Lep časopis

Recenzija dogodka
16. 2. 2015 - 13.00

V kletnih prostorih Moderne galerije se te dni odvija razstava študentskega časopisa Tribuna, ki nosi naslov Tribuna; lep časopis (2009–2015). Na njej Tribuna razpira svoje strani, jih postavlja v razstavni prostor in pri tem ne jemlje talcev. Njen namen je uprostoriti besedo, ji dati substanco in s tem končno udejanjiti stari OHO-jevski napev, ki pravi: »Beseda je meso postala.«

Te besede moramo vzeti dobesedno. Osrednja med njimi – ime samo – je postala meso, ko se je vpisala v kožo enega izmed nekdanjih urednikov. S to performativno gesto je postala permanentna sled, tatu, ki priča o neki pripadnosti, za katero se v teh ciničnih časih zdi, da je že stvar preteklosti.

Toda na videz fanatični duh tovrstne geste ni tako skrajen, kot se sprva zdi. Razstava sicer res razgalja nekakšen epistemološki misticizem Tribune – prostor je namreč poln diagramov, vzorcev in nekdaj živih bitij – toda njeni cilji so pragmatični.

Če se ob vseh razstavljenih besedilih naslonimo na spremni tekst razstave, lahko ugotovimo, da si razstava prizadeva izpolniti predvsem tri cilje: dekontekstualizacijo Tribune, spremembo medija in mediju pripadajoče tehnologije ter pridobitev statusa dokumenta. Tem se prikrade še četrti: pridobitev vidnosti kot sredstva moči, ki je v odnosu do oteženih delovnih pogojev časopisa taktične narave.

Slednjega lahko zaradi podobne situacije našega medija kvečjemu pozdravimo. Vendar nas tovrstna pristranskost ne more odvrniti od določenih konceptualnih pomanjkljivosti, s katerimi nas razstava in izpostavljeno besedilo soočata. Kolikor časopisje le redko zaide v razstavne prostore, se najprej pojavi vprašanje, čemu sploh razstava Tribuna; lep časopis? Je res lep? Gotovo, o tem pričajo številne nagrade, ki jih tukaj ne bomo naštevali. Toda ali za to potrebuje razstavo? Ali ni razstavni prostor že časopisni medij sam?

Kot rečeno, si razstava prizadeva predvsem spremeniti medij Tribune in se pri tem dekontekstualizirati. Slednje počne z umeščanjem v eno izmed vodilnih institucij, kar prevprašuje »zgodovinsko preobložen« status alternativnega časopisja. Do tod vse lepo in prav. Toda kako se s tem spremeni sam medij oziroma njemu pripadajoča tehnologija? Kolikor so časopisi polepljeni po zidovih in vrženi nedotaknjeni na kup sredi razstavnega prostora, so časopisi še kar časopisi. Prostor jih bistveno ne zaznamuje in razstava se v tem oziru ne zdi potrebna.

Poleg spremembe medija je problematičen tudi tretji učinek umestitve v galerijski prostor: pridobitev statusa dokumenta ali artefakta. Napoti nas na misel, da so se avtorji razstave odločili usmrtiti še ne tako dolgo nazaj od mrtvih vstalo Tribuno. S tem, ko so tematski sklopi časopisov odrezani od svojega prvotnega okolja in hkrati ne nagovarjajo svoje nove gostiteljice, so nevtralizirani ali skopljeni, brez objekta in sami sebi namen.

Tribuna vstopa v razstavni prostor, ko je že vse povedano, opravljeno in nagovorjeno. Tudi na razstavi odprti dokumenti, namenjeni komentiranju obiskovalcev, so stari dokumenti preteklih številk, katerih komentarji ne bodo nosili nobenih novih materialnih posledic – so zgolj še nekakšni relikviji. Zato je na mestu pomislek, ali je časovni razpon med letom 2009 in 2015 že res tako širok, da je treba življenje Tribune mumificirati? Ali nam je zgodovina res tako za petami, da nam jih že najeda; da je nekaj označeno za mrtvo preden sploh izpusti svoj zadnji dih?

Morda je razlog za razstavo naposled v tem, da lepe stvari pač sodijo v muzej z lepimi stvarmi, četudi za ceno lastnega življenja. Kajti kaj preprečuje Tribuni, da ne bi po koncu razstave enostavno znova vstala od mrtvih? Kaj ji preprečuje, da ne bi zaživela kar kot živi mrtvec? Mar ni že Hegel rekel, da je cena za svobodo odpoved življenju? Razstava bi tako bila le odprava Tribune, od koder bi se pobrala 'obča' in močna. Njeno novo razširjeno 'občinstvo' bi bilo le kratko smrt stran.

Po vsem rečenem pa bi se bilo smotrno obrniti še k samim razstavljenim artefaktom. Toda pojavi se misel, da smo se jih tako dolgo ogibali ravno zato, ker ni o njih nič za povedati. Vsaj kolikor ne želimo načeti recenzije samih časopisnih izvodov, ponuja razstava malo. Pomislimo na veliko razvito polo, na kateri je natisnjena številka Administracije. Ta je bila natisnjena in nato spuščena z Ljubljanskega gradu že v sklopu samega delovanja časopisa ter kot taka tudi javno objavljena, 'razstavljena'. Ali k temu dogodku še sama razstava kaj doprinese, je zato vprašljivo, kakor bi bilo vprašljivo tudi naše vrednotenje tega dogodka, ki bi spadalo kvečjemu k recenziji samega časopisa in ne njegove razstave.

Tako se zdi, da razstavni prostor ne misli skupaj s Tribuno, temveč jo kvečjemu predstavlja. Posnema javni prostor, ki ga časopis že leta vztrajno zavzema, in upajmo, da ga tudi še dolgo bo, toda česa novega pri tem ne pove.

Razstava Tribuna; lep časopis (2009–2015) bo na ogled med 7. in 28. februarjem v prostorih Moderne galerije. Kustosa razstave sta Kaja Kraner in Izidor Barši. Razstavo so pomagali postaviti Jasmina Šepetavc, Sonja Benčina, Tina Krušec, Rastko Pečar, Matej Rudolf, Robert Bobnič, Jurij Smrke, Luka Erdani, Nina Ramšak, Miha Turk, Aleš Mendiževec, Jernej Kaluža, Miha Erjavec, Nejc Prah, Biba Košmerl, Aljaž Vindiš, Dorijan Šiško, Andraž Matkovič, Maja Krušec in drugi.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Razstava širi prostor Tribune. To je njen doprinos.

Morda ni najbolj smiselno, da komentiram ta prispevek, ampak vsebuje preprosto preveč konkretnih 'netočnosti'. Če na razstavi ni ničesar za videti, potem ni nujno to problem razstave, problem je lahko na strani 'videčega' - morda bi morala kritična zavest manko vzeti nase (če smo že pri Heglu)? Na razstavi je več kot očitno, da ni razstavljen "časopis", pač pa bolj neka dejavnost-Tribuna (upoštevati je tudi treba, da razstava ni razstava Avtorja/avtorja), ki je dokaj politična oz. ima takšne učinke: nekateri razstavljeni artefakti nimajo neposredne veze s samim časopisom kot medijem.

Na ta način se tudi spremeni dojemanje same Tribune kot medija oz. na ta način prostor galerije vpliva na ta medij (mimogrede, Domen, v prehodu iz 6. v 7. odstavek v parih stavkih čisto obrneš tezo, ki je očitno protislovna: sprva, trdiš, razstava ne vpliva na medij, potem, ga usmrti... od nekonkretnosti k determinizmu). Potrebno se je vprašat, prvič, zakaj je živa zadeva v MG, kako to, da je MG to sprejel; drugič, kaj ta umestitev pomeni kot dejavnost-Tribune (ki je razstavljena). Namig si dal sam: "pridobitev vidnosti kot sredstva moči" kot "taktične narave". Sama razstava daje nov namig: parazitiranje (ki je tokrat morda celo v simbiozi?) oz. kaj instrumentalna uporaba institucije pove o instrumentalizaciji institucije. Seveda se to vidi kot goli pragmatizem, če na to gledamo iz pozicije umetniškega kritika, ki ne problematizira umetnosti-kot-institucije (kar, zanimivo, morda tokrat počne celo sama institucija, vede ali nevede). Tudi za slednjo si sam podal namig: ustvarjalcev razstave je v tem primeru malo morje in to malo morje je, konkretno, zapisano na sami razstavi (morda gre še za eno razliko v odnosu do institucionalno-običajnih-razstav?; tudi še en mali popravek te lahko na to napelje: razstava ima kubatorja in ne kuratorja ali kustosa).

