O imperiju

Emona praznuje 2000 let. No ja, v njenem imenu praznuje Ljubljana. To je veličasten dogodek. Ampak saj to že veste. Le kako ne bi? Pol ducata razstav dogodkov in publikacij skupaj s plakati na vsakem koraku daje vedeti, da je pred nami veličastna obletnica veličastne zgodovine.

Prispevek Mestnega muzeja Ljubljana je razstava z impozantnim naslovom Emona: Mesto v Imperiju. In ta razstava je posvečena Imperiju. Oziroma Emoni ... pravzaprav ni čisto jasno, čemu in komu je namenjena. Je pa veličastna.

Kako ne bi bila. Dizajn prostora so naredili mojstri manipulacije zgodovine - Novi Kolektivizem. Rdeča preproga s slogani v latinščini in dizajn razstave, ki iz nekaj ubornih kamnov, brošk in drugih predmetov ustvari podlago za nebrzdano čaščenje same ideje imperija. In mest kot stebrov imperija.

Razstava črpa legitimnost iz dveh zelo podobnih si razlogov. Prvič, Ljubljančani so si vsaj od baroka dalje strašno želeli in upali, da bi bilo njihovo neugledno mesto vsaj malo povezano z antično Emono. Nato so našli zid in želja se jim je uresničila. Drugič, afekcija in identifikacija Ljubljančanov z Emono se še vedno kaže v množici podjetij, ki nosijo latinska imena. Na primer Bar Bachus, Emporium, Merkur in tako naprej. Ljubljančani so si torej od vedno želeli biti del nečesa večjega in imenitnejšega. In ta baročna želja je danes bolj živa kot kadarkoli.

Če je dizajn razstave plod Novega Kolektivizma, pa prelet razstave daje vtis, da so oni tudi avtorji tekstov na stenah, ki se berejo kot manifesti iz najsijajnejših dni NSK. Teksti na stenah so strašno pompozni in pisani v sedanjiku, šele proti koncu preklopijo v preteklik.

Arheološko je razstava sicer bolj uboga - poleg vsem znanega kipa Emonca izstopata le dva artefakta. Doprsni kip cesarja Avgusta, ki je bojda ustanovil Emono, in kip Tiberija. No, kasneje se izkaže, da je prvi kip izposojen iz Rima, drugi pa s Ptuja. Kot že rečeno, morajo teksti kompenzirati ubornost artefaktov.

Nekaj neuglednih nagrobnih kamnov tako zaživi šele s sloganom: »Mesto je rezervirano za žive - prostor za smrt je v predmestju«. Prav tako tudi drugi artefakti postanejo podlaga bizarni anahronistični naraciji. Predstavitev domovanj Emoncev spremlja napis: »Mesto je način življenja - omogoča in zahteva pravi slog vsakdanjosti,« edina omemba staroselcev, ki niti niso omenjeni z imenom, pa se skriva pod sloganom: »Mesto pripada zmagovalcem - a pripada tudi staroselcem.« Ali pa o prebivalcih: »Mesto so ljudje, ki živijo v njem - njihov status je pomemben.« Ali pa: »Imperij je mreža mest - različnost spreminjajo v podobnost.«

Arheologija je dolgočasna veda. In prav je tako. Večinoma pri rimski zgodovini to ni problem, ker so artefakti sami po sebi dovolj impozantni. Seveda v krajih, ki imajo oprijemljivo rimsko dediščino. Za vse ostale je tu Hollywood. In ta razstava spada tja. Kar je škoda, ker delajo fiktiven spektakel iz resnično spektakularnega dogajanja na tem območju v obdobju Rima.

Glavni zadržek je glede same vsebine tekstov na stenah. Sicer so legitimni, a je problem, da so skrajno poenostavljeni in v resnici ničesar ne povejo. Ne dajejo nikakršnega konteksta. Kdaj je nastala, je itak majčken problem, ker je nastala kakih petdeset let pred domnevno ustanovitvijo. Letos praznujejo dovršitev Emone. To je podobno, kot če bi stadion v Stožicah častili kot začetek Ljubljane. Kar je škoda, ker je ozemlje Emone verjetno prišlo pod Rim še za časa Cezarja. V republiki tik pred propadom.

Pomenljiv je citat Rajka Bratoža iz knjige Rimska zgodovina-1 o motivih Oktavijana, kasnejšega Avgusta, za dokončno podreditev današnjega slovenskega ozemlja. »Ko je Oktavijan prevzel Lepidove legije, da ne bi prišlo do izbruhov nezadovoljstva, je bilo potrebno vojsko zaposliti; s tem bi hkrati dosegli preživljanje te vojske na račun tuje dežele, obenem pa tudi njeno urjenje in s tem dvig bojne priprave.«

Pripravljenost, o kateri je govora, je pripravljenost v prihajajoči državljanski vojni, s katero je Oktavijan uničil republiko in postal cesar. S priključenim ozemljem si je ne nazadnje tudi legitimiral svojo vladavino. Razstava bi tako lahko nosila ime Emona: Zadnji žebelj republike.

Lahko pa bi nosila naslov Predpražnik Imperija. Kar je v resnici tudi bila. Razstava sicer poudari, da je mesto na strateškem ozemlju, ampak potem je govora na splošno o plovnih rekah in ne vem še o čem. Ozemlje Emone ima vendar isto specifično strateško vrednost od antike do danes. Ljubljana je ekonomsko in tudi vojaško križišče Evrope.

Ljubljana je pogoj za imperij v Srednji Evropi. Obratno je tudi ahilova peta naravne trdnjave Italije. In to je glavni razlog pomembnosti Emone. Iz istega razloga si je v prejšnjem stoletju Rim dvakrat želel prisvojiti mesto nekdanje Emone. Letos praznujemo stoto obletnico predzadnjega poskusa osvojitve. Ampak ne, fiktivnih 2000 let Emone je bistveno bolj pomembno. In to pomembnost priznavajo tudi učni načrti, saj je Emona tam strašno poudarjena tema. In tako bo celo naslednje leto tisoče šolarjev romalo v prestolnico, kjer jih bodo našemljeni prekerni meščani učili o imenitnosti mest in predvsem imperija.

In tu nastane problem čisto nekritične rabe pojma imperij in mesta. Ni jasno, zakaj ravno imperij. Zakaj ne mesto v cesarstvu ali mesto civilizacije? Ljubljana je bila bistveno bolj imperialno mesto kot Emona. Še pod svetim rimskim cesarjem je bila dalj časa. Imperij je prikazan kot pravljični pojem, kjer ljudje pod njegovim okriljem doživljajo blaženost.

Še sami Rimljani, denimo Tacit in Seneka, so bili bolj kritični do imperialnega kulta avgustejske dobe kot pa v Mestnem muzeju Ljubljana.

Je pa tudi pozitivna stran vseh teh manifestacij o Emoni. Zaradi njih lahko sedaj bolje razumemo Makedonce. Tudi njihovi predniki so si postavili koče na pogorišču nekega imperija, okoli katerega si sedaj njihovi potomci patetično gradijo identiteto. Sicer iskreno upam, da Ljubljana ne bo podobno kot Skopje začela iz niča postavljati amfiteatrov in slavolokov. Je pa nevarno blizu.

No ja, tudi to bi bila možna rešitev krize gradbenega sektorja. Saj to niti ne bi bilo tako neavtentično. Vendarle ima sodobna Ljubljana v resnici nekaj skupnega z Emono. Obema namreč palače gradijo sužnji.

Iz mesta v republiki je o mestu v imperiju razmišljal Miha

https://www.youtube.com/watch?v=EakjzVzkQDI