O tako imenovanih drogah za posilstvo
Foto: Blausen Medical (Creative Commons)
Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »posilstvo« opredeljuje kot »spolno občevanje z žensko proti njeni volji«. To opredelitev lahko za namene današnje oddaje nadgradimo na vsaj dveh mestih: žrtev posilstva je lahko kateregakoli spola, poleg tega pa ta opredelitev predpostavi, da je ta oseba venomer enako zmožna izraziti svojo voljo, in tako zaobide med drugim tudi možnost intoksikacije. Dan pred nočjo čarovnic se bomo v oddaji Frequenza della scienza posvetili manj nedolžni real-life verziji čarovniških ljubezenskih napojev, namreč tako imenovanim drogam za posilstvo.
Vsake toliko v medijih naletimo na novico, da je raba drog za posilstvo v porastu. Gre za spolno zaznamovan fenomen, pri katerem je žrtev običajno ženska, storilec pa moški. Takšnim novicam nato običajno sledijo vsakdanje psevdostrokovne razprave glede pripisovanja odgovornosti – oziroma je to v praksi najpogosteje prelaganje krivde. Poleg tega pa je razširjeno prepričanje, da je posilstvo nekako povzročila žrtev in da je delno odgovorna tudi sama. Morala bi odločneje zavrniti, ne sprejeti pijače, plesati trezna in še kakšna variacija na temo samasijekriva.
V kazenskem zakoniku najdemo 172. člen, ki govori o spolni zlorabi slabotne osebe. V njem je določeno, citiramo: »Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z drugo osebo brez njene privolitve, tako da zlorabi njeno duševno bolezen, začasno duševno motnjo ali hujšo duševno manjrazvitost, zaradi katere ta ni sposobna podati privolitve, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.« Konec citata. Mimogrede, gre za enega od členov, katerega dikcija se je – pred intervencijo »samo ja pomeni ja« Inštituta 8. marec junija lani – namesto »zaradi katere ta ne more podati privolitve« glasila »zaradi katere se ne more upirati«.
Od kod pa droge za posilstvo sploh pridejo, kdo jih prodaja in zakaj jih preprosto ne prepovejo? Za snovi, ki se uporabljajo za namen intoksikacije osebe z namero posilstva, resda uporabljamo pojem »droge za posilstvo«; toda ta opredelitev je vselej parcialna, kajti ne uporabljajo se zgolj ali prvenstveno s tem namenom. So psihoaktivne snovi, kar pomeni, da vplivajo na subjektivno doživljanje resničnosti.
Več o pomenu posilstva pod vplivom substanc pove Mina Paš, doktorica medicine in sodelavka neprofitne organizacije DrogArt:
Snovi, ki se najpogosteje uporabljajo kot droge za posilstvo, so vam, dragi poslušalci in poslušalke, morda znane iz drugih kontekstov: to so GHB ali njegova ciklična oblika GBL, benzodiazepini, zlasti tisti z dolgim učinkovanjem, tudi ketamin in MDMA, mednje pa štejemo tudi dobri stari alkohol. Pri tem v naših krajih prednjačita alkohol in GHB oziroma GBL, ki sta znana tudi kot »vodica«.
Vsa stvar je v tem: podtikanje substanc neki osebi z namenom, da bi vplivali na privolitev v spolni odnos, ta odnos transformira v posilstvo. A tudi če oseba sama zaužije alkohol ali neko drugo substanco, je za posilstvo dovzetna bolj kakor v treznem stanju. Največ posilstev se zgodi ravno v situaciji, ko je žrtev pod vplivom alkohola ali drog, ki jih je zaužila sama, potem pa je njeno spremenjeno stanje zavesti nekdo izkoristil. Zato je pojem »droge za posilstvo« do neke mere zavajajoč, toda vseeno uporaben, če imamo le v mislih omenjeno opombo. Seveda je alkohol po svoji prvenstveni funkciji socialni lubrikant in na zmenkih pogosto pač spijemo kakšno pijačo. Na tem mestu se ne čutimo dolžni pojasnjevati, kakšna je razlika med tema dvema situacijama.
Razširjeno je tudi prepričanje, da se spolne zlorabe najpogosteje zgodijo v kontekstu nočnih klubov. Kakšno sliko pa so zaznali pri DrogArtu, opiše Mina Paš:
Da ne bomo prestopili disciplinskih pristojnosti, pa v današnji oddaji Frequenza della scienza za zdaj ostanimo na polju znanosti, natančneje farmakologije. Tokrat bomo poskusili pojasniti mehanizme delovanja nekaterih vrst drog za posilstvo.
Droge za posilstvo ne glede na mehanizem učinkujejo tako, da ima intoksicirana oseba zaradi vnosa snovi zmanjšano zmožnost, da bi svobodno privolila v spolni odnos ali se branila pred agresivnim napadom. Posiljevalec si torej prizadeva, da bi z aplikacijo droge – na skrivaj ali pa tudi ne – pri žrtvi dosegel umirjenost, koristijo pa mu tudi njena zmedenost, izguba zmožnosti koordinacije gibov in izguba spomina.
Poglejmo najpogostejši mehanizem, kako droge za posilstvo dosežejo svoj učinek. V mehanizem je vključen del možganov, ki se imenuje tuberomamilarno jedro ali tuberomamilarni nukleus, krajše TMN. Imenuje se po latinskih besedah tuber, gomolj, in mammilla, ki nima nobene veze z mamili, pač pa pomeni prsno bradavičko. Za njegovega odkritelja velja neki dr. Edward Fall Malone, ki ga v članku iz leta 1916 opisuje kot skupek celic, podoben izboklini.
Tuberomamilarno jedro – natančneje, dve jedri, v vsaki možganski polobli eno – imajo vsi sesalci in pri vseh ima podobno funkcijo. Gre za majhen del hipotalamusa, v katerem so jedra nevronov, ki prožijo svoje podaljške oziroma aksone v druge dele možganov. Nevroni TMN so še posebej pomembni, ker na koncih aksonov svoj signal posredujejo naprej prek živčnega prenašalca histamina. Tem živčnim potem zato pravimo histaminergične.
Po vsem živčnem sistemu delujejo različni živčni prenašalci – tudi bolj znana dopamin in serotonin –, skoraj vsi nevroni, ki uporabljajo histamin, pa izvirajo iz TMN. Histamin v telesu sicer igra mnogo vlog – najbolj znan je kot tkivni mediator, ki spodbudi nastanek lokalnega vnetja in ga vzdržuje, npr. ob alergijski reakciji. Zoper njo zato lahko vzamemo antihistaminik, zdravilo proti alergiji, npr. Aerius ali Claritine.
Naloga histamina kot živčnega prenašalca pa je predvsem ta, da posreduje signale iz TMN. Povedano drugače, jedra nevronov, ki so v TMN, svoje aksone iztegujejo do drugih delov možganov. Tam v sinaptično špranjo – oziroma tisti prostor med dvema nevronoma, kjer pride do njune interakcije – sproščajo histamin, ki se veže na nevronske celice in tako prenaša signal. Signali med drugim potujejo v predčelno skorjo, imenovano tudi prefrontalni korteks, del možganske skorje, ki je odgovoren za pozornost, budnost, tvorbo kratkoročnega spomina in načrtovanje dejanj. Zmanjšan priliv impulzov iz tuberomamilarnega jedra v predčelno skorjo, kar pomeni manjši učinek histamina, bo torej povzročil zmanjšanje pozornosti, zaspanost, kratkoročno amnezijo in nezmožnost načrtovanja gibov.
To je tudi razlog, zakaj po tem, ko zaužijemo antihistaminik, postanemo nekoliko zaspani in omotični. Antihistaminik, ki prodre v možganske kapilare, namreč blokira vezavo histamina v predčelni skorji, kar neposredno povzroči zaspanost in omotičnost. Pri starejših antihistaminikih iz sredine 20. stoletja je bil ta učinek sicer še opaznejši. Zaradi izrazitega stranskega učinka se ti danes sploh ne uporabljajo več za blaženje alergijskih reakcij, pač pa kot uspavala.
Zato ni presenetljivo, da več pogosto uporabljenih drog za posilstvo – alkohol, benzodiazepini in GHB – deluje tako, da zmanjšajo jakost signalov iz tuberomamilarnega jedra. Tega pa ne storijo neposredno. Tudi nevroni iz TMN svojih impulzov ne pošiljajo kar tako, pač pa pod vplivom spodbude drugih nevronov. Nevroni iz različnih delov možganov v TMN prek aksonov pošiljajo impulze iz drugih delov možganov, za nas pa bodo najvažnejši tisti, ki uporabljajo živčni prenašalec GABA oziroma gama-aminomaslena kislina. Tem nevronom zato pravimo gabaergični.
GABA učinkuje na TMN tako, da inhibira pošiljanje signalov v predčelno skorjo. Torej bo povečan učinek GABE v TMN pomenil manjši učinek histamina v predčelni skorji, ta pa zmanjšano budnost in pozornost. Večji učinek živčnega prenašalca GABE torej pomeni manj budnosti in pozornosti. Ni treba dvakrat ugibati, da alkohol, benzodiazepini in GHB delujejo tako, da povečajo učinke GABE v tuberomamilarnem jedru.
Utrujenim popotnikom oddaje Frequenza della scienza privoščimo glasbeni odmor. Sledi torej komad U.O.E.N.O., katerega avtorji so Rocko, Rick Ross in Future.
Pozdravljeni nazaj na valovih Radia Študent v oddaji Frequenza della scienza, v kateri poskušamo razumeti mehanizme delovanja drog za posilstvo. Med pogosteje uporabljene droge za posilstvo na zmenku sodijo benzodiazepini, ki se sicer uporabljajo kot uspavala in pomirjevala.
Eden od benzodiazepinov, ki ga pogosto povezujemo s posilstvom, je flunitrazepam. V ZDA je bil poznan pod zaščitenim imenom Rohypnol, znan pa je tudi kot roofies, kar je včasih slovenjeno kot »rufiji«. Ponekod po Evropi je na trgu kot zdravilo na recept – v Sloveniji ne –, večina flunitrazepama, ki se uporablja kot droga za posilstvo, pa je pridobljena na črnem trgu. V naših krajih danes sicer ni zelo prisoten.
Sedativne lastnosti benzodiazepinov so posledica vezave na receptorje za živčni prenašalec GABA, ki jim zato pravimo GABA-receptorji. Teorija receptorjev sega v zgodnje 20. stoletje, ko sta se Paul Ehrlich in John Newport Langley neodvisno drug od drugega dokopala do zaključka, da se morajo snovi, zato da farmakološko učinkujejo, vezati na neko specifično mesto na celici. V splošnem tako beseda receptor označuje tisti del celice, na katero se veže določen delec, s čimer doseže določen učinek; ta delec, ki se nanj veže, pa imenujemo ligand. Ta je praviloma molekula ali skupek molekul, razen v primeru receptorja rodopsina v palčnih celicah mrežnice v očesu, kjer je ligand foton, svetlobni delec.
Ligand se na receptor praviloma veže s fizikalnimi vezmi, ki so elektrostatske narave – privlak med pozitivno in negativno nabitimi deli receptorja in liganda. Te vezi so šibkejše od kemičnih vezi, zato ligand ne ostane vezan dolgo. Ligand se torej lahko veže z receptorjem, vse dokler ni odstranjen. Ne glede na to, ali je snov telesu lastna – endogena – ali je vnesena od zunaj – eksogena, se mora odstraniti, sicer bi njeni učinki trajali v nedogled. To se lahko zgodi na tri načine: telo jo izloči, shrani za drugič ali pa razgradi. To, kar razumemo kot »vezavo« na receptor, pa je vselej ravnotežje med časom, ko je ligand na receptor dejansko vezan, in časom, ko pač odplava drugam. Večje ko je to razmerje, močnejši je učinek vezave – pri čemer je odvisen od same narave liganda.
Benzodiazepini se torej vežejo na GABA-receptorje. Natančneje, vežejo se samo na določen podtip receptorjev, imenovan GABAA. Ti receptorji so proteini, vgrajeni v celično membrano, tako da skoznjo prepuščajo kloridne ione, ko je treba. Ko se na receptor veže molekula GABE, se receptor preoblikuje tako, da v celico skozenj začnejo teči negativno nabiti kloridni ioni. Količina negativno nabitih delcev v celici se s tem poveča – temu pravimo hipopolarizacija celice – tako pa se zmanjša sposobnost nevronske celice, da sproži impulz. Vezava GABE na receptor GABAA na celici torej povzroči, da bo celica počasneje prožila impulze. Ko možgani hočejo biti budni, se pravi, čez dan, bodo poskrbeli, da bo aktivacija GABA-receptorjev ustrezno nizka.
Tudi vsi GABAA-receptorji niso enaki. Zopet obstaja več različnih podtipov. Večina podtipov receptorja GABAA ima poleg mesta, kamor se veže GABA, tudi vezavno mesto za benzodiazepine. Ko je v telesu prisotna določena količina benzodiazepina, denimo prej omenjenih rufijev, bosta na nek receptor GABAA lahko vezana tako molekula benzodiazepina kot tudi molekula GABE. Vezava benzodiazepina ojača učinek vezave GABE, torej še dodatno poveča prepustnost GABA-receptorja, ki je ionski kanal, za kloridne ione v celico. To pa še dodatno zmanjša zmožnost celice, da bi sprožila impulz, oziroma povzroči dodatno hipopolarizacijo celice. To pomeni manj pogoste histaminergične impulze v predčelno skorjo in večjo zaspanost. Mimogrede, podobno učinkujeta tudi alkohol in GHB ter GBL, a več o tem pozneje.
Če spomnimo: povečan učinek GABE v tuberomamilarnem jedru, krajše TMN, pomeni zmanjšan učinek histamina v predčelni skorji in posledično več zaspanosti in omotičnosti. To je torej razlog za sedativno delovanje benzodiazepinov, pa tudi za nezmožnost nadzorovanja gibov in za to, da se žrtev časa, ko je bila pod vplivom benzodiazepina, slabše spominja. Te tri lastnosti so pri drogi za posilstvo v prid posiljevalcu, saj se žrtev zaradi zmanjšane zavesti in nezmožnosti koordinacije gibov ne more upirati, zaradi amnezije pa se ne more spomniti natančnih okoliščin posilstva.
Ura je že dovolj, da si lahko privoščimo še en glasbeni premor. To bo Gucci Mane s komadom Got Her Drunk:
Dober dan. Poslušate valove Radia Študent na 89,3 MHz, na katerih predvajamo oddajo znanstvene redakcije Frequenza della scienza. Razlagamo mehanizme delovanja drog za posilstvo. Do zdaj smo povedali, kako delujejo benzodiazepini, med katere sodi notorična droga za posilstvo, imenovana rufiji. Sedaj pa bomo prikazali še delovanje alkohola in GHB-ja ter GBL-a.
Najprej nekaj osnovne kemije. GHB je kratica, ki pomeni gama-hidroksibutirat. Obstaja tudi v ciklični obliki kot GBL oziroma gama-butirolakton, ki pa se v telesu pretvori v GHB. GHB in njegov ciklični analog sta znana po tem, da je meja med ekscitacijo in inhibicijo – se pravi, med poživilnim učinkom in omotičnostjo – precej tanka. Pri alkoholu je ta meja precej močnejša. Inhibitorno delovanje obeh je posledica enakega mehanizma kot pri benzodiazepinih, se pravi, da prek vezave na GABA-receptorje povečata učinke nevrotransmiterja GABE v tuberomamilarnem jedru v možganih, kar povzroči zmanjšan priliv histaminergičnih impulzov v predčelni reženj. Ta je odgovoren za budnost, pozornost, tvorbo spomina in koordinacijo gibov, zato zmanjšan priliv pomeni manjšo aktivnost vseh naštetih funkcij. To je tudi zaželeno delovanje drog za posilstvo.
Tudi alkohol ne deluje zgolj kot sredstvo za doseganje omotičnosti, sicer ga ne bi pili v družabnih situacijah. Njegovo ekscitatorno, torej poživilno delovanje je v glavnem posledica nefarmakološkega delovanja – torej ne zaradi vezave na receptorje, temveč zaradi fizikalno-kemijskega mehanizma, ki se imenuje strukturno nespecifično delovanje. Gre preprosto za to, da se molekule etanola usidrajo v celično membrano nevrona in olajšajo sprožanje živčnih impulzov. Neverjetno preprosto, a učinkovito.
Ker se GBL v telesu kaj hitro biotransformira v GHB, bomo odslej govorili le o slednjem. GHB je sicer molekula, ki v nasprotju z etanolom in benzodiazepini v telesu že obstaja in ima fiziološko vlogo. Ta je sicer zelo splošna in je ni mogoče opisati tako, da bi natančno določili, kaj dela in kje to dela, da doseže določene učinke. Vemo pa, da ima vsaj dve mesti delovanja. Veže se na lastne receptorje, GHB-receptorje, ki povzročijo, da se električni potencial celice pomakne bliže k proženju impulza, čemur pravimo hiperpolarizacija. Te receptorje je znanstvena ekipa z medicinske fakultete v Strasbourgu v Franciji kot take odkrila šele leta 2007.
GHB deluje tudi na receptorje GABAB, še en podtip receptorjev za živčni prenašalec GABO, zato bi utegnili misliti, da svoje inhibitorne učinke doseže s tem. Toda izkaže se, da to ni tako. Večina zaužitega GHB preide skozi celično membrano v nevrone in se v celici transformira v GABO – molekuli sta namreč po strukturi precej podobni –, nato pa kot GABA inhibira proženje impulzov iz tuberomamilarnega jedra in s tem zmanjšuje učinke histamina v predčelni skorji.
Dejstvo, da ima GHB tako paradoksalno delovanje – v enem trenutku poživilno, že en majhen odmerek pozneje pa sedativno –, lahko pojasnimo s tem, da deluje po teh dveh mehanizmih. Pri nižjih odmerkih bo prevladoval poživilni učinek GHB-receptorjev, pri višjih pa bo veliko izrazitejši učinek na GABAB-receptorje. Pri nižjih odmerkih, okvirno do 2 gramov, GHB povzroči izboljšanje razpoloženja, sproščenost v socialnih situacijah, povečan libido in povečan občutek empatije. Pri večjih odmerkih, zlasti nad 5 gramov, pa povzroča zaspanost, slabost, bruhanje, zmedenost, plitvo dihanje, znižano telesno temperaturo in motnje zavesti.
Povečan libido je posledica delovanja na mezolimbične živčne poti, tako imenovani nagradni sistem, aktivacija mezolimbičnega sistema pa je tudi razlog za zasvojljivo naravo GHB-ja. Zoprno pri GHB-ju je tudi dejstvo, da je njegova biološka razpolovna doba izredno kratka, zato je njegovo prisotnost v urinu mogoče zaznati le 3 do 10 ur po aplikaciji, kar je za forenzične namene ob prijavi spolnega napada največkrat premalo, poleg tega pa ga je mogoče zaznati le s specifičnimi testi, torej zgolj na podlagi suma o morebitni prisotnosti.
Če oseba zaužije GHB, je ne glede na to, ali nanjo deluje poživilno ali sedativno, torej lažja tarča posiljevalca. Posiljevalec lahko izkoristi povečan libido žrtve, saj bo ta lažje privolila v spolni odnos, čeprav v treznem stanju morda tega ne bi storila. Pri tem gre za kompleksno situacijo z veliko spremenljivkami, a tudi fiksnimi mejami, kot pove Mina Paš iz DrogArta:
V zadnjem delu oddaje bomo proučili še, kako alkohol vpliva na sočasno delovanje drugih substanc, znanih kot droge za posilstvo, razkrili, za katere primere poznamo protistrupe, in se seznanili z možnostmi odkrivanja njihove prisotnosti. Toda pred tem si vzemimo še krajši odmor in prisluhnimo skladbi Love Potion No. 9 skupine The Clovers iz leta 1959:
En lep pozdrav ponovno v oddaji Frequenza della scienza na Radiu Študent. Na ta nedeljski popoldan beseda teče o drogah za posilstvo. Spoznali smo, da nekatere od najpogosteje uporabljenih drog za posilstvo – alkohol, GHB in benzodiazepini – delujejo na podoben način, in sicer z aktivacijo gabaergičnih poti, ki zavirajo učinke histamina na nevrone predčelne skorje. Nekatere druge substance, ki posiljevalcem lajšajo njihovo početje, delujejo po drugih mehanizmih, ki se jim v današnji oddaji ne bomo podrobno posvetili. Na kratko pa lahko omenimo, da ketamin prek vezave na več raznovrstnih receptorjev deluje kot disociativni anestetik in potuji doživljanje realnosti, MDMA pa – tako kot alkohol ali GHB, le izraziteje – povzroči dezinhibicijo oziroma rahljanje subjektivnih kriterijev dovoljenega.
Spomnimo se, da se benzodiazepini, alkohol in GABA vežejo na iste receptorje, na GABA-receptorje, ki so proteini, zagozdeni v celično membrano nevrona. Toda vežejo se na različna mesta tega receptorja, kar pomeni, da se lahko nanj vežejo istočasno. Hkratna vezava dveh ali celo treh ligandov na receptor pa učinkov ligandov praviloma ne samo sešteje, temveč zmnoži. Zato pitje alkohola ob sočasnem jemanju GHB-ja ali benzodiazepinov – in, mimogrede, še marsikatere druge snovi – učinke sedacije, omotičnosti in zmedenosti krepko potencira. Kaj hitro se znajdemo v območju, ko je ogroženo sámo avtomatično delovanje dihalnega centra v možganskem deblu, kar se lahko konča s smrtjo.
Kot je znano, protistrupa proti alkoholu in GHB-ju ne poznamo. Če pride do predoziranja, ki je lahko podtaknjeno ali samopovzročeno, moramo zato osebo postaviti v bočni položaj in spremljati, ali diha. Pri blažjih zastrupitvah je treba to početi le do povrnitve zavesti, pri hujših pa je nujno zdravljenje v bolnišničnem okolju. Po drugi strani pa poznamo protistrup za hujšo zastrupitev z benzodiazepini – imenuje se flumazenil in se veže na isto mesto na GABA-receptorju kot molekula benzodiazepina, le da ne povzroči enakega učinka, poleg tega pa blokira vezavo molekul benzodiazepina, vse dokler jih telo ne izloči.
V podporo boja proti posilstvu je v prvem desetletju tega tisočletja veliko farmacevtskih podjetij, ki so tržila tablete s flunitrazepamom, v tableto kot pomožno snov začelo vključevati tudi modro barvilo, ki se ob razpadu tablete raztopi in močno obarva pijačo. Tako naj bi žrtev lažje opazila, če ji je kdo skrivoma podtaknil takšno tableto. Toda kot vemo, posilstev od takrat ni manj, saj je barvilo preveč očitno, da bi te tablete še kdorkoli uporabljal na enak način. Ta metoda je potemtakem bolj kakor žrtvam pomagala podjetjem, ki so si tako povečala ugled.
Poleg tega znanstveniki in znanstvenice po vsem svetu iznajdevajo načine, kako v slamico za pitje pijač vgraditi teste za prisotnost različnih drog, kot so GHB, GBL, ketamin in rufiji. Toda slamice se v praksi nikjer niso uveljavile. Kot smo omenili na začetku oddaje, pri večini primerov posilstev pod vplivom substanc ne gre za to, da bi tej osebi kdo karkoli podtaknil. Termin »droge za posilstvo« je zavajajoč, vtem ko na podlagi pojma sklepamo, da gre za trezno žrtev in podtikovalca, s tem pa storimo logično zmoto in netrezno žrtev obravnavamo kot deloma že krivo.
Kot so ugotovili pri pregledu epidemiološke razširjenosti posilstev pod vplivom substanc, je oseba snov najpogosteje zaužila sama in prostovoljno. Tudi v tem primeru je oseba dovzetna za posilstvo, in nič manj očitno ni, da je krivda na strani posiljevalca. Predstava o vsesplošni razširjenosti podtikanja drog v pijače – spikingu – kot edinem načinu posilstva pod vplivom substanc je populistična in škodljiva, saj odvrača pozornost od nekega nadvse preprostega dejstva: prostovoljno zaužitje droge ne sme pomeniti, da oseba s tem podpiše nekakšno pogodbo o tveganju posilstva.
O tem, kaj so tako imenovane droge za posilstvo in kako učinkujejo, se je razpisal Marko. Urednikovala je Klara. Brala sta Muri in Špela. Lektorirala je Višnja, tehniciral pa je Budiz.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
posnetek bo?
Komentiraj