Se pa strinjam o epistemološkem misticizmu: razstavi bi to res lahko očitali, nisem prepričan, če so ponesrečeni dejanski primeri vidni kot taki, pomojm gre tako bolj za ne najbolj spretno izvedbo, kar pa vseeno lahko povzroči nekakšno mistifikacijo.

Hvala za komentarje oziroma pomisleke. Bom kratek:

Kako ni razstavljen časopis, če jih je na razstavi cel kup (dobesedno cel kup)? Kje se skriva ta 'več kot očitno'? Intenca razstaviti Tribunino dejavnost mi je jasna, toda mislim, da se ta intenca neuspešno aktualizira. Ne strinjam se, da je površnost na moji strani.

Ta gesta pragmatične izrabe medija razstave se mi zdi sporna, saj pade v kontekst splošne hiperprodukcije kulturnih dogodkov, ko se dogodke producira samo kot reference, ki bodo prinesle keš, da se bo lahko ustvarilo še več dogodkov, ki bodo prinesli še več referenc in več keša. Kvaliteta teh dogodkov je pogosto nična, saj so ustvarjeni z namenom, da se uspešno uvrstijo med eu razpisne pogoje in kategorije. Takšna kultura koristi zgolj kulturnim producentom, medtem ko javnosti ponuja le reciklirane klišeje. 

Še glede parazitizma: ne razumem, kje je tu subverzija. Če primerjam razstavo z Neteoritovimi bralnimi seminarji, ki se umeščajo v isto institucijo, je po mojem mnenju ključna razlika ta, da bralni seminarji ustvarjajo neko novo vednost znotraj institucije in jo tako od znotraj najedajo, medtem ko razstava obupa preden sploh zares stopi skozi vrata. Vsa njena dejavnost je dejavnost Tribune, ki se je vršila pred samo razstavo in je na razstavi le še kot dokument. Ne razumem, zakaj razstava neposredno ne nagovori institucije, v kateri je? Zakaj se na razstavi ne kaže aktulano dogajanje Tribune? Zakaj je v naslovu časovni razpon zamejen?Zakaj ni '2009 - ...'? Ker se tu vsa dejavnost kaže kot pretekla, sklepam, da je za avtorje razstave Tribuna enostavno mrtva.

In še epistemološki misticizem: žal se nisem podrobneje spuščal v to opazko, toda ni mišljena kot kritika. Mislim, da je to odlika Tribune, ki nosi potencial. Morda o tem kaj več v kakšnem drugem prispevku. 

Šele zadnje leto ni Tribuna dostopna v MG in MSUM, predtem sem vsako številko dviginil ravno v teh prostorih.

Prvi odgovor je namenjen Alešu, drugi Anonymousu.

Sej deloma imaš prav: recimo tisto z živalmi deluje kot preprosta konkretna reprezentacija tekstualnih živali, kar nima dosti smisla. Ampak ta deloma je preveč delen, partikularen: primer črk t-r-i-b-u-n-a, ki nimajo veze s časopisom-medijem, saj je šlo za akcijo še pred samo izdajo prve številke. Potem intervjuja. Nadalje administracija: sicer je časopisni-medij (sicer povsem spremenjen), ampak poanta je predvsem v dodatkih (korespondence itd.). Pa potem tribunal, ki je dobesedno serviran (česar nisem najbolje razumel oz. ne vem, a je ful na prvo žogo al ne). Na pamet mi padejo še transparenti, katerih zgodbo sem pozabil... Skratka, Tribuna kot medij-časopis tega ne bi moral kot tak sfurat. Mimogrede, to niso moje insajderske info, to se da vidt na razstavi, večino pa sem sam izvedel na vodenem ogledu. - Na podlagi tega bi mogoče lahko očitali razstavi, da je "premalo celota", da glavna linija ni zadosti močna.

Se strinjam glede vsebine konteksta, ampak če na ta način pristopaš k vsaki stvari, jo pač vnaprej določiš kot takšno, ker jo zreduciraš na goli kontekst. Ne pravim da se mu Tribuna (ne) izogne, ampak samo to, da moramo preden potegnemo takšne sklepe, postaviti še kar nekaj vprašanj (Zakaj je Mg privolila v to? Glede na to, da je razstava zastonj, se pojavi domneva, da je Tribuna zastonj delala - keš ne more biti motiv, kaj potem? itd.).

Prav nek dogodek Neteorita je lep (upam da nereprezentativen) primer nasprotnega kar omenjaš: imeli s(m)o dogodek o institucijah in izven-institucionalnem v msum in v zaključni debati se je kritiziralo samo slednje; kar je seveda okej, ampak - kontekst: v instituciji kritiziraš predvsem njeno zunanjost, kar je dokaj nevarna (konservativna, reaktivna) situacija. Skratka, ne moreš Tribune kar determinirat na smrt (glede tega: na razstavi je dejansko prisotna aktualna dejavnost Tribune - "komentar") in neuspeh, ker so nastopili znotraj institucije, Neteorita pa vnaprej postavit na drugo stran, ker, torej točno z istim razlogom, nastopajo znotraj institucije. Ne bi se pa spuščal v splošno debato o institucionalni določenosti kot taki oz. raje kje drugje.

Domen, glede na mojo večkratno vpetost v dogodek recenzije (bolj kot dogodek razstave) ne bom tu polemiziral z recenzijo, to se seveda ne spodobi, saj je najino razmerje uredniško določeno  ... Bi pa seveda, kot obiskovalec razstave, takisto omenil, da v galeriji ni le kup Tribun oz. je ta kup nek minoren del razstave, poleg same reprezentacije pa razstava ponuja tudi participacijo pri produkciji nove Tribune. Ampak ne odzivam se zato, temveč zato, ker se mi zdi omemba Neteorita nekako simptomatična. Zakaj primerjati razstavo in bralni krožek, če stopimo izven 'obsesije' z institucijami (ki jo ima v tem primeru Tribuna še najmanj, vsaj tako se zdi)? Drugače rečeno, tvoja logika je, da sta tako Tribuna kot Neteriot nekaj izveninstitucionalnega, ki se je umestilo v institucijo, ampak a niso ti bralni krožki nastali že znotraj institucije? - Pač ne razumem primerjave, intence in dejavnosti enega in drugega se mi zdijo preveč vsaka k sebi, da bi s primerjavo karkoli povedalo in se pridružujem temu, kar je napisal Aleš. Ne vem, kaj je tako subverzivnega, če se v prostorih MG organizirajo bralni seminarji, kaj se tu spodjeda od znotraj? To je vprašanje, ni sodba, da ne bo pomote. Prav tako je vprašanje, ki se mi postavlja, ne le, kaj ta nova vednost prinaša, temveč komu ta nova vednost kaj prinaša? To je foucaultovsko vprašanje, če me razumeš.

Ne bom se spuscal v analizo clanka in komentarjev. Samo bi hotel reci, da se mi zdi Domenov clanek izredno dobrodosel ze samo zaradi enega dejstva. Sprozil je namrec to, da Ales Mendizevec, ki pogosto pravi da ga umetnost ne zanima, stane v obrambo - ene razstave. :)

Meni se pa zdi, da bi bralne krožke in Tribunino razstavo lahko povezali. Gre za bolj ali manj homogeno skupino sodelujočih. Trenutno ni v tem še nobene subverzije. Sklepam, da Zdenka vsaj malo pozna Baršija ml., ve da je vreden zaupanja in ne bo pripeljal horde divjakov. Pa so se pač glavni akterji zmenili za razstavo, kar je super. Vprašanje pa je, kakšen bo čez nekaj let doprinos MSUM-u in MG-ju prav te generacije "krožkarjev". Oz. koliko se sploh odnese od posameznega seminarja in kako se bo to manifestiralo. Bo Barši postal direktor MSUM- a, Domen pa njegov pomočnik? ;-)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness