Lucky Strike

Mnenje, kolumna ali komentar
8. 1. 2015 - 15.00

"Čestitamo Franciji in njenim sinovom, ker so poželi to, kar so posejali z lastnimi rokami." To je bil samo eden od podobnih komentarjev na vahabističnih internetnih straneh, ki so bili objavljeni takoj po napadu na sedež satiričnega francoskega tednika Charlie Hebdo, v katerem je bilo ubitih 12 oseb, večinoma urednikov in novinarjev omenjenega časnika. To zagovarjanje terorističnega napada v virtualnem svetu je potekalo istočasno z množičnimi, spontanimi demonstracijami v središču Pariza in številnih drugih mestih, s katerim so državljani Francije izražali svoj protest zoper krvavi strelski pohod, po katerem so teroristi uspeli celo zbežati in njihov pregon še vedno poteka.

Razlika med obema pogledoma na napad seveda ne bi mogla biti večja. Na eni strani velika večina "zahodne" javnosti - vključno celo z Rusijo in latinskoameriškimi državami - obsoja teroristični napad, na drugi strani pa ne povsem nepomemben del muslimanskega sveta napad na tiste, ki naj bi s svojimi karikaturami žalili preroka razume in podpira. Na eni strani so tisti, ki v napadu, tako kot nemška kanclerka Angela Merkel, vidijo napad na svobodo govora in evropske vrednote, na drugi strani so tisti, ki v islamu prepovedano upodabljanje preroka Mohameda in norčevanje iz njegove podobe vidijo kot najhujši zločin. Zločin, ki je celo večji od uboja njihovih žrtev, novinarjev in karikaturistov.

Trezna in samokritična presoja tega dogodka zato ni povsem enostavno početje. Če bi šlo zgolj za vprašanje, ki se nanaša na Evropo, potem bi bila presoja lahko enoplastna in enostavna - svoboda govora in izražanja ima vsaj na evropskem kontinentu praviloma večji pomen od zadržkov v obliki prizadetih verskih čustev. In tudi v skladu z mednarodnimi konvencijami je seveda zelo jasno, da nihče, niti najbolj prizadeti branilci islamske vere nimajo pravice vzeti pravice v svoje roke, jemati življenja, da o nesprejemljivosti napada na novinarje in urednike, ki v zahodnih družbah predstavljajo nekakšno četrto vejo oblasti in pomembno institucijo nadzora delovanja države in svobode vseh ljudi - sploh ne govorimo. Vahabistična opravičila gor ali dol, nikakršnega dvoma torej ni, da je omenjeni spopad ne samo nesprejemljiv in zločinski, pač pa tudi moralno neubranljiv in vreden vsake obsodbe.   

Vendar se na tem mestu, če poskušamo razumeti tudi vzroke tega, kaj se je zgodilo v Parizu, začenjajo resne težave. Evropske in "zahodne" vrednote namreč še vedno niso nesporni svetovni standard in takšni napadi, kot je bil zadnji v Parizu, so samo simptomi trka civilizacij, do katerega prihaja v vse bolj globaliziranem svetu. To je en, vendar ne največji problem. Drugi je dejstvo, da zahodne družbe še vedno ne želijo videti lastnih dvojnih standardov in zgrešenosti lastne politike, ki bi jo v skladu z učnimi načrti in vsebinami, ki so bile na slovenskih fakultetah popularne še komaj pred nekaj desetletji zlahka označili kot - imperialistično. Povedano preprosto - zahod si še vedno jemlje pravico, da sam in po svoje ureja razmere v svetu, zelo pogosto tudi prav v nasprotju za načeli strpnosti, tolerance, spoštovanja drugih in mednarodnega prava. Absurdov in dvojne morale pri obsojanju terorizma v svetu je ogromno. Ko so bili, na primer, pred nekaj leti izvršeni podobno nesprejemljivi napadi na otroke v ruskem Beslanu so bili zahodni časniki prepolni analiz o tem, kaj je napadalce navedlo na  tako skrajno ravnanje. Danes so iste strani zahodnih časnikov polne opozoril o nevarnosti terorizma, nihče pa ne analizira učinka napadov na Irak, Afganistan, Libijo, zahodne podpore skrajnim islamskim gibanjem v Siriji in Savdski Arabiji, informacij o mučenju muslimanskih ujetnikov v taborišču Abu Graib in taboriščih CIE po vsem svetu in podobno. Pokol v središču Pariza se je seveda takoj znašel v središču svetovne pozornosti - ko pa ameriška brezpilotna letala ob napadu na domnevne teroriste z blagoslovom Nobelovega nagrajenca za mir Baracka Obame poleg svojih "tarč" pošljejo v smrt še nekaj deset nedolžnih svatov, otrok, žensk in starcev, to seveda praviloma ne zanima nikogar od urednikov in novinarjev zahodnih dnevnih trobil. New York Times se je celo načrtno izogibal uporabi besedice "mučenje" pri opisu ameriških nesprejemljivih tehnik zasliševanja osumljenih za terorizem. Evropski časniki so prav danes polni opozoril o velikem pomenu svobode govora - ne zdi pa se jim čudno, da je nedavno Evropski parlament sprejel celo resolucijo, s katero je poskusil znova za rešetke spraviti človeka, ki mu Haaško sodišče v 12 let dolgem postopku ni uspelo dokazati, da je bil s svojimi govori kriv za vojne zločine. Tudi Putin je bil že velikokrat opisan kot avtokrat tudi zato, ker naj bi preganjal članice Pussy Riota - toda ko se podoben incident zgodi v nemški cerkvi, so storilce takoj preganjali, ne da bi bila Nemčija zato obtožena mračnjaštva.

