Jao, spet ta globoka država

Pojem globoke države je pri današnji levici pogosto na slabem glasu. Predvsem zato, ker so ga dokaj uspešno posvojili desni politični elementi, ki želijo diskreditirati svojega levičarskega sovraga. QAnonovci nam govorijo o obsežnih pedo ringih pod vodstvom satanističnih ameriških ddemokratov in humanitarnih globalistov, na domačih tleh pa ne mine niti sekunda, da ne bi poslušali o udbomafijski hobotnici, ki si za svoje prljave interese še vedno poskuša podrediti vrlo samostojno in demokratično Republiko Slovenijo. Kritika teh teorij je seveda upravičena, saj politični status quo razlagajo zgolj parcialno in ne strukturno, pri tem pa ciljajo na razvnemanje strahov in fantazij plebsa. Po drugi strani pa se človek vseeno vpraša, kako to, da je naša kapitalistična družba tako odporna na spremembo? Kdo oziroma kaj vozi kapitalistični tank, ki gazi po vseh njemu na pot stopajočih upornikih?  

Danes bomo desničarskim kolegom pomagali z ustrezno destilacijo koncepta globoke države, levičarske tovariše pa bomo poskusili prepričati, da je vendarle obravnave vreden pojav. Ameriški politični teoretik in zgodovinar Aaron Goode nas je letos namreč počastil z delom American Exception: Empire and the Deep State, ki je izšlo pri Skyhorse Publishing. Goodova osnovna predpostavka je, da ameriški imperializem temelji na posebnem tipu transnacionalnega korporativizma. Svet zasebnega kapitala in lastnine si je v nekaj stoletjih uspel podrediti deklarirano demokratične, javne in politične institucije za izvajanje nedemokratičnih politik. Globoka država je za Gooda torej presek tako javnih kot zasebnih institucij, katerih delovanje si podreja internacionalna finančna buržoazija.   

Preden se lotimo prebavljanja te multi-kulti zarotniške mineštre, še nekaj besed o zgodovini obravnavanega pojma. Čeprav dandanes, v dobi trumpovskega desničarstva, pojem globoke države leti vsepovprek, se prvič pojavi v medijskem poročanju o turški politični situaciji v 80. in 90. letih. NATO je v Turčiji v okviru tako imenovane operacije GLADIO financiral kriminalne, underground paravojaške death squade, ki bi v primeru volilne ali kakšne druge pobjede Kurdske delavske stranke – komunističnih vstajnikov – skupaj s turško vojsko sekali njihove ude. Leta pozneje, na začetku prejšnjega desetletja, lahko pojem zasledimo tudi v časnikih, kot sta New York Times ali pa Guardian, ki sta poročala o trdoživosti policijsko-varnostnega aparata v Egiptu. Podobno kot v turškem primeru globoka država tu nastopa v podobi zarotniške povezave med politiko in kriminalom. Pojavlja se kot simbioza med kriminalnimi organizacijami in skrivnostnimi agenti varnostno-obveščevalnih služb, ne ve pa se, kdo stoji za vsem tem. 

Te ugotovitve nas neizbežno pripeljejo do zgodovine teoretskega ukvarjanja z globoko državo in posledično do Goodove epistemologije. Tako mainstream mediji kot akademiki, kot sta Jürgen Habermas in Harold Lasswell, so v 20. stoletju opažali pešanje demokratičnosti javnih in državnih institucij, ki so postajale čedalje bolj militaristične. A nobeden od teh teoretskih fosilov ni znal odgovoriti na vprašanje, zakaj je tako. Goode se zato ozira k sociologoma, Cecilu Wrightu Millsu in Petru Dalu Scottu, ki sta prva sistematično opisala, kako nakopičeno bogastvo ameriškega imperializma financira raznorazne atentate, narko kartele in še kaj podobno neprijetnega. Podobno kot njegova vzornika in predhodnika Goode predpostavlja, da informacijski tokovi in vednost v naši družbi niso transparentni, ampak služijo oblastnim razmerjem. Goode se je tako intenzivno zakopal v kupe in kupe zdaj že javno dostopne, a malo znane dokumentacije o zgodovini delovanja ameriških obveščevalnih služb in z njimi povezanih institucij.

Paragona odločevalnih centrov za izvajanje kriminalnih politik, ki ju navaja Goode, sta na primer zloglasna Rockefeller Foundation ali pa sam Wall Street. Vendar to seveda ne pomeni, da zaposleni v teh institucijah ali pa raznorazni posredniki strmijo v zaslone svojih pametnih telefonov, s katerih jim Veliki brat tala inštrukcije za dominacijo nad svetom. Njihov vpliv je produkt njihovega dela, v lovu za dobičkom pač uveljavljajo svoje sebične interese, četudi to pomeni, da pri življenju ohranjajo sistem nevoljene, zločinske birokracije. 

Posebno izčrpen je popis afere Watergate, dobršen del svoje študije Goode nameni tudi obravnavi Kennedyjevega atentata, ki še danes ostaja nerazrešen. Omenja pa tudi vmešavanje ameriških obveščevalnih služb v puč v Venezueli leta 2002 in v splošne volitve v Boliviji leta 2019. Bralec se tu izgubi v morju imen in pričevanj očividcev, raznoraznih whistleblowerjev in odgovornih kuhalcev krize. A takšen shizofren ton dela American Exception ni plod kakšnega konspiracionizma, ampak resnega študija, ki nam ponuja sistematizirano pojmovanje globoke države in njene zgodovine ter popis njenega razmerja s svetom ameriške politike. Za dualizem, ki je značilen za ameriško politično življenje, je sivim eminencam eno figo mar, saj od 70. in 80. let 20. stoletja z groomanjem tako imenovanih neokonov pospešeno razveljavljajo tako demokratsko kot republikansko ideologijo ter ukrepe. 

Ameriški kapitalizem je kot naslednik britanskega imperializma že od nekdaj deloval mafijaško. V 19. stoletju so razvoj ameriške nacije poganjali transatlantska trgovina s sužnji, zasvajanje Kitajcev z opijem in nadaljnje koloniziranje Latinske Amerike. Te podvige je omogočalo že zelo zgodnje spajanje med kriminalnimi organizacijami, finančnimi in državnimi institucijami, a pravo rojstvo globoke države nastopi s koncem druge svetovne vojne. Ker je čez lužo strašil rdečkar Uncle Joe, je ameriški Svet za zunanje zadeve pod vplivom Wall Streeta in Rockefeller boysov naredil načrt, kako postopati proti pravemu dušmanu – sovjetskemu socializmu. Pod zastavo stekle antikomunistične propagande je po vojni potekala izgradnja Cie – Osrednje obveščevalne službe, strahovita hipertrofija vojaške birokracije, ki bi nemire v tujini financirala v nedogled, Marshallov načrt pa je Evropo skušal ubraniti pred škodljivimi socialističnimi vplivi. 

Poleg fizičnih likvidacij političnih nasprotnikov, švercanja drog, podpiranja antikomunističnih gibanj in oblikovanja vohunskih mrež po celem svetu se deep state kamaríla poslužuje tudi miroljubnejših načinov utrjevanja svoje hegemonije. Ameriški moguli financirajo neštete nevladne organizacije in grupacije, v okviru katerih intelektualci iz čiste naivnosti in oportunizma, ali pa še verjetneje, zaradi tega, ker morajo nekako preživeti, propagirajo človekoljubno poslanstvo ameriške nacije, ki demokracijo izvaža z metanjem bomb. Po drugi strani pa bo avtor današnje Humanistike v zameno za ure in ure raziskovanja zlohotnega darthvaderovskega imperija dobil deset evrov. 

Kaj ob vsem tem storiti? Dobro vprašanje. Goode sam upa, da se bo svetovno razmerje sil, ki trenutno deluje v prid ameriškega imperializma, zamajalo z vzponom Ljudske republike Kitajske. Krvoželjnost svetovnega terorista bo zaradi nevzdržnega ekonomskega modela in politike vodila k uničenju njegovih lovk, daddy Ši pa bo poskrbel, da bomo socialisti dobili službe na marksističnih inštitutih. 

Ker ta scenarij vsaj v bližnji prihodnosti še ni verjeten, Goode predlaga še par stvari. Manj učinkovito se lahko globoko državnemu demonu zoperstavimo z aktivacijo javnih, liberalnih institucij, ki stvari rade razrešujejo na sodiščih. Sem pa tja pa se lahko zgodi, da nekdanji kolaboranti imperializma vseeno ugotovijo, da so na napačni strani zgodovine, in ljudem začnejo služit z razodevanjem resnice. Te žvižgače, pravi Goode, bi bilo vredno zaščititi, saj lahko morda prepričajo še kakega buržuja-patriota, da financira našo gverilo. No, prav zares morda. 

Za đabe se je višjim silam ponovno upiral Matej.

Vir naslovne slike: Wikimedia Commons