Ne gledat gor!

Recenzija izdelka

Poslušalke in poslušalci, obet izumrtja človeške vrste zaradi podnebne krize je resna stvar. Tako resna, da lahko o njej zares govori zgolj komedija. Vsaj tako je očitno prepričan Adam McKay, režiser filma Don’t Look Up, v katerem planetu grozi uničujoči komet – in še bolj uničujoče neukrepanje človeštva. Apokaliptična znanstvenofantastična satirična komedija se je na Netflix pretočila decembra lani, danes pa jo modno zapoznelo prežvekujemo v tokratni znanstveni recenziji.

Zgodba filma je preprosta. Znanstvenik Leonardo DiCaprio in znanstvenica Jennifer Lawrence odkrijeta komet, ki bo čez šest mesecev uničil ves svet. Znanstvenik DiCaprio in znanstvenica Lawrence odkritje sporočita predsednici Meryl Streep in vodji kabineta Jonahu Hillu. Predsednica Streep zaradi bližajočih se volitev ne želi ukrepati. Znanstvenik DiCaprio in znanstvenica Lawrence odkritje javno delita na televiziji s TV voditeljico Cate Blanchett in TV voditeljem Tylerjem Perryjem. Znanstvenik DiCaprio postane znanstvenik zvezdnik. Znanstvenica Lawrence postane znanstvenica internetni meme histerične punce. Predsednica Streep se odloči, da je politično ugodno, da reši planet, zato nad komet izstreli jedrsko orožje. Predsednica Streep se odloči, da je ekonomsko ugodno, da komet izkoristijo kot vir dragocenih kovin, zato namesto jedrskih bomb podjetje ne-Tesla pripravi vrtalnike. Znanstvenik DiCaprio in znanstvenica Lawrence sta žalostna. Znanstvenik DiCaprio in znanstvenica Lawrence sta jezna. Znanstvenik DiCaprio in znanstvenica Lawrence pogledata navzgor. Ne-Teslini vrtalniki odpovejo, komet se ne razstreli. Ariana Grande zapoje pesem. Ljudje umrejo. Zaradi udarca kometa, ne zaradi Ariane Grande. Nago predsednico Meryl Streep požre nezemljan.

Don’t Look Up ni film o kometu, temveč film o odzivu na komet, o odzivu na krizo. O politikih, ki ne želijo prevzeti odgovornosti in storiti, kar je treba. O tistih, ki iščejo dobiček v nesreči. O medijih, ki jih bolj kot svetovna kriza zanima intimno življenje zvezdnikov, in o publiki, ki to prazno umsko krmo z veseljem golta. O tem, kako je optika in prezentacija pomembnejša od vsebine. O tem, kako hitro so ljudje pripravljeni zatisniti oči – oziroma jih nočejo upreti v nebo. Skratka o tem, kako smo zaradi podkupovanja, apatije in pohlepa na vseh nivojih družbe – vendar predvsem na najvišjem – vsi v enem velikem kurcu.

Don’t Look Up ima o pomembnih stvareh veliko za povedati. Na žalost pri tem ni zelo dober. Kritike družbenopolitičnega odziva na podnebno, pardon, kometno krizo so številne, vendar praviloma površinske, nedovršene in približno tako subtilne kot udarec asteroida. Dobra satira resničnost privede do skrajnosti, dokler se v popačenosti ne razjasni resnica. Don’t Look Up medtem bolj spominja na ogromno zbirko viralnih tvitov – zbadljivke so številne, vendar ni nobena daljša od 280 znakov. 

Ob tako širokopasovnem metanju dreka sicer nekateri izstrelki neizogibno zadenejo v tarčo. Med nekoliko bolj prominentnimi karikaturami je lik Marka Rylancea – nekakšen amalgam tehno milijarderjev, ki predsednici Streep predlaga rudarjenje kometa. Bleščeča, vendar nepreverjena tehnologija, ki temelji na nerecenzirani znanstveni študiji, pričakovano spodleti – in sedem milijard ljudi obsodi na smrt. Tu je jasna vzporednica z norimi znanstvenofantastičnimi rešitvami podnebnih sprememb, ki so nerealistične, vendar mikavne – saj za razliko od trdnejših predlogov ne zahtevajo večjih družbenoekonomskih sprememb.

Dokaj spodobne so tudi nekatere kritike interakcij med znanostjo oziroma znanstveniki in znanstvenicami ter mediji oziroma širšo javnostjo. Znanstveniki dobijo glas, ko so ugledni, čedni in izobraženi na pravilnih, torej bršljanskih univerzah. In ne preveč jezni – nihče ne mara gledati jeznih znanstvenikov. Po drugi strani Don’t Look Up ni imun na močno poenostavljen pogled komuniciranja znanosti. ''Poslušajte znanstvenike'', kliče scenarij – kar je bil navsezadnje tudi oglaševalski slogan filma.

Don’t Look Up se postavlja kot alegorija podnebne krize – vendar je udarec kometa za to zgolj deloma primeren nadomestek. Tu so očitni razlogi – med drugim je pri kometu rok udarca jasno postavljen, namesto počasnega kolapsa družbe pa ponudi hitro in egalitarno smrt, ki hkrati prizadene tako revne kot bogate države. 

Povsem drugačna pa je tudi možna razrešitev krize. Don’t Look Up pravilno obsodi tehnovizijonarske rešitve v zadnjem trenutku, vendar svojih bodic presenetljivo nikoli ne usmeri proti zelo očitni tarči – vojski ZDA. V filmu je komet mogoče razstreliti – in to z jedrskimi bombami. Nukes, baby! Če misije zaradi pohlepa ne bi ustavili v zadnjem trenutku, bi cel svet rešili z izkazom ameriške vojaške moči in izjemnosti. V resničnem svetu podnebne krize ni mogoče preprosto zbombandirati – pravzaprav je ameriška vojska med največjimi svetovnimi onesnaževalci. 

Don’t Look Up ni popoln film - pravzaprav ga je radodarno označiti za povprečnega. Vendar je morda pomemben film – kot alegorija največje krize v zgodovini človeštva. Seveda ni prvi film, ki govori o podnebni krizi – ta je priljubljena tema postapokaliptičnih filmov od Pobesnelega Maxa in Soylent Greena dalje. Niti ni prvi film, ki izmišljeno katastrofo uporabi kot odskočno desko za kritiko državnega odziva na resnično krizo – oboje sta med drugim mnogo uspešneje dosegla cineasta Bong Džun-ho s filmom Gostitelj in Hideaki Anno v Shin Godzilla. Don’t Look Up pa je morda še najbolj soroden filmu Krčenje Alexandra Payna - še eni razvlečeni, okoljsko ozaveščeni holivudski satiri filmarja z oskarjem, ki morda ni bila tako pametna, kot je mislila, da je.

Adam McKay je režiser, ki rad verjame, da so njegovi filmi kontroverzni, radikalni in subverzivni. To sicer niso pridevniki, s katerimi bi opisali 75-milijonski Netflixov hit z igralsko zasedbo, ki bi lahko iz skupnih zlatih kipcev sestavila manjši bataljon. Mainstream uspeh Don’t Look Up pa je v resnici njegova največja odlika – na Netflixu se je v trenutku zavihtel med njegove najbolj gledane produkte.

Proti koncu filma Don’t Look Up znanstvenik DiCaprio, znanstvenica Lawrence in kup ostalih zvezdnikov pripravijo koncert, na katerem želijo dvigniti zavest o kometu. Ariana Grande v refrenu zapoje: ''tokrat smo res zajebali''. Dogodek je visokoprodukcijski, poln znanih imen – morda nekoliko cinično pesimističen v tonu, vendar vseeno všečen. Na koncu ne spremeni ničesar.

 

 

S petimi zvezdicami bi film ocenila Bronja.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

now who can argue with that? resno, dobra recenzija.

treba je dodat še en velk fail prispodobe: komet je dobesedno iz vesolja, podnebna kriza pa ma vzroke, ki so povsem notranji prod. načinu

"Tu je jasna vzporednica z norimi znanstvenofantastičnimi rešitvami podnebnih sprememb, ki so nerealistične, vendar mikavne – saj za razliko od trdnejših predlogov ne zahtevajo večjih družbenoekonomskih sprememb."

Kdaj pa bomo na RŠ prebrali kako kritično o cepivu? Ali boste šli tudi vi v komentiranje nevzdržnosti kitajske zero covid politike? Moj keš je na drugi varianti

Denarja ni v kritičnem o cepivu, je pa v drugi varjanti, posredno ali neposredno. Mogoče si še kdo kaj pri sebi misli, samo da bi se diskreditiral pred drugimi, tvegal namišljen ugled, se ne splača. Verjetno je na začetku prevladal avtentičen strah pred neznanim in zaupanje v piramidno shemo, bomo videli, kaj bo zdaj, v prihodnje. Po mojem sicer nikoli ni prepozno, da se človek spreobrne, je pa verjetno precej težko presekati dosedanjo naracijo, ker bi to pomenilo, da so bili na redakciji, tako kot v splošnem ostali mediji, zelo soudeleženi pri ustrahovanju in zavajanju o tem, da t.i. pandemija ni bila povzročena prek medicinske oskrbe in vsiljenih protokolov. Morali bi se soočiti z vsem čemur se še vedno izogibajo. Glede na opazno vodljivost bodočih znanstvenic in znanstvenikov, je res težko stavit na to, da se orientirajo v svetu. Gremo naprej s podnebno agendo, ki nam jo pripravljajo pametnejši od nas, eksperti kakopak.

cepetávček -čka m (ȃ)
igrača v obliki lutke, ki premika roke in noge, če se poteza za vrvico

ja, kot vidita, se rš res kopa v dnarju hahaha ma ste smešni ej

Biti neumen zastonj pod pretvezo humanitarnosti in moralne vzvišenosti, je dost smešno ali tragikomično, odvisno od konteksta. Večina teh bodočih znanstvenikov oz. samoklicanih komunikatorjev išče prihodnost v znanstveni srenji, kdo si bo onečedil ime zastonj in si morebiti zaprl poti. To je nekako tako kot z sodobno umetnostjo, če ne kimaš, nisi zraven, če nimaš zaledja in nisi neodvisen, je preživetvenega pomena, da prikimavaš. Politika. Plus, treba je vzdrževat neko kontinuiteto, zdej bi več kot pol teh ljudi izpadlo kot da so naivni in neumni, če bi začeli živeti v stiku z realnostjo. Ego.

Mimogrede, medtem ko tukaj na rš bodoči intelektualni cvet prepisuje še nerecenzirane študije iz propagandnega pola, obstaja vrsta že objavljenih člankov, ki so zgovorni glede nevarnosti posledic cepljenja. Ponovno prilepljam, če koga zanima, ni pa to zaključena zbirka.

https://palexander.substack.com/p/so-you-say-dr-alexander-you-keep

Obstaja še cela vrsta tehtnih argumentov proti, ker je celotna situacija od začetka 2020 inscenizirana, stvari so dokumentirane na veliko bolj trdnih temeljih kot pa tedensko obveščanje in pranje mozga, da so cepiva varna in učinkovita in da nastavite roko (ali ste upravičeni do etikete "pameten/pametna", če ste jo nastavili ali ste željni nastaviti še kaj in kdaj).

LP

@anonimous Kašn se ti je pa kej zdel film, a?

Film precej povprečen. Zgoraj podana interpretacija filma zgreši bistvo, kako in zakaj je film nastal, namreč za sprožanje kaointelektualnih prerekanj o vlogi t.i. znanstvenikov birokratov in odvračanje od ustoličenja tehnokratizacije družbe, ki se ne dogaja na naših očeh, ker so vsi obsedeni s kataklizmom, ki ga ni. Oz. ga ne bi bilo, če ga ljudje ne bi obsedeno ustvarjali.

Ustanovitlej Netflixa je med drugim Marc (Bernays) Randolph, ki je nihče drug kot bližnji sorodnik Edwarda Bernaysa (njegov stric pa Sigmund Freud). Tako Freud kot Bernays sta zaslužna za marsikaj v polju izkrivljanja resničnosti, slednji se je zlovešče zapisal kot prvi mož umazanega marketinga. Jabolka padajo vsa okoli istega drevesa, še zdaleč ne spoznanja. Družina, mafija, profit.

https://en.wikipedia.org/wiki/Edward_Bernays

https://en.wikipedia.org/wiki/Marc_Randolph

bravo, res, izvrsten research. vse nam pove. to je to. bog se nam je prikazal. molimoooooo

Bernays, Freud in propaganda, o tem se pa že nekaj slišal, znanec Igor je nekoč iz tega doktoriral. Sicer je pa prijetno tako klepetati sam s sabo v tako številčni verzijah, neč, se vidimo pod naslednjim prispevkom. Aaaaaaaajde!

Vi lahko pomolite samo svojo glavo iz lastne riti.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness