Charlie Hebdo in poenostavljajoče mišljenje

Oddaja
15. 1. 2015 - 13.00

Prah se od nedavnega napada na sedež francoskega satiričnega časopisa Charlie Hebdo še ni polegel in se zgleda še lep čas ne bo. Gre za tragedijo, ki bo morala prenesti še mnogo poskusov politične instrumentalizacije s strani celega političnega spektra, posebej skrajnih desničarskih strank, skupin in klenih Evropejcev, ki so dobili nov dokaz za teze o domnevnem muslimanskem razžiranju civiliziranega evropskega družbenega telesa. Seveda je levica širom medijev hitro skočila v zrak in takoj opozorila na dvoličnost državnikov, ki so izrazili lastno bolečino in zaskrbljenost. Puhlice o svobodi govora ali nenasilju postanejo nevzdržne, še posebej ko prihajajo iz ust takih prvoborcev za svobodo, kakor so denimo Erdogan ali francoski esteblišment, katerega zavzemanje za vrednote razsvetljenstva je mogoče še danes preveriti širom Afrike. Afrike, katere malce večje tegobe se določenemu delu sveta ne zdijo zelo relevantne, glede na to, da je nedavni pokol bistveno večjega števila ljudi v Nigeriji ostal precej neopažen zaradi vseprisotnosti vsebin o pariški tragediji.

Kako to, da je umor dvanajstih ljudi reprezentiran kot bistveno večja težava kot umor dva tisočih? Velik del odgovora je skrit v predstavi, ki temelji na poenostavljajočem načinu mišljenja, na diskurzu, ki vidi Afriko kot homogen sprimek kaosa, medplemenskega in sektaškega nasilja ter večne nemožnosti izgradnje stabilnih demokratičnih institucij. Na drugi strani Zahod, prostor, ki sicer ima svoje pomanjkljivosti, vendar vseeno funkcionira znotraj nekega ohlapno začrtanega okvira svobode, varnosti in civilizacijske kontinuitete. Pokol je tako rekoč vsakdan Afrike, njej lastna resničnost, za katero lahko sicer pod krinko nadute in pokroviteljske krivde rečemo, da je produkt kolonialnega vmešavanja, ki je razbilo neke vrste raj plemenitih divjakov. Toda s tem smo zagrešili intelektualno napako, kaj napako, zločin, ki kljub vsemu kesu evropskega človeka zreducira cel kontinent na raven otroka, ki smo ga neupravičeno pretepali in se je spridil v psihopata, da ga sedaj lahko le pomilujemo in mu skušamo preprečiti, da bi škodoval sebi in drugim.

Kaj ima ta ovinek z nedavnimi dogodki v Parizu? Reduciranje celih področij sveta, religij in etničnih skupin na homogene tvorbe, ki nam kar vsiljuje huntingtonovosko logiko različnih civilizacij, je morda glavna miselna težava, ki se je pokazala v najrazličnejših odzivih na nedavne dogodke. Tako imamo na eni strani absurdni rasistični narativ civiliziranega zahoda proti islamskemu barbarstvu, na drugi strani pa precej abstraktno pripoved o zahodu in njegovem imperializmu kot bolj ali manj edini aktivni sili v svetovnem dogajanju. Zahodni imperializem predstavlja tako zlo, da je tako rekoč vsako upiranje njegovim lovkam ne glede na konkretno vsebino in stopnjo obskurantizma specifičnega upora deloma legitimirano kot odpor šibkih in zatiranih, čeprav lahko prinaša drugačno ter celo bolj intenzivno zatiranje. Temu navadno sledijo tirade, kot je v najnovejšem primeru spet ta o inherentni dobronamernosti religij, ki so instrumentalizirane s strani nekih aktualnih politični situacij. Z drugimi besedami – če je kaj narobe v islamskem svetu, je kriv Zahod.

Pustimo enkrat za spremembo ob strani stopnjo upravičenosti zadnjega narativa – o tem, da je imperializem bistveno odgovoren za velik del tragedij, ki se dogajajo po svetu, je nemara nesmiselno izgubljati besede. Problematizirati je treba način, kako se to dejstvo predstavlja in kako je mišljeno. Obe zgodbi, poimenujmo jih ''desna'' in ''leva'' različica, namreč nosita v sebi neko logiko, ki ju združuje bistveno bolj, kot bi si želeli. Tako imamo v popularnih predstavah odnosov med t. i. Zahodom in t. i. islamskim svetom polarno delitev, pri kateri imamo dva homogena člena, ki si v dveh različicah izmenjata pozitivni in negativni predznak, medtem pa je način postavitve akterjev precej podoben.

