Raje bi da ne: Marx in Lacan skupaj

Recenzija izdelka
6. 2. 2014 - 13.00

Leta 1972 se je na enem izmed javnih predavanj slovitega psihoanalitika Jacquesa Lacana pripetil manjši incident, ki si ga danes lahko seveda ogledate na You Tubeu. Sredi značilnega zanosnega govora Lacana prekine študent Anatole Atlas, ki njegovo mizo polije z nekakšno packarijo in si privošči krajši situacionistični performans. V svojem, na prvi pogled povsem zmedenem in histeričnem nastopu izpostavi, da si enostavno želi popolno revolucijo, avtentičnost in neodtujenost ter oceni, da je Lacanovo učenje predvsem zagovarjanje in reprodukcija starega, bednega in izumetničenega načina življenja. Kar me je ob gledanju te situacije, če jo primerjam z njej podobnimi, najbolj presenetilo, je odziv publike: ta se ne navdušuje in smeji toliko samemu uporniškemu performansu, kot Lacanovim pokroviteljskim opazkam. Situacija izpade podobno nadrealistično, kot če se učenci ne bi smejali čigumiju na učiteljevem stolu, temveč kasnejšim poskusom razvrednotenja 'aktivistične akcije' s strani avtoritete.

Izvore tega nenavadnega smeha, ki bi mu bilo morda bolje reči kar posmeh, je mogoče iskati v samem jedru Lacanove teorije, kjer se že nahaja mesto, nekakšen oslovski kot, v katerega so vnaprej umeščene tovrstne uporniške ideje. Lacan je imel izrazito negativen odnos do revolucionarnega vrenja iz leta 1968; svoje revolucionarne študente je takrat denimo ozmerjal s histeriki, »ki iščejo novega gospodarja«; gospodarja ki bo še hujši od očeta, Boga in drugih tradicionalnih avtoritet. Pri tej Lacanovi izjavi je simptomatično simpatično, da je ravno on sam kot uveljavljen profesor zasedal strukturno mesto avtoritete na univerzi, mesto, na katerega bi po njegovem mnenju lahko prišlo samo še nekaj slabšega, torej kapital. Njegova argumentacija je tako identična argumentaciji Kafkovega reakcionarnega vratarja, ki trdi, da sam ne preprečuje prehoda, da pa se za vsakimi naslednjimi vrati skrivajo še močnejši vratarji, s čimer pa pravzaprav utemelji lastno vratarsko avtoriteto, ki preprečuje prehod.   

Lacanovo gesto vzame za izhodišče tudi Samo Tomšič, avtor tokrat kritiziranega dela Kapitalistično nezavedno – Marx in Lacan. Takoj na začetku je vredno poudariti, da gre za poglobljeno in kvalitetno študijo, četudi se z njeno intenco ne strinjam povsem, oziroma rečeno bolje, se z intenco dela povsem ne strinjam. Sledeč Tomšiču naj bi bil glavni problem seksualne revolucije, ki ga je detektiral tudi Lacan, v tem, da je, ravno tako kot naš situacionistični performer, stavila na vitalizem, avtentičnost in spontanost. S tem pa je zgolj odprla teren za nove in še hujše oblike izkoriščanja tako imenovanih »kreativnih potencialov želje«. Namesto, da bi odpravila kapitalizem, je gospodarja še okrepila in v končni fazi pripeljala v njegovo današnjo neoliberalno obliko, kjer je vsaka spontanost in avtentičnost takoj valorizirana ter zvedena na potencialno novo tržno nišo.

Problem se naj bi torej skrival v poskusu osvoboditve seksualnosti, v poskusu odprave potlačitve in negativnosti. Tomšič v skupni koš tovrstnih naivnih utopičnih teorij »sekso-levičarstva«, postavi tako pripadnike frankfurtske šole, kot tudi denimo Foucaulta ter Deleuza in Guattarija. Pustimo tu ob strani dejstvo, da je slamnati mož, kateremu se želi Tomšič zoperstavljati, izrazito majav in heterogen, saj vsaj pri nekaterih izmed naštetih avtorjev ne najdemo nikakršne afirmacije avtentičnosti.

V nasprotju s teorijami »sekso-levičarstva«, skuša torej Tomšič pokazati, da nas vzporedno branje Marxa in Lacana, ki nista govorila zgolj podobno, temveč povsem isto, pripelje na pot prave odprave kapitalizma ravno zato, ker gre za žalostno in izrazito neutopično oznanilo, ki vseskozi vztraja na neodpravljivosti odtujenosti in negativnosti. Prave revolucije kapitalizma, ki ne bi bila zgolj ponovitev istega, v tem kontekstu ne gre razumeti kot naključnega dogodka iz zunanjosti strukture diskurza, temveč ravno kot notranje diskurzivni premik. Pri tem pa je treba upoštevati, da bi bil na tem mestu očitek o diskurzivnem idealizmu napačen, saj je sledeč Lacanu, diskurz vseskozi že prepreden z materialnostjo: interpretacija in spreminjanje sveta sta tako medsebojno neposredno pogojena.

Toda ravno na tej ravni se skriva pravi problem, na ravni diskurzivnih učinkov samega Lacanovega diskurza na politično konkretnost. Lacan namreč določenemu delu praktičnega marksizma ponudi ravno to, kar bi ta morda želel slišati, pa za to ne more najti dovolj prepričljivega zagovora pri samem Marxu. Lacanova hipoteza, da je nemogoče odpraviti samo strukturo dominacije in hierarhije, namreč ponudi izgovore za utemeljevanje nujnosti revolucionarne avantgarde in stranke ter za redukcijo problematike družbene neenakosti na problematiko kapitalističnega produkcijskega načina.

Prav zanimivo je opazovati, kako podobne so ideje praktičnih rešitev nekaterih teoretikov, ki izhajajo iz združitve Marxa in Lacana, poleg Tomšiča, omenimo tu recimo še Žižka in Srećka Horvata. Posplošeno rečeno, vsi pravijo: levica se mora nehati zabavati, potrebno je resno delo, potrebujemo nove leve stranke, nove pozicije in nove označevalce gospodarja. Vse bodo, skratka, rešile velike besede iz velikih ust. Toda kaj manjka temu zdravorazumskemu novolevičarskemu refrenu, poleg tega, da je premalo radikalen in da vztraja na hierarhičnosti organizacije? Mogoče ravno malo veselja, spontanosti, čutnosti; tisti ščepec progresivne revolucionarne seksualnosti, ki so jo vsebovala danes tako zasmehovana šestdeseta leta. Zdi se namreč, da je novodobna analitično-resna revolucionarna levica domeno seksualnega povsem prepustila desničarjem, ki znajo to s pridom izkoriščati.

Morda največjo zgrešenost Lacanove interpretacije revolucije vidim v njegovem pojmovanju marksizma kot evangelija. Kot pravi: »Gre za napoved, da zgodovina vzpostavlja drugo razsežnost diskurza in odpira možnost popolne sprevrnitve funkcije diskurza kot takega, zlasti filozofskega diskurza, kolikor na njem temelji svetovni nazor«. Ravno temu reduciranju Marxa na religijsko avtoriteto in poveličevanju vloge ene in edine prave teorije, bi se moral marksizem upreti. Danes tako pogost evangelijski poziv – »Berite Marxa!« - nikakor ne bo dovolj, kakor tudi ne bo samo po sebi posebej koristno, če bomo trikrat na dan izrekli ali slišali besedo »razredni boj« ali »veliki Drugi«. Iz nujne radikalne prepletenosti med diskurzom in materialnostjo bi moralo prej izhajati povsem ateistično zanikanje vsake možnosti kateregakoli svetega diskurza, ki bi imel privilegiran odnos z materialnostjo. Morda lahko do pravilnega praktičnega delovanja pridemo po brezštevnih in povsem različnih poteh: lahko beremo Kapital, lahko Smitha, lahko »sekso-levičarje«, morda lahko tudi Cosmopolitan ali pa sploh nič.

Kritiziral je Jernej Kaluža.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odlično.

"seksualna" in "revolucija" kličeta na delo popolnoma drugi konfiguraciji, ki se v dani družbeni situaciji (lahko) odigrata na povsem drug način. Nazoren primer je črnska glasbena produkcija v sedemdesetih, ki je šla iz politične angažiranosti v seksualni hedonizem, s čemer je prva postala zgodovinski footnote (kar seveda ni nepomembna, glede na referenčnost črnske glasbe), druga pa v svoji eksplicitnosti in vsakdanjem družbenem locusu pomembno vsebinsko in strukturno vodilo za "revolucionarno" (mislim, da to ni pretiravanje) formo hip hop.

Recenzentova zadnja misel se mi torej ne zdi eklektična, ampak kratkomalo nujna.

Dol z Marx-om!
Grk Protagora je postavil trditev ´´homo-mensura´´,ki pravi,da je človek merilo vseh stvari.Ta trditev je doživela svoje kronanje v filozofiji nemškega idealizma ter še posebej v marksizmu.Ta ni mogel funkcionirati iz različnih vzrokov.Že Marx sam ni bil niti posebno moder niti ljubeč človek- in to sta slabi predpostavki za porajanje koristnih idej.
V marksizmu za Stvarnika/Eksistenco ni bilo prostora.Vrh tega se je v državah,v katerih je ta ideologija domnevno bila preizkušena,uveljavila diktatura nasilja z brutalnostjo in silnim ljudomrzništvom,prezirom do ljudi.
Stavek:``Človek je merilo vseh stvari`` je napačen zato,ker mera ni človek temveč Stvarnik/Eksistenca/Bog.Človek,ki sebe vidi izključno kot človeka sebe niti ne vidi niti se ne najde,temveč se izgubi.Marksizem je nudil zadosti primerov za to.

Reakcionarji vseh dežel, združite se!

Povsem narobe bi bilo razumet zgornji tekst kot kritiko Tomšiča, Lacana ali marksizma  v celoti, mogoče bi lahko rekel celo da gre (vendar le do neke mere in na specifičen način) za "notranjo kritiko". Res je, da kritika izpade nekoliko preveč polarizirajoče ("sekso-levičarstvo na eni in Marx-Lacan na drugi strani), vendar pa je to polarizacija, ki jo postavi avtor (Tomšič) sam. No in, mislim da je poskus da se tovrstno kritiko zvaja na reakcionarstvo, neupravičen. Ampak še vedno je mogoče, da je to samo moja iluzija in sem res reakcionar:). Je pa tudi pomembno vprašanje: reakcionar glede na kaj? 

Poanta je, zelo v  skrajšanem rečeno, v teoriji ta: tovrstno branje Marxa in Lacana nas pripelje do diskurzivnega idealizma, ki ni materializem, četudi se za takšnega deklarira: vedno pridemo do besed in dominacije na podlagi besed, sam menim, pa da se stvari dogajajo nekoliko drugače. 

Še nekaj glede konkretnosti: to, da se mi refren o anti-kapitalističnih strankah zdi slab, ne pomeni, da ne bi volil anti-kapitalističnih strank. Pravzaprav ne bi imel druge izbire. Vendara pa mislim, da se po tej poti, iz strukturnih razlogov ne more spremeniti nič bistvenega, ravno zato, ker se precenjuje vsebino diskurza in moč, ki naj bi jo imela hierahična pozicija. Seveda je mogoče  reči, da je namen stranke samo to, da uniči samo formo strankarstva, kar pa je spet iz strukturnih razlogov pomojem skoraj nemogoče.  Skratka, sama struktura gospostva je tista, ki reproducira gospostvo (to pa ne pomeni, da je potrebno vztrajati na poziciji, da je ta struktura nekaj nujnega) - in mislim da Lacan tega ni mogel/hotel videti  

 

 

Kaluža, morda si res prebral knjigo Sama Tomšiča, vendar tvoje splošno razumevanje psihoanalize in tudi Marxa je na tako nizki ravni, da sploh ne vem od kje ti padejo na misel določene izpeljave. pa to povdarjanje problematičnosti hierarhične pozicije, ki da jo nalaga diskurz... 1) hierarhija v diskurzu ima svoje protislovje, svojo negativnost; 2) stalinizem je lep primer katastrofe, do katere pride če poskušamo povsem eliminirati posredništvo simbolnega, tam je dejansko prišlo do tega, da so razmerja med stvarmi bila nadomeščena z razmerji med ljudmi, kakopak hierarhičnimi.
kar pa se revolucionarne avtentičnosti in spontanosti tiče, sem mislil, da vanjo verjamejo le še kakšni vzhodni budisti v pagodah, pa sem se očitno motil...

fin clanek, razmisljajoc, nepretenciozen, ne-zlonameren. takega razmisljanja je zelo malo, zal.

ps. ceprav sem se podpisala z xxx sem prepricana da s pomocjo "mollom privacy policy" lahko hitro dolocite mojo identiteto. nema zajebancije na radiu student...

Freud - mimogrede, mislim da se takšno samopoimenovanje in sledeče očitanje o nepoznavanju psihoanalize umešča prav v Jernejev tekst o avtoritativni gesti in o 'evangeliziranju' avtorja - kje v zgornjem tekstu se kaže nerazumevanje Marxa? Če prav razumem, se Jernej nanaša na samo (marksistično?) razumevanje Marxa in njegovo (vsebinsko) razumevanje Marxa sploh ne pride v igro.

Kar mene moti pri marksizmu, lakanovstvu (in hegeljanstvu) je nasilna epistemološka totalizacija, ki jo neprestano izvajajo. Vsak avtor, vsak koncept dobi in mora (!) dobiti pomen šele znotraj treh omenjenih diskurzov: Lacan je resnica Althusserja, Kant je Hegel, ki ni šel do konca ipd. Iz tega vidika se mi zdi, da Jernej v 'podtonu' kritizira oz. bi lahko iz njegov tez izhajala kritika negativnosti, protislovja, dialektike itd. In kolikor analiziramo zgornji tekst s koncepti kot je simbolno, smo že a priori znotraj diskurza, ki izvaja totalizacijo. Rečeno drugače, očitki 'posrednosti simbolnega' - kaj to sploh pomeni? da je simbolno posredovano? da simbolno posreduje? - je del tega, na kar po mojem Jernej med drugim opozarja. Trije omenjeni diskurzi ne znajo pogledat iz sebe: rabil bi "malo svežega zraka", sta trdila dva tipa leta 1972. Zato Jernejevo gesto samo pozdravljam!

Freudovo samopoimenovanje vidim predvsem v razsežnostih ironičnega.

Opozoril pa bi na njegovo prvo točko v kritiki Kalužinega članka; "hierarhija v diskurzu ima svoje protislovje, svoje negativno", ki, čeprav se ji pridružuje morda nepotrebna druga točka o nerazumevanju Marxa, napotuje na neko ključno poanto; da ne gre, kot trdi Kaluža, za poveličevanje "ene in edine" prave avtoritete, ampak, da gre za pristop k nekemu polju vednosti, ki se vzpostavlja ravno skozi svoj negativum; skozi to, recimo vulgarno, da ve, da ne ve in se v tem momentu vzpostavlja njegova avtoriteta. Kar sicer Kaluža tudi nakazuje z analogijo s Kafkovim vratarjem, ki spusti skozi, a z zagotovilom, da te čakajo slabe stvari. Morda tu pride do nekih iskric, saj je takšen vratar gledan s pozicije neumeščenega; z morebitno vzpostavitvijo prijateljstva s tem istim vratarjem pa bi se nam verjetno odprle povsem druge razsežnosti, ravno razsežnosti omenjenega negativuma.

Pogosto padajo očitki o binarnih opozicijah; ki mislim, da se v tem primeru vidijo z (torej) obeh strani. Debata je do neke mere nemogoča. Kar mene pogosto moti pri pozicijah, ki take očitke podajajo, je to, da poskuša z nemogočo debato. In če rečem - vsakomur svoje - kam pridem? Ali s tem spet upravičujem svoje stanje na okopih avtoritete, ki ima nekje skrit oslovski kotiček. Upam da ne. Upam, da v tem primeru deklaracija nekaj velja.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness