ARCA: Xen

Mute, 2014

Končno v izteku 2014 v Tolpi bumov recenziramo tudi albumski prvenec po rodu venezuelskega producenta Alejandra Ghersija – Arce. Ko smo pred skoraj natanko dvema letoma na tem mestu recenzirali njegov EP Strech 2 so bile besede iz naših ust našpičene na lovljenje pozornosti za mladega, neznanega producenta. Neverjetna mešanica poslušalsko zahtevnega ritmičnega eksperimentiranja, izdelanih digitalnih zvočnosti in izredne privlačnosti je takrat botrovala naši izpostavitvi Arce kot izvajalca, ki ponuja plodne rešitve, in izvajalca, na katerega bi morali biti posebej pozorni.

Leto kasneje smo nato že sledili Arcinemu strmoglavemu vzponu, recenzirali smo izjemno nahajpan mixtejp &&&&&, izdajo, ki je sledila nenadni novici Ghersijevega sodelovanja z ekipo Yeezusa, lanskega prelomnega albuma Kanyeja Westa in napovedali Arcino veliko 2014. In kot bi opazovali prednastavljen potek dogodkov, smo danes tukaj na mestu, kjer z albumom Xen beležimo novo delo producenta, za katerega že lahko rečemo, da bo eden velikih glasov aktualne generacije, kolikor je taka funkcija današnji realnosti sploh še izračunljiva. Vzporedno s promocijo prvenca za Mute je Arca namreč razkril tudi novico, da je že zaključil z delom na težko pričakovanem novem albumu Björk. Z islandsko vizionarko je Ghersi sodeloval kot edini koproducent, torej v podobni vlogi, v kateri se je znašel že ob lanskem EP2 britanske izvajalke FKA Twigs, ki ji je ključno pripomogel k uspehu, kakršnega beleži kot trenutni najbolj vroč glas novega britanskega r'n'bja.

Zdaj pa. Tisto, kar gre res v slast ob ravnokar razgrnjenem kontekstu nocojšnjega Arcinega albumskega prvenca Xen, je dejstvo, da lahko njegovo samostojno pot in pot njegovih sodelovanj povsem mirno vrednotimo kot enoten kos dela. Arca v širše profiliranih projektih sodelovanj ne nastopa kot še en producent, ki naj priskrbi določen tip podlag, beatov, ker se ve, kaj od njega pričakovati in ker se ve, kako v iskanju določenega aktualnega stila prav to od njega naročiti. Ne, Arca je iskan producent, in v tem danes po recenzentovem mnenju popolnoma edinstven, ker je poseben inovativen glas in ker njegov input obljublja povsem samosvoj presežek. Ker njegov doprinos ustvarja dodano vrednost ob sodelovanju, ne le dostavlja dodano vrednost po naročilu. Ker je njegov princip ustvarjanja glasbe in njegov pristop do določenih prvin digitalne metode oblikovanja pesmi tako poseben, drugačen in emancipatoren, da trenutno na svetu nima para. Ob albumu Xen opazujemo obliko prve samostojne, monološke izjave izvajalca, ki do neke mere že igra igro velikega imena neke muzike.

Sam Xen je zahteven album, ki se je voljan spustiti v igro s poslušalcem in njegovimi pričakovanji. Zato je izjemno težko zapopadljiv. Odpira se šele s tedni poslušanja, ne že samo z večkratnimi poslušanji. Odpira se šele z empatijo, ki jo poslušalec vzpostavlja v odnosu z muziko. Težko se je izrekati o tem, v kolikšni meri je to posledica samega koncepta plošče, ki naj bi navznoter ravnala nasprotja med različnimi aspekti osebnosti samega Ghersija, pri zelo rosnih 24 letih še relativno na novo odprtega homoseksualca, ki se še sooča z nesorazmerji svojih čustvenih in fizioloških identitet. Vendar na tem mestu ni drugega, kot da zgodbo Xen, njegovega „brezspolnega ženskega“ alter ega, vzamemo kot nujno in kot ključno, čeravno je skozi instrumentalno glasbo tak intersubjektiven preskok pomena nemogoče celovito izjasniti pred očmi. V smislu zvočne krajine Ghersi na Xen vzpostavi prostor intimne praznine, naseljen z digitalnimi packami in prelivanji, suverenim vlečenjem potentnega zvok raztegljivega in razmazujočega čopiča.

Vendar je za Ghersija tukaj ključnega pomena kompozicijsko, pesmo-pisemsko vozilo. Kdor se tukaj ne zmore odlepiti od koncepta zvočnega dizajna, je močno zgrešil Arcino bistvo. To je tudi prav tisto bistvo, ki Ghersija tako suvereno ločuje od tropov in trendov takšnega in drugačnega protoklubskega art-beatmakerstva. Xen je zelo lepo strukturiran, elegantno razlit konceptualen album, ki pripoveduje intimno zgodbo, bolj poetično kot filmsko, in je album, ki ne skače v oči, se ne bori za vašo pozornost ter ne igra na s predhodnimi ep-ji izstavljene karte. Je torej spet docela sam svoj svet, le na redko poseljen z nosilnimi beati ali vokali, vendar tudi ni ambientalen svet. Arcinemu peresu lahko sledimo v jasnih fokusiranih potezah od začetka do konca. Xen je presenetljiv, čudovit album, ki je prinesel nenadejan nadaljnji presežek Arcine zvočne poti. Že zaradi elementa dezorientirajoče igre pričakovanj je vreden ključnega mesta med letošnjimi albumskimi izdajami, saj v tokratni letni beri podobno mesto preprosto še ni obstajalo. V svetu, ki bolj kot ne reciklira, prevaja ali igra na žogo vprašljive tehnične inovacije, sta zmernost in jasna, pronicljiva smer albuma Xen nekaj zelo posebnega.