Imeti monolitno predstavo neke ''kulturne'' skupine je enako narobe, če ima za nas ta skupina pozitivni, nevtralni ali negativni predznak, saj navkljub vsej dobronamernosti pozitivnega rasizma ta funkcionira po osnovnih parametrih slike plemensko razdeljenega sveta, ki je eden od ideoloških motorjev zakrivanja kompleksnejših vzrokov družbenih trenj.

Tako je mogoče socialno bombo pariških getov in drugih, bistveno bolj problematičnih žarišč po svetu maskirati kot ekskluzivni problem trenja različnih kulturnih norm, medtem ko je v drugi plan postavljena socialna problematika, ki v resnici vzpostavlja plodna tla za množenje raznoraznih nevarnih odgovorov. Da, reči ''Je suis Charlie'' je hipokritična izjava, ki privilegira vlogo ene tragedije nad drugo in ki ji je tako ali tako usojeno biti slogan ksenofobij in šovinizmov. Po drugi strani pa je naravnost absurdno, kako se je pri več komentatorjih na levici, denimo Richardu Seymourju, pojavila neka implicitna delna apologija dotičnega pokola - v stilu ''pa vendar se gre za bad guye'' - ki je sicer vsebovala vsa ustrezna varovala à la kratek pripis o nedopustnosti kakršnegakoli ubijanja v zadnjem odstavku po dolgem naštevanju vseh grehov dotične publikacije. Pri nas pa smo na strani Danesjenovdan lahko zasledili precej absurdno pojasnilo, da se je problem skrival v kritiki islama preko vizualnega medija in da bi Charlie moral raje snemati pesmi, kar nekako nejasno predpostavlja, da je smešenje islama za pravovernike manjši greh kakor slikovne reprezentacije.

Ta delna, sicer nikakor eksplicitna, a vendar implicitna ''tout comprendre c'est tout pardonner'' apologija je simptom neke ideje, ki se je skozi drugo polovico dvajsetega stoletja počasi vsilila v našo zavest, ideje o legitimnosti nekega nazora, če je le-tega mogoče subsumirati pod ''kulturo''. Tako postane, če že ne popolnoma, pa vsaj precej bolj opravičljivo reagirati na žalitev lastnega prepričanja s skrajnim nasiljem, navkljub nominalnemu nasprotovanju le-temu. S pristankom na tako logiko izgubimo enega najdragocenejših delov tradicije razsvetljenstva, ki šele preko univerzalnega okvirja tolerance omogoča mnenjski in prepričanjski pluralizem.

Nekatere karikature Charlieja Hebdoja so bile onkraj meja dobrega okusa. Politično angažirana kritičnost pač ni isto kot vztrajno negativno prikazovanje islama in sumljivo etnično enoličnih likov. Toda sankcioniranje žaljenja z umorom je tisto, ki ga je treba imeti za zločin. Podobno porečevljen islam je tudi v ozadju ideje o napadu kot delu izoliranih črnih ovc, ki da za njimi ne stoji nobeno specifično prepričanje, dočimer so bile ideološke simpatije napadalcev jasno izražene. Noben svetovni nazor, ki na provokacijo odgovarja na tako pretiran način, ne more biti nekaj, kar lahko na kakršenkoli način opravičimo.

A hkrati je mogoče trditi, da so bila to dejanja, ki ne izkazujejo neke notranje narave islama. Islam kvečjemu predstavlja, tako kot vsaka religija in vsak svetovno-nazorski okvir, bojno polje, znotraj katerega se različne struje, nekatere progresivne in nekatere reakcionarne, borijo za prevlado. Zato je zastavitev konflikta med domnevno evropskim razsvetljenstvom in islamskim svetom, pa četudi tej konfuzni predstavi slednjega dodelimo enako mero dignitete, tista, ki je inherentno rasistična. Reči, da je islam nespravljiv z univerzalnimi razsvetljenskimi vrednotami, ne pomeni nič drugega kot njegovo intelektualno getoizacijo, tudi če zadeva tako na videz nepomembne stvari, kot je pristajanje na vizualne reprezentacije.

Ultimativni šovinizem pa se skriva v mišljenju razsvetljenske univerzalnosti kot neke evropske lastnine, ob pozabi dejstva, da gre za skupni projekt, za katerega je doprinos islama v nekem predhodnem zgodovinskem trenutku ravno tako soodgovoren. Skrajno negativne tendence v islamu, ravno tako kot skrajno negativne tendence na Zahodu, se lahko namreč zares odpravijo le preko njunega nadaljnjega vključevanja v univerzalni projekt. Posledice logike mi-oni, ki je obenem logika spet vzhajajočega evropskega nacionalizma in multikulturalistične levo-liberalne struje, so le poglabljanja trenj.

Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Še dodajam en komentar, ker glih nimam kaj pametnejšega delat.

 Ti domači teroristi, ki naj bi bili podloženi s to mahinejsko logiko islam vs. zahod in motivirani z nekimi religijskimi cilji   so socialni dump, ki je čist lepo "ponotranju"  ideologijo zahodnjaškega uspeha in mu je v brezupu svojga neuspeha na zahodu islam zgolj na nek način osmišljanje svoje individualne in kolektivne eksistence. Že ta odnos  samomorilskih napadalcev do lastnega telesa oziroma ta zgodba o raju in uživanju v 72 devicah in tako naprej, ki v bistvu dela to neko razliko med transcendentnim in zemljskim telesom šokira zahod. Mlademu brezupnemu muslimanu pa če sem mal ekstremen daje lepo možnost za izhod iz brezupa lastnega socialnega stanja. Neredi v predmestju Pariza 2005 niso igral na karto islama (mislm, da se je tud podkuril eno đamijo, če se prou spomnim), prek medijev se je na nek način sprožl diskurz nevarnega, težko vključljivega, demografsko neustavljivega islama takrat, čeprav je bil to prej izraz neke jeze in obupa, ki jo ti sami akterji niso znal najbolje spravt v neko koherentno zgodbo razen v klišejske vzklike proti opresiji francoske vlade. Ful se dogaja na ravni diskurza oziroma nekih glavnih naracij, ki se uveljavljajo in ki kdaj ne ustrezajo dogajanju na terenu oziroma povratno vzrokujejo nekim dejanjem, ki se potem kot v začaranemu krog zopet seveda razlagajo skozi to isto naracijo. Nočem poenostavljat, da je vse skupaj zgolj kulturno maskiranje resničnih ekonomsko-političnih problemov, ampak da je zanimivo spremljat kako poteka to betlanje simbolizacij.

Mislm, da je padla glih ta glavna zgodba o nekem skupnem planetarnem projektu (razsvetljenskem?), danes ni nobene filozofije, ki bi vse to kar se dogaja ali se bo dogajal podložila, kapitalizem  je pač mašina, ki v končni fazi ne mari preveč za dogajanje v nadstavbi:). Zato je pač  islam tisti, ki ima na nek način najbolj koherenten simboličen sistem.

Glede tega,da je Charlie Hebdo žaljiv pa mislim, da so se v 90tih delali norca tud iz dogajanja v Srebrenici itd., to je pač zelo slabo se lahko strinjamo.

 

Zanimiv tekst! 

Sicer se ne strinjam s stavo na univerzalizem in razsvetljensko racionalnost. Predstavljal si, da bi ta teroristični napad naredili neki polinezijski divjaki, ki niso (za razliko) od islama nič prispevali k moderni evropi in njeni ideji. A potem bi bilo upravičeno se sklicevat na "evropsko-islamsko" lastnino? 

Simon: Ja, ampak mislim, da še vedno protistavljaš nek nekontaminiran islam nekim ''zahodnim'' tvorbam. jaz ne bi rekel, da imaš nek islam kot totalni horizont, pa pol tujke k se lepijo not, ampak da so ''tujki'' že zmeraj del kateregakoli partikularnega horizonta. ''Islam'' ni nujno glavna določujoča označba nekega horizonta oz. je njegova sprijemljivost z raznoraznimi zahodnimi (kapitalističnimi če hočeš) trendi ravno do neke mere dokaz moje pro-univerzalistične poanta. ravno to, da so neki ''zahodni'' trendi (standardi uspešnosti, spektakelskost) sočasno mogoči z vzkliki po smrti nevernikov (ISIS je najbrž lep primer) IMO kažejo na to, kaj vse nek horizont lahko prenese, čeprav pride do nekih notranjih protislovij. osebno prisegam na nek relativno skop univerzalizem standardizacijskega sprimka, ki določa osnovne normativne okvirje znotraj katerega so možne in dopustne razlike.

Jernej: Morda sem zadevo premalo jasno zastavil, pa bom poudaril: to, da je islamski svet zelo aktivno sodeloval v idejah, ki so privedle do razsvetljenstva (s tem mislim predvsem recimo doprinos t.i. zlate dobe islama k filozofiji - Spinoze in Leibniza, pa že marsičega prej najbrž ne bi poznali v taki obliki brez islamske in judovske filozofije) ni nikakršen nujni pogoj njegovih predhodnih, sodobnih in prihodnjih prilastitev univerzalizma. ravno tako recimo nek Sukarno, če smo že v najbolj oddaljenih predelih sveta, ni potreboval predhodnega doprinosa Indonezije k razsvetljenski tradiciji, ker je ta doprinos nastal ravno z določenimi prvinami njegovega vladanja (pa pustimo zdaj, da ni bilo vse rožnato). Ali pa Haitski sužnji. Tudi oni niso sodelovali v izgradnji razsvetljenskih idej, pa so si jih v Haitijski revoluciji vseeno uspešno prilastili, ker le-te niso vezane na neko kulturno okolje, saj (vsaj po mojem) težijo ravno k transcendiranju nekega partikularnega kulturnega okolja. S tem da jasno - to ne pomeni, da abstrahiramo od vsake konkretne kulturne vsebine, temveč da konkretne kulturne vsebine prestanejo racionalni pretres in so potem morebiti asimilirane v univerzalnost.

Nejc, s tem kar si povedal se lahko strinjam. Očitno sem pa dost nejasno napisal, kar sem hotel povedat, v bistvu sem povedal nekaj z zlo manjšo ambicijo, kot je postavljat islam, kot nek zaprt lonc smisla in pomena, v bistvu sm hotu poudart prou nasprotno, ko sem govoru o neki plasti simbolične komunikacije, če lahko tako rečem. Govoru sem o clashu kuturne interpretacije, o t.i. kulturnem prevajanju, kako se neko dejanje prevede v določen kulturni register, v nek simbolični zapis, zato je na nek način treba dekonstruirat te diskurze o katerih tud ti pišeš. Kar pa ni tako preprosto, ker je diskurz vedno tud praksa itd., hotu sem opozorit na to, da je pač tud clash naracij, kar pa ni nič novega, ampak je pomembno, da za razumevanja vsega kar se je dogajalo po temu dejanju. To pa ne pomeni, da sta protipostavljena dva nepropustna simbolična univerzuma, kako je islamski svet prepojez z zahodno paradigmo najbolje ilustrira prav IS.

to, da je pa islam (prenos aristotela, pa cela ta averroes linija itd., pa spinoza itd.) pripeval k zahodni civilizaciji je jasno, ampak jz mislm, da se bo betl odvijal tud na ravni simbolnega, oziroma kdo bo na nek način vzpostavlja te neke male lončke smisla iz katerih bomo pripravljeni pit, če tko rečem sem se jaz gibal na ravni partikularnih kulturnih določil, ki pa so na nek način, kot babuške položena drugo v drugo. Univerzalno, ki transcendira te partikularne kulturne zgodbe pa je lahko zlo minimalistično, da bi "preneslo" te betle, kot zgolj neko množenje in migotanje razlik, menim. Govoriš o racionalnem normativnem standardu znotraj katerega se potem te razlike in protislovja z lučjo razuma pretresajo. Pa res misliš, da ni pred nami nek čist breztemeljni nihilizem, ki se bo kritičnemu pretresu "iracionalnih" ponorelosti prav lepo smejal v ksiht :)

 

Zlata doba islama je itak v temelju utvare zahodnega (še vedno orientalističnega) meščanskega univerzalizma. Zlata doba islama je arbitrarna zamejitev s točno določenega (omenjenega) gledišča, torej poskus apropriacije islama. Obstajala je, v sunitskih bližnjevzhodnih civilizacijah, neka islamska kultura, ki je bila na vrhunskem nivoju, pa je gojila ne nujno razsvetljenske kulturne vrednote. Recimo temu Nietzschejev islam: pluralizma diskurzov, vrednotenj, pravnih in religioznih, filozofskih, literarnih itd. .... Nietzsche na enem mestu izraža željo, da bi se naselil med muslimani in s perspektive njihove kulture, ki bi jo ponotranjil, gledal na kulturno zgodovino Zahoda. In ravno pri Nietzscheju po mojem ne gre za orientalizem, medtem, ko pri prvi omenjeni paradigmi gre. V katerega se je recimo zapletel tudi Žižek v članku za Guardian. O tem je pred kratkim izšla knjiga pri Krtini, Thomasa Bauerja, z naslovom Kultura dvoumnosti in podnaslovom Drugačna zgodovina islama.

To samo na hitro, nisem spremljal celotne debate, niti ne podajam komentarjev na članek (nimam tolk časa). Sam ob vsem tekstovju, ki se je v zadnjih dneh razširilo po spletu me zanima, če morda res vsi diskurzi ne zgrešijo neke tretje poti.

"Obstajala je, v sunitskih bližnjevzhodnih civilizacijah, neka islamska kultura, ki je bila na vrhunskem nivoju, pa je gojila ne nujno razsvetljenske kulturne vrednote."

* Od 10. do 19. stoletja.

@MS To kar označuješ za Nietzschejev islam: pluralizem diskurzov, vrednotenj, pravnih in religioznih, filozofskih, literarnih itd. ni pretekla stvar .... pravica kritike recimo temu islamskih tradicij ''od znotraj'' - Ijtihad - je še vedno zelo prisotna, in ne samo pri sunitih.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness