukar 13. 9. 2021

Sladke skrbi, ki jih je Poklukar imel pred dobrima dvema tednoma, so zdaj, ko je vlada isti dan od Madžarske naročila 100 tisoč dodatnih odmerkov cepiva in ga praktično že vnaprej vrgla v smeti, še najmanjši problem. Dejstvo je namreč, in to je jasno že dolgo, da lahko fantazijski beg od realnosti v zadevah, kot je pandemija, beg namreč, kjer nočemo priznati niti nadevidentnega dejstva, da sredi septembra ne moremo računati na zadostno precepljenost konec septembra, rezultira le v situaciji, ki je še slabša, kot če bi jo prepustili spontanosti vsakega posameznika. Preprosto zato, ker ljudje morda marsičesa ne razumejo – a še kako začutijo momente, ko se želja oblasti, da bi se stvari razrešile same od sebe, razkrije kot iracionalno sanjarjenje.

In čeprav lahko zdaj, vsaj za nekaj časa, idejo obveznega cepljenja dokončno gladko odpišemo, je v tem njena osrednja primerjalna prednost. Obvezno cepljenje, morda kontraintuitivno, ni a priori nezdružljivo s posameznimi resnimi zapleti po cepljenju, prav nasprotno. Le obvezno cepljenje, načeloma usmerjeno na vse državljanje, namreč ustvari instanco poziva, ki je zmožna absorbirati tudi neželene učinke. Ker štarta iz nujnosti, ker štarta iz samoumevnosti, ker izgine drugi, ki je tega odrešen, sicer še ne izbriše neizogibnega zavedanja, da je poseg v minimalnem smislu tvegan – pa vendar prepreči, da bi nas to zaustavilo pri tem, da se posegu podvržemo, nekako tako, kot se ne izognemo nujni operaciji zaradi tveganja, da se iz anestezije ne bomo zbudili. Ne empatično pozitivni minister, ne avtoempatični bivši govornik in ne selektivno sociopatski premier niso tisti, ki bi lahko prepričljivo razložili neizogibno protislovje med neskončnimi koristmi splošne precepljenosti in neskončno personalno tragičnostjo statistično skrajno izjemnih primerov. To je lahko samo država kot ime regulirane družbe, le država je lahko obenem strukturno dobra in strukturno indiferentna do izjemnih primerov, ko se stvar zalomi. Le država, le zakon je lahko instanca, ki nas lahko sooči z realnostjo v vsej njeni riskantnosti, le država je lahko tista, ki deluje prepričljivo, ko eno smrt zastavi za tisoč drugih smrti, le delujoča država je lahko tista, ki bi lahko preprečila kolaps zdravstva in družbe v celoti, in le delujoča država nas v resnih krizah, ko nobena odločitev ni povsem neškodljiva, lahko zaščiti pred zdrsom v vzporedne svetove. 

...

Na oko bi lahko rekli, da se slovenska politika trenutno odvija po treh tirih. Prvi je tir vladne koalicije: če odmislimo njene sicer pogoste, a po strukturi še vedno priložnostne, formalno javne, a po strukturi še vedno strogo privatne izbruhe primitivizma, ki se sicer vklapljajo v eno in isto linijo, a so kot posamezni namenjeni temu, da se pojavijo in naslednji dan izpuhtijo, je njen osnovni tir zajet v vse bolj nadležni in očitno neusahljivi promocijski turneji po slovenskih regijah. Ko se pojavijo v določeni regiji, si razdelijo naloge, obdelajo razne bolj ali manj pomembne lokacije, odvisno pač od statusa posameznega ministra, nato pa se ob poldnevih in večerih ponovno zberejo kot popoln državniški kolektiv, ki naj ustvari videz, da niso le najboljša, najbolj učinkovita, najbolj radodarna in najbolj ljudem ustrežljiva vlada, kar smo jih kdaj imeli, temveč v strogem smislu tudi edina vlada, kar si jih lahko zamislimo. 

In čeprav so turneje po spoliranosti in učbeniških promocijskih strategijah strukturirane kot NSi, čeprav so oblikovane na način, da na njih najbolj zasijejo prav štirje zlati fantje iz piar mašine, so po tem celostnem sporočilu nespregledljivo Janševe: le Janša je lahko figura, ki se iz te množice piara lahko izvzame, ne da bi piar opustil, le Janša lahko spleza na hrib ali dimnik, kjer ni nikogar, ne volivca ne domov za ostarele in ne drugih problemov, le on sam, kot tak pa sploh ne več v strogem smislu voljen, temveč izvoljen, dan in podarjen ljudstvu. Ta sinteza vseprisotnosti in nedotakljivosti, na katero igra tudi takrat, ko je v opoziciji in se nerad odpravi med druge, povsem navadne politike, je njegov ultimativni trik: le figura, ki ji uspe odigrati izvoljenost, je politično percipirana kot večna in odstranljiva. In če sploh v čem, je specifika trenutne Janševe vlade ena sama: ta vlada je prva Janševa vlada z jasno ambicijo, da videz neodstranljivosti z Janše prenese tudi na celoten ministrski zbor. Sporočilo je glede na trenutne ankete in personalno sestavo že lahko smešno, a v svoji enostavnosti je dejansko genialno: poglejte nas, kako smo uigrani, vi, naveličani nestabilnosti, novih obrazov, kregarij in menjav; imate nas, tukaj smo, združeni, harmonični in operativni; in če se nas znebite, boste zgolj popustili svoji šibki, iracionalni izbirčni psihologiji, če se nas znebite, boste, saj veste, brez racionalnega razloga vrgli puško v koruzo.

