Usodnost identitete mesojedca

Aktualno-politična novica
24. 1. 2023 - 16.00

Bomo pekli meso, dokler ne bomo pečeni sami?
 / 17. 1. 2023
V komentorskem terminu aktualnopolitične redakcije drugi teden zapored uzurpiramo eter z vegansko propagando, ki bo iz hladilnika v šestem nadstropju študentskega doma 14 v Rožni dolini enkrat za vselej pregnala meso. Pretekli teden je sodelavec Blaž Omahen napisal komentar z naslovom Floskulizacija prehranske politike. Izpostavil je, da so se predvolilne napovedi Roberta Goloba po redukciji porabe mesa in mesnih izdelkov izkazale za performans in da so politiki in političarke besedo snedli skoraj tolikokrat kot goveji stejk na protokolarnih večerjah. To, da se je predsednik vlade po prvotnem zelenem optimizmu kaj hitro skril v konformistično luknjo, ni rezultat uspešnosti živinorejskih lobijev, ampak dejstva, da je mesojedska svoboda za slovensko volilno telo ena od bolj identitetnih političnih tem.

Kmalu po tem, ko so slovenski mediji poročali o ustanovitvi premierovega strateškega sveta za prehrano, v katerem naj bi sodelovale tudi menda kultne veganke, se je na družbenih omrežjih in medijih začela prava histerija, ki jo lahko strnemo nekako takole: »Ojoj, Golob nam bo prepovedal meso, prisiljeni bomo v vegetarijanstvo in žrli bomo travo in Herbalife na njegov ukaz«. Tako močno razburjenje in paranoja, kot ju je sprožila le politično neuresničljiva napoved ‒ v očeh nekaterih veganska apokalipsa ‒ na Slovenskem nista prav pogost pojav. Ne gre namreč za ideološko motivirano odločitev, ki bi jo lahko uvrstili na ‒ v besednjaku mesojede predsednice republike ‒ desno-levi horizont, temveč je namera po tovrstnem zmanjšanju ogljičnega odtisa ena od bolj pragmatičnih in znanstveno utemeljenih.

A kaj ko je meso v slovenskem kontekstu pač postavljeno na sam piedestal vsakdanjega življenja. O tem ne priča le lanskoletna mesocentrična zasnova košarice osnovnih živil, v katero je vlada med petnajst živil uvrstila tri vrste mesa in nobene vrste zelenjave ‒ meso je bistvenega pomena tudi v kulturnem imaginariju, ki ga kot slovenskega označujejo številne državne organizacije in akademska sfera s področja kulturne dediščine in etnologije. Ta obsedenost z mesom in živalskimi izdelki, ki se je nedavno materializirala v paranoičnem obrambnem mehanizmu, nikakor ne izvira iz okusa ali beljakovinske hranljivosti. Slovenska mesocentričnost ima globoke kulturno-zgodovinske korenine.

Nemara najbolj zgodovinsko oddaljen dogodek, ki je usodno vplival na splošno razširjeno uživanje mesa na Slovenskem, je pokristjanjevanje. Krščanstvo za razliko od ostalih abrahamskih veroizpovedi ali vzhodnih religij ne zapoveduje nikakršnih dietnih posebnosti, niti ne predvideva zakola živali po zapovedani metodi, kot sta košer v judaizmu ali halal v islamu. Sveti apostol Pavel je pri tolmačenju Jezusovega izročila dejal, da je kristjanom in kristjankam dovoljeno jesti karkoli, češ da jih je Kristus očistil od znotraj navzven. Edina omejitev mesnega prehranjevanja v krščanstvu velja na petke med postnim časom, krščanska verska etika te religije pa ima posledično največji ogljični odtis. Spreobrnitev slovenskega naroda v islam ali hinduizem, ki prepovedujeta uživanje svinjine oziroma govedine, bi bila izjemno blagodejna za šentflorjanski ekosistem.

Druga pomembna razsežnost slovenske mesocentričnosti je razrednega izvora. V času, ko je ozemlju današnje Slovenije vladala avstroogrska gospoda, so večino slovensko govorečega prebivalstva predstavljali kmetje in kmetice. Meso je bilo na njihovem jedilniku izjemno redko, na krožniku so ga imeli nekajkrat mesečno ‒ uživanje ubitih živali je najpogosteje sovpadalo s krščanskimi prazniki. Prehrana živalskega izvora je bila zaradi materialnih razmer na podeželju pretežno v domeni aristokratskih slojev neslovenskega porekla. Meso je bilo ‒ poleg tega, da je imelo versko ali obredno funkcijo ‒ redka, visokorazredna dobrina, ki je obubožano kmečko prebivalstvo vsaj glede na vsebino krožnika približalo tuji aristokraciji. Po začetku prakticiranja intenzivne živinoreje in še izraziteje z ekspanzijo srednjega razreda v začetku druge polovice dvajsetega stoletja je meso postalo delavski simbol. Zaradi zmanjšanih neenakosti so mesne jedi postale najširše dostopne v menzah, vse pogosteje pa so bile na krožniku tudi doma, a še zdaleč ne vsak dan. Še danes si ni mogoče predstavljati sindikalnega piknika brez neomejenih količin mesa ali rudarske malice brez klobase in čebule na kosu kruha.

Materialne razlike so danes sicer večje kot v Jugoslaviji, medtem ko konsumpcija mesa še nikoli ni bila tako velika kot danes. Intenzivna živinorejska panoga ravno tako še nikoli ni proizvajala tolikšnih količin mesa, ki na račun mizernih življenjskih razmer živali za zakol z redkimi izjemami vsakodnevno romajo na krožnike. Zaradi razrednega popotovanja mesa od aristokratskega simbola, delavskih čevapov v omejenih količinah, vse do cenenih mesnih artiklov iz komaj živeče živine, meso danes velja za kapitalistični standard. Živali, ki so v Sloveniji z zakonom opredeljene kot čuteča bitja, niso nič drugega kot surovina, njihova telesa je moč v vseh možnih oblikah kupiti na vsakem koraku, okoliščine, v katerih so se do zakola redile, pa so na končnem artiklu neposredno omenjene, le če to koristi akumulaciji kapitala. Potrošniki so razbremenjeni vsakršne obzirnosti do produkcijskega procesa ‒ meso je posledično hedonistična dobrina, ki v nekaterih mesojedcih sproži čustveni odziv, če ti začutijo grožnjo, da je ne bodo več smeli konzumirati.

O upravičenosti in izzvenelosti slovenskih simbolov identitete ob vstopu v trideseta
 / 15. 6. 2021
K reprodukciji mesocentričnosti v slovenskem kontekstu je kakopak pripomogla tudi akademska stroka, ki je deklarirano tradicionalne mesne jedi za potrebe profitabilnega turističnega marketinga vključila v kanon slovenskosti. Kranjska klobasa, kraški pršut in prleška tünka so besedne zveze, ki so radikalno neločljive od koncepta slovenskosti, pa čeprav se od podobnih jedi drugih geografskih porekel ne razlikujejo drastično. Lahko bi rekli, da gre pri takšnem turističnem marketingu pod nadzorom etnološke stroke za mesojedski nacionalizem, ki folklorizira in romantizira okolju škodljive in krute prakse živinoreje. V pravni praksi je ta nacionalizem utelešen v mednarodnih tožbah o pravici do opredeljevanja določene hrane z nacionalno označbo. Umeščenost določene hrane v pravno-zakonodajni sistem tako ljudem jasno sporoča, kaj je naše in kaj njihovo, s tem pa reproducira Drugost v domačem in mednarodnem kontekstu.

Družbena konstrukcija mesa v Sloveniji je pogojena z versko etiko, zgodovinsko razredno dinamiko in nacionalizmom, kar lahko razumemo kot vire politizacije mesa. Ob percipirani grožnji, ki je bila v bistvu samo jalov poziv, se je pričakovano razplamtel neke vrste kulturni boj brez kakršnekoli zdravorazumske podlage. Obrambni mehanizem nekaterih mesojedcev ‒ globoko zacementiranih v sovražno nastrojenost proti vegetarijancem in veganom, ker so ti izdali lastno nacionalno poreklo ‒ je zgolj posledica stoletja dolgih kulturnih vplivov. Ti so očitno premočni, da bi lahko v slovenski družbi prevladal konsenz, da je uživanje mesa glede na ogljični odtis enakovredno škodljivo izkoriščanju neobnovljivih virov energije. Nafte ali premoga ni moč zaužiti, a sta zaradi počasnega tempa zelenega prehoda v sodobni energetiki bistveno bolj pomembna za vsakdanjik kot meso. Brez mesa bi lahko živeli enako kvalitetno kot z njim, življenje brez neobnovljivih virov energije pa je v trenutnih razmerah utopična želja. Skratka: institucionalna regulacija konsumpcije mesa ni del identitetnih politik, biti mesojedec pa identiteta žal je.

 

Vir fotografije: klobase

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

🧂

what's this woke ass shit

prosim, da umaknete to sliko ker me žali

To zdej tekmuje s pušnikom kdo bolj skremž besedno solato objavi.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.