Kateri Živadinov? Katera predstava? - Država::R.III.::Epilog

Recenzija dogodka
7. 2. 2013 - 13.00

Dragan Živadinov je v nedeljo, po petih letih, sklenil krog uprizoritev Treh elizabetinskih tragedij hrvaškega dramatika Vladimirja Stojsavljevića, s katerimi so se stilne metamorfoze postgravitacijskega trojčka Živadinov-Zupančič-Turšič sprehodile skozi različna prizorišča slovenskih znanstveno-umetniških, kot tudi trgovsko-gospodarskih inštitucij, vključno z eno tovarno.

Spomnimo se: aprila 2008 smo si lahko na Gospodarskem razstavišču ogledali zadnji del Stojsavljevićeve trilogije Prepovedano gledališče. Temu je v jesen istega leta v Atriju ZRC SAZU sledil Prolog, pomenljivo poimenovan Ljubezen::Država::Avatar. Leta 2009 je bil v dvorani za fermentacijo Pivovarne Union uprizorjen prvi del Stojsavljevićeve trilogije Marlowe. Leta 2011 je Živadinov prvič in zadnjič režiral v SNG Drami, in sicer centralno dramo Elizabetinske trilogije ter centralno dramo svojega življenja Ljubezen in državo. To je namreč ključen tekst, zaradi katerega se je sploh bilo smiselno odpraviti na to petletno gledališko avanturo, saj gre za dramo, ki jo je Živadinov skušal uprizoriti že kot svojo diplomsko nalogo, potem pa jo je vzel za dramsko predlogo svojega 50-letnega projekta Noordung, da jo znova in znova uprizarja vsakih 10 let, vse do konca svojega življenja in napovedanega samomora v vesolju leta 2045. To soboto pa smo si lahko v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova končno ogledali tudi sklepno dejanje pričujočega cikla, Država::R.III.Epilog, ki je bila, tako kot Prolog, uprizorjena v dokaj intimnem vzdušju, za le 30 izbranih gledalcev.

Vsekakor ni nepomembno, da je tokratno dramo spisal sam Živadinov, in sicer po predlogi Treh elizabetinskih tragedij ter s pomočjo prepesnjenih citatov iz del elizabetinskega obdobja, prek avantgarde, vse do sodobnosti. In čeprav sloni na tekstu, ki je torej svojevrstna sestavljanka iz knjižnega zaklada moderne civilizacije, gre verjetno za najbolj osebno uprizoritev iz celotnega cikla, svojevrstno intimno izpoved, skozi katero uspe Živadinovu praktično spregovoriti v 'prvi' osebi, ne da bi pri tem zapadel v patetiko. Kako mu to uspe?

Bodimo pozorni na navidezne nelogičnosti oziroma na to, da krog, ki je s to sklepno predstavo sklenjen, nikakor ni pravilen. Povzemamo tisto, kar smo povedali na začetku. Čeprav ima Elizabetinska trilogija tri dele, je Živadinov v petih letih zrežiral pet predstav, pri čemer je Stojsavljevićevi trilogiji dodal svoj prolog in epilog. Pri tem je najprej uprizoril tretji del, potem prolog, na kar je sledil prvi del. Na koncu naj bi bil drugi del, saj je tako Živadinov napovedoval leta 2011 pred njegovo premiero v Drami. Vendar je temu zdaj dodan še ta več kot pomemben epilog. Če menite, da zadeva kronološko ne bi mogla biti bolj zmedena, se motite, saj je epilog v bistvu postavljen na začetek zgodbe, torej pred Elizabetinsko trilogijo, v leto 1483 in nastop vladanja Richarda III.

In ker Stojsavljevićeva trilogija obravnava razmerje med gledališčem in državo v času rojstva modernega gledališča, je sklepna Živadinovova drama postavljena v nek »mitični« čas pred njegovim rojstvom. Nahajamo se torej v ultimativni artaudovski coni: »Mi še nismo rojeni, sveta še ni,/stvari še niso ustvarjene, smisla še nismo našli.« »… ples/in potemtakem gledališče/ še ne obstajata.« In tudi čas ne obstaja, saj ne kot linearen čas, ki ga poznamo; nahajamo se v času, v katerem so vsi časi – preteklost, sedanjost in prihodnost - prisotni hkrati. »Gledališče je absolutni zdaj,« nam neumorno ponavlja Živadinov.

To pa nikakor ne pomeni, da v tem času, v katerem ni časa oziroma so vsi časi prisotni istočasno, obstaja nekakšna večnost. Ko se na odru sedanjosti skozi gledališki ritual srečata preteklost in prihodnost, to ne ustvari nikakršne večnosti. Kocke so vržene in se kotalijo: na odru se vse spreminja, vse se premika, še najmanj pa so stalni sedem igralk in en igralec ter njihove vloge. To pa spet ne pomeni, da so jih ti slabo odigrali, ampak to, da so v eni vlogi hote ali nehote morali igrati več vlog, in sicer hkrati.

»Prisluhni ali odhajaš ali prihajaš in ali si sam. Seveda nisi, sam. Oba sta tukaj. Ti in tvoja vloga. Zato se bo sploh lahko začelo,« slišimo na odru Matejo Rebolj, ki morda igra Dragana Živadinova, ki se obrača Lotosu Šparovcu, ki igra Richarda III - ki ga na odru sploh ni in za katerega še ne vemo, ali bo sploh prišel … ali je morda že bil tukaj … je morda še tukaj … je že tukaj?

Tisto, kar velja za življenje, velja tudi za resnično gledališče: ni izvornih ali poslednjih odgovorov ali rešitev, temveč zgolj vprašanja in problemi, in to zahvaljujoč maski za vsako masko in premestitvi za vsakim mestom. Tisto, kar velja za resnično gledališče, velja tudi za življenje: jaz ne obstaja, obstajajo le njegove premestitve, njegove maske. Subjekt pa ni nič drugega kot ta preostanek, presežek, je naravnost prav ta razlika med jazi, razlika med maskami. Je tisto, kar nam ostane med tisto masko, ki jo zjutraj nesemo v službo, in tisto masko, s katero se zvečer vrnemo z zabave. Nas že čaka za tistim jazom, za katerega mislimo, sami ali v družbi, da je brez kakršnekoli maske, čeprav je ravno takrat še najbolj zamaskiran.

Če pa je igralec kot subjekt le razlika med maskami, potem je njegova naloga na odru prav ta, da to razliko tudi uprizori. Uprizori pa jo lahko le z drugimi maskami, z njihovo razliko, z njihovo premestitvijo, s spremembo mesta, s spremembo glasu. In ker so vse maske fikcija, je tudi igralec fikcija. Ker pa je igralec fikcija, tudi gledalci postanemo fiktivni gledalci. Ko pa vse postane fikcija, potem le-ta postane resnična. Tako gledališki stroj proizvaja svojo realnost, tako proizvaja svoj subjekt: »Seveda nisi sam. Oba sta tukaj. Ti in tvoja vloga. Zato se bo sploh lahko začelo …«

In kaj nas je potem trideset fiktivnih gledalcev dobro uro in pol gledalo na improviziranem fiktivnem odru ne prav velike predavalnice fiktivnega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova? Kaj lahko s sigurnostjo trdimo, da smo videli? Smo tam videli sedem igralk in enega igralca, ki so v standardnih postgravitacijskih uniformah igrali šest žensk in dva moška? Morda. Čeprav inicialke D.Ž. očitno napotujejo na Dragana Živadinova osebno, v bistvu ne moremo trditi, da je Mateja Rebolj igrala Dragana Živadinova, tako kot ne moremo s sigurnostjo trditi, da se inicialke iz naslova predstave Država::R.III. nujno nanašajo na Richarda III, sicer pa bi se predstava tako tudi imenovala.

Glede na tematiko predstave in slovenski družbenopolitični kontekst bi morda lahko bil R. III. označevalec za nekakšno tretjo republiko, na kar so nam namigovali nekateri ustvarjalci predstave? Morda. Čeprav se predstava dogaja v preteklosti, bi to potem morala biti nekakšna virtualna država prihodnosti, v kateri ne bodo moški tisti, ki bi imeli glavno besedo, ampak ženske. Je potem ta predstava ultimativna Živadinovova feministična gesta? Je Mateja Rebolj potem Dragan Živadinov, ki postaja ženska, ki postaja Mateja Rebolj, ki postaja Dragan Živadinov, ki postaja Jožica Avbelj, Gorka Berden, Barbara Cerar, Arna Hadžijević, Maruša Majer, ki vsi skupaj postajajo tekst Vladimirja Stojsavljevića? Ali Živadinov postaja noseča Tjaša Železnik, ki bo rodila Lotosa Vincenca Šparovca, ki bo moral postati žival, da bi lahko rodil Richarda III., ki bo postal država, ki postaja gledališče, ki je Živadinov?

Morda je tudi to možno, v primeru, da nekoga rimska številka tri iz naslova spomni na cirilično Ž, ki je že »standardni« Živadinovov označevalec, s katerim se tudi podpisuje, verjetno v čast in slavo ruske avantgarde. Morda. Morda se potem za označevalcem R.III. skriva sam Živadinov, ki se je po štirih letih pisanja s pričujočim tekstom poistovetil do te mere, da se je ta iz Richarda III. prelevil v Richarda-Živadinova? So potem telesa na odru tam, da bi uprizorila neko drugo in drugačno telo, morda tisto Artaudovo telo brez organov, telo mojstra ceremonije, skozi katerega grejo vsa druga telesa? Se je potem gorje izgovorjenih upesnjenih besed na gledalce zrušilo zato, da bi nam pokazalo, da obstaja enakost med besedami in svetom, med tekstom in kontekstom, notranjostjo in zunanjostjo, in da je potovanje v vesolje v bistvu potovanje skozi lastne možgane?

Kaj pa če niti ena izmed številnih možnih interpretacij ni pravilna? Oziroma če vse te in druge interpretacije veljajo le v primeru, da veljajo hkrati. Tako kot si pet predstav Živadinovovih Treh elizabetinskih tragedij ne sledi kronološko, ampak se v določenem smislu dogaja istočasno. Saj pričujočega sklepnega dejanja sploh ne moremo obravnavati samostojno, ker se to retroaktivno vpisuje v vse prejšnje predstave, in sicer tako, da se s pomočjo njih, ki medsebojno zrcalijo druga drugo, samo izpisuje, skozi njihovo ponavljanje. Skozi ponavljanje, ki edino lahko naredi razliko in prinese nekaj novega. Tako kot proti koncu predstave Arna Hadžijević ali Lady H. (kdo bi vedel, kdo tukaj govori) skozi fragmente govora drugih vlog preleti in na nek način ponovi vse vloge in celoten Epilog, istočasno ponavljajoč in spreminjajoč vse vloge in predstave Živadinovovih Treh elizabetinskih tragedij.

Kateri Živadinov? Katera Predstava? Kaj smo videli v slovenskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova? Ničesar nismo videli. Ničesar ni bilo videti. Živadinov je svoje lastno gledališče. Tukaj ni nič za videti. Možgani so vesolje. Gledališče je država. Država spregovori skozi usta Richarda III. Richard III. pofuka Kraljico Elizabeth. Kraljica Elizabeth rodi Malevičev črni kvadrat. Vse to v slovenskem Muzeju sodobne umetnosti, fiktivno poimenovanem Muzej sodobne umetnosti Metelkova, čeprav se ta nahaja na Maistrovi ulici. Piše se leto 1913. Gledamo predstavo Zmaga nad soncem. Piše se leto 1483. Piše se leto 1983. Gledamo nikoli uprizorjeno Živadinovovo diplomsko predstavo Ljubezen in država. Vzamem nekaj knjig, med njimi tudi slovenski prevod Fernanda Pessoe, in jih pospravim v kožno torbo. Moje ime je Miklavž Komelj. Knjiga se imenuje Psihotipija. Na kožni torbi je videti napis »Star city 1998«. Moje ime je Antonin Arto. Piše se leto 2013. Gledate predstavo Država::R.III.Epilog. Moje ime je Dragan Živadinov.

»Morda pa je za vse kriva dramaturginja Mojca Kumerdej,« je v odpovedi za konec zapisal Bojan Anđelković.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Leta 2011 Živadinov v SNG Drama Ljubljana ni režiral prvič.

Kolikor vem, pred tem je režiral le pri obzidju male Drame, ampak to ne štejemo.

 

Vse je relativno. :-)

Nč ni relativno. Če režiraš pred Malo dramo, to ne pomeni, da si režiral v SNG Drami. Sicer pa sem v recenziji Ljubezni in države to že razložil, pa da se ne ponavljam:p "Če ne štejemo "obreda poslavljanja" Trije izdelki Noordung, ki ga je Živadinov leta 1999 uprizoril v posebej dograjenem začasnem prizidku ob Mali drami, lahko rečemo, da je s tokratno uprizoritvijo drame Ljubezen in država Vladimira Stojsavljevića verjetno najpomembnejši slovenski gledališki režiser prvič (in po lastnih besedah, tudi zadnjič) prestopil prag slovenskega nacionalnega teatra. Kako pa? In zakaj?" http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29118&newlang=english

bla bla bla ... živadinov je 99 pač režiral v drami, pa čeprav je svoj portal samo prislonil na draminega, ampak to je bla dramina produkcija (producentski vidik), dramin (pipanov) program, ne koprodukcijski (programski vidik), z večino igralcev, pa še kakšen sodelavec vmes, drame (izvedbeni vidik); ampak to nič ne pomeni, živadinov je (para)nacionalna instanca per se in simbolnih prestopov draminih pragov ne rabi, zgleda, da jih pa rabijo patetični kritiki :)

Ladi H: bla bla bla... portal ali prizidek, notri ali zunaj, to je zdaj naenkrat najpomembnejše vprašanjej... bla dramin oklepaj pipanov program...... bla bla ..producentski, pa še izvedbeni vidik... bla oklepaj ... torej trije vidiki, kako sem samo temeljita in analitečena... z veliko oklepajev ... bla bla ... 

Richard III: patetičen/na si ti, tukaj imaš intervju z Živadinovim, ki sem ga delal leta 2011 na dan premiere v Drami, v katerem sam večkrat pove, da prvič režira v drami (če že veš kaj on rabi, kaj pa rabijo patetični kritik..i), kar je na koncu konca skrajnje nepombeno za celotno zadevo: http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29060 ...

Kazimir Malevič: zelo me žalosti, da je neka tako sofisticirana, poglobljena in kompleksna zadeva deležna tako nizkotnih komentarjev... blabla.. jaz sem razočaran, i'm so disapointed, sir!

Mateja Rebolj: pa kje ti misliš, da živiš, člouk?

D.Ž: blah! - je podvlekel na koncu svojega izlaganja in rezignirano treščil vrata pri izhodu iz drame, ker je notri nekaj blazno smredlo na crknuto mačko. edino ni vedel ali je mačka bila za ali pred prizidkom male drame. in tako se je odločil, da je najboljše, da gre v vesolje .... denar pa je povsem sigurno bil dramin (pipanov)... hm.. blablah...

Glej, jaz spoštujem Živadinova (da ne bo pomote), je pa malo patetično, da delaš iz njega hudega carja in namiguješ, češ kako je bilo njemu pod nivojem delat v Drami (2011). Ej, pri teh letih in tolikšnem opusu je zelo DOBRO vedel, zakaj je šel režirat tja. In zdaj ta ošabna fraza 'prvič in zadnjič', kot da on ne dela oziroma si ne bi smel privoščiti napak v življenju (zato jo sedaj v recenziji ovijaš v ironijo/cinizem), kot da je DŽ nadčlovek ali kar bog? Resda gravitira v vesolje in vsa čast mu. A to še ne pomeni, da na Zemlji ne dela 'napak'. Ker angažma v Drami je zanj bila napaka, ali ne? Večni madež umetniške in osebnostne integritete.
Samo da je režiral tam zadnjič. Upam, da ni tega rekel tudi ta 'prvič prvič', ker potem ...

Ja, osebno menim, da je Živadinov 'hud car', če že hočeš, čeprav ne bi to povedal s temi besedami, in za tem stojim - ne vem pa kje v tekstu 'namigujem', da je bilo njemu pod nivojem delati v Drami 2011?? To niti povem niti na to namigujem, prav tako kot tega ne moremo sklepati iz Živadinovovih izjavah: prav nasprotno, iz intervjuja, ki sem ga takrat delal, lahko razberemo, da mu je v določenem smislu to v čast, ter da je že bil čas, da kot pedesetletnik, torej kot že zrel in iskušen gledališki umetnik, režira tudi v nacionalnem teatru.

Režiranje v SNG Drama pa ni bila nikakršna napaka, kot niso bile napake njegove režije v privatnih stanovanjih, Cankarjevem domu, Mladinskem gledališču, ZRC SAZU, Gospodarskem razstavišču, Pivovarni Union, železniškem vagonu, parkirišču, modelu Mednarodne vesoljske postaje v Zvezdnem mestu, v letalu za parabolične polete itn. Razlog za vse te nenehne selitve njegovega gledališča pa najdemo že v osemdesetih letih v nekem dokumentu Gledališča Sester Scipion Nasice, ki pravi, da Gledališče SSN nima odra in da so vsi odri slovenskih gledališč njegovi odri oz. da so vsi slovenski igralci igrlci GSSN (= "Gledališče je država"). To začasno gledališko 'skvotiranje' različnih (ne)inštitucionalnih prostorov je tudi glavni razlog, da tekst omenja to, da je Živadinov, po lastnih besedah, v Drami reržiral prvič in zadnjič, ne pa osebni pogledi 'patetičnega kritika', ki bi hotel Živadinova poveličevati.

Glede omembe 'zemeljskih napak', 'nadčloveka' in 'boga' pa še tale filozofski šnel-kurz-ekskurz o metu kock, v upanju, da bi se lahko morda debata vseeno obrnila k daleč zanimivejši in relevantnejši problematiki.

Na Živadinovov 50-letni projekt Noordung, ki naj bi se končal leta 2045 v vesolju, nakar bo on naredil samomor, lahko gledamo tudi kot na neko vrsto stave. Tovrstna stava se lahko igra z Bogom, z lastnim življenjem in smrtjo, z usodo, kakorkoli vam ustreza. V terminologiji Nietzschejeve filozofije se tej 'stavi' reče "met kock": "Igra ima dva momenta, ki sta momenta meta kock: kocke, ki jih vržemo, in kocke, ki ponovno padejo. Nietzscje je predstavil met kock, odvijajoč se na dveh ločenih mizah, na zemlji in na nebu. Zemlja, kjer kocke vržemo, in nebo, kamor kocke ponovno padejo ... Toda ti mizi nista dva svetova. To sta dve uri enega in istega sveta, polnoč in podne, ura meta kock in ura njihovega ponovnega padca ... Kocke, ki jih vržemo enkrat, so afirmacija naključja, kombinacija, ki jo dajo pri padcu, je afirmacija nujnosti." (Deleuze, Nietzsche in filozofija, str. 41-42)

Drugače povedano, na Živadinovovo napoved tistega, kar praktično nima skorajda nikakšne veverjetnosti, da bi se uresničilo (govorimo o njegovi izjavi leta 1993) lahko gledamo kot na "stavo" oz. met kock: v primeru, da bi se ta 'nemogoči' projekt zares uresniči do leta 2045, tako kot je napovedan že leta 1993 (ko je torej bil iz različnih razlogov veliko manj verjeten kot je to zdaj..), se to lahko v luči pričujoče problematike prebere tudi tako: vse 'zemaljske napake' oz. naključja so bile nujne, da bi afirmirale to in takšno usodo oz. nujnost. Ker je uresničil 'nemogoči' projekt, hkrati pa uresničil svoje življenje in njegov konec, tako kot se je odločil in napovedal, je iz neštetih naključij ustvaril lastno nujnost, svojo usodo. Hkrati pa je s tem ustvaril nek povsem nov in drugačen svet v gravitaciji nič, namreč svet postgravitacijskega gledališča in umetnosti, ki naj bi bil po načrtu projekta sposoben za samostojni nadaljnji razvoj.. Na ta način Živadinov življenski projekt Noordung (=met kock naključja in nujnosti) resnično lahko obravnavamo v kontekstu problematike nadčloveka, in sicer natanko v smislu kot jo postavlja Nietzschejeva filozofija. Bog?! Bog pri tem seveda ponovno umre, v zadnjem dejanju, od smeha.

Seveda,  možno je, da se takšen malo verjeten projekt, v realnosti nikoli ne uresniči. Vendarle, deleuzovsko rečeno, to, da se projekt ni aktualiziral v zgodovini, še ne pomeni, da bodo vsa realna in pomembna vprašanja, ki jih ta postavlja, s tem enostavno izginila. Projekt/problem bo namreč potem kot kompleksna ideja še naprej realno obstajal v tistemu, kar Deleuze imenuje virtualno ( http://en.wikipedia.org/wiki/Virtuality_%28philosophy%29 ) - to pa je tisto, kar edino šteje - od tod se namreč lahko celotna problematika v katermkoli trenutku ponovno aktualizira v zgodovini, pa ne zaradi tega ker obstaja večnost, ampak ker so vsi časi vedno prisotni (skrivnost Nietzschejeve ideje večnega vračanja).

To je v grobem najgloblja problemska raven projekta Noordung, tako kot je ta zastavljen davnega leta 1993 in katerega so številni drugi Živadinovovi projekti, vključno s Tremi elizabetinskimi trilogijami, le fragment.

Nekdo seveda lahko na celotno stvar gleda kot na Živadinovovo norost, ali pa celo bluzenje in blef, v luči česa se seveda lahko tudi gostovanje v Drami ter številne druge reči izkažejo za 'življenske napake', prav tako kot lahko gleda na to recenzijo in na ta komentar kot na norost ali bluzenje njegovega avtorja. Ampak to že ni kompleksna filozofska problematika na katro bi tukaj radi opozorili, ampak osebno stališče ter lažna oz. površna problematika tistega, ki tako misli.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness