V resnic bi hotli bit kulturni, pa smo sam navaden APR

Recenzija dogodka

Razstavno-literarni večer Draženje očesa
 / 6. 5. 2022

Prešli smo v zadnji teden slavljenja rojstnega dne Radia Študent, prvega po petdesetletnici, ki ga v celoti organiziramo v živo, na placih, ne v glavnem prek etra ali videa. Svojo delno refleksijo praznovanja aktualnopolitična redakcija tokrat objavlja kar javno. Enako, kakor so nas k pisanju spodbodle kolegice iz kulturne redakcije in nam očitale, da nismo ničesar prispevali k Draženju očesa, razstavi v organizaciji najbolj kulturnih, sploh pa omikanih ljudi na radiu. V Kulturnih novicah so trdile, da smo v aktualnopolitični redakciji do njihove umetniške pobude edini ostali hladni, kar v celoti drži. Prej bo Ljubljanica obrnila svojo smer, Zoki postavil javno infrastrukturo, namenjeno domačinom, prej se bodo rumeni jopiči poklonili Kidriču in prej bo služba za napovedovanje pustila v eter nepripravljene špikerje, kot bo članica aktualnopolitične redakcije priskočila na pomoč kulturno-humanistični sodelavki. Ne silite nas v prerani grob Radia Študent! 

Dolžni smo torej hladni in trezni, kakršni smo ostali tudi po obisku razstave, jari gospodi, ki nas je hotela dražiti, povedati, kar ji gre. Za svoje barbarstvo, ki je botrovalo temu, da nismo uspeli blagosloviti lastne umetnine, se ne bomo opravičevali. APR je tu, da govori neposredno in odkrito. Naš jezik ni jezik povijanja, zavijanja in zavajanja. Rečí ne posredujemo v pomenu, da bi dražili. Réči rečemo to, kar je. Naš jezik obtožuje, ne napeljuje. Če smo zato barbari, smo barbari. Tudi radiu malo barbarstva ne bi škodovalo.

K tekočim rečem torej, na to omikanci nikoli niso dobro pripravljeni, kot bi morda sklepali po samoreklami pred otvoritvijo: »Obisk razstavno-literarnega soiréeja Radia Študent ne bo nikogar pustil ravnodušnega, zato vabljeni! Vino bo.« Belega vina je zmanjkalo v manj kot uri in pol od otvoritve, črno je teklo le pol ure več. Potica, ki je sicer spoštovala zlato razmerje med testom in polnilom, je pošla, še preden bi vsa publika, povečini sodelavci ali prijatelji radia, vrhunec performansa – torej pečeno potico – sploh opazila. Miza, ki je delovala kot prenizek šank, je bila postavljena tik ob vhodu, kar je povzročilo gnečo, ki je oteževala več kot polovici obiskovalcev vstop in spremljanje poetičnega ter drugih performansov. Kadilci so bili, kot je v kulturni krajini ljubljanskega barja v navadi, izločeni pred vhod Cirkulacije 2, kar pa jim je vsaj omogočilo nemoten klepet o resnejših temah, kot so pesmice kulturnih novinarjev.

Izbrano prizorišče in organizacija prostora sta tudi sicer tvorili ahilovo peto dogodka. Kot se je izkazalo tudi s prirejanjem ostalih rojstnodnevnih dogodkov, prostor in njegova smotrna uporaba namreč dogodek določata bolj od vsega drugega. Kronski dokaz za to je četrtkov koncert tik ob Radiu v Rožni dolini, na katerega so ljudje prišli, ne da bi kadarkoli pred tem za RŠ sploh slišali. Šele koncert je bil spravljanje Radia med svojo javnost, med študente. Tudi bolj minimalistična izvedba šestih oddaj v živo na letnem vrtu Gala Hale noč zatem je zadostila običaju metelkovskega rojstnodnevnega žura, ki bi brez težav lahko postal pogostejši običaj.

Recenzija razstave Radia Študent v Cirkulaciji 2
 / 10. 5. 2022

V kulturni redakciji pa so nas velikopotezno dražili s tem, da bomo »izstopili iz lastne intime« in etrski izraz razširili v prostor. Iz intime Radia Študent? Za kaj takega je razstava, kakor je opisala že recenzentka iz notranjih vrst kulturne redakcije, preveč »abstraktna«. Iz intime avtorjev, ki naj bi svojo umetnost pred tem skrivali pred očmi javnosti, prav tako ne. Veliko del je bilo namreč razstavljenih, zgolj na novo zavitih in postavljenih. Že res, da kulturno omikani radijci ustvarjajo široko onkraj radijskih valov, kar je razstavi omogočilo odprtost za prispevke vseh radijcev.

A uvajanje že znanih umetnikov kot nekakšnih paradnih konjev, ki naj bi prostor odprli tudi za tiste, ki bi svoje izdelke šele želeli spraviti iz intime, je z vidika barbarov preveč zapleteno in izumetničeno. Vodilo je namreč v prerazkošno razkazovanje domnevnega umetniškega genija nekaterih. V tem pogledu intima nastopi kot skriti vir umetniškega genija, čigar produkt, torej umetnost, je izcedek drkanja genija na samega sebe, neskvarjenega od zunanjega sveta. Čeprav so le redka razstavljena dela izhajala iz tovrstne intime, se je s postavljanjem velikih, od katerih naj bi sijaj dobili še mali biseri, tako razumevanje intime hote ali nehote prikradlo v vsebinsko zasnovo razstave.

Ko sta artefakt in performans lahko postala vse, kar prihaja iz nekakšnega genija, se je ob čisto pragmatični potrebi po zapolnjevanju in organiziranju prostora, čemur je služil tudi recital, v njem znašlo dobesedno karkoli. In ne, APR barbari nismo dovolj vzvišeni, da bi nas motila anything goes in pòst. Hočemo reči le, da anything goes ne pomeni, da je v razstavo in performans uvrščeno karkoli že lahko nekdo pojmuje kot umetnost, ne da bi to karkoli že imelo svoj odnos do publike in sveta. RŠ-evski anything goes po vsebini pomeni dela, ki odražajo mnoštvo možnih in dejanskih odnosov RŠ-evcev kot RŠ-evcev do bodisi Radia Študent samega bodisi zunanjega sveta. 

Mnogi so na razstavi to heterogenost začeli razpirati povsem izvrstno. Od Ugrabitve frekvence Lobode in Savič, torej radijskega noiserskega instrumenta, do Kopačeve glasbe, morda tudi poezije Okorna, z gotovostjo Sušnikove video montaže. Najneposrednejši in zato tudi publiki najzanimivejši artefakt je bil gotovo urednikov dnevnik: od številk in alinej ter ključnih besed do risb, čačk in zamazanega črnila.

Vse preveč zadev pa radijskega izraza v prostor ni moglo prenesti, ker niso imele ničesar skupnega z radiem. Dela, ki so RŠ-evski anything goes najbolje udejanjila, so preizpraševala sama sebe in očitno samoironizirala lasten genij. Zavzela so mesto antigenija, ki zato, da bi produciral umetnost, ne potrebuje veliko več od skromnega, povsem zaznamovanega pogleda na karkoli že. Nasprotno pa so veliki morali, ker so vendar veliki, ustvarjati velika dela. Presek obojega, samoironije, ki se skriva v samohvali, je bil postavljen na rep razstave: Tina Tomšič je namreč razstavila kar fotografije sebe med kampanjo Inštituta 8. marec.

Draženje očesa je torej le delno uspelo udejanjiti Radio Študent kot barbara v svetu, ki dela ne le slišno, ampak tudi vidno. Za to, da bi lahko razstava Radio tudi uspešnejše izbezala iz njegove intime in bi do izraza prišle razlike med notranje kakofoničninimi glasovi, bi nazadnje potrebovali predvsem intimnejši prostor.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

No, tole je pa prav lepo povedano!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness