SAME BABE

Klub Cankarjevega doma, 14. 1. 2014

Kamor si hudič sam ne upa, pošlje Same babe ...

Same babe so še enkrat več dokazale, da so več kot babe. Da so v bistvu pravi dedci, ki so začeli svoj projekt v časih, ko so ga nesli liter ali dva, danes pa se zadovoljijo z decijem ali dvema. Po uvodu sodeč bi nepoznavalec benda mislil, da gre za v krila oblečene in v rute zavite robate brdavse pod vodstvom Vikija - ne vikinga, pač pa Bruslija -  toda tisti, ki so jih že videli v živo, vedo, da gre za letom primerno uglajeno oblečene dedce na meji zrelosti, ki s svojim nastopom zabavajo publiko in ji dajo misliti. Poleg Tmincev, Čadržanov, Katalene in še koga, ohranjajo pri življenju dediščino slovenske ljudske in novejše poezije, ki je – hočeš, nočeš - na aparatih, ker kdo se bo pa s tem še sploh ukvarjal? Koga to zanima? Množične medije? V času cvetočega potrošništva so reklame in poceni humor najboljše gnojilo za ušesne uši poslušalcev, ki so orodje za obračanje denarja v rokah kapitalizma. Za oprane možgane je angažirana poezija balast, hudič pa žal pobira tiste, ki bi mlado, skoordinirano vodeno in z rojstvom zakodirano mladino lahko o čem poučili. Tudi o fašizmu recimo, ki je v kolektivnem spominu izgubil tisto svojo monstruoznost, strah vzbujajoče pa je predvsem, da je v mnogih očeh in glavah postal že kar simpatičen, čaščenja vreden. Zato je nujno in smo srečni, da imamo Kombinatke, da imamo Breclja, Kovačiča, Avdića in druge bende in pisce, ki na to opozarjajo, pa čeprav so le od frigidne ledene gore odlomljeni kosi, ki plavajo kamor jih morje nosi in kljubujejo odjugi. Prav tako smo srečni, da imamo Same babe. 

Babe so s koncertom v polnem Klubu Cankarjevega doma zamujali zaradi ozvočevalnih težav kontrabasista, brez katerega bi bili kot brez srca. Predstavili so pred kratkim izdano tretjo dolgometražno ploščo Dobri možje, na kateri vozijo staro kompozicijo, v kateri si sledijo vagoni folka, bluesa, domačih viž, rocka … Nastop so popestrili še številni gostje, med njimi Maja Marovt, pevka nekdanjega Dada banda, neke vrste izvidnice Bab, pesnik Matjaž Ambrož in igralec Dejan Pevčević, ki je še popestril teatralen nastop Samih bab. Od gostov pa smo najbolj vneto čakali na producenta plate, Buldožerja Boruta Činča, ki se je na klaviaturah Samim babam primaknil šele v finalu nastopa, a sta ga žal v levem delu kluba zdušno zadušili trobenta in kitara. Brez železnega repertoarja pesmi o radostih, modrostih in norostih iz prejšnjih albumov Za ljubi kruhek in njene črne lase in Terezijanske seveda ni šlo. Večglasno petje akustičnega kvarteta, ki sta se mu pridružila še babi na bobnih in električni kitari, je ena od značilnosti Samih bab, čeprav ima poleg Vikija Babe, glavno besedo nekdaj prvi petelin Holderjev Miha Nemanič, zadnje čase tudi surogat Davida Gahana v galopirajočem projektu Depeched, Big Banda KK. Sarkazem in zajebancija v besedilih, oralne intervencije v stilu Bobbyja McFerrina, tleskanje s prsti in ploskanje, kazoo, ukulele in kukulele, duh Toma Waitsa, kabaret, izjemne priredbe - tudi čeških pesnikov ... vse to so zaščitni znaki Samih bab, unikata v svoji branži since 2003! Od koncertov v gostilni Pri Pavli zraven ŠKUC-a, kjer se je scena zidala okrog projekta Literarna večerja, do žura v čast slovesa legendarnega Bizeljca na Tržaški, ki so ga kmalu nato zrušili, plac pa namenili kapitalističnemu orgijanju. Zdi se, da je gostilniška godba Samih bab najbolje odzvanjala v takšnih prostorih, saj je tam poezija najbolj življenjska. In vino veritas poživi duha ter bruha resnico, pa naj še tako kruto. Ali pa se tu – subjektivno – nostalgija noče sprijazniti z realnostjo, o kateri govori komad Terezijanska? Nastop Samih bab je bil na pričakovanem nivoju, a Klub Cankarjevega doma žal ni gostilna, zato do prave magije s publiko ni prišlo. Kljub temu se ogled Samih bab še posebej svetuje tistim, ki do zdaj te izkušnje niste okusili.