Padli jezdeci svobode

Oddaja
24. 5. 2022 - 16.00

Mineva natančno en mesec od državnozborskih volitev, na katerih je zmagalo Gibanje Svoboda pod vodstvom Roberta Goloba. Njihova zmaga za večino ni bila nikakršno presenečenje, bolj presenetljivo je bilo število poslanskih mandatov, ki je bilo zgodovinsko visoko. Skoraj zgodovinski trend je sicer tudi vzorec kvaziliberalnih strank, ki se pojavijo pred volitvami in kmalu zatem poniknejo. Nekateri jih imenujejo stranke novih obrazov, drugi – nekoliko bolj poetično – za nosilke gena LDS. Kot prva taka se je z Zoranom Jankovićem pojavila Pozitivna Slovenija, sledila je Stranka Mira Cerarja in nazadnje Lista Marjana Šarca. Danes nobene izmed njih ni več v parlamentu. Razlogov za to je verjetno več – razočarale so volivce, niso izpolnile predvolilnih obljub in predvsem se po izgubi politične nedolžnosti niso zdele več tako privlačna politična opcija. Za njih pa ne moremo reči, da so izgubile koncept, saj ga nikoli niso imele.

V državnem zboru bo sedelo rekordno število poslank
 / 3. 5. 2022
To pa ne velja za Golobovo Gibanje Svoboda, ki ima predvsem to – koncept. Ne gre za liberalni program, progresivne ideje ali pa zeleno preobrazbo. Njihov koncept se skriva v kadrovskem naboru, izbranem po ključu žrtev – žrtev Janeza Janše. Predseduje jim Robert Golob, ki sploh ne skriva, da igra na karto žrtve. Vladajoča oblast mu ni podaljšala mandata na čelu Gen-I, da je tja lahko postavila svojega človeka. Podpredsednica gibanja in po novem tudi predsednica državnega zbora, nekdanja sodnica Urška Klakočar Zupančič, ki je zaradi zapisa na Facebooku – po intervenciji pravosodne ministrice Lilijane Kozlovič, ki je sledila naročilu Vinka Gorenaka, sekretarja v Janševem kabinetu – izgubila mesto vodje oddelka za etažno lastnino na ljubljanskem okrajnem sodišču. Tudi druga podpredsednica stranke Marta Kos je v zadnjem mandatu Janševe vlade odstopila z mesta veleposlanice v Švici po tem, ko je bil nad njo izveden inšpekcijski postopek. Seznam »žrtev« se tu ne konča, temveč pravzaprav le dobro začne. Tu je še nekdanja direktorica policije Tatjana Bobnar. Njena razrešitev je bila prvo dejanje Janševe vlade. Novinarka Mojca Šetinc Pašek je Janševa dolgoletna znanka s sodišča v še vedno nezaključenem sodnem postopku, potem ko jo je prek standardnih komunikacijskih kanalov označil za odsluženo prostitutko. V stranki je še Janja Sluga, ki so jo po premierjevih navodilih večkrat neuspešno razreševali z mesta vodje poslanske skupine SMC. Njuna zgodba se je končala z njenim prestopom v opozicijo in njegovim retvitom nasveta trola iz kleti, da bi se ji dve ali tri okoli kepe lepo prilegle. Dimitrij Zadel, kandidat za poslanca in nesojeni gospodarski minister, je bil primoran z vodstva uprave Luke Koper odstopiti po tem, ko je nadzorni svet prevzel Janšev hišni odvetnik Franci Matoz.

Večina njih se je Janši nazadnje umaknila sama. Izjema je bil Robert Golob, ki je tako edina prava žrtev, zatorej tudi predsednik stranke. Koncept kadrovskega nabora kandidatov je tako jasen. Gre predvsem za ljudi s kariero, ki je blizu politični, a vseeno dovolj oddaljena, da ni politična. Za ljudi, ki so imeli dovolj vplivne položaje, da so bili pri kariernem oviranju tudi dovolj medijsko izpostavljeni. Nato so lahko le še upali, da se bodo uspeli tudi programsko uskladiti. Politični program kot temelj političnega delovanja neke stranke je tisto, kar člane združuje. Pooseblja vrednote in prizadevanje za skupne cilje. Tako bi vsaj moralo biti v neki utopični politični kulturi. Ker pa živimo v realnosti nepopolne demokracije, je politični program nujno zlo. Nekaj, kar pač pritiče stranki, še eno okence, ki čaka na kljukico na to-do listu, preden stranka kandidira na volitvah. Skupna usoda članov stranke pa ne zagotavlja skupnih vrednot. Tako je njihov sicer obsežen program le liberalni pamflet, v katerega so se skonvergirali različni politični nazori. 

Bolj kot program tako Gibanje Svoboda združujejo ljudje, in ko bodo ti ljudje pozabili na skupno usodo, tudi stranke najverjetneje ne bo več. Dopisali jo bodo na spomenik prej omenjenih kvaziliberalnih strank. Se pa njihova usoda zrcali tudi v danes podpisani koalicijski pogodbi. Ta specifično govori o posodobitvi vročanja sodne pošte. To je direktno usmerjena puščica Mojce Šetinc Pašek v premierja v poslavljanju, ki se še vedno spretno izmika tudi detektivu, ki mu želi vročiti obvestilo o sodni obravnavi. Čas za to se izteče prav danes.

Narod ljubi žrtve. Žrtve vedno zmagajo v resničnostnih šovih, v katerih odločajo ljudje. Točno to so tudi volitve, in narod je izbral. Postavil se je na stran žrtev največjega bulija. Vprašanje je samo, ali bodo zmagovalci samo pobasali glavno nagrado ali bodo od tega kaj imeli tudi volivci.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odhajajoča oblast v gen-i ni ravno 'postavila svojega človeka', nov član je le en, niti ni predsednik, itak je prišel pa iz gen.
Tako kot druge žrtve, ki so 'na koncu odšle same', velja tudi za Goloba, sebe je januarja umaknil sam, ko je šel za Svobodo.
Koliko je v vso to zgodbo zares sploh drezal prijatelJJ niti ni važno, glavna žrtev bo itak narod, ki rad verjame, da je Robert čist, saj vendarle posluša pravo Rock muziko!
Mimogrede je simpatico že obrnil plato, od začetne 'vse se bomo zmenili, tudi s civilno družbo' smo že pri 'mi bomo najprej delali, šele nato govorili'

🥄

Blaž Košorok, generalni direktor GEN Energije, je prišel iz Holdinga Slovenske elektrarne, vmes pa je zasedal stolček generalnega sekretarja na ministrstvu za infrastrukturo g. Vrtovca. Če pravilno razumemo Vrtovčeve besede, si je Košorok to mesto prislužil z "dobrim poslom" za Potniški center Ljubljana ali bolje rečeno za madžarski bančno-energetski lobi. Pes torej taco moli v smer jasnih indicev, kdo in kako bo sodeloval tudi pri drugem bloku NEK in kdo si bo "omastio brkove" pri energetskih poslih v teh nemirnih časih.

Nova LDS na oblasti + SDS potaknjenci povsod = mokre sanje slovenske buržoazije

Am, kako so lahko Svoboda, PS, SMC in LMŠ "kvazi iliberalne" stranke, če so se ravno ti predstavljali za borce liberalne demokracije in "pravne države", temeljni očitek SDS-u in prejšnji vladi nasploh pa je, da je ta bila "iliberalna" (btw: koncept, ki še do nedavnega ne bi izpolnjeval minimalnih kriterijev politične diskusije)?

To v tekstu ni enkratna pomota.

Politična analiza s pomočjo koncepta "žrtve"

Yeah, naaah

V tekstu se dvakrat pojavi beseda "kvaziliberalne", ki je najverjetneje ločena na predpono kvazi- in liberalne. Če bi avtor ciljal na iliberalnost, bi lektor pustil dvojni i, torej kvaziiliberalne.

Zadnjemu komentarju: fair point. Še vedno pa je na mestu, da so to liberalne stranke in je kvazi odveč.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness