Rodrigo Cuevas @ Druga godba 2022

Oddaja
27. 5. 2022 - 14.00

Linhartova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana, 24. 5. 2022

 

»Želim si, da bi s koncerta šli zamorjeni, na tleh, ne pa da vas zabavam in razveselim. Veste, svet je v dekadenci in vse gre v k… Rad bi, da to prvi izveste od mene,« so bile približne besede, ki jih je vokalist, multiinstrumentalist, šovmen in avantgardni ljudski mag Rodrigo Cuevas večkrat ponovil na svojem torkovem nastopu na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. Španski šarmer se je izkazal za idealnega gosta za odprtje 38. edicije mednarodnega festivala Druga godba. Na uro in pol trajajočem spektaklu, imenovanem Trópico de Covadonga, polnem radoživega humorja, samoironije, satire, življenjskega elana, seksualne energije, ljubkega podjebavanja, ljudskih modrosti in performativnih interakcij, nas je asturijski seks simbol vodil »od od hita do hita« svojega odličnega albuma Manual de Cortejo iz leta 2019.

Prvenec folklornega agitatorja iz španske Asturije
 / 23. 2. 2020

Cuevasov nastop je bil daleč od tipičnega koncerta. Bližje je bil happeningu sredi vaškega trga, kjer se množica zbere okoli enigmatičnega pripovedovalca, zabavljača, dvornega norčka, mistika, pevca in plesalca v enem. Obenem je njegov performans, na katerem je vseskozi brisal meje med nastopajočim in publiko, veliko dolgoval dediščini varieteja kot gledališke forme z razgibanim zabavnim programom, od glasbe in plesa do akrobatskih točk in komičnih vložkov.

Karizmatičnega umetnika iz severozahodne španske province Asturije, sicer akademsko šolanega glasbenika in odličnega poznavalca lokalne glasbene ter kulturne dediščine, ki izhaja iz keltske tradicije, bi lahko opisali kot zapeljivca prve klase in krotilca življenjske sile. S svojo seksapilno prezenco te preprosto razoroži. V oči takoj pade njegova pompozna psevdotradicionalna oprava s posebnimi coklami, krilom in stožčasto čepico. Njegovi graciozni gibi, v katerih se lahkotno pletejo tisočletni plesi keltskega izvora in energične koreografije sodobnih drag šovov, skupaj s tradicionalnimi poliritmijami tvorijo enkratno avdiovizualno harmonijo, ki je prava paša za oči in duha.

Pogovorimo se o migracijah zvoka
 / 21. 5. 2022

Cuevasa, ki je pri nekaterih skladbah poprijel za harmoniko in tolkala, sta na odru spremljala Juanjo Díaz na ljudskih perkusijah in elektroniki ter Mapi Quintana na kontrabasu, vokalih in dodatnih tolkalih. Sinergija med tremi glasbeniki je bila veličastna. Podstat njihovega zvoka je resda tradicionalna asturijska godba, toda umeščanje sintetičnih zvočnih barv, hrupa in drugih zvočnih abstrakcij, tipičnih za avantelektroniko, in raba španskega jezika v nekakšnem avantpop registru, ki spomni tako na Arco kot Rosalío, Cuevasa umešča v vlogo posrednika med preteklostjo in prihodnostjo.

Trio je skupaj gradil hipnotične poliritmije, ob katerih bi težko ostal nepremičen še najbolj lesen Slovenec. Njegov sapojemajoči glas, poln iskrenega patosa, ki uteleša neustavljivi joie de vivre, je z nič manj veličastnimi podpornimi vokali dopolnjevala Quintana. Njune prepletajoče se harmonije so večkrat povzročile kurjo polt. Niti ni bilo važno, ali resnično razumemo njegova izrazito emotivna besedila; čustvena teža njihove izvedbe je presegla vse jezikovne bariere. Toda posebnost Cuevasovega performansa je bilo prav njegovo kabarejsko povezovanje med komadi in intimna kontekstualizacija posamičnih skladb.

S svojo prikupno polomljeno angleščino, pri kateri mu je pomagala Quintana, nas je vodil po različnih kotičkih svojega univerzuma, ki so ga navdihnile modrosti asturijskih prednikov. Zgodbe, s katerimi je napovedal izvedbo posamičnih skladb, so včasih krepko presegle dolžino komadov. Pripovedoval je o revnih pletilcih košar, ki niso več prepoznali razlike med kašljem in lakoto, in postavnih starodavnih vaquerosih, po domače kavbojih oziroma pastirjih, ki nam jih je predstavil s seksualno nabitim tonom. Preko zabavne in vživete uprizoritve dvorjenja med njegovo bodočo babico in dedkom, ki sta drug drugemu posvetila hrepenenja polni pesmi z in izpod balkona, nas je opozoril na pozabljeno umetnost zapeljevanja. Spomnil nas je na žalostno stanje flirtanja v času Tinderja in nas spodbudil, da se v življenju malo resneje posvečamo tej plemeniti, skoraj pozabljeni umetnosti. Publiko je spraševal, kako se ob staroverskih obredih oglašajo starejše slovenske gospe. Od prvotno pričakovano zadržane dvorane je šele po prefinjenem zbadanju dobil želeno reakcijo v obliki ritualističnga vriskanja in nečloveškega oglašanja.

»Naslednji komad bo hit,« je v sarkastičnem tonu povedal ob skoraj vsaki pesmi. In res smo dobili prav vse uspešnice. Komadi Arboleda Bien Plantada, El día que nací yo, Xiringüelu in Muiñeira para a Filla Da Bruxa so nas med sedenjem v udobnih stolih precej vznemirili. Pregovorno slovensko zategnjenost je odpihnil z vročekrvnimi provokacijami: »Če bo vse po sreči, bomo danes vsi tukaj fukali,« nas je zapeljeval. Ko smo se na njegove pozive po dretju odzivali medlo, je zahteval ponovitev, in sicer s pozivom, da ga moramo tokrat prepričati, da smo dejansko živi. S prikupno rabo slovenščine in željo, da bi bil deležen aplavza, kot ga je bila včasih Majda Sepe, je onesposobil še zadnje obrambne mehanizme in osvojil srca vseh zbranih.

V sklepnem delu je s skoraj 10-minutnim govorom predstavil svojo izkušnjo odraščanja kot maricon – po domače buzerant – v konservativnem vaškem okolju, za katerega je dolgo verjel, da tam mariconi sploh ne obstajajo … Kvečjemu se kakšen najde v Madridu ali New Yorku. Spomnil je na španska koncentracijska taborišča za LGBTQ+ posameznike pod Francovo diktaturo. V enem najlepših trenutkov večera, ob čudoviti pesmi Rambalín, pa se je poklonil Albertu Alonsu Blancu – Rambalu, ki je bil zaradi svojega svobodnega življenja kot homoseksualec leta 1976 umorjen v nepojasnjenih okoliščinah. Pred izvedbo pesmi, ki opeva strpnost, svobodo in spoštovanje drugačnosti, je izpostavil trenutke, ko se je zavoljo skrivanja lastne identitete izneveril samemu sebi. Linhartovo dvorano je v čustvenem nagovoru opomnil, da ne smemo upogibati svojih hrbtov zavoljo ugajanja drugim. »Ne smemo prisilno spuščati svojih glasov in zmanjšati intenzitete našega gestikuliranja, da bi prikrili, kdo smo v resnici, saj bi to pomenilo zmago za tiste, ki sovražijo,« je bil odločen.

Nastop Rodriga Cuevasa na odru Linhartove dvorane je eden tistih redkih glasbenih dogodkov, ko se za nekaj časa resnično transportiraš nekam drugam. Njegova privlačna avra, mistični gibi in prepričljiva dikcija v stilu nekakšnega duhovnega guruja nas je mestoma spomnila na Jodorowskyjevega Alkimista iz kultne klasike Sveta gora. Po dveletni odsotnosti umetnikov svetovnega ranga na domačih koncertnih prizoriščih nas je Cuevas tudi ponovno spomnil na razliko med glasbeniki in Glasbeniki z veliko začetnico, kamor sam brez kančka dvoma tudi spada. Stoječe ovacije na koncu koncerta so bile neizpodbiten dokaz tega. Na koncu mu je tudi uspelo, da smo s koncerta šli nekoliko potrti. Ne, ker bi nas s svojo muziko spravil na kolena. Kvečjemu zato, ker je glasbenih doživetij, ki človeku povrnejo vero v moč umetnosti in ga utrdijo v njegovi neskončni ljubezni do glasbe, v življenju preprosto premalo.

 

 

© Paul Bourdrel

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

📻❤️

📻❤️

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness