Hvala za Sunderland

Hvala za Sunderland

Recenzija izdelka
18. 2. 2013 - 13.00
 / Kinobar

Slobodan Maksimović je režiser, zaposlen pri podjetju Perfo, ki je eden največjih izvajalcev komercialnih video posnetkov pri nas. Hvala za Sunderland je njegov celovečerni prvenec in zmagovalni film lanskega Festivala slovenskega filma, kjer je pobral štiri nagrade Vesna. Promocijska spletna stran filma le-tega opisuje kot komično dramo, hkrati pa omenja, da so v njem tudi romantični trenutki. Lahko bi rekli, da Hvala za Sunderland pokriva več zvrsti, da bi lahko privlačil karseda veliko občinstva, torej nov redek, vse preredek slovenski poskus komercialno uspešnega oziroma privlačnega filma.

 

Najopaznejša lastnost Hvala za Sunderland je njegova brezčasnost oziroma prekrivanje dveh mikrozgodovinskih obdobij. Dogajalni čas je očitno razpet nekje med osemdesetimi in devetdesetimi, saj imajo tako interieri kot kostumi precejšnjo podobnost z Đurovo kostumsko tragikomedijo Kajmak in marmelada. Moderna tehnologija se pojavlja, kjer je to potrebno za zgodbo, ni pa opaziti življenjskih slogov oziroma aspiracij, povezanih z internetom. Zato je v idejnem oziroma produkcijskem smislu Hvala za Sunderland film za srednje in starejše generacije, mlajšim pa bo nemara deloval retro.

 

Po drugi strani pa je medijski jezik filma dobro znan tudi mlajšim, saj prihaja na repu niza bolj ali manj komičnih,  neusmiljeno morbidnih značajskih grotesk. Recept je dobro znan: prijatelja, morbidno oziroma groteskno poimenovana Johan in Janez, iščeta hiter izhod iz težaškega proletarskega obstoja, pri čimer ju opeharijo, a zaradi česar odkrijeta, kaj v življenju je resnično dragoceno. Po vzoru nekaterih znanih filmov je vpeta še vzporedna zgodba, ki kaže življenje malo večjih rib, izkoriščevalcev naivnih proletarcev.

 

Na prvi pogled se zdi, da se od Operacije Cartier iz leta tisoč devetsto dvaindevetdeset ni prav veliko spremenilo. Jesenice še vedno izgledajo povoženo, šefi so še vedno brezsrčni, delavci pa so še vedno cinični. A tekom filma je opaziti drobno patino slovenske filmske zgodovine, od komičnega poskusa samomora kot pri Cvitkoviču, preko nadrealizma kot pri Srebotnjaku, do karizmatičnih, sivo okarakteriziranih nasilnežev kot pri Okornu, projekt pa je nedvomno idejno zavezan komedijam Branka Đurića Đura, ki v njem tudi nastopi.

 

Pravzaprav se zdi, da se je Maksimović poklonil vsem omenjenim režiserjem in še komu preko razkošne igralske zasedbe, ki je nedvomno zvezdniška, skorajda reprezentativna za slovensko igralsko srenjo. Izbira zvezd je na mestu, saj je eden velikih slovenskih odrskih melanholikov, Gregor Baković, zadnja leta bolj slabo izkoriščen na filmu, Jernej Kuntner pa nasproti njemu znova dokaže učinkovitost svojega nevpadljivega pristopa h komediji.

 

Živahna barvna shema in dinamična fotografija Almirja Đikolija samo še potrjujejo slutnjo, da gre pri Hvala za Sunderland res za poskus velikega meta. Pomojem je film teoretično dovolj kvaliteten, da pritegne občasne slovenske gledalce filmov, ampak ali je dovolj kvaliteten, da bi pritegnil občasne gledalce slovenskih filmov? Mislim, da je scenarij vseeno preveč povprečen, na trenutke nezadosten, predvsem pa je Hvala za Sunderland premalo karizmatičen izdelek v smislu nove stilske ali avtorske govorice.  Filmi, iz katerih se napaja, so svoj čas pritegnili pozornost prav zaradi novih pristopov k žanru poljudele črne komedije, Hvala za Sunderland pa v veliki meri izpade kot pastiš žanra. Po pravici povedano, mu morda škoduje tudi pomanjkanje agresivne promocije, kot smo ji bili priča v primeru Okornovega Tu pa tam.

 

Vseeno pa ima Hvala za Sunderland več dobrih lastnosti. Poleg fotografije in mizanscene bi izpostavil še posebej žolčno in neprijetno scenaristično obravnavo delavčevega izkoriščanja s strani delodajalcev ter sleparjev. Če smo včasih gledali proletarce, ki jih zaradi nizkega socialnega statusa stiska tudi pomanjkanje prostora, je v Hvala za Sunderland prvič odprt vpogled v interakcijo nepriviligiranih z neslutenim svetom kapitala, nadstavbe. Zdi se mi, da ima Maksimović, ki je scenarist kot tudi režiser, potencial za pisanje kvalitetnih socialnih dram, če bodo le manj burkaške in površinske.

 

A kljub temu dejanju sekundarne socializacije slovenskega filma imam glede scenarija zadržke, ki segaj onkraj občasne neslane enovrstičnice, saj likom Hvala za Sunderland načeloma vmanjka socialen kontekst, torej razredna kultura, ki bi jih naredila za kaj več kot zgolj karikature.

 

Končujem z opažanjem, da Hvala za Sunderland s svojo nenavadno mešanico zgodovinskih okolij in žanrov v prvi vrsti odraža konzervativnost slovenskega filmarstva, ki seveda nastaja iz finančne stiske. Senzibilnost filma je nekoliko starinska tako v percepciji socialnega okolja, v katero je postavljen, kot tudi žanrsko, pri čemer se naslanja na formo, ki je v svetovnem, predvsem anglosaškem filmu, vrhunec doživela v preteklih dveh desetletjih, predvsem v devetdesetih. Vseeno pa obstaja možnost, da Hvala za Sunderland predvsem nadaljuje specifično slovensko dramsko formo, ki je prej arhaična kot konzervativna in se prav malo odpira zunanjim vplivom, ob čimer se odpira vprašanje, ali ne bi bilo primerneje slovenski film kulturno zaščititi prej kot modernizirati.

 

V tranzicijske čase se je z nemajhno mero patosa vrnil Jan Adlešič.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

The hotel had fantasy dining, Masselow's offers a miscellanea of heights velocity Seagate Momentus XT 7200 RPM HDD for information. The regnant Matilda is an cheap reality. <a href=>You Could Try This Out</a> But because the 8-cell shelling is the Best, and you and it has yet to be partiality but it is if your Arrangement.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness