Čarovnikovi vajenci ali kako uprizoriti Thomasa Manna

V Drami je gostovala predstava Čarovnik v produkciji Narodnog pozorišta iz Somborja. Rdeča nit predstave je življenje Thomasa Manna, ki ga spremljamo od najstniških let do enega izmed entropičnih trenutkov življenja – samomora njegovega najstarejšega sina Klausa. Predstava pa pravzaprav govori še o čem drugem, kot rahlo namiguje naslov.

Kaj govori o Mannu? Mann je bil malo sanjav, samotarski otrok, ki je veliko bral, se avtodidaktično (iz)uril v pisanju, se vmes malo zaljubil, kasneje odtujil od brata Heinricha, poročil s Katarino, imel šest otrok, dobil Nobelovo in ... doma so ga klicali čarovnik.

Na hitro zgleda, da predstava površno locira razmerja Manna z drugimi posamezniki, tipični režijski postopki postdramskega gledališča pa površinskost z retorično duhovitostjo in situacijkim humorjem spremljajo z roko v roki proti sončnem zahodu. Pa kaj tiči pod poudarjeno igro, z nepoudarjenimi prehodi igralcev med karakterji in skorajda kičasto opremljeno s kvazi decentraliziranimi koordinatami reprezentirajočega in reprezentiranega? Da, tiči.

Prejšnji odstavek nakazuje na pomemben preskok v predstavi. Spraviti življenje posameznika v kratek časovni okvir je zahtevno, a duhoviti vpad Šilija v predstavo, pojasnjevanje sodelovanja med igralci in občinstvom, ali pa motivacijska zahteva po slednji aktivnosti, se zdi odveč. A kar ne odvrne, je dejstvo, da se plasti drame razvijejo šele v »čarovništvu«. Natančneje, v ustvarjaju iluzije. Bolj kot da bi kontekstualni pomen iluzije sidriščil v prevari, utvari, se tukaj nanaša na predstavnost življenja nekoga. Prav predstavnost, kot sestavljanje različnih zaznav, pa se nivojsko poglobljeno navezuje na to predstavo.

Začnimo s tem, da je Fedor Šili dramo napisal po navdihu Mannovih literarnih del, s čimer se je biografski faktografiji odpovedal. Kot je veliko bolj povedno omenjeno fiktivnost karakterja Manna iz predstave ubesedil sam: »Valjda je prvi korak u stvaranju ovog komada bilo čitanje Tonio Kregera. Mislim da nikad nisam pročitao nešto što me je toliko pogodilo, što mi je toliko značilo, kao kad sam pročitao tu, valjda bismo je nazvali, novelu. I onda, neka prva ideja koju sam imao za dramu glasila je otprilike ovako: šta ako je postojao neki stvarni Hans Hanzen i neka stvarna Ingeborg Holm? /.../ Što me dovodi do jedine stvari koju želim da istaknem, a to je, da je ovde reč o komadu gde se mešaju biografske činjenice, fiktivni događaji i književno delo Tomasa Mana.«

Na eni strani se torej piše fiktivna biografija pisatelja, pisatelja Manna, ki v predstavnem svetu gledalca, brez potankosti dejstev mogoče postane 'drugi' Mann. Seveda še vedno z dovolj močnimi referencami na biografske podatke. Medtem ko na drugi strani stojijo režijski postopki - prehajanje karakterjev, ki zahteva poudarjeno izraznost igralcev, glasba, ki narekuje atmosferskost, nenenhna frontalnost Manna, okrnjena, a jasna scenografija ipd. -, ki z nekakšno 'odprto' biografijo stopajo z roko v roki.

In v prej zapisanem se pravzaprav svetlika preciznost uprizoritve. Med dramskim tekstom in uprizoritvijo obstaja vrzel, iz katere lahko povsem zaslutimo Mannov svet.

V Mannovem romanu Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla protagonist obišče gledališče. A gledališče je iztočnica za svet iluzornosti, kot ugotovi. Na bleščečem odru zvezda operete predstavlja kolektivne srčne ideale množice, ki na senčnih sediščih prejemajo življenjske napotke. Moment ustvari oder, ki predstavlja iluzorno popolnega označevalca pomanjkljivih označencev, ždečih v sencah – gledalce. In prav zato, ker gledališče ustvarja iluzijo, je goljufivo. Poantiranje se kasneje zaključi s kolizijo libida umetnika in gledalca. A to je druga zgodba.

Pri uprizoritvi se načinu zgoraj omenjenega označevanja seveda odrečejo. Iluzija, kot predstavnost in ne prevara, ki se zgodi v vrzeli med to fikcijsko biografijo in specifičnimi režijskimi elementi, omogoča postopanje po veliko globljih referencialnostih Mannovega karakterja, kot pa bi v varno predočeni faktografiji natančno posnetih odnosov. V tej luči se biografija ne kaže kot konkretizacija nekega življenja, ki reprezentira dovršenega Manna, nenazadnje pa tudi gledalčeve dovršene podobe Manna, pač pa raje kot možnosti Manna, ki ga lahko odkrivamo sami. Predstave sicer ne, a Manna smo 'uprizorili' skupaj.