Sicer pa smo vse to lahko videli tudi v naši neposredni soseščini. Ko se je leta 1999 zveza NATO odločila, da brez mandata VS OZN napade tedanjo ZRJ in so v napadih umirali civilisti, je večina zahodnih in domačih medijev to preprosto vzela na znanje kot nujno zlo. Portparolka Haaškega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo Florence Hartmann, s katero sem se leta 2004 srečal v Scheveningnu, mi v enournem pogovoru ni znala navesti niti enega prepričljivega razloga, zakaj o vseh teh primerih kršitev mednarodnega prava njeno sodišče ni bilo sposobno izvesti niti preiskave. Je pa zato bil bolj neposreden šef NATO-vega agitpropa, ki je dejal, da sodišče držav članic zveze NATO, ki so to sodišče ustanovile in ga tudi financirajo, seveda ne bo preiskoval. Toliko o nepristranskosti "ad hoc" mednarodnih tribunalov.

In potem je tu še zadnji, kronski primer - napad zveze NATO na zgradbo srbske televizije RTS leta 1999. Ko se je napad zgodil, ga je le peščica novinarjev obsodila kot načeloma povsem nesprejemljivo dejanje. Velika večina se je raje krotko strinjala z ocenami propagandistov zveze NATO, da je šlo pač za udar po pomembnem delu Miloševićeve "informacijske infrastrukture."  Da je bilo to celo prav, ker ti novinarji sploh niso bili novinarji, pač pa so bili le nekakšni propagandisti. "Lucky strike" - tako je, s prstom na znamki popularnih cigaret, ta napad tedaj ocenil eden od mojih bivših kolegov. In prav tisti,  za katere je bil to "srečni udar" danes pisarijo dolgovezne komentarje o tem, kako nesprejemljivi so menda napadi na novinarje, kako velik zločin je to in kako se kaj takšnega v civiliziranem svetu nikoli ne bi smelo zgoditi.   

Ali res? Dajmo torej za trenutek zamenjati svoj zorni kot. Bi bilo danes torej prav, če bi zapisali, da je bil napad na Charlie Hedbo pač samo brilijantno izpeljana vojaška akcija, s katero je bil hudo prizadet, če ne celo dokončno onesposobljen pomemben vir propagandne infrastrukture Francije in s tem tudi zveze NATO, ki je v svetu utrjeval stereotipe o muslimanih? Bi bilo prav, če bi rekli, da je šlo zgolj za eksekucijo ljudi, ki sploh niso bili novinarji, pač pa so postali navadni propagandisti ?

Seveda ne. Napad na novinarje in civiliste je - kjerkoli in kadarkoli se zgodi - nesprejemljiv. Vendar ni dvoma, da ga bodo muslimanski skrajneži opravičevali. Tako kot so naši, domači skrajneži, ki pa jih seveda ne doživljamo tako, opravičevali napade na tedaj "sovražno" srbsko televizijo. In v tem so si muslimanski in zahodni, domači skrajneži res nadvse podobni - in enim in drugim je v resnici prav figo mar za svobodo izražanja in mednarodno pravo. V resnici jih zanima le zmaga njihove strani v boju - ne glede na ceno.

