Peskovnik skreganih nazorov

Pred letom dni so kolegi iz APR-ja pripravili prispevek o takrat še nedokončanem projektu prenove redovne cerkve Sv. Janeza Krstnika v zgornjem samostanu Žičke Kartuzije. V klasičnem ereševskem slogu je avtor prispevka ostal skeptičen do projektantovih načrtov, saj naj bi ta razpolagal s financami in odštekanimi idejami sodobne premične polovične strehe. Prispevek je zavzel perspektivo kritika projekta, idejnega poraženca in vodilnega slovenskega kastelologa Igorja Sapača, ki meni, da sodobna rešitev ni primerna, in zagovarja rekonstrukcijski poseg v historičnem slogu. Kakor postane očitno ob vsakem odmevnejšem konservatorskem podvigu, slovenski novinarji v glavnem bosonogo tavajo po temi. Spomeničarji si tako v uspeh štejejo, če njihovo polje novinarji sploh povohajo, četudi ga prepogosto zagrabijo zgolj ob domnevnih postopkovnih nepravilnostih, ki jih senzacionalizirajo v doktrinarne konflikte stihijskih razsežnosti. Drugi glavni problem pa je, da v svojem žurnalističnem repertoarju običajno nimajo razjasnjenih niti najosnovnejših strokovnih terminov. Tako smo v Dnevnikovem članku izpred enega leta denimo lahko zasledili trditev, da Sapač stremi k rekonstrukciji avtentične strehe, medtem ko še – k restavraciji nagnjeni – Sapač sam priznava, da je rezultat rekonstrukcije vselej novogradnja in da je avtentičnost, definirana kot izvorno stanje, venomer nedosegljiva.

A če se vrnemo na začetek. Redovna cerkev Sv. Janeza Krstnika je po pestri sedemstoletni zgodovini že od druge tretjine 19. stoletja razvalina, ki je propadala še vse do konca petdesetih let prejšnjega stoletja. Ko jo je takratna lokalna konservatorska služba končno vzela v roke, je bila prva na sporedu preprečitev nadaljnjega rušenja, konkretnejše konservatorske vizije pa še ni bilo. To se je spremenilo, ko sta posege v kartuzijo prevzela republiški Zavod za spomeniško varstvo in konservator Marijan Zadnikar, sicer eden izmed najvidnejših umetnostnih zgodovinarjev prve povojne generacije. Zadnikar se je takrat s svojo delovno skupino odločil za radikalnejšo potezo in že predvidel rekonstrukcijski poseg zastrešitve cerkvenega prostora, ki bi spominjal na gotsko streho, ki je pokrivala objekt pred sesutjem v 18. stoletju. Zastrešitev se je že od začetka opravičevalo predvsem z dolgoročno ekonomsko vzdržnejšim principom varovanja spomenika, ki bi sicer izpostavljen meteornim vodam hitreje propadal. Toda po letu 1966 so se dela zaradi pomanjkanja sredstev drastično upočasnila, v osemdesetih pa je plamenico prevzel konservator Bogdan Badovinac, ki pa je prav tako podpiral izvirno Zadnikarjevo idejo poskusa rekonstrukcije.

Kartuzija pa ni samo osrednji cerkveni prostor, tega namreč obdajajo tudi obzidni stolpi in drugi spremljevalni objekti. Ti so bili v devetdesetih pod istimi izhodišči žrtev restavracijskih posegov, ki so potvarjali njihovo siceršnjo spomeniško pričevalnost. Že v tistem času je veja konservatorske stroke takšne restavratorske posege sicer označila za diznilandizacijo. Idealne rekonstrukcije celotnega kompleksa pa niso zaustavila nasprotovanja, temveč pomanjkanje sredstev. Na tej točki si dovolimo kratek ekskurz v zgodovino konservatorske dejavnosti, v poduk zgubljenim novinarjem in sodobnim romantikom, kakršen je Sapač.

Ko se je po letu 1900 uveljavila moderna konservatorska doktrina, je to bistveno vplivalo tudi na izvajanje rekonstrukcijskih posegov v okviru stavbne dediščine na Slovenskem. Prvotno doktrino restavratorstva in idealnih rekonstrukcij so izpodrinili kar se da minimalni posegi v spomenike. Vodilna osebnost antirestavratorskega gibanja John Ruskin je ilustrativno zapisal, da nam obrabljen original oziroma ruševina mogoče ni sposobna veliko povedati o svojem prvotnem stanju, a vsaj ne laže. Restavracija pa je v nasprotju s konservacijo laž od začetka do konca. Idejni naslednik Ruskina je preko svojih učiteljev Aloisa Riegla in Maxa Dvořaka tudi oče slovenske umetnostne zgodovine in konservatorstva, France Stele, po katerem sta poimenovana vodilni inštitut in najprestižnejša nagrada v domači spomeniškovarstveni stroki. Steletov portret visi tudi na hodniku oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, ki v Sloveniji najbolj sistematično pristopa k poučevanju konservatorske teorije. Kljub utemeljitvi slovenskega konservatorstva na Steletovem nasprotovanju romantični navlaki, ob katerem bi pomislili, da je restavratorstvo pri nas že davno preživeto, pa največ pozornosti še naprej namenjamo prav navdušencem nad romantičnimi rekonstrukcijami.

Tako je tudi v primeru Žičke kartuzije. Leta 2019 je Državni zbor RS, na predlogi predloga Zmaga Jelinčiča Plemenitega, potrdil rebalans proračuna, ki je predvideval tudi sredstva dveh milijonov evrov za fizično zaščito redovne cerkve, ki naj bi bila izvedena v letih 2020 in 2021. To je izjemno kratko obdobje, če ob pogledu skozi okno opazimo recimo bežigrajski stadion, ki je v projekt prenove ujet že štirinajsto leto. Za namen zaščite cerkve je generalni direktor direktorata za kulturno dediščino oblikoval strokovno komisijo, ki je izbirala med tremi možnostmi, ki jih je leta 2018 predložilo Ministrstvo za kulturo. Prva, najmanj invazivna in najbolj skladna s trenutnimi spomeniškovarstvenimi smernicami – prezentacija objekta kot razvaline; druga: idealna rekonstrukcija strehe v historičnem slogu in tretja nekakšna sintezna rešitev: konstrukcija sodobne polodprte pomične strehe, ki bi bila zasnovana reverzibilno in bi ustvarila jasno ločnico med podedovano integriteto spomenika ter sodobnim pridatkom.

Strokovna skupina se je odločila za zadnjo rešitev, citiramo njihov sklep: »Menimo [...], da sta v dosedanjem procesu dela, tako odgovorni konservator Matija Plevnik kot arhitekt Rok Žnidaršič, pokazala, da sta sposobna oblikovati takšno zasnovo, ki bo zadostila tako pogojem stroke kot želji naročnika.« Čeprav je bil dobršen del stroke do omenjene rešitve zadržan – predvideva namreč precej radikalen poseg v dotedanjo podobo spomenika, ki se je v ljudsko zavest od sredine 19. stoletja zapisal v podobi cerkve brez strehe - se je ta na koncu izkazala za smiseln kompromis. Če smo namreč sposobni tako napeti domišljijo, da si zamislimo čas, ko bosta za to interes in denar, se namreč streho da tudi umakniti, četudi se takšne povrnitve v praksi zgodijo le izjemoma. Kot nam je povedal odgovorni konservator Plevnik, bi bila fiksna zastrešitev poleg invazivnosti problematična tudi z mikroklimatskega stališča, ki bi predpostavljal še nadaljne stroške za obnovo notranjščine cerkve.

S potekom projekta sta izmed medijsko izpostavljenih osebnosti trenutno najbolj nezadovoljna Zmago Jelinčič, ki ga moti, da denar, ki ga je priboril on, ni namenjen njegovi ideji, in Igor Sapač. Sapač je profesor na mariborski Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo in se za spomenik zanima bolj s srcem kot z glavo, če parafraziramo enega izmed njegovih intervjujev. Po izobrazbi je tako arhitekt kot umetnostni zgodovinar, ki se je v zadnjih desetletjih profiliral predvsem kot vodilni slovenski kastelolog, z velikim zanimanjem za restavratorstvo, v katerem pa nima ne strokovnega izpita, ne prakse. Sapač je bil v medijih tudi sam večkrat kritičen do razhajanje stroke in prakse v spomeniškovarstveni dejavnosti. Zato je njegovo nasprotovanje trenutni rešitvi še toliko nenavadnejše.

V času projekta zastrešitve cerkve s sodobno konstrukcijo je Sapač vztrajno diskreditiral vse nasprotnike. V sedemdeseti številki revije Umetnostna kronika se je med drugimi zgražal nad: preslabo izobraženimi, a pretirano samozavestnimi, osebnostno problematičnimi in posledično agresivnimi posamezniki iz konservatorskih in arhitekturnih vrst, ki so po njegovem mnenju krivi za to, da so odgovorni s kompromisno rešitvijo konflikt, ki bi se po zgledu bežigrajskega stadiona lahko vlekel še desetletja, končno spravili pod streho. Četudi polovično in premično. Sapačevo zaviranje njene realizacije s poljubnim sklicevanjem na preživete doktrine in stare rešitve ter občasnimi osebnimi žalitvami pa kaže na evidentno nezavedanje protislovnosti lastne pozicije, ki stroko in prakso postavlja na ločena bregova.

Četudi odštekana, je aktualna kompromisna rešitev smotrna tako s strokovnega kot praktičnega vidika, saj v spomenik posega spoštljivo in v skladu s potrebami upraviteljice Občine Slovenske Konjice. Prenovitvena dela na kartuziji se bližajo koncu, na spletu si tako že lahko ogledate fotografije Žnidaršičeve in Plevnikove rešitve, ki nedvomni bizarnosti navkljub dejansko ne izgleda slabo, otvoritev prenovljenega spomenika pa je planirana na god zavetnika cerkve Janeza Krstnika, 24. junija.