Drugi tir slovenske politike je, jasno, raznorazno ljudstvo. Je ljudstvo petkovih protestov, ki je velikemu Drugemu že dolgo bolj ali manj dolgočasno; včasih se pojavi bolj, včasih manj izrazito, a v očeh velikega Drugega je ves čas premalo intenzivno, preveč repetitivno, preveč nadzorovano, pretirano predvidljivo in premalo čudaško, da bi seglo dlje od praznega simbola nujnega korektiva, ki mu sicer pravimo civilna družba. Je opomnik pravic, opomnik svoboščin in opomnik krivic, a nič več kot to. Nadalje – je ljudstvo čistih čudakov, ki jim rečemo Troha, ljudstvo lunatikov, ki si ne zaslužijo, da bi bili slišani, je ljudstvo, ki ga mimogrede povozi komik, je ljudstvo, ki si ga prvo ljudstvo natisne na majico in se iz njega heca, je ljudstvo, ki se ga v nekem trenutku kot da ga ustrašimo, ker je vdrlo v posvečeni prostor največjega medija, a ga hitro razorožimo in ga postavimo na njegovo mesto, nekje med pločnikom, umobolnico in facebookom. In, na koncu, je tretje ljudstvo: to je ljudstvo, ki smo ga neke srede že obsodili, da je nasilno – a ker smo že takrat ugotovili in poudarjali, da je sprva protestiralo mirno, smo mu naslednjo sredo dali še eno priložnost. In res, bilo je mirno.

KLIP Dnevnik 22. 9. 2021

Ko je to ljudstvo v drugem poskusu pokazalo, da zna biti mirno ne le na začetku protesta, temveč da zna svojo mirnost ohraniti vse do konca, smo nenadoma opazili: to nikakor niso samo nasilneži, ki bi izvajali nasilje, še tisti s kapucami imajo najbrž za to vremenske razloge, je le bilo hladno; to nikakor, po bistvu bistva, sploh niso nasilneži, temveč, nasprotno, družine in otroci, nasprotniki cepljenja, pa tudi nasprotniki vlade, torej malo najbrž tudi petkovi. To je bistveno – je pa tu, čisto mimogrede, tudi organizator protesta, sicer predsednik stranke Resni.ca in kranjski mestni svetnik ter, česar sicer ne vemo, nekdanji podpredsednik SNS, zato najbrž ne bo nič narobe, če mu prisluhnemo. Besede so sicer malo čudno agresivne in ne najbolj nenasilne, a to ni več bistveno: ker nasilja ne izvaja, bomo ohranili vtis, da gre, po bistvu bistva, primarno vendarle za heterogeno in imena ljudstvo vredno ljudstvo. Ravno pravšnje torej, da mu prisluhnemo in da v njem, če smo rahločutni levičarski intelektualci, najdemo idealno utelešenje dezorientiranega, zmedenega in neorganiziranega življa, ki samo čaka, da ga levičarska politika nagovori, da ga naslovi, da mu ponudi roko in rešitve. Da je to ljudstvo na protest nekdo privabil, da to ljudstov nekdo že naslavlja, da mu ponuja precej bolj nabildano roko in precej močnejše rešitve ter da je ljudstvo s tem aranžmajem očitno že povsem zadovoljno – to okoliščino pa bomo, ker se ne sklada z našo teoretsko fantazijo, raje odmislili.

In če smo prej omenili tri tire, je tu tretji: to je tir opozicijske politike. Ta ima sicer, kot vemo, svoje hibe in svoje nedorečenosti, tudi temu tiru kaj manjka in tudi temu tiru bo do volitev treba dodati še kakšno idejo, kakšno stališče in kakšno persono v srednjih kadrih, a če smo iskreni, je dejansko velik in nepričakovan uspeh že to, da sploh obstajajo in se, sicer malo izmenjaje, izkažejo s kakšno posrečeno potezo. A tudi če se ne bi, lahko rečemo: ta segment slovenske politike v času epidemije ni proizvedel kakšnih velikih presežkov, in morda je njegova hiba celo v tem, da se med epidemijo ni niti občasno strgal z verige – a obenem je to, da je uspel v splošnem ohraniti to nenavadno blaziranost, na dolgi rok celo njegova največja odlika in njegov maksimalni domet.

Prav od tega tedna, ko so se prav na tej podlagi lahko zedinili, da sklenejo povolilno koalicijo in s tem naredijo tisto, kar so morali storiti, pa se začenja pravi test – in ta test je, presenetljivo, manj test za same stranke kot za mnoge tiste, ki so ta korak ves čas potihem zahtevali. Bodo mediji zmogli razumeti, da je stava na povolilno koalicijo, ki se noče spečati s strankami, ki tvorijo sedanjo, edina logična stava? Da to ni znak izključevanja, vnašanja razdora in razprtij ali celo bega pred kruto realnostjo, temveč preprosta odločitev, da je oblast, ki je ne moremo prenašati, mogoče samo v celoti zamenjati? To, in izključno to, ne pa že vnaprejšnje odpiranje prostora za mostove, ki nikoli niso le mostovi, temveč neizbežno že pot na drugi breg, je forma, ki to skupino na sebi neidealnih strank lahko pretvori v razmeroma obetaven politični subjekt. In če nič drugega, je dober znak že to, da so na izključujočnost očitno alergični številni v levih krogih cenjeni televizijski in javnomnenjski liberali. Vidijo jo kot vnaprej nerealistično – in to, prav to, je vsa poanta. 

T. T.

Glasba: Matthew Herbert – Jam Jar, Violet Chacki & Allie X – Mistress Violet