Buržuji, kritični glasovi in nasprotna smer

Mnenje, kolumna ali komentar
21. 5. 2014 - 13.00

Ta dlaka z jezika bo brez imen. Svojega, za razliko od tistih, o katerih govorim, ne bom omenjal, imen tistih, o katerih govorim, pa tudi ne. Niti ne bo sklicevanj na kakšna velika imena in njihove avtoritete. Toda vseeno ta prispevek ne bo nič drugega kot skupek določenih ugotovitev, ki kot posamične nikakor niso moje, in vseeno bo ta prispevek nič drugega kot kritika tistih, o katerih govorim. Že ta začetek se skuša od njih razločiti, skuša biti njihova kritika: samo buržuji so lahko danes tisti, ki se bojijo anonimnosti in kličejo po imenih, da bi jim nasrali težo odgovornosti. Zato se v njihovem diskurzu ne morejo pojavljati »neimenljivi«, vse prej pa »moje nagrade«. Ne gre namreč za mene, za tebe ali za njih, gre za specifično miselnost, za neko buržujsko kritičnost, za kritičnost, ki je na videz in deklarativno politična, dejansko pa je povsem apolitična.

V mislih imam neko literarno sceno - to pomeni tako literate kot način pisanja -, ki se interno forsira in lajka, navzven pa vzpostavlja za avtorski glas generacije. Scena, ki živi od subjektivističnega načina pisanja, paradigma osebnosti, ki se s svojim pisanjem preplavlja čez vse lastne meje v relevantnost občega. Evo, primer: »če jaz osebno kot neke vrste simptom dobe čutim, da je poezija pomembna, potem po svoje že mora biti pomembna v družbi«; in evo, bolj angažiran primer: »Po svoje smo invalidna generacija, ker nismo imeli priložnosti naučiti se delati ter sprejemati odgovornosti v finančnem in delovnem smislu. Smo generacija nemočnih«. Zelo preprosta shema: jaz, ergo družba. Diskurzivna prva oseba ednine se podaljša, se razpase v množino. Ustvari si svoj »mi«, svoje ljudstvo in se okliče za »voditeljico«, vodjo, karkoli, samo da je ime, ki vodi.

Subjektivizem sploh ni nekaj tako problematičnega. Naj imajo svoje probleme, svoje poglede in svoja mnenja. Naj se jim zdi, da je »zgodovinska resnica za tiste, ki nimajo domišljije«, da »ne moremo povedati nič občega, kar še ni bilo povedano«. Naj ustvarjajo nova imena za nove svetove. Problem je v tem, kakšne svetove ustvarjajo in kako ta imena delujejo: kot glas nemočne generacije. Toda ta glas je performativen. Zaradi glasu generacije so vsi, ki naj bi bili ta generacija, ostali brez glasu. S tem, ko se glas generacije stalno nekaj dere, utiša ostale glasove in jih dela nemočne - generacija je dejansko nemočna zaradi glasov generacije. Da je umetnost »v kognitivnem smislu prostor velikanske svobode«, kjer je »mogoče reči karkoli«, ni nič drugega kot totalno apolitična buržujska pozicija, ki jo lahko izreče samo glas generacije in nihče drug. Ostali so zaradi njega postali nemočni, glas generacije pa prav zaradi tega močan.

Zadeva postane še bolj perverzna, ne ostane le pri izključujočemu buržujskemu subjektivizmu, hoče biti namreč družbeno angažiran in kritičen: »Odpor je mogoč le, če ostanemo tu. Sicer bomo zapravili tudi tisto, kar nam je sploh omogočilo postati država: slovenščino, jezik, ki je tako velik, da se ga večina Slovencev nikoli ni naučila uporabljati. Zame ne bi bilo večje izgube od te.« Ta glas je deklarativno političen, saj govori o odporu. Toda odporu do česa točno? Odpor tu ni nič drugega kot fajt za domovino. Ampak domovina sploh ni vprašanje, nihče se ne bori proti 'naši' domovini, da bi ta za obstoj potrebovala odpor - kdo ima sploh čas za vprašanje domovine, komu je to sploh lahko problem? Ta 'odpor' je čista konservativnost, ukoreninjena apolitičnost - to so problemi buržujev.