Pred zgradbo uničene televizije v Beogradu je plošča z napisom "Zakaj?" in isto ploščo bi lahko postavili ne samo pred prostore francoskega satiričnega tednika, pač pa tudi bred brezštevilna morišča nedolžnih ljudi po vsem svetu.  Tudi in predvsem pred takšna, ki jih nikoli niso in nikoli ne bodo obiskale kamere televizij, ki ustvarjajo naš, enodimenzionalni in virtualni vrli novi svet.

Vendar pa istočasno ne bi smeli pozabiti, kje je pravi vir omenjenih konfliktov. Pravi razlog za to so brez dvoma poskusi dominacije zahodnih držav in predvsem ZDA nad preostalim delom sveta.  Doktrino “vojna je mir” je ob koncu prejšnjega stoletja zagovarjal že prvi ameriški intervencionistični predsednik Teodor Roosvelt, ki je bil prepričan, da so se vse “velike rase bojevale z drugimi rasami” in da nobena “zmaga miru ni tako velika kot triumf v vojni.” "Vojaške intervencije civiliziranih sil lahko neposredno prispevajo k miru na svetu,” je bil prepričan Roosvelt. V tem smislu so današnje kritike Baracka Obame, češ, da je "predsedoval" še več vojnam kot osovraženi George Bush morda celo preostre. Kajti iz perspektive Roosveltovih besed je očitno, da je Nobelovec Barack Obama samo nadaljeval s to "miroljubno" ameriško in zahodno politiko, katere ena od logičnih ter pričakovanih posledic je seveda tudi razraščanje terorizma - na kar kaže tudi zadnji napad v Parizu.

 

Terminal je pripravil Igor Mekina

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Hvala!

To je praktično edini članek, ki sem ga lahko danes prebral in v katerem je res tisto, kar vsi ostali le kažejo in pišejo naokoli:

"News is what somebody does not want you to print. All the rest is advertising."

Niti ni važno kdo točno je to rekel in če je res točno to rekel. A danes to marsikdo kaže naokoli in pri tem slepo vidi samo "našo" resnico in "naše" pravice.

Zato res hvala za ta članek, zaredi katerega sem se resno zamislil.

Ob tem pa bi podal še misel, ki sem jo že delelil tudi na TW: "Reichstag-a niso zažgali komunisti!". Ali so torej to, vsekakor gnusno dejanje, zares izvedli zaslepljeni ljudje pod vplivom Alaha ali kdo v njihovem imenu, a za lastno korist?

Če odmislim v uvodu zapisani in nadvse "slavni" huntingtonizem, bi se pridružil oceni o strahotni dvoličnosti "zahoda" in zlasti "zahodnih" medijev, ko gre za vprašanje svobode (govora..itd). Če česa, potem Zahodu in njegovim medijem, zlasti pa zahodnjakom, ne manjka in bržčas še dolgo ne bo zmanjkalo, prav svobode, tako opevane, tako čaščene in tako tako hvaljene pridobitve "svobodnega, demokratičnega" dela planeta Zemlja. No, bodimo natančnejši: svoboda govora, o kateri tako množično flancajo te dni zahodni mediji in zahodnjakarski politiki, ni kar tako nekakšna "svoboda izrekanja česarkoli" pač pa zelo natančno opredeljena ter odmerjena svoboda govorancanja, bolje, flancanja (česa drugega namreč zahodni mediji niso zmožni) tistega, kar je tem medijem sploh dovoljeno. Mislite, da lahko zahodni mediji brez skrbi flancajo o čemerkoli?? Pomislite vnovič. Kdaj ste nazadnje v kakem zahodnem mediju brali ali poslušali prispevke, ki so si za nalogo denimo vzeli ukvarjati se z nečim takim, kot je..POLITIČNA ENAKOST?? Hm..ste dolgo razmišljali, mar ne in se nikakor niste mogli spomniti? Glejte, tudi če bi šlo pri pariškem masakru za nekaj takega, kot je "ogrožanje svobode govora", bi bilo tako ravnanje (resda povsem neprejemljivo) "mala šala" v primerjavi s tem, kar se je v zadnjem stoletju, zlasti v zadnjih 50 letih zgodilo s "svobodo govora" na način Zahoda. Ta način v resnici ne ubija novinarjev, vsaj ne neposredno, jim tudi večinoma javno ne grozi (čeprav se tudi to dogaja). Je pa ta način dosegel nekaj, česar nikdar ne bo nihče zmogel doseči z masakri, bombami, noži, droni...ipd. Dosegel je namreč to, da zahodni mediji, zlasti ti, ki se te dni brez vsakršne slabe vesti postavljajo v ospredje "boja za svobodo govora", že dolgo predolgo zgolj še flancajo o "politiki", ki to ni, o "svobodi", ki je predvsem svoboda tistih, ki jim oni s takšnim veseljem služabijo, ter zlasti o tistem "kar je pa ja povsem naravno in nepremenljivo", torej o naravi družbenega reda ali po domače sranja, v katerem so se znašli ti Zahodni mediji vkup s svojimi Zahodnimi odjemalci v svojih svobodnih in bojda demokratičnih zahodnih družbah. Toda, niker nasedati tem mojstrom flancanja. Pri pariškem masakru nikakor ni šlo za napad na "svobodo govora", kaj šele, da bi to storili nekakšni "islamski" ali z Islamom povezani "teroristi", v enaki meri, kot v primeru 11/9 ni šlo za napad na svobodoljubje zahodnega sveta, kar tako, v tri dni. Kje pa! Morilci, ki so ubijali v zgradbi pariškega časnika se še kako preklemansko dobro zavedajo, da so s tem dejanjem Zahod vnovič pozvali k odgovoru, ki se ga da predvideti in ki se bo zelo verjetno tudi zgodil (kar sami si ga predstavljajte, če želite). In veste, zmagovalka bo svoboda, prav tista, ki svobodno "interpretira" naša življenja kot tista, ki so lahko predmet česarkoli, tudi izbrisa, če že hočete, da sem razumljivejši in bolj "plastičen". Svobodi čast in oblast! Srečno.

Angleški prevod za kakega slučajnega mimoidočega:

"We congratulate France and her sons, as they reap what they have sown." This was just one of many similar comments on wahhabi internet pages that were posted soon after the attack on the satirical french weekly Charlie Hedbo in which 12 people died. Such online support of the terrorist acts was simultaneous with mass demonstrations in Paris and many other cities with which the citizens of France protested against the bloody shooting spree where the perpetrators even managed to get away.

The difference between the two viewpoints on the some attack couldn't be larger. On one side the large majority of the "western" public - including Russia and Latin America - condemns the terrorist attack. On the other side a not entirely irrelevant portion of the Muslim world understands and supports the attack on the people who caricaturized their prophet. One side are those such as German chancellor Angela Merkel who saw the attack as an attack on freedom of speech and European values. On the other side are those who as per the teaching of Islam see depicting their prophet as the greatest of sins, a sin that is even greater thereby justifys the murder of the journalists and cartoonists.

A calm and self-critical assessment of this event isn't at all a simple ordeal. If only the European viewpoint was of concern then it would a very simple matter - freedom of speech and expression hold greater value on the European continent in comparison to hurt religious feelings. And as per international conventions it is very clear that nobody, not even the most distressed defenders of the Islamic faith don't have to right to take the law into their own hands and take away the lives of others. This is without even considering that is was an attack on journalists and editors, the informal 4th branch of of power that keeps the power structures of our nations in check. Whatever the wahhabi justification may be, there is not a doubt that that the attack is not only unacceptable and most certainly criminal, but also morally undefinable and worthy of every conviction.

But serious problems arise as soon as we try to understand the causes of what happened in Paris. European and "western" value aren't a undisrupted global standard and attacks such as the one in Paris are a symptom of clash of civilizations, something that happens all the more often in our always more globalised world. This is just one of, but not the largest problem. The second issue is the fact that western societies still refuse to see the double standards and faults of their own politics, which would be as per the curriculum of Slovenian universities of only a few decades ago declared *outright imperialist*. Simply put - the West still retains the right to govern the entire world as it sees fit, often in contrast to principles such as tolerance, respect and international law. There are many absurdities and double standards within condemnations of terrorist by the West. Years ago after the similarly unacceptable attack on schoolchildren in the Russian town of Beslan our Western newspapers were overflowing with analyses of what drove the attackers to their actions. Today the same newspapers are filled with warnings about the dangers of terrorism yet nobody is evaluating the effects of the attacks on Iraq, Afghanistan, Libya, the western support of the Islamic fundamentalists in Syria and Saudi Arabia, reports on the torture of Muslim prisoners in Abu Gharib and CIA camps all over the world and other such things. The massacre in the center of Paris immediately found itself in the spotlight of all international media. But when American drones attack alleged terrorists with the blessing of alleged Nobel Peace Prize winner Barack Obama and apart from their "targets" send a couple of dozen wedding guests, children, women or seniors to their demise it doesn't at all faze the editors and journalist's at the West's daily newspapers. The New York Times consciously avoided using the word "torture" when describing the USA's objectionable methods of interrogating terrorist suspects. Today the European papers are filled with proclamations about the importance of freedom of speech - they didn't however bat an eye that just recently the European parliament adopted a resolution to re-apprehend a person which the Hague court couldn't manage to convict of war crimes for his public speeches even after 12 years of trials. Putin is often described as an autocrat because of how he harassed the members of Pussy Riot - but when a similar incident happened in a German church the perpetrators where persecuted immediately without Germany being accused of obscurantism.

We once had a chance to see this same response in our immediate neighbourhood. In the year 1999 NATO chose to attack the Federal Republic of Yugoslavia without UN mandate. In the attacks there were many civilian casualties and the majority of both local and western media simply took note of them as a necessary evil. In 2004 in Schevening I met with Florence Hartmann, spokesperson for the Hague International Court of Justice. In our hour long discussion she couldn't muster a single conclusive reason why the her court couldn't perform an inquiry into events that where blatant violations of international law. The boss of NATO's agitprop was much more direct when he told me that the court was established and is financed by NATO allieance members themselves so it is not in it's interest to investigate themselves. So much for impartial "ad hoc" international tribunals.

And then there is the last chronic example of the same issue - the NATO attack on the building of the Serbian TV station RTS in the year 1999. When it occurred only a handful of journalists condemned it as a morally unacceptable act. The large majority tamely agreed to the opinions of NATO's propagandists that it was a hit on an crucial part of Milšević's "information infrastructure". That is was even right to do so as the journalists weren't even real journalists but only propaganda shills for the evil regime. "Lucky Strike" - alluding to the brand of cigarettes - is how one of my ex-colleagues referred to the attack. Nowadays the people for whom this attack was a "lucky strike" are the ones that are writing convoluted commentaries on how attacks on journalists are inadmissible and how big of a crime the Paris attack is and how such thing shouldn't ever happen in the civilised world.

Or should it? Lets shift our vantage point for a moment. Would it be acceptable if we published that the attack on Charlie Hedbo was just a brilliantly planned military action which significantly damaged if not completely disabled an important source of propaganda infrastructure of the state of France and thereby the NATO alliance that reinforced Muslim stereotypes all over the world. Would be be right to say that is was just the execution of people who weren't actually journalists but ordinary propaganda shills?

Of course not. Any attack on journalists and civilians is - where ever and whenever - unacceptable. But without a doubt Islamic extremists are going to rationalize it. Just like our home-grown extremists (which we of course don't experience as such) rationalised the attack on the at the time "hostile" Serbian television. And if these Islamic, western and local extremists are similar in any way they all don't give a toss about freedom of speech or international law. They only care for the triumph of their own side in battle with no regard to the price.

In front of the wrecked television in Belgrade there is a plaque with "Why?" written on it. The same plaque could be set not only in front of the offices of the French weekly satirical journal but also at the numerous killing fields of innocent people all over the world. Especially in front of those that will never be visited by the TV cameras that generate our one-dimensional and virtual brave new world.

At the same time we must not forget where the source of all the listed conflicts lies. The cause of it all is without the doubt western (primarily American) will for domination over the rest of the world. The doctrine of "war is peace" was already approved by the first American interventionalist president Theodore Roosevelt who was convinced that "all great nations fought with each other" and "triumph of peace is not a grand as triumph in war". "Military intervention by civilised force can directly attribute to world peace" was Roosevelt's idea. In this sense criticisms of Barack Obama for residing to more wars than the hated George Bush might even come off as too strong. Going by Roosevelt's words it is evident that Obama is only continuing this saga of "peace-loving" American and Western politics of which of the logical and expected byproducts is proliferation of terrorism - something that the attack in Paris definitely implies.

Tole je tudi zanimiv pogled:
https://www.youtube.com/watch?v=yJEvlKKm6og

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness