DRUGI VEČER FESTIVALA MENT LJUBLJANA

DRUGI VEČER FESTIVALA MENT LJUBLJANA

Recenzija dogodka

Kino Šiška in Metelkova, 5. 2. 2015
foto: Jože Svetičič

 

Program se je že nekaj čez sedmo začel v Kinu Šiška, kjer so si navzoči v Komuni ušesa lahko nabrusili ob spremljanju mlade hrvaške kantavtorice Dunje Cegović, ki sliši tudi na ime Lovely Quinces. Lirično preprosta eksistencialistična tematika je bila posredovana z njenim omamnim pronicljivim vokalom, zavitim v igrive odzvene akustične kitare. Številnega občinstva avtorica ni uspela animirati zgolj z odigranimi skladbami, temveč tudi s posameznimi sramežljivimi komentarji ter zahvalami. Pričarana indie bluz toplina Lovely Quinces se je po nekaj minutah premora sprevrnila v hlad, ko sta s skladbo Winter Scene na oder stopili All Strings Detached. Njun nastop je za razliko od prejšnjega od poslušalcev terjal več pozornosti, najbrž se je prav zato število le-teh občutno zmanjšalo. V repertoar sta pretežno vključili pesmi s plošče Heavy Rain, nastop pa sta začinili z nekoliko novejšimi Superwoman, I feel ter zaključno In the night. S slednjo sta napovedali nastop avstrijske zasedbe Manu Delago Handmade, pri kateri smo oči težko sneli s tolkalca Mana Delaga, ki je poleg bobnov igral predvsem na hang, mlado idiofonično tolkalo švicarskega porekla. Pri spremljanju zasedbe so se poslušalci gibali skozi vrtince otožnih melodij, ki sta jih definirala melanholičen zvok klaviatur ter glas Ise Kurz. Slednje se je prepletalo z občasnimi igrivimi odmevi hanga in elektronskega zvončkljanja, zato je poslušalec skrito upal na bolj dinamičen razvoj posamičnih skladb, ki pa se tekom nastopa ni pripetil. 

Začetek včerajšnjega koncertnega dogajanja v Šiški je obiskovalcem zagotovil priložnost ogleda posamične zasedbe v celoti. Na povsem drugačno situacijo pa smo naleteli na Metelkovi, kjer so se nastopi štirinajstih izvajalcev v tamkajšnjih klubih večinoma prekrivali. Siceršnja dobra organizacija posamičnih nastopov, vsaj kar zadeva urnik in ozvočenje, je bila na nek način frustrirajoča, kajti prekrivajoči se razporedi niso omogočili obiska priljubljenih izvajalcev ali zasedb v celoti. Ustaljena praksa, ki je razbila vzdušje znotraj samih koncertnih prostorov, je temeljila na frekvenčnem prehajanju obiskovalcev iz enega kluba v drugega med samimi nastopi izvajalcev. 

Dogajanje na Metelkovi se je pričelo točno ob 21.30, ko so na oder Gromke stopili domači »hrupotvorci« Nikki Louder, ki so presenetljivo, a sodeč po njihovem energičnem nastopu povsem zasluženo zapolnili prostore kluba. Poudariti gre, da se hrup in udarnost skupine Nikki Louder v svoji celovitosti bolj kot na albumu manifestira ob živem nastopu, kjer njihova zvočna silovitost neposredno buta ob telesa publike. Za njimi so oder zasedli hrvaški postpunkerji Vlasta Popić, ki so ob suvereni predstavitvi svojega aktualnega albuma Kvadrat uspeli ohraniti precej zapolnjeno Gromko. Zaključek kitarskega razdejanja so okronali danski vikingi Get Your Gun. Njihovo glasbo so definirali vokalni in kitarski doomovski elementi, kar je bilo v kontrastu s prvotnima, bolj energičnima zasedbama.     

Dogajanje v Menzi pri koritu je bilo namenjeno ljubiteljem bolj milozvočnih godb. Nastopili sta domača multiinstrumentalna zasedba ŠKM Banda ter švedska trojka Hey Elbow, ki se je ob zaključnem koncertu pridružila švedski izvajalki Alice Boman. Dream pop zasedba Hey Elbow je ponudila preprost nastop, ki je temeljil na igri zvočnih harmonij, sestavljenih iz odmevov sprocesirane trobente in glasu Julie Ringdahl. Sledila je ŠKM Banda, ki je s povsem drugačno energijo in do potankosti izpiljeno akustično zvočnostjo navzočo publiko prebudila iz švedskega sanjarjenja in nas popeljala v ravnice Panontikona. Zbranim je zasedba dokazala, da se doma počuti tako na odrih Cankarjevega doma kot tudi v klubskih okoljih. S švedskim melosom pa smo se v manjši meri ponovno srečali ob nastopu Alice Boman, ki je s svojo skromno pojavnostjo pred sintetizatorjem omehčala še tako zagrizenega metalca, ki je po nastopu Get your gun iz Gromke emigriral v Menzo.     

Na relaciji Gala Hala – Channel Zero pa smo bili priča relativno drugačnim glasbenim sferam, ki v večini posegajo v območje elektronskih odvodov. Na oder Gala Hale je kot prvi stopil mladi ruski pionir Anton Maskeliade, ki je pripravil precej originalen interaktiven performans. S svojim telesom, natančneje z uporabo »leap motion« tehnologije, večinoma improvizirano kreira »nabrejkano« spastično elektroniko, ki precej dobro sede na prav tako v živo manipulirane vizualije, večinoma sestavljene iz starih ameriških risank. Plus si Maskeliade zasluži predvsem zaradi svoje epileptične energičnosti, ki te priklene na oder, minus pa morebiti zaradi ne preveč koherentne muzike, ki je zaradi pretirane nelinearnosti na trenutke postajala dolgočasna. Gala Hala je sinoči ponudila še nastopa zmagovalcev lanskoletne domače Tolpe bumov Moveknowledgement in francoskega pop/hip hop/fusion kvarteta Erotic Market, ki pa ju je bilo treba zaradi nastopov v Channel Zeru tokrat pač žrtvovati. 

Za skupni imenovalec nastopajočih v Channel Zeru bi lahko določili nekakšno medigro med klasičnimi perkusijami in različnimi manipulatorji elektronskih zvokov. Prve smo videli Italijane Joycut, ki kljub obetavnemu opisu o inovativnem spajanju postrocka in elektronike niso ponudili prav veliko. Zasedbi dveh bobnarjev in elektronskega manipulatorja gre predvsem očitati slab izkoristek ritmičnih potencialov, saj je igranje tolkalcev večinoma sovpadalo, fant za elektronskimi napravami pa nekako ni ponudil tiste presežne zvočne silovitosti, ki jo pri klasičnih postrock zasedbah najbolj cenimo. Na srečo pa sta za energije in zvočnih radosti poln nastop poskrbela domači producent Blaž in bobnar Simon Intihar, ki sta po mnenju enega od dveh recenzentov kljub rahlim tehničnim težavam sinoči ponudila najbolj dinamičen ter intenziven nastop. Njuno prehajanje od detajlnih hip hop struktur k ambientalnim pasažam in na trenutke nojzu je v povezavi z njuno precej razgibano odrsko prezenco v do zadnjega zapolnjenem Channel Zeru izzvalo presunjenost. Instrumentalni del večera je zaokrožila avstrijska zasedba Elektro Guzzi, ki je sinoči že drugič nastopila v Ljubljani in tokrat med intimnim klubskim zidovjem vnovič poustvarila hipnotičen tehno koncert, je v primerjavi s Kinom Šiška zaradi sproščenega klubskega vzdušja v gibanje sprožila precejšnje število zbranih.  

V primerjavi z otvoritvenim sredinim večerom je obisk sinoči ne glede na napovedane vremenske razmere presenetil, saj je bilo moč opaziti demografsko razgibano publiko, ki je zapolnila praktično skoraj vse koncerte vseh štirih klubov, kar je tako za organizatorje kot za prihodnost festivala Ment bržkone zelo razveseljujoče dejstvo.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

zakaj ste umaknili recenzijo zadnjega večera MENTa?

Zaradi preslabega teksta, ki se je znašel na spletni strani "po nesreči" (po inerciji avtorjev teksta, ne pa tudi uredniški presoji), je bil v celoti začasno umaknjen. Ko bo spisana verzija, ki bo primerna za objavo, se bo znova znašel gor.

Ha ha, koja razlaga? Zakaj naknadno (zadnje čase kar pogosto) umikate slabe texte? Eni smo ljubitelji prav teh.

hočmo še slabih tekstov, ki se jih umakne..

Točno tako! Predlagam edprtje posebne rubrike ("smetnjaka") v kateri se bi lahko bralo zanič texte, seveda le tiste, ki so tako zanič da so bili umaknjeni ali (še bolje) sploh niso bili objavljeni. Avtorstvo tu sploh ni pomembno tako da bi lahko imena piscev komot zamolčali. Take zadeve znajo bit zelo unikatne in precej bolj zanimive in poučne kot sicer solidni a povsem dolgočasni texti kakršnih je roko na srce večina teh, ki jih objavljate.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.