The Walkabouts: Berlin

Gliterhouse, 2012

Živi posnetki ne lažejo, zapišejo The Walkabouts na svoji spletni strani ob promociji svojega prvega uradnega koncertnega albuma v svoji tridesetletni karieri. Ta je bendu ponudila vzpone in padce. The Walkabouts zase pravijo, da jim nikoli ni bilo lahko. Vedno so se na novo odkrivali in razvijali svoje široke zvočne kapacitete. To je prav gotovo zasedba, ki se ji po izjemnih momentih svoje dolgoletne poti ni treba potrjevati. Popolnoma se strinjam z njimi, da so le bend, ki izvaja čudovite pesmi, in to v veličastnem slogu.

Koncertni album predstavlja le malo postprodukcijskih posegov, originalnih koncertnih posnetkov. Tu gre za neposredno koncertno izkušnjo, z vsemi vrhunci in sprehodi skozi lepoto in prodornost zvoka The Walkabouts. Ponovno pride do izraza njihova lirična poetska moč, ki je pri bendu prisotna že vse od njihovih začetkov sredi osemdesetih let. Toda tu so tudi trenutki zvočne moči, momenti briljantne kontemplativne inspiracije. Koncertni album, ki ga boste poslušali nocoj, dokazuje prav to. Njihov ljubljanski koncert, ki se je zgodil pred slabim letom dni, je bil eden od najbolj svetlih trenutkov lanske domače koncertne ponudbe in prav nič drugače ni na albumu Berlin, ki je svoje ime dobil po njihovem koncertu v berlinskem C-Clubu. Album je bil posnet 14. julija. Zasedba je sestavljena iz ustanovnih članov, nepozabnega kitarista, vokalista in avtorja Chrisa Eckmana ter vokalistke, kitaristke Carle Torgerson. Skozi celoten nastop se odlično izmenjujeta pri vodilnih vokalnih interpretacijah. Ob njima je tu še dolgoletna bobnarka Terri Moeller, ki se je ponovno dokazala kot izjemno asketska in natančna pogonska sila počasne mašine z izjemnim občutkom za gibljivo, dinamično zvočno brazdanje. Ponovno je zablestela z izredno prepoznavno kontrolo svojega malega bobna. Ritem sekcijo je tudi tokrat kleno dopolnjeval in nadgrajeval basist Michael Wells. Za klaviature je poskrbel Glenn Slater, povsem novi član pa je kitarist Paul Austin. Slednji se je bendu priključil pred snemanjem njihovega zadnjega studijskega albuma Travels in The Dustland.

The Walkabouts otvorijo koncert s kotalečo se skladbo Rainmaker Blues, ki jo najdemo na njihovem zadnjem albumu. Chris in Carla sta v trenutku uspela ustvariti čudovito zvočno vzdušje, ki se spušča v bogato zapuščino ameriške glasbene tradicije. Njihovo elegantno križarjenje med kinetičnimi zvočnimi pokrajinami folka, countryja in puščavskega bluesa je prišlo do pristnega izraza že v uvodnih skladbah obravnavanega albuma. Premišljeno so kombinirali skladbe s svojega zadnjega albuma in starejše, kot so na primer Rebecca Wild, The Light Will Stay On ali Lazarus Heart. Glede na to, da so člani The Walkabouts razseljeni in se dobivajo le še po potrebi, smo lahko ponovno navdušeni nad njihovo uigranostjo, ki jih krasi tudi na njihovih koncertnih posnetkih. Enega od vrhuncev koncerta ponovno predstavlja njihova dinamična izvedba skladbe Long Drive In A Slow Machine, ki uteleša zvočno prostranost, in večplastnost zasedbe. Sledi še nekaj starejših klasik, povratek k zadnjemu albumu s skladbo Every River Will Burn; nato še skladbe Acetylene, The Stopping-off Place in zaključna skladba zadnjega albuma Horizon Fade ter izjemno intenziven zaključek s skladbo Grand Theft Auto.

Koncertni plošček Berlin predstavlja The Walkabouts v najboljši živi verziji. Slišali boste vso dinamiko, poetsko domišljenost in zvočno bogatost zasedbe, ki je po tridesetih letih ustvarjanja na vrhuncu svoje izrazne poti. Upajmo, da se čim prej vrnejo tudi na naše koncertne odre.