Stati inu ostati

(izjava v posnetku)

Tako je komentiral svojo impresijo iz življenja čez mejo eden najbolj znanih gledaliških ustvarjalcev, Boris Kobal. Z današnjim Unikompleksom začenjamo serijo oddaj o zamejcih.

Zaradi zgodovinskopolitičnih okoliščin ob vsakokratnem določanju državne meje Republike Slovenije imamo pripadnike slovenskih narodnih manjšin v vseh štirih sosednjih državah.

Najštevilčnejša, posledično tudi najbolj organizirana, je manjšina v Italiji, kjer Slovenci živijo v treh pokrajinah: Trst, Gorica in Videm. Slovenci so postali manjšina leta 1866, ko je območje takratne Benečije in Rezije prišlo pod novonastalo italijansko državo, medtem ko so Goriško in Tržaško priključili po prvi svetovni vojni. Takratno situacijo bo predstavila Zaira Vidau z edinega tržaškega Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI:

(izjava v posnetku)

Po drugi svetovni vojni so se ponovno začele odpirati šole in kulturne ustanove, ustanavljale so se organizacije za ohranjanje narodne zavesti. Oblikovali sta se tudi dve krovni organizaciji, to sta Slovenska kulturna gospodarska zveza SKGZ in Svet slovenskih organizacij SSO, ki sta – skladno s stanjem v matični državi – diametralno vsaka na svojem političnem bregu. Prva je nastala v obdobju Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954, takrat kot projugoslovanska, danes pa levo usmerjena skupnost. Katoliški del manjšine se je leta 1975 politično organiziral v stranko Slovenska skupnost SSk, leto kasneje pa so ustanovili še svoj krovni svet SSO. Obe krovni organizaciji imata svoje odbore na ravni vseh treh pokrajin, njuna glavna naloga pa je sodelovanje na najvišji državni ravni, tako z Italijo kot Slovenijo. Različne nepolitične organizacije so članice ali ene ali druge krovne organizacije, nekatere pa so kot znak premeščanja ideoloških razlik vključene v obe.

Na občinski in pokrajinski ravni je kot edina nacionalna stranka številčneje zastopana SSk, medtem ko so levo usmerjeni SKGZ povezani v vseitalijanske stranke. Članica italijanske Demokratske stranke je tudi Tamara Blažina, pripadnica manjšine, na zadnjih volitvah izvoljena v senat.

Danes so odnosi države in manjšine po besedah Zaire Vidau boljši, kar je v veliki meri rezultat evropskih integracijskih procesov in padca meje. Zanimanje Italijanov za slovensko kulturo se povečuje, vseeno pa problemov ne manjka.

(izjava v posnetku)

Spopad med tam bivajočima narodoma se začne pravzaprav že v otroštvu. Čeprav je po eni strani dobro, da se skupnosti mešata in med njima ne prihaja do večjih konfliktov, v procesu povezovanja največ izgublja ravno slovenska manjšina. S povezovanjem z večinsko italijansko družbo jih ta nadvlada in zato se slovenska narodna identiteta počasi razkraja. Dejstva pričajo, da je način širjenja italijanske moči in moči njihove države povezan s kulturno nadvlado, ki vsekakor vpliva na razširjenost govorjene besede. Situacijo pojasnjuje Norina Bogatec s Slovenskega raziskovalnega inštituta:

(izjava v posnetku)

V namene spremljanja tovrstnih procesov ter boljšega prilagajanja je več raziskav na že omenjenem Inštitutu SLORI usmerjenih v navade, izobraževanje in način življenja skupin, ki so tekom zgodovine razvile in ohranile lastno kulturo izven meja matične države.

V preteklih letih je bila izvedena raziskava na področju narodnostne in jezikovne sestave šolajočih otrok. Temeljne hipoteze in izsledke nam je v imenu raziskovalcev z inštituta SLORI ponovno podala Norina Bogatec:

(izjava v posnetku)

Ne glede na politično opredelitev, je za Slovence v Italiji poskrbljeno od prvih korakov dalje. Ob ustanavljanju slovenskih jasli za najmlajše so stališča združili predstavniki obeh krovnih društev in se zavzeli za prednostno dodeljevanje mest tistim malčkom, za katere so starši slovenski vzgojno-izobraževalni program postavili na prvo mesto. Zaradi pomanjkanja mest v jaslih z italijanskimi programi so se namreč vpisovali tudi pripadniki italijanske večine. Poleg jasli imajo predšolski otroci na voljo tudi slovenske vrtce v Italiji, ki so kot vsi italijanski javni vrtci brezplačni.

V Trstu in Gorici so prve slovenske šole uvedle francoske revolucionarne oblasti, enakopravnost jezika in obvezno osnovnošolsko izobraževanje so uvedli tudi v Avstro-Ogrskem imperiju, tako da ima razen prekinitve med svetovnima vojnama šolstvo na tem območju dolgo kontinuiteto. Vse slovenske šole so usklajene z italijanskim šolskim sistemom. Imajo petletno osnovno šolo, tri leta srednje šole in pet let višje srednje šole. Slovenske šole imajo avtonomijo in načeloma ne rabijo dosegati predpisanega številčnega vpisa, vendar se šole zapirajo tudi same, saj zaradi premajhnega števila otrok na določenih območjih ne morejo zagotoviti kvalitetnega izvajanja programa. Celostno gledano pa se število vpisanih v slovenske šole povečuje, saj se vpisujejo tudi otroci iz italijanskih družin.

V Trstu in Gorici imajo skupaj približno 40 vrtcev, 30 osnovnih šol, 9 nižjih srednjih šol in 14 višjih srednjih šol. Učni programi so usklajeni z državnimi italijanskimi. Povsod poteka pouk v slovenščini, kot dodaten predmet pa se učijo italijanščine, ki ima enako število ur na teden kot materinščina. Dodane imajo tudi vsebine s področja geografije in zgodovine, in sicer za boljše poznavanje Slovenije.

Drugače je v Vidmu, kjer so šele 1985 ustanovili zasebni Dvojezični šolski center v Špetru, ki so ga podržavili leta 2001. Danes imajo dvojezični vrtec in osnovno šolo ter že omenjeni šolski center. Vso snov obdelajo v obeh jezikih, to pa se konča z nižjo srednjo šolo, kajti višje dvojezične na tistem območju ni; dijakom preostanejo le italijanske.

Zaradi kvalitetnejšega in širšega izvajanja programov, se zanimanje italijanske večine za slovenske šole veča, zato se njihov pomen spreminja. Pojasnjuje Zaira Vidau.

(izjava v posnetku)

Sodelavec zamejskega slovenskega programa na radiu RAI Trst ter mladi socialni antropolog, Jernej Šček, je Slovenec, ki že vse svoje življenje živi v Italiji. Tamkaj je obiskoval osnovne šole, kasneje pa del študija zaključil v Sloveniji. Danes med drugim poučuje različne predmete na več šolah, med drugim na liceju Franceta Prešerna v Trstu, kjer celoten pouk poteka v slovenskem jeziku. Kot pripadnik manjšine je pokomentiral svoj pogled na čezmejno stanje v šolstvu.

(izjava v posnetku)

Država letno razpiše zamejskim Slovencem in Slovencem po svetu štipendije za študij v matični državi. Te so bizarno nizke, saj znašajo le 150 evrov na mesec, s čimer bi se morda pokrili ravno potni stroški do kraja študija. Tako so študentje v večji meri odvisni od raznoraznih skladov, ki jih finančno podpirajo. Za primerjavo je dobro vedeti, da lahko na primer študent iz Ukrajine na slovenskem razpisu za študij v Sloveniji prejme tudi do 700 evrov štipendije. Bistveno višje pa so številke, ki jih država namenja lastnim študentom za študij v tujini in znašajo tudi več tisoč evrov. Kljub temu vidiku nenaklonjenega odnosa države do lastnih državljanov na drugi strani meje, se ti v velikem številu odločajo za študij v matični državi. O stanju vpisovanja maturantov z zamejskih šol, smo povprašali prof. Mirana Košuto, predavatelja na Univerzi v Trstu:

(izjava v posnetku)

Razlog za množično vpisovanje zamejskih maturantov v slovenski visokošolski prostor najbrž tiči za tem, da veljajo slovenske univerze za kvalitetnejše od italijanskih. Dejstvo je, da Slovenija temu nameni več sredstev kot Italija, obe pa sta kot državi članici dolžni izpolnjevati evropske direktive, reforme na področju izobraževanja ter varčevalne ukrepe na javno dostopnih univerzah. Profesor Košuta je pokomentiral tudi stanje kvalitete visokega šolstva v obeh državah:

(izjava v posnetku)

Položaj Slovencev v Italiji se na prvi pogled torej izboljšuje. Manj je fašističnih akcij, italijanska država z zakoni varuje položaj slovenske manjšine, ki imajo lastne šole dvojezičnih obrazcev. Z letom 2010 je celo Slovenija uredila svoje odnose z manjšino. Z vstopom v EU so uradne meje prenehale in stiki z matično državo so se dvignili na povsem nov, nikoli sluten nivo. Vendar, če stopimo korak bližje in si situacijo bolje ogledamo, ugotovimo, da Italija Slovencem na njenem ozemlju priznava zgolj status jezikovne manjšine. Narodnostnega elementa Italija ne priznava nobeni manjšini, kar precej bode v oči, saj je možnost uporabe maternega jezika le del pravice izražanja svoje narodnosti, ki spada med temeljne človekove pravice.

Tudi v medosebnih odnosih je očitna želja večine Italijanov po izrinjanju in asimilaciji Slovencev na tistem območju; v trgovinah po navodilih nadrejenih govorijo izključno italijansko, dvojezične obrazce in pogodbe uradniki iščejo in negodujejo, vandali uničujejo dvojezične napise. Obstaja cela vrsta vzvodov, kako izničiti pripadnike naroda, ki na tem območju živijo že od 7. stoletja, mednarodne pogodbe od dejanskega stanja odtujenih voditeljev pa so jih po naključju uvrstile pod tujo oblast. Ta oblast jih še v 21. stoletju obravnava kot manjvreden narod, čeprav zaradi zunanjepolitičnega ugleda tega ne more početi na očiten način. Da gre za enega najbolj fašističnih narodov, pričajo tudi italijanske deportacije in obračuni s priseljenci, Romi, ilegalnimi migranti in še bi lahko naštevali. Tudi Slovenci v Italiji so se morali spopadati z vsemi naštetimi problemi, a so kljub neodzivnosti matične države so uspeli ohraniti zavidljivo stopnjo narodne zavesti kot del identitete vsakega posameznika na tistem območju. Poleg kvalitetnega šolstva, ki se ga zadnje čase sicer reducira zgolj na namen zagotavljanja jezikovne kontinuitete, pa je najpomembnejše tudi razvijanje lastne kulture. Zgodovina nas uči, da je ta element narodnosti najtežje zatreti. V naslednjem Unikompleksu bo zato - Slovenska kultura na drugi strani naše zahodne državne meje.

Pripravili vajenki Erika in Tina.