Apolitičnost, ki hoče biti v času krize kritična in ki se hoče v času krize upreti. Recimo: »Danes si še lahko privoščimo bojkot in zahtevamo alternative, jutri bo morda prepozno«. In kakšne so alternative, ki jih lahko najdemo na sceni tega glasu generacije? Evo primer: »Lani sem napisal knjigo in pol, učil tri seminarje in spisal 66 člankov (62 objavljenih), če niti ne omenjam 52 delov tedenske serije o pisanju, ki izhaja na spletni strani The Daily Beast. Vse to mi je uspelo, čeprav sem aprila dobil prvega otroka in približno pol leta namenil skrbi zanj in podobnim domačim aktivnostim. […] Kako mi je vse to uspelo in ali obstaja recept, ki bi lahko pomagal drugim? / Kar sledi, je vodič, kako povečati produktivnost kljub temu, da imate na razpolago manj časa za delo, kot ste ga imeli prej.« To je sedaj ta njihov upor. Še en glas, naduvan buržujski glas uspeha, ki ostalim nudi vodiče, kako postati on sam. Medtem ko z enimi usti govori o odporu, bojkotu in (razrednemu) boju, z drugimi pravi: nimate časa? - potem delajte bolje!, imate premalo časa za spanje? - potem spite bolje! Spet performativni buržujski glas: privilegirane glave, ki svetujejo lastnemu fiktivnemu ljudstvu, s čimer tlačijo dejanske neprivilegirane ljudi.

To je ta njihov odpor, njihova alternativa: ne da bi bili proti obstoječemu stanju, tega je treba bolje izkoristiti. Nekaj podobnega so nekaj časa nazaj počeli novinarji 24ur: dajali so nasvete, kako čim manj zapraviti za hrano, kako čim bolj prišparati - upam da se zavedajo, da je zadnji korak na tej poti stradanje. Zato jebeš šparanje, če je človek lačen, in jebeš produktivnost, če ni niti časa za spanje. Alternativa ni visoki čisti »Zrak« apolitične buržujske kritičnosti, skozi katerega odmeva glas generacije, potrebujemo »odtegnitev«, prava smer kritike je »nasprotna smer« - nizka, zatohla »Klet«, kamor diskretni šarm buržujskega glasu ne more priti.

V nasprotno smer je bežal Aleš.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Tudi mi vas imamo radi. :*

@Air: No, saj to je točno to. Apolitična buržujska pozicija, ki pošilja poljubčke vsem.

@ANONIMNI. Medtem ko je pozicija avtorja tega članka: dajmo zbrat nepovezane citate random člankov, ki bodo skupaj potrdili mojo že vnaprej oblikovano sodbo? Kaj pa je temu drugega dodati?

@Aljoša. Toda ali ne vsebuje tvoj komentar vnaprej oblikovane sodbe, ko praviš, da so citati nepovezani?

@Aljoša: Pa so res tako nepovezani? Morda pa je avtor (in še kdo) v teh random člankih vsakič znova, nepovezano, začutil neko sorodno pozicijo. In jo potem tukaj tudi utemeljil kot apolitično. Za buržujskost pa menda utemeljitev niti ni bila potrebna...
@Anonimni: No, če prav razumem, so na tem mestu poljubčki vendarle nekoliko natančneje usmerjeni - proti avtorju prispevka in Radiu Študent.

No, pa bom zagrizel ...
Kje je v izjavi "Ti citati so nepovezani." vnaprej oblikovana sodba? Zunaj ideje, da so vse sodbe vnaprej oblikovane - in posledično popolnega relativizma, ko nima smisla začenjati nobene debate, ker je vse subjektivno in relativno? Jaz vem oziroma sem pogledal, odkod so citati, in videl, da so vzeti iz različnih kontekstov, pobrani iz različnih žanrov tekstov, da so avtorji potemtakem v različnih pozicijah ... in na podlagi tega oblikoval svojo sodbo. Najbrž je to res preveč enostavno, ampak sam pač tako pridem do mnenja. Se opravičujem, ker sem butast buržuj.

@VAŠE IME
Ja, meni se zdijo precej napovezani. In tudi težko verjamem v neko sorodnost, ko pa avtor sam večkrat opozori na to, da si citati/teksti nasprotujejo; da torej AirBeletrina govori z "dvojnimi usti".
Tudi buržujskost bi bilo treba dodatno utemeljiti, kako da ne. Namreč, kako neki je pozicija RŠ anti-buržujska, ljudska ali politična, celo razredna? V tem, da se sklicuje na plebs v svoji teoriji, v praksi pa vodi programsko politiko, ki je istemu plebsu tuja? Voljo plebsa zastopa Klasinc, ki je hotel radio komercializirati ali povsem ukiniti ... Ali je zdaj RŠ v poziciji, ko on bolje ve, kaj je za plebs dobro in kaj ne?
Samo s takimi mi ne, lepo prosim.

Viri citatov so neposredno dostopni preko linkov, ki jih spremljajo.

Vnaprejšnja pozicija seveda obstaja; vsakič, ko jo zatrem ob branju AB člankov, se znova oblikuje. Te zareze se potem lahko povežejo v kolaž citatov, s katerim je mogoče napisati satiričen članek v rubriki Dlako z jezika.

Če se povezanost ne vidi na drugi strani, je to zaradi drugačnih mentalnih koordinat, v katerih se deluje - pa ne gre za zagovor občega relativizma itd., ampak za jasno izpostavljeno nasprotje med buržuji in "nasprotno smerjo". Argument na nepovezanost je v teh primerih sicer najlažje izvleči. Preveč šolsko. Nasprotnik je v avtomatski prednosti. Airbeletrina in Peratova in še kdo lahko leta in leta objavljajo in izgovarjajo popolnoma nekoherentne tekste in zahtevati od krajšega pamfletnega teksta na RŠ, da jih sesuje v par sto besedah, je absurdno. S tega vidika se mi zdi politično pogumno sestaviti takšen kolaž - po eni strani pomeni 'ne jemljemo vas resno', po drugi strani na koherenten način kaže vašo lastno nekoherentnost. Vzemite si to za ogledalo.

Sicer pa čakam, da se oglasi še Perryjeva z zdravorazumsko repliko - vnaprej čakam!

Skratka, v paradigmi, v kakršni je zastavljen zgornji tekst, je tisto, kar avtor kritizira, sesuto. Pričakujem torej, da se bodo nasprotniki lotili obrambe pred vsebino, kakor je zastavljena.

Za problem situacije, v kateri smo, je naravnost simptomatično, da se na polju, ki ga je odprl članek, zdaj bije bitka dveh "medijskih titanov", namesto da bi se ustvaril prostor za (medgeneracijski) dialog o možnostih efektivne kritike danes. Pa ne le izpod pisal piscev enega in drugega šotora, ampak vseh, ki smo danes mladi in bi bili radi kritično kritični. Ampak že prvi komentar s svojim infantilnim cinizmom zapira možnost debate. Tudi ta cinizem je simptomatičen in, priznajmo, ta cinizem je buržujska dediščina. Skratka, žalostno. Kam pridemo, ko še kritiki ne znajo sprejeti kritike?

Pardon, če se ne strinjam, dragi Muanis. Najbolj šolsko je poiskati citate, ki zagovarjajo tvoje mentalne koordinate, potem to oklicati za satiro in pričakovati akademsko debato. In za povrh trditi, da gre tu za nekakšen medijski monopol ali celo hegemono mnenje neke generacije. Ki je nasploh dokazana že in samo s tem, da se sklicuje nanjo oziroma proti njej.
Dvomim, da se bo Katja javila. Zdaj je že tudi meni žal, da sem se. Če so naše koordinate tako različne, potem tu pač dialog ni mogoč.

@Tadeja
Samo še tole, ker moram: Če je cinizem buržujska dediščina, sem vesel, da sem buržuj. Sicer je pa članek satira, pa je bil komentar satiričen.

Tovrsten cinizem pač. Cinizem, ki sogovornika in debato odpravlja kot nevredna. V prijaznost oblečena zlobna opazka, v šalo zavita pasivnost.

Samozavesten folk v nezavesti. Ce naletis na besede iz zgornjih citatov, se pac nasmehnes in zahvalis samemu sebi, ker nisi zatohel.
Skoda energije za karkoli druzga + s tem dajes uspesnim nadarjenim relevantnim artsy fartsy flaflafla damam in gospodicem se dodaten zalet v produciranju nesmislov.

Modri ljudje so ponavadi tisti, ki se jim ni tezko distancirati od uzaljenega ega in sprejeti kakrsnokoli kritiko odprtih rok, videti to kot priloznost za razvoj lastne osebe.
Za zacetek ne objaviti vseh pildekov svakojakih pisateljev? Pa nau treba ljubcev in poljupcev talat tkolele tlelele.

No, no, Aljoša, kar počasi s temi malo prehitrimi, dosti predvidljivimi "prepoznavanji." Če se ti zaradi rabe določenih izrazov, sintakse in poant prižge žarnica, se prižge po pomoti in z določenimi nameni pisca na drugi strani - če te to provocira, se lahko vseeno vzdržiš pri zapisovanju osebnih imen.

Debatirate lahko zaradi mene po mili volji, je pa težko na takih izhodiščih. Če bi vsebinsko izhajal iz zgornjega teksta, bi se vsaj do neke mere lahko izkristalizirala razhajanja; namesto tega si se spravil na obliko, ki je že sama po sebi statement.

Vseeno upam, da se bo Perryjeva oglasila, ker me zanima, kaj bi imela povedati v dejanski polemiki, tako kot si se ti. In ne gre za kakršnokoli obsedenost s čimerkoli ali komerkoli, gre za klinično radovednost glede tega, kaj enim "špila", če sploh mislijo resno, koliko verjamejo v to, kaj govorijo itd. Pa ne z vzvišene pozicije.

P.S.: Seveda je ta vzdevek mišljen ljubkovalno.

"Jebeš produktivnost, če ni niti časa za spanje". A to pomeni, "ni časa od pravega proletarskega žuranja"? Samo da razčistimo izhodišča.

Vse o airbeletrini je napisu že Lasch

Jaz, jaz, jaz. Jaz sem bog, jaz sem batina, jaz sem nad in za vsak slučaj še pod, jaz sem najboljše in jaz sem merilo ... Narciski, ki si drznejo govorit o narcisoidnosti, damice iz meščanski vil, ki si drznejo govorit o domovini ... Intelektualci, ki si drznejo pisat o tračih na trač način Čudo čudno čemu vsemu se še daje možnost debate ...

"samo buržuji so lahko danes tisti, ki se bojijo anonimnosti in kličejo po imenih, da bi jim nasrali težo odgovornosti."

Je tale prispevek vaja v hitrostnem limanju praznih označevalcev, ali lastna parodija? Leta 2014 kogarkoli etiketirati z buržujem je vsaj rahlo smešno. In če bi že pristali na termin in se ujeli v zanko, potem bi kvečjemu lahko dejali, da je ravno diskvalifikatorna praksa označevanja, ki se jo poslužuje avtor, najbolj ortodoksno buržujska stvar pri celotni zadevi.

'Buržuj' v tem primeru zagotovo ni rabljen kot teoretski koncept. Posledično se lahko tudi na diskvalifikatorno prakso gleda v drugačni luči.

...opletanje z naključno arbitrarnostjo navadno ni dober signal. Poved "posledično se lahko tudi na diskvalifikatorno prakso gleda v drugačni luči" lahko apliciramo na karkoli in kogarkoli, jo raztegujemo ad infinitum, s čimer je pričujoči sestavek pravzaprav sam diskvalificiran in izničen. Ne vem, če je to prava apologetska smer.

Po drugi strani pa se mi zdi apriorno izključevati 'buržuja' v času, ko se na različnih koncih resno jemlje mezdno buržoazijo, malo buržoazijo, kompradorsko buržoazijo itd., s čimer se vse skupaj subsumira pod kategorijo nerelevantnega, kar pomeni, da lahko nerelevantnost raztegujemo ad infinitum. Kar pomeni, da je tudi sestavek, ki diskvalificira zgornji sestavek, izničen.

Sicer sem mislil na nekaj drugega, na to, da se spregleda dejanski kontekst, v katerem je pojem 'buržuj' rabljen zgoraj. Razlaga tega bi bila morda redudantna, zaradi specifičnega značaja besedila.

Na katerih "različnih" koncih?

Besna defenzivnost je še vedno simptomatična - zahteva po obravnavi kritike, ki pa je sama ni sposobna prejeti.
Tole diši po osebnih zamerah. Na svidenje.

Ni osebnih zamer. Ne vem, če te poznam, lol. Te očitke se zelo hitro uporablja, ne pravim, da s tvoje strani.

Mala buržoazija kot malomeščanstvo je splošno rabljena. Mezdna buržoazija je filozofski pojem, ki ga je populariziral Žižek, če se ne motim, izhaja pa od Jeana-Claudeja Milnerja. Močnik kot teoretik uporablja izraz "nacionalna buržoazija" v lanskem intervjuju, ki, se mi zdi, je komplamentaren z izrazom 'kompradorska buržoazija.' Gre torej za splošno diskreditacijo izraza, ki se z različnimi pridevniki koristi v različnih diskurzivnih redih in torej izenačevanje teh diskurzov.

Poleg tega sem jaz samo komentator in ne morem imeti vloge ultimativnega branitelja, ker ne poznam vseh nians zgornjega komentarja. S tega konca sprejmem kritiko.

Ne vem zakaj mora vsaka taka uizi kritika (ker tole res ni nekaj hudega) jemana tako resno, užaljeno, borbeno, itd. Airbeletrina je pač buržujski portal, tega tukaj nisem slišal prvič, pravzaprav precej pogostokrat rečeno v neformalnih pogovorih na večih koncih, ni to neka radikalna in težko razumljiva teza (kombinacija samovšečnosti, estetiziranosti, povzpetništva in zdravega razuma),... seveda te buržujskosti ni nujno jemat izključno v negativnem smislu, včasih je lahko tudi čisto simpatična,... No, ampak ni vse kar gre onkraj p.r. facebook lajkanja in lizanja že nek blazen škandal, osebni napad... Predvsem v tem smislu bi pričakoval malo več buržujske lahkotnosti, sproščenosti...

"Tudi buržujskost bi bilo treba dodatno utemeljiti, kako da ne. Namreč, kako neki je pozicija RŠ anti-buržujska, ljudska ali politična, celo razredna? V tem, da se sklicuje na plebs v svoji teoriji, v praksi pa vodi programsko politiko, ki je istemu plebsu tuja? Voljo plebsa zastopa Klasinc, ki je hotel radio komercializirati ali povsem ukiniti ... Ali je zdaj RŠ v poziciji, ko on bolje ve, kaj je za plebs dobro in kaj ne?
Samo s takimi mi ne, lepo prosim."

Gotovo lahko tudi RŠu pripišeš buržujskost, že zaradi pozicije, v kateri si dovoli biti kritičen tako do volje plebsa, kot do lepih duš omenjene literarne srenje. Jaz, kmetavz, pa nisem intelektualec in tako izhajam predvsem iz svojih občutkov - in se mi volja plebsa, ki jo zastopa Klasinc, gravža, pa tudi narcisoidni zapiski lepih duš se mi pogosto gravžajo. Priznam, da se mi kdaj pa kdaj zagravža tudi RŠ, čeprav mi je od naštetega najbližje... kaj zdaj to pomeni? Da sem sam en zagrenjen buržuj? Kaj je to, kar se mi gravža in zakaj je tega na RŠ manj kot na AB?

"damice iz meščanski vil, ki si drznejo govorit o domovini"

Tale ad hominem o vsem skupaj pove največ.

(Ter seveda določanje, kdo o čem sme govorit na podlagi tega, kako živi.)

Jupi, predvsem ste/so si zelo lahkotno postlali: na eni strani zgražanje nad lahkotnim odzivom, po drugi ogorčenje nad pomanjkanjem lahkotnega odziva. Prekrasen tavtološki manever.

Airbeletrina je buržujski tabloid, v kolikor menimo, da sta dinamični duo Čander-Šteger izvedla uspešen state capture in razumemo davke delovnega ljudstva kot njun means of production. Ampak, če res tako menimo, potem je buržujska produkcija vsaka produkcija, ki projektira, se prijavlja na razpise, leze v rit tistim, ki denar delovnega ljudstva potem talajo naokoli, itn. – se pravi, celotna slovenska scena, ki živi od države in evropskih razpisov. Verjetno zato potrebujemo še dodaten kvalifikator, če hočemo nečemu zares reči buržujsko in ne zgolj, ne vem, etatistično ali projektno-tehnokratsko (živet je treba, jebiga) – in to je najbrž vsebina. Mission statement airbeletrine, ti neki nočemo biti slonokoščeni, furamo middlebrow Cosmo, ciljna publika od gimnazijcev do mamic v štiridesetih, jih tudi še ne napravi za buržuje. Pač, iščejo ta presneti trg, ki naj bi nekje, nekako obstajal, in se trudijo naslavljat tiste ljudi, ki v časih raznih Vstaj brskajo po Cityparku za poceni pralnimi stroji. Slovensko literarno vsebino potrošnikom? Pa ok, probajte, da vidimo, če rata. Je pa potem po naravi stvari taka reč apolitična, saj če hočeš imet bralce s plačami, jim ne moreš neprestano težit, da je cel kapitalistično-etatistični projekt, ki futra njih in njihove otroke, ena sama zloba. Je ta molk potem nekaj, kar dela neko reč buržujsko? Ne vem. Dokler so svestni v tem, kaj pravzaprav počnejo, in poleg molka o kapitalizmu molčijo še o smislu, namenu in teoriji umetnosti kot take, me ne motijo.

Zakaj se RŠ v podobnih kolumnicah nikoli ne upa targetirati kake Mladine, ki zganja veliko hujšo in bolj obsežno "buržujskost"? Pussies?

kaj pa če bi se pogovarjali o dejanski vsebini napisanega in problemu, ki je temu pisanju vzrok. dejstvo je, da si določena skupina ljudi (ne bom rekel umetnikov) jemlje pravice, ki jim niso dodeljene in se predstavljajo (predvsem sami sebi in med sabo) kot neke avtoritete in glas generacije. med tem, ko se med sabo trepljajo po ramah in pljuvajo po drugih pa nastaja nepopravljiva škoda tistim pravim umetnikom, glasovom generacije. in če ni to kanibalizem, potem res ne vem kaj je. aha, pa da ne bi o tem kako te isti kanibali, samooklicani glasovi generacije velikokrat mirno in lepo živijo od "našega" denarja, v "naših" stanovanjih in podobno

samo a "na zraku" ne objavljajo svojih zadev tudi nekateri avtorji z RŠ? in ali ni to že tretji-četrti članek na RŠ, ki se obrega ob isto buržujskost istega medija? just sayin

no pa smo končno tam. na točki, ko se deli neprave od pravih. končno je nekdo povedal bistvo članka. hoho!

Kako je sploh nastal ta disput AB vs. RŠ? V bistvu članek govori o glasovih generacije, linki pa so razpršeni vse od Apparatusa do Mladine. Torej je tudi Mladina vključena v kritiko (pa ne prvič na RŠ), glede česar se priduša eden od komentatorjev. Seveda AB objavi kakšen relevanten članek, v glavnem s strani enkratnih avtorjev itd.

Analiza Jazsemčudnazanka je po mojem precej relevantna, ampak izključi to dimanzijo - dejansko ne molčijo o pomenu in teoriji umetnosti kot take; in vsako izjavljanje o umetnosti za sabo že nosi, vsaj mislim si tako, neko teorijo, četudi ni eksplicitno izpostavljena. Tle pa pridejo na vrsto tudi vprašanja izobraževalnega aparata, predmetov znanosti iz katerih izhajajo določene paradigme pisanja in določene kulturne klime v naših prostorih, ki je lahko zelo hitro posrkala stvari, ki se strežejo tudi preko AB, ki je pač eden od simptomov. Gre tudi za raven diskurza in socialnega mreženja, ki je izključevalno. AB je preostal tudi kakšen bolj gradualističen pristop, če bi upošteval pogoje, ki jih opisuje omenjeni komentator.

In to, da se v istem loncu znajdejo tako RŠ, AB, Aparatus, Mladina itd., je ključni simptom, se mi zdi, na katerega je pokazal disput med komentatorji.

Je pa treba videt specifično strukturo objav na omenjenih medijih in njihov ustroj; RŠ je notranje zelo heterogena institucija, za katero se lahko bijejo notranji idejni spori. AB objavi kakšen relevanten članek, ampak bolj kot miloščino, avtorjem, ki zanjo pišejo enkrat ali dvakrat.

V bistvu je smešno, kako resno se jemljejo vsi skupaj - airbeletrina (skupaj z svojimi notranjimi polemikami in posamezniki ki na masturbatorni ravni filozofemov (hkm-muanis-hkm) uživajo v sarkastičnih kritikah), včasih tudi rš, ki s svojo kleno proletarsko držo pljuva po njih, in nekateri komentatorji.

mogoče se pa pač odločimo, da nihče od teh ljudi nima pravice nase vzemat bremena generacije - niti prvi v pozitivnem smislu, niti drugi s svojim over-analitičnim, instant marksističnim in vedno bolj poceni stilom jamranja nad intelektualnimi buržuji.

to mi ni podobno, ampak - mogoče pa ni storiti nič ...? mogoče je vsa debata spletena okoli enega velikega NE-problema.

Spet ta reductio ad serietas.

Kot vključeni v zgornji komentar s hkm-imenom-hkm, ampak tega ne bom počel, lahko deklarativno izrazim, da nikakor ne privzemam nikakršnega "bremena generacije", ta sintagma se mi zdi sploh smešna v trenutni situaciji in sem že nekje izpostavil, da se mi vprašanje generacije zdi napačno zastavljeno, kolikor bi po mojem moralo biti na drugem nivoju kot ga zastavljajo nekateri akterji znotraj literarnega polja - problem je, kot pravi že izvirni tekst, kako se ga predstavlja. Določena težava torej obstaja, kako resno se jo jemlje, pa tu nima relevance, kako resno se kdo sam jemlje, pa tudi ne. Najprej bi se vprašal, kaj je torej generacija, je to z analitičnimi pristopi (in naj bo še enkrat jasno - jaz ne afirmiram nikakršne generacije) ugotovljena skupina ljudi, ki jih na ekonomsko-socialni bazi druži ista problematika, ki je radikalno razločena od problematike drugih ljudi ali je to skupina ljudi, ki jih druži, vulgarno rečeno imaginarna idejna predstava o določenih skupnih problemih, v obeh primerih pa je bazični kriterij podobna starost? Ali je to samo skupina posameznikov, ki jih druži podobna starost - kar je po mojem nemogoče, ker spontano vedno obstaja zadaj neka idejna podlaga, najpogosteje ta, da svojih problemov ne zna artikulirati.

Če nekdo reče, da je problem generacije nezmožnost sprejemanja odgovornosti za svoje finance ali kaj že, lahko to preverim na subjektivni ravni imaginacije o sebi, in rečem, da nisem del te generacije, in se ne sprijaznim, da bo kdo o tem govoril v mojem imenu. Pa ne zaradi kakšnega občutka pravičnosti, ker me s tem pojmom ne druži imaginarna predstava, ampak zaradi pojma pravilnosti. Če so problemi generacije predstavljeni analitično, bom to razlago sprejel zaradi občutka pravilnosti. Nobena razlaga pa ne more biti absolutno univerzalna, vsaka je do neke mere abstraktna in tega se navidez paradoksno najbolje zavedajo tudi pristopi, ki so privzeli subjektivno pozicijo. To pa nima nič skupnega s prostim govorjenjem o generacijah.

Če gre za opcijo, ki je že sama po sebi stvar imaginarnih projekcij, zakaj potem v imenu generacij govorijo samo nekateri in ne prihaja do izbruhov multitude, vrenja itd. Tu se s tem skličem na pravičnost in te opozorim, da si prvi korak k temu si že storila s tem, ko si spregovorila s pozicije generacije. Negativno.

Večji problem kot odkrito "masturbiranje s filozofemi" je pa to, da se nekatere filozofeme nezavedno prevzame v nekatere diskurze in se z njimi operira od začetka do konca. To se na veliko počne. Nekaj je referenca ali argumentativni prijem, drugo je nezavedanje o sledeh, ki jih puščaš.

Problem zgornjega komentarja je, da je bil pisan v gmailovem urejevalniku. Torej še enkrat.

Kot vključeni v zgornji komentar s hkm-imenom-hkm, lahko deklarativno izrazim, da nikakor ne privzemam nikakršnega "bremena generacije", ta sintagma se mi zdi sploh smešna v trenutni situaciji, kar sem že nekje izjasnil. Vprašanje generacije se mi zdi napačno zastavljeno, kolikor bi po mojem moralo biti na drugem nivoju kot ga zastavljajo nekateri akterji znotraj literarnega polja. Kot pravi že izvirni tekst, je vprašanje zastavitve ključno.
Najprej bi se vprašal, kaj je torej generacija, je to z analitičnimi pristopi (in naj bo še enkrat jasno - jaz ne afirmiram nikakršne generacije) ugotovljena (1) skupina ljudi, ki jih na ekonomsko-socialni ravni druži ista problematika, ki je radikalno razločena od problematike drugih ljudi ali je to (2) skupina ljudi, ki jih druži, vulgarno rečeno imaginarna idejna predstava o določenih skupnih problemih - v obeh primerih pa je bazični kriterij podobna starost? (3) Ali je to samo skupina posameznikov, ki jih druži podobna starost - kar je po mojem nemogoče, ker spontano vedno obstaja zadaj neka idejna podlaga, najpogosteje ta, da svojih problemov ne zna artikulirati.
Če nekdo reče, da je problem generacije nezmožnost sprejemanja odgovornosti za svoje finance ali kaj že, lahko to preverim na subjektivni ravni imaginacije o sebi, in rečem, da nisem del te generacije, in se ne sprijaznim, da bo kdo o tem govoril v mojem imenu. Pa ne zaradi kakšnega občutka pravičnosti, ker me s tem pojmom ne druži imaginarna predstava, ampak zaradi pojma pravilnosti.
Če so problemi generacije predstavljeni analitično, bom to razlago sprejel ali ne sprejel zaradi občutka pravilnosti, definitivno pa bo imela neko relevantnost. Nobena razlaga pa ne more biti absolutno univerzalna, vsaka je do neke mere abstraktna in tega se navidez paradoksno najbolje zavedajo tudi pristopi, ki so privzeli subjektivno pozicijo. To pa nima nič skupnega s prostim subjektivizmom.
Če gre za opcijo, ki je že sama po sebi stvar imaginarnih projekcij, zakaj potem v imenu generacij govorijo samo nekateri in ne prihaja do izbruhov multitude, vrenja itd. Tu se s tem skličem na pravičnost in te opozorim, da si korak k temu si že storila s tem, ko si spregovorila s pozicije generacije. Negativno.
Določena težava obstaja, kako resno se jo jemlje, pa tu nima relevance, kako resno se kdo sam jemlje, ravno tako ne.
Večji problem kot odkrito "masturbiranje s filozofemi" je pa to, da se nekatere filozofeme nezavedno prevzame v nekatere diskurze in se z njimi operira od začetka do konca. To se na veliko počne. Nekaj je referenca ali argumentativni prijem, drugo je nezavedanje o sledeh filozofemov, ki jih puščaš.

Kakšna ne-debata o nečem tako prozornem in zasvaljkanem, kot je nategovanje izvorno marketinškega manevra o "generaciji 80ih", ki si jo mediji, pisci spremnih besed in nekateri posamezniki, očitno člani tega generacijskega kluba, med seboj podajajo že zadnjih pet, šest let.

P.s.: Še enkrat preberem besedo "simptomatično" in se ustrelim v koleno, prav zares.

...

Bang!

Najboljše po zagotovilu generacije 80-ih.

Lol, vsakič, ko se v kateremkoli tekstu pojavi Katja Perat, se debata konča z Muanisovo baso.

Moram reči, da nimam na kaj odgovarjat - glede tega, da se te generacije ne da kar tako totalizirat, se strinjam. Jaz pa lahko deklarativno izjavim le, da NE mislim resno jemat prepucavanja nekih pesnikov (to ni mišljeno kot diskvalifikacija teh, da je jasno) preko raznih portalov, komentarjev in podobnega. Absolutno bi pa lahko jemal resno neko resno debato, ki bi se lahko odvijala v nekem resnejšem okolju, ampak pripisovanje razrednega značaja tovrstnemu prepucavanju se mi zdi pa preprosto neresno, lažno in preveč samozavestno. In s tem se tudi umikam, ker se mi RES ne da bit del tega, tale komentar, in tisti zgoraj, sta bolj izraz osebne frustracije nad stanjem, kot pa neke resne refleksije, priznam.

Dobro opažaš, tako bo seveda tudi v nadaljne.

Ne vem dobro kje začet. Mogoče pri temu, da je res neverjetno, kako se večina obesi na besedo buržuji. Mimogrede, to ni označevalec (beseda ni isto kot označevalec), ker ima a priori pomen s tradicijo, ki je zagotovo širša od marksizma. Če bi jo imel za koncept, bi jo definiral. Ker je nimam za to, sem ji skušal dati pomen glede na celotno sintagmo, v kateri se je pojavljal (apolitičnost). Ne gre za substanco razreda, pač pa za epistemološko pozicijo (ki to ni). In ravno ta se je spet potrdila:

1. jaz, podpisani :), nisem RŠ in RŠ ni jaz, rš ni "moje ljudstvo", tudi če bi bil odgovorni urednik se ne bi imel za "vodjo" RŠa. Pa lepo vas prosim, kakšne bitke medijskih titanov... Verjamem, da se kdo na ršu s to dlako ne strinja, nekdo je že govoril o heterogenosti; in vseeno mi je, kdo piše za Airbeletrino, četudi so to ršovci. Zanimivo, da je pri vsem tem takoj vzniknila Airbeletrina in samo ona. In ta identifikacija preprosto priča o "sceni" (v tekstu je namerno link na slikico malo za smeh in malo za res za slikovno definicijo buržujev) o kateri sem govoril.

2. nikjer ne trdim, da sem proletarec, za razliko od nekaterih linkanih avtorjev, in tudi nisem. Glede na to, da pišem za rš, kar pomeni za mizerni honorar, sem po svoje privilegiran, da si lahko privoščim bit slabo plačan. In če buržuji pomenijo apolitičnost, potem sam težim k "nasprotni smeri". To je moja namera, ki je mimogrede res eksplicitna in ne vem kako sploh lahko kdo, ki bi vsaj napol zares prebral tekst, to spregleda. Kakšna je pa moja dejanska pozicija pa ne vem, ne znam si gledat v hrbet.

3. še bolj zanimivo mi je to, da tekst vsebuje majhen "catch" (anonimnost!!!): res bi me zajebal, če bi mi vsi pritrdili - če bi resno prebral tekst, bi verjetno to opazili. V prvem odstavku sem trdil, da mi ne gre za osebe in mi tudi ne gre za razrede, scene.., pač pa za specifično mišljenje, ki se pojavlja skozi osebe in scene in še kaj. Nobeden izmed linkanih avtorjev ne more odražati tega, zato, Aljoša Harlamov, morda ne vidiš povezav: gre za diskurz, ki se ustvarja, za diskurzivno prakso in ne za tebe ali mene, ki bi ga kao ustvarjali, sej veš, neimenljivi pa to. Cel tekst dela na tem, da se prikaže povezave med temi izjavami, zato nikakor ne moreš trditi, da jih predpostavljam (beseda buržuj sicer res diskreditira, ampak cel tekst temelji na razlagi in utemeljevanju začetne teze, tako da ni to nobena a priori diskreditacija, pač pa namera, da se takoj razkirje pozicija avtorja). Morda mi pa ni najbolje uspelo, ne vem, ampak prav zato sem nalimal toliko linkov, vsak si s tem lahko sam ustvari mnenje o legitimnosti mojega (mimogrede, povezanost izjav nikakor ne izključuje protislovja na njihovi ravni, saj gre ravno za to, kar tvori enotnost teh izjav, diskurz; pa to je bil ves point teksta...). Jaz kritiziram izhodišče, ki ga ti v komentarju a priori zavzemaš. Ampak spet, nisem si mislil, da je gostota subjektivizma tako močna.

4. pa kakšen cinizem neki? če cinizem pomeni zavračanje dialoga, okej, potem sem cinik, samo ne vem od kod ta definicija. Ne razumem, kako je lahko to, da nečemu nasprotuješ, cinizem, kako je poziv k političnosti kot nasprotni smeri buržujske apolitičnosti, cinizem... Če ni dialog nekaj najbolj neefektivnega (razen za buržuje...), njegovo mesto je v evropskem parlamentu.

Se opravičujem za dolg odgovor in ponavljanje, bi pa verjetno izpadlo preveč arogantno, če bi nekaterim kopi-pejstal link od teksta v ponovno - dejansko pa prvo - branje. Pozdravljam pa komentarje o humorju in lahkotnosti, mislim da tudi meni ni s tekstom tu najbolje uspelo...

LP, Aleš

Mislim, da je humor v zgornjem članku dobro izpadel. Humor je zadeva, ki sprevrača - če se človeku s smislom za humor zdi, da je zapadel v zagrenjenost, je to zato, ker je nekaj sprevrnil.

Medtem se lahko s ciničnimi prispevki degeneracija interno šali in lajka po facebooku, a v tem ni nobenega humorja. Ni v nobenem momentu smešno. Je napihovanje slinastih mehurčkov in brbljanje po ustnicah. Niti najmanjšega smisla za humor. Humorju kleti se v življenju niso približali.

Monopol nad humorjem - najbolj (ne)smešno.

Strani

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness