IGNORANCA IN RASIZEM Z OČMI JEZIKA

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 3. 2014 - 15.00

Na fotografiji primer človeškega eksponata v živalskem vrtu. Fotografija afriškega dekleta je bila posneta v Belgiji leta 1958.

 

Jezik je mesto izjavljanja: kraj izoblikovanja pogledov na svet in zornih perspektiv. Pogosto je tudi mesto reprodukcije: kraj ponavljanja že videnega, prebranega in slišanega. Jezik funkcionira kot trak, ki shranjuje, prenaša in podvaja vedenjske, bivanjske in čustvene vzorce neke skupnosti. Jezik je nevidni perpétuum móbile, ki diktira našim mislim, besedam in dejanjem. V današnjem OFF komentarju sem bila na preži za diskurzivno ignoranco, ki je v članku »Svoboda?«, objavljenem na spletni strani ludliteratura.si, stlačena v politično korektne dolge gate z rasističnim votkom. Dolge gate se kajpak nosi pod hlačami, zato največkrat ostanejo prikrite. Tokrat sem kožo pod oblačili in pod jezikom želela preučiti od blizu in vsem na očem.

Članek »Svoboda?« je komentar na srečanja Razkriti obrazi svobode, ki so se v času literarnega festivala Fabula zvrstili v Trubarjevi hiši literature. Del članka, ki ga smatram kot potrebnega analize, obsega predstavitev in kontekstualizacijo etiopskega pisatelja in novinarja v izgnanstvu Girme T. Fantaya. Zastavljene naloge - odkrivanja rasistično spletenega spodnjega perila - se bom lotila tako, da bom citirala dele besedila, pod katerim sem ugledala diskurzivne nečednosti. LUD Literaturina novinarka poroča: »Večer sam je minil v znamenju svobode, ki je za Fantaya še vedno ni.« Zamislim se … Je literarni večer res minil v znamenju svobode ali samo pod titulo svobode? Razlika med praktičnem udejstvovanjem svobode in namenskim kronanjem z vencem svobode je namreč enormna. Vence pa se je dobro naučiti trgati. Ker zavajajo.

Članek se nadaljuje: »Ne le, da se Girma T. Fantaye ne more vrniti v rojstno Etiopijo; zaradi preteklega preganjanja in predvsem psihičnega nasilja pač še vedno ne more pisati povsem sproščeno, pa čeprav živi skoraj na drugi strani sveta.« Fraza mi je zvenela dovolj sumljivo, da sem njeno avtentičnost preverila pri njenem domnevnem izjavitelju. V pogovoru z Girmo sem ugotovila, da je svoboda, ki jo pisatelj še vedno išče in pogreša, SVOBODA UMA. Svoboda uma, da se izrazi onkraj meja kulturnega Establishmenta in onkraj mejnikov družbeno impregnirane samocenzure. Gre za svobodo uma, ki ni vezana na pretekla preganjanja in psihično nasilje, ki ju je bil Fantaye deležen potem, ko ga je etiopski režim označil za politično nevaren subjekt. Gre za svobodo odšolanja od kakadujevskih nebuloz, ki smo se jih bili v tradicionalnem šolskem sistemu prisiljeni učiti in naučiti na pamet, brez izpraševanja ali dvoma. Gre za svobodo uma, ki ti da pogum, da razdevičiš membrane neutemeljenih strahov, ljubosumij in zavidanj, v katere so nas že od majhnega  zavijali. Z dobrim namenom, seveda. Češ, da so koristne. Fantayev lov za svobodo je torej generalni instinkt, ki prežema vsakega nadobudnega nekonformista, ne glede na spolno, rasno, versko ali katero koli drugo specifikacijo. Ob tem spoznanju nam postane jasno, da je formulacija poročila in uporabljen tok pripovedi izkrivljen. Le čemu?

Z rasističnimi dolgimi gatami obogaten odstavek članka »Svoboda?« se zaključi s sklepno mislijo: »Kot je ugotovila izpraševalka Gabriela Babnik, pa ima vsem težavam navkljub Fantaye zdaj vsaj zgodbo, ki jo lahko pove, in prostost, da jo lahko deli z drugimi, čemur smo vsi udeleženi lahko samo prikimali.« IN GLEJ, NAENKRAT JE VSE, KOT MORA BITI. Malo smo pojamrali, malo smo zmajali z glavo, strogo stisnili ustnice in se zgražali nad nesvobodo tam dol. Na jugu, kakopak. A GOSPODIČ FANTAYE IMA ZDAJ VSAJ ZGODBO, ki jo lahko deli naprej. IN SREČO, da lahko zdaj živi in ustvarja v miru kot štipendist Mreže zatočišč za preganjane pisatelje - International Cities of Refuge Network, z dvoletno rezidenco v Ljubljani. Ob tem smo se še nežno potrkali po plečih in mirno pospali.

Naj povem, da sem ob izbiri tematike tega komentarja nemalo kolebala. Čemu bi se drgnila ob nevednost mlade novinarke? Zakaj bi se obremenjevala z mankom izkušenj, spoznanj in politične angažiranosti rosno mladega slovenske dekleta? Ni to primer napačnega fokusiranja pozornosti? Ni! Ker nočem brezbrižno podpirati licemerja malomeščanske družbe, s katero imamo in s katero bomo, v primeru tihega nekritičnega sprejemanja, še dolgo imeli opravka. Te bitke z jezikom in proti jeziku že dolgo ne bijem več samo zaradi sebe. Ampak, ja, tudi za sebe. Nikakor ne samo za druge. »Za druge« je le okičena šatulja konfetne hipokrizije. V napad nad četo jezik-izmov in diskurz-izmov sem se spustila tudi zato, ker je avtorica prispevka na LUD Literaturi javna delavka in poročevalka. Ki ima zatorej, kot novinarka, večji ali manjši vpliv na množico bralcev njenih tekstov. In ne nazadnje tudi zato, ker bi to dekle lahko bila jaz.

Jaz, ki nisem nikdar doživela spolne diskriminacije in seksizma. Oziroma ki ju zaradi zaščitnega kokona, ki mi ga je nudila moja razredna pripadnost ali splošna zaspanost čutov, preprosto nisem zmogla občutiti. Jaz, ki nisem nikdar doživela rasizma. Prvič rasizma drugorazrednega Evropejca: kot ženska. Kot ženska, ki prihaja iz vzhodne Evrope, ergo kurbe. In kasneje še rasizma kože. Rasizma, s katerim se soočijo tudi milopolti na večinsko drugače obarvanih zemljah. Jaz, ki nisem doživela tistega, v članku omenjenega »trenutka prebujenja«. Ki ga je Girma T. Fantaye doživel ob etiopskih volitvah leta 2005. Ki sem ga jaz doživela ob spoznanju svoje političnosti. Ki je sovpadalo s spoznanjem svoje zatiranosti. Kot ženska. Kot kurba. Kot čarovnica. Nikakor pa ne kot pička. Ta slovenskim kulturnim ustvarjalcem tako priljubljeni stvor, da ga uporabijo v praktično vsaki gledališki predstavi, ki sem ji bila priča v tem in lanskem letu.

Ko sem se vprašala, od kje izvira moja viralna solidarnost do črncev, negrov, mi je moja hudomušnost narekovala: morebiti zaradi skupne arhetipske sužnjelastniške pripadnosti. Bognedaj, od kje mi za vraga ta bogokletna misel?

Slovenska ženska v Italiji spozna, da je »slava«, kar pomeni Slovanka. V politično nekorektnem (alias kruto realnem) branju pa ta »slava« pomeni »schiava« [skiava]. Sužnja. In če ta »schiava slava« prihaja z vzhoda, je kakopak spolna sužnja. Vzhod pa tu ni geografsko lociran pojem. Je subjektivna umotvorba, ki se spreminja skupaj z mestom izjavljanja. Podobno kot se spreminja položaj ločnice, ki naj bi odpirala vrata na Balkan. Nacijsko specifično gledano je bila njena severna meja na primer postavljena celo v Avstrijo. Podobno se dogaja s kurbodajalskim Vzhodom.

Slovanska ženska enako skiava. Vsak suženj, ki se odloči osvoboditi iz stanja zatiranosti, prehodi podobno pot, tekom katere začne ostale sopotnike prepoznavati najprej kot sotrpine. Nato kot tovariše in soborce. Nazadnje pa kot glasnike novih bivanjskih in jezikovnih virusov, ki hočejo razžreti gnojna in tumorna tkiva. Dober opis takega samooperativnega procesa najdemo v italijanskem romanu Timira

"Kolonializem z velikim K-jem je odšel skozi vrata zgodovine samo zato, da se je ovit v krojni papir vrnil nazaj skozi okno. Mali kolonialist zaseda stalno mesto v beticah zahodnjakov. Mišljenje, da smo se ga znebili, nudi idealen teren za to, da ga pustimo razraščati. Če ga hočemo potisniti v kot in mu zbiti glavo, moramo biti neprestano na preži za njim. Meni so že dve ali tri izkrivljenje misli zadostovale, da sem mu dvignil greben in mu omogočil širjenje po prostoru."  (WU MING 2 in ANTAR MOHAMED, 2012, 241)

DA SEM RASIST? DA SEM SEKSIST? DA. Šele ob tem priznanju in zavedanju lahko načnemo proces razstrupljanja, ki se - tako kot procesi identitete, učenja in spoznavanja - nikoli zares ne konča. Do konca časa. Do konca mojega, oziroma tvojega življenja.

Komentar je spisala Jatun.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ne vem, Jatun, čeprav imaš veljavne poante, in izjave, ki si jih izpostavila, so "vprašljive", moram še enkrat pripomniti: you can't just go around calling people racists to their face. I mean, you obviously can, but please don't.   

Me veseli, da si te stvari razčistila pri sebi, da si identificirala kolonialne in ne vem še kakšne diskurze, ki potekajo skozi tvoje telo, potni list, itd. Ti pa uide, da bije vsak boj s temi stvarmi na svoj način, na svoj način osmišlja in bori se proti tem diskurzom; nekateri tem stvarem posvečajo manj truda kot ti, nekateri pa se jih, izhajajoč iz svojega specifičnega položaja, lotevajo na drugačen način. Avtorice ne poznam, in je ne mislim braniti, pa kot pravim, tvoje opazke so do neke mere veljavne (jaz sicer ne bi nič manj pričakoval od zahodnega literarnega diskurza, ki se poskuša prodati kot univerzalni diskurz človekovega duha, kar ni in nikoli ne bo); vendar, da iz parih stavkov (spet!) zbereš dovolj materiala, da podaš sodbo "rasist!"... Osebno in v imenu poslušalca, ki si ga na zelo podoben način napadla, lahko rečem le, da nekaj pri tvojem pristopu ni v redu.

Z vsem spoštovanjem, MCJ  

 

No, vsekakor, glede na zadnji ostavek zgornjega teksta, ne moreš oceniti, da avtorica "calling people racist to their face." Treba je prepoznati neko singularno univerzalnost njene izjave, ki sporoča 'jaz in vsi smo rasisti.' Daleč od tega, da bi šlo za kazanje s prstom komu v obraz, nastopa v imenu neke druge logike.

V zadnjem odstavku razbiram drugačno poatno, da je, čeprav se kot rasisti nikoli ne bi deklarirali, v našem diskurzivnem nezavednem nekaj, kar izkazuje rasistične pozicije; in da je v neodločljivi situaciji med lepodušniško naturalizacijo vsakršnega pomisleka, da sem rasist in priznanjem svojih napak, ki iz take (nepoznavalske, a zato nič manj prečene s silami kultirnih stereotipov) pozicije izhajajo, neka tretja možnost; priznanje, da vsakič že izhajam iz ideološke, v tem primeru rasistične pozicije, ki mi kot tako šele omogoča pretendirati po kakršnemkoli samozadostnem diskurzu.

In moja dodatna poanta bi bila, da bi takšno priznanje tudi legitimiralo sovraštvo (ki je morda izkazano tudi v zgornjem članku). Ki ni preprosto sovraštvo do nekoga, npr. avtorice članka na LUD Literatura, kot nje same, ampak je sovraštvo do subjekta, kolikor se subjektivira skozi ignoranco.

V tem slučaju je popolnoma vseeno, kako nekdo bije boj; kolikor avtorica zgornjega članka proizvede neko singularnost, ki se univerzalizira, kot totalna samokritika, ostale prostolebdeče identitete odpadejo.

Moja tretja poanta bi bila, da so literarni krogi do te mere izgubili sposobnost samokritike, da njihovih nebuloz sploh ne razpoznavamo več.

Hvala za komentarja!

Michael, strinjam se s tvojo trditvijo, da ne gre metati obsodbe "Rasist!" kar tako, prosto po Prešernu, drugim ljudem v obraz. Ravno zato se temu zavestno izogibam. Ravno zato avtorice članka Svoboda? namenoma nisem nikjer poimenovala.

Manko političnoangažirane senzibilnosti v omenjenem prispevku dojemam kot rezultat manke izkušenj in znanja novinarke na eni strani ter predvsem pomanjkljive kritičnosti slovenskih literarnih krogov na drugi. Literarna srenja se namreč tako rada oblači v bleščeče parole, da prav kliče po tem, da se nanje odzovemo. Ker pa so njena oblačila tako drago razkošna (Svoboda. Je sploh še kaj bolj žlahtnega od tega?), je prav, da jih opazimo in nanje odreagiramo. Podobno kot je storil nagajivi otrok v Andersenovi pravljici, ki je zakričal: »Cesar je gol!«. Oziroma: »Vaša svoboda je farsa!«. Za žlahtnimi titulami in parolami se žal največkrat ne najde ničesar oprijemljivega. Žal. Kajti obstajajo primeri literarnega udejstvovanja, ki dokazujejo, da je mogoče doseči tudi, kaj več od praznih nebuloz.

Ampak veliko bolj od prepoznavanja pojavov »Radical chica« znotraj slovenske literarne estrade, mi je bilo v interesu izpraševati kulturne stereotipe in -izme, katerim smo tu – na zahodu/vzhodu, v Evropi, v Sloveniji – zavedno in nezavedno podvrženi.

V Sloveniji še malo bolj kot drugje. Zaradi naše numerične majhnosti in geografske podeželskosti (neurbanosti). In s tem ne mislim nič slabega. Dejstvo pa je, da smo prav zaradi njiju še precej »zeleni« tudi v razumevanju in sprejemanju medkulturnosti in drugačnosti. In ne samo v procentu gozdnih površin v državi.

Kritično-strpno še naprej, da bo sčasoma še, kakšna barva več od zelene, besede pa malo bolj koherentne.

Naj dodam samo še to, da je tisto, kar me zanima, iskanje sistemskih napak (v jeziku, institucijah, običajih, čustvih, ...) in ne osebnih spodrsljajev. Te smo storili in bomo še storili vsi, neštetokrat.

A to je uno ko po dvajsetih letih prvic vidis Slasha (gnr) v obraz in si presenecen, da ni belec?

in kje je tu zenski arhetip?

po tvojem jeziku sodec si premlada, da bi vedela, kaj zenski arhetip je

Poldica namesto te izjave bi pa lahko tudi brcala v temo.

ne bi rekla

pri volku.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness