Iniciative za pravičnejšo družbo

Praznični čas, dela prosti dnevi in božična idila iz javnega prostora niso uspeli pregnati uporniškega vala različnih civilno-družbenih gibanj. Nekatera so povsem nova, druga že utrjena, njim ob bok pa stopajo nekateri že videni in nekateri že davno osovraženi obrazi političnega prostora. Kljub temu je situacija zelo obetavna. Po štirih letih izrazito negativnega vzdušja se je v javnem mnenju pojavil kanček novega upanja, ki kljubuje črnim kriznim napovedim na domačem in globalnem prizorišču.

Vladajoča struja, tako koalicijska kot opozicijska, je proteste pričakala dodobra nepripravljena. Medtem ko s strani stranke SDS prihajajo ponižujoče sovražno bruhanje in celo eksplicitne grožnje protestnikom, ki so v najbolj mili različici označeni kot sovražniki demokracije, je opozicija nekajkrat celo poskušala pristaviti svoj lonček. Neuspešno. Hitro je namreč spoznala, da so se v grlu državljanov in prebivalcev Slovenije zataknili vsi: aktivni, upokojeni ali neuspešni politiki, privatizatorji, tajkuni in visoki uradniki. Nova aristokracija svoje privilegije krčevito brani in obenem zatrjuje, da uteleša demokratične vrednote.

V javnem prostoru se tako pojavlja vrsta pobud, gibanj in združenj, ki zastopajo interese ljudstva. S tem, ko se njihovo število eksponentno veča, pa se kažejo tudi vse večje razlike med njimi. A na protestih omenjene skupine še vedno nastopajo skupaj - proti ohranjanju trenutnega stanja.

Tudi osnovne zahteve so dokaj poenotene: odstop politične elite, iskanje alternativ varčevalnim ukrepom, uzakonitev socialne države in uvajanje neposredne demokracije. Veliko bolj so diskurzi različni, ko beseda nanese na imenovanje tehnične vlade, nacionalizacijo virov in javnega premoženja, odnos do institucionalne religije ter opuščanje neoliberalne ideologije.

Velik del skupin vidi domačo krizo zelo lokalizirano in deluje v smeri majhnih sprememb, ki bi omilile trenutno porazno ekonomsko stanje. Tako je združenje Vseslovenska ljudska vstaja, ki se je do zdaj edino javno izpostavilo, usmerjeno zlasti v ohranjanje demokracije in liberalnih vrednot. Zahtevajo odstop politične elite, pravno državo in reforme po meri ljudstva, na drugi strani pa si želijo in obetajo neposredni dialog s to isto elito.

Četudi je omenjena skupina v povezavi z drugimi protagonisti dobro zastavila protestniške aktivnosti, je dokaj šibka v artikulaciji programa. Zato se povezuje z Gibanjem odgovornih, pobudo novinarja Dejana Steinbucha, ki je v zadnjem letu čudežno spremenil svoja politična stališča in še bolj čudežno postal akter domače politike, ki se pogaja s parlamentarnimi strankami. Kako tudi ne. V gibanje so namreč med drugimi vključeni tudi Laris Gaiser, član SLS in nasprotnik enakosti istospolno usmerjenih, povzpetni ekonomist Matej Lahovnik ter Janševa in Rodetova odvetnica Nina Zidar Klemenčič. Vseslovenska ljudska vstaja se tako že slab mesec po ustanovitvi sprehaja po tankem ledu spogledovanja z elito, proti kateri se bori. Sovražnika je pač najlažje utišati tako, da ga povabiš v svoje vrste in mu podeliš lastne privilegije.

Na drugi strani so se na prizorišču pojavile skupine in stranke, ki so zaskrbljene zlasti nad nivojem demokracije in ukinjanjem socialne države. Poleg uveljavljene Stranke za trajnostni razvoj najbolj izstopa gibanje Nazaj na Roško, ki že z imenom simbolno nakazuje svojo provenienco. Ob številnih uglednih intelektualcih so med podpisniki tudi nekdanji člani stranke LDS. Odbor tvorijo zlasti akterji, ki izhajajo iz pomladniških osemdesetih let, torej ljudje, ki so delno soodgovorni za današnje stanje stvari.

Ti se verjetno ne zavedajo, kaj je prignalo ljudi na ulice. Ne vedo, da so to prvenstveno protesti mlajše generacije, ki je ostala brez vsega, tudi brez upanja; da je nezadovoljstvo posledica dejstva, da je zmagoslavna generacija iz teh istih osemdesetih let ultimativno prevzela vse vzvode upravljanja družbe. Ne spomnijo se, da so prav oni sami ukinili socializem na račun novih demokratičnih vrednot, medtem ko so zase ohranili status quo. Mladi so se prilagajali divjemu trgu, sami pa so uživali slasti javnih služb in novoprivatiziranih podjetij. Generacija, ki se je uprla, živi slabo, ima nestabilne službe, če sploh, najeta stanovanja, za katera metaforično plačuje najemnino generaciji svojih staršev.

Zato je za konkretne spremembe treba videti dlje. Med pobudami in skupinami so zato najprogresivnejše tiste, ki slovenski problem vidijo skozi prizmo globalne situacije. Kot članica EU je tudi Slovenija postala velika ladja z oteženim manevriranjem. Mnogi predlagani ukrepi zato preprosto niso mogoči v okviru unije. Tako je odločitev anti-kapitalističnega bloka, da protestira tudi pred ameriško ambasado in centralno banko, logična. Številni predlogi sprememb namreč sovpadajo z nujo po rušenju kapitalističnega ustroja, odgovornega za segregacijo in gospodarsko krizo.  

Anarhistične skupine so v tem smislu daljnovidne, a ne dovolj ljudske. Ena najbolj artikuliranih je Delavsko punkerska univerza, ki ponuja serijo rešitev v obliki programov in teoretskih zapisov. Je ena redkih izkušenih intelektualnih pobud, ki presega kritiko obstojčega stanja in se pogumno obrača v prihodnost. Med izstopajočimi je tudi študentska pobuda Danes je nov dan, ki odpira prostor razprave in zbira predloge vseh interesentov.

Kljub manjšim in večjim razlikam v svojih programih in idejah pa se bodo vse omenjene skupine primorane trdneje povezati. Na drugi strani namreč stoji sila, oborožena z javnimi in zasebnimi mediji, vojsko, uradništvom in policijo. Obenem morajo vstajniki bdeti nad oportunimi povzpetniki, ki bi želeli postati novi obrazi domače politike. Ljudstvo namreč zahteva radikalne spremembe in ne prenove političnega kadra. Ko bodo ideje novega političnega sistema dokončno artikulirane, se bo tudi število upornikov pomnožilo. Kmalu. Morda že do naslednje vstaje!

Nove civilno-družbene iniciative je tehtal Miha Colner.