Kosilo nočnega molja

Mnenje, kolumna ali komentar
Anonymous
24. 4. 2015 - 16.00

Svetovno zavest o pomembnosti te ali one reči že lep čas obelodanjajo tako imenovani dnevi. Dan zemlje. Dan sonca. Dan boja proti aidsu. Dan poezije. Dan praženega krompirja kot samostojne jedi. Itn. itd. Ekipa Napihovanja je tokrat pod drobnogled vzela enega od teh slovitih dnevov, ki te dni slavi in časti in ozavešča nam še posebej drag in ljub fenomen. Tako je, gre za od vseh teh posebnih dni nam moljem najljubšega, za dan knjige.

Slovenci smo ob knjigah itak vsi mokri in trdi, saj nas je, kakor vemo, kot narod porodila prav knjiga, nas kot narod tudi ohranila ter poplemenitila na in čez raven bratskih narodov Evrope in sveta. Knjiga nam je dala celo lastno državo. Le spomnimo se vrlih velikih pisateljev, kako so na čelu opozicije grmeli z Majniško deklaracijo proti grdim grdim balkanskim barbarom. Knjiga ima posebno oblastniško agencijo, nenazadnje je bilo naše najlepše mesto na svetu za eno leto oglaševano kot svetovna prestolnica knjige. Celo leto!

Zato seveda ni dovolj imeti enega svetovnega dneva, temveč kar cel teden slovenske knjige. Naši viri poročajo, da vsi akterji, DSP, eminentni založniki ter Manca Košir že lobirajo, da bi se naslednje leto teden podaljšal v mesec. Kdo ve, morda pa kdaj mesec postane leto, leto desetletje itn. Vse do milenija slovenske knjige! Danes so dovoljene sanje, jutri je nov knjižni dan.

A ta širša, eksplozivna makro slika še zdaleč ne prikaže knjigodrkaštva v vsem njegovem prostranstvu. Ne, naši vestni knjižni organizatorji so bistro uvideli, da dan ne pomeni nujno štiriindvajsetih ur, temveč so ga vzeli precej bolj dobesedno, v tem letnem času nekje od kakih šestih zjutraj pa do približno pol devetih zvečer. Kaj jim je potemtakem preostalo drugega kot dan knjige ustrezno sublimirati in subverzirati. In smo dobili – Noč knjige.

Krasna besedna zveza. Kakor toliko drugih stvari, npr. ljubljenje, drogiranje, splošno objestovanje, tudi knjiga nikoli ne pribije s tako čarobnostjo kot ponoči. A če ste, tako kot na začetku mestoma naiven štab Napihovanja, mislili, da to pomeni preprosto intimno nočno branje vrhunskih književnih mojstrovin, potlej pač noči knjige še niste doživeli. Da bi bilo dovolj zgolj tiho, skromno, željno in žejno brati, lepo vas prosim. Ne, avtentična Noč knjige, kakor nam jo servirajo njeni neumorni arhitekti, je strogo družabno interakcijske narave in na požirajoče branje lahko kar pozabite.

Za edino pravilno doživetje Noči knjige se je tako treba nujno udeležiti nočnoknjižnih dogodkov, javnih branj, minglanja in knjižnega čebljanja pod dogodkovnimi žarometi. Ampak knjige so zato, da se berejo, posebej ponoči, boste rekli. Že že, seveda, ob knjigah ne moremo spregledati te malenkosti, ki se ji reče branje, toda branje samo na sebi nikakor ne more biti zadostno. Nič manj pomembno ali še pomembneje je, da vsej Sloveniji, celemu svetu pokažete, da berete, na našem dogodku tudi in predvsem ponoči. Pa če dejansko berete ali ne. Večina udeležencev Noči knjige med samim nočnim obredom pravzaprav ne bere, imajo pa radi knjige. Saj se tu pa tam celo najde kakšna fletna, ki povrh vsega tudi lepo diši.

Ne smemo pozabiti na razna unikatno performativna izvajanja, ki literaturo in knjige bralcem servirajo na izviren, neviden, malone mističen način. Ker bognedaj, da bi kakemu beročemu človeku zadoščal sam bran tekst kot tak. Živimo v času nujne kulturne presežne vrednosti, zatorej brati, kaj vem, slovite Platonove metafore v Državi ni več mogoče, ne da bi te kakor uboge nevedneže strpali v votlino, neudoben položaj ter silili nepremično zijati one poplesujoče sence na steni. Literatura je postala stvar izkustva, ne branja.

Napihovalci smo se dokopali do še bolj insajderskih informacij. Namreč, tudi znotraj knjižnega lobija z aktualnim kozmetičnim potekom knjižne noči niso povsem zadovoljni. Bojda naj bi gospod akademik Aleš Šteger, ta književniški mag in guru knjižnih dogodkov posebnega pomena, in njegova lektorska struja že snovali radikalizacijo Noči knjig.

In sicer tako, da bodo – raje sedite – dejansko brali. Kakor oni to znajo najboljše. Javno in vsem svetu pred očmi. Te književniške ninje bodo po strogem planu zasedli Prešernov trg in vsak v svoji dodobra osvetljeni mali vitrinici vsem na očeh potihem prebirali knjige po mojstrovem izboru. Slednji pa naj bi sredi vseh, privzdignjen na praktikablu in stoječ na eni nogi, naglas recitiral svoja zbrana dela, z eno roko v mimoidoče nočne pohajkovalce metal bukve, z drugo pa do jutranjega svita spisal najnovejšo izvirno slovensko leposlovno knjigo.

Nikdar več torej ne zamudite razburljivih dogodkov Noči knjige, čeprav se sumljivo vsi končajo najkasneje do skromnih enih, ko krokarji, bluzači, pisci in bralci vemo, da se noč šele dobro začne. Verjetno ne morejo zdržati pošastnega književniško pozerskega pritiska, tako se potlej njihova ekskluzivna Noč knjige utečeno sprevrne v noči običajnih smrtnikov. Noč spanja. Noč branja. Noč pisanja. Noč toksiciranja. Noč kozlanja. Jah, kolikor dnevov, toliko noči.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

heh, anonimus, dobro si nas :)
jasno je da je vsaka medijska zgodba lahko napihovalska, tudi ko gre za sveto knjigo. ali pa za praznovanje 40 letnice RŠ-a. jasno pa je tudi, in verjamem, da se tega zavedaš tudi ti, da so zgodbe in njihovo doživljanje lahko tudi vse drugačne od tega kakor se zdi in tudi drugače, kot jih doživljaš sam in opišeš zgoraj.
Mogoče v pojasnilo zakaj se osebno angažiram za ta projekt: zato, ker je knjiga in nasploh ustvarjalnost in celo vsako razmišljanje, ki ni vezano na zlato tele, danes v skrajno prekarnem položaju. Davki na knjigo in avtorsko delo so zrasli v nebo, prihodki vseh nas, ki delamo na področju (svobodne, na tele nevezane) kreative in knjige pa so na tleh. Možnosti, da to spremenimo je skrajno malo. Svetovni dan knjige - ki ga je pred leti razglasil UNESCO, tj. globalna institucija odgovorna za kulturo, ki jo ZDA že vrsto let finančno obstruira, obenem pa še vedno sedi v vseh pomembnih stolčkih te institucije in pridno pazi, da se slučajno stanje na področju kulture ne bi izboljšalo - je taka priložnost.
Drugače pa je NK mednarodno šireči se projekt, zdajle poteka na Hrvaškem, v Bosni (kjer imajo knjig le še za vzorec) in črni gori .. drugo leto pa se širi naprej. Tisto, kar smo izgubili skozi takoimenovano "odcepitev", se zdej počasi gradi nazaj tudi skozi NK.
Drugače pa super da mamo RŠ, kjer se stvari znajo osvetlit tudi drugače. Tale prispevek bo nedvomno prispeval k temu, da bo drtugo leto - še dosti boljš. In upam, da bo tudi RŠ zraven. NK je namreč - ja, tudi tko se da pogledat - v nekem ne nepomembnem smislu - preprosto: gverilski samoorganiziran upor proti zatiranju ustvarjalnega izraza in znanja - v pomembnem oziru tudi tega, ki živi in diha na RŠ :)

Rok, vam preprosto manjka res malo zdrave kapitalistične konkurence in še malo večje prekarizacije, da uvidite, kaj dejansko pomeni "gverilski samoorganiziran upor proti zatiranju ustvarjalnega izraza in znanja."

Hmm. Iz tele tvoje izjave veje ignoranca, ki temelji na osupljivem nepoznavanju okoliščin, po prijaznosti pa se lahko enakovredno meri s tisto, ki veje iz "našega" parlamenta. Matr, hm, kaj te je tako zagrenilo?

Rok, brez skrbi. To je samo posledica anonimnosti, ki mi omogoča izraziti najtemačnejše potlačitve in agresijo, ki nekje globoko počiva v vsakem od nas.

Verjetno sem res malce zafrustriran, ampak v realnem življenju pridno volim Združeno levico, kofetkam z Mladenom Dolarjem o njej kot prvi pravi politični opciji v poosamosvojitvenem času, se z mističnimi uvidi borim proti svetovnemu Zlu, kolnem čez Janeza Janšo, nabiram reference v Trubarjevi hiši literature, družno z Repovžem vihtim pero proti neoliberalizmu, lajkam N'tokove kolumne, pomagam Violeti saditi konopljo, pišem pesmi-reklamne oglase o postštudentskem nihilizmu, berem teorijo na Wikipediji, retorično obračam s Štefančičem, sinekuriram na ministrstvu za kulturo s šampanjcem pred poldnevom, živim družbo doživljaja, se smejim ob vsaki tretji vrstici vseh filmov v Kinodvoru, sem dober človek, uživam v človeški družbi, pa tudi pod odejo z dobro knjigo, sovražim Danijelo, predvsem pa se gverilsko samoorganiziram na Nočeh knjige.

Aja, pa nacionalizem je bad.

edini dodatek, ki manjka, je vsaj 100 lajkov za HMM

pa smajliji!

anonimus..se še kako strinjam..zato predlagam alternativno noč knjige, za prave knjizne alternativce..v kateri bomo vsi lahko predstavili vse, kar je moč s knjigami početi..denimo, jaz jih imam tudi za to, da mi podpirajo že precej razsute knjižne police, na katerih se valja vsakršno papirovje, pa zato, da imajo rože kje stati, pa zato, da mi podpirajo steklenice z najbolj izbranega domačega kisa, pa zato, da jih poklanjam tistim, ki imajo preveč denarja (seveda jih jemljem revnim)...itd..knjige pa vsekakor tudi znajo dobro goreti, bi dejal ray bradbury.

Fino, da se je razvnela debata. Hmm, da ne bo prevelike zamere, razumem potrebo po izrazitvi potlačitve. Mar, tudi js bi koga fino na gobec, če bi to prineslo kaj olajšanja ... politike in bankirje bi zaposlil v knjigarnicah in založbicah za kakšno leto, pa skrb za brezdomce in deložirance, ki jih je vsako let več, bi jim naložil na posvečene rame ...

Alternativna Noč knjige pa je itak super ideja. Ampak ne pozabit, da je že Noč knjige alternativa brezoblični obupno depresivni mlakužasti piz**** v kateri se nahajamo, in kar mi, ki delamo knjige še kako občutimo na sebi.

Mimgrede: NK smo trije ljudje, ki smo se zadnje mesece malone prelomili, da se v RS govori še o čem drugem kot o Patriji in bančnem kriminalu.

..burn the Books..!! :). Morda je pa ena od ključnih težav ravno v tem, da se v teh krajih vse preveč govori o knjigah in vse premalo o tem, da nihče, še najmanj javni šolski sistem (ki bi to moral početi po definiciji), mladih ljudi ne nauči brati (z nami starejšimi je itak konec, nam pomoči ni) torej nečesa, kar golo ropotanje besed v glavi nadgradi z nekakšnim razumevanjem tega, kar se čita, kolikor je težje, toliko bolj počasi...itd. To je, seveda vsaj po mojem, svetlobna leta onkraj tega, kar se večinoma počne v zadnjih desetletjih. Pismeni so, po mojem, znanstveno (klinc jo gleda to znanost) zelo nepreverjenem mnenju, pri 15-16 letih predvsem tisti, ki so imeli to srečo, da so odraščali ob nekom, ki jih je ves ta čas učil brati, ne zgolj pisati in ponavljati tisto, kar tam piše, karkoli že tam piše. Verjamem, da je marsikateremu založniku v Sloveniji precej težko, morda kar večini. Vrag pa je tudi v tem, da se tule izdajajo knjige, pogosto odlično prevedene, včasih pravi biseri humanistike (in še česa), ki jih skorajda nihče ne zna brati, včasih niti kaki phd jevci, ki so plačani za to, da bi jih znali. Morda se bo, morda celo v nekaj letih, slo knjižni trg uredil tako, da se bo z delanjem knjig precej lažje preživelo kot danes, morda se bo celo zahtevnejša humanistika prodajala v precej večjih nakladah toda, če ne bo precej več tistih, ki jih bo javni šolski sistem naučil brati, potem si česa dobrega ni za obetati (grem stavit, da vsaj 90% tistih, ki so pred desetletji kupovali birko 100 romanov niso znali, niso bili zmožni prebrati niti 5% tistih temeljnih knjižnih del). Če je pismenost odvisna predvsem od tistega "kulturnega kapitala", o katerem je nekoč neki Bourdieu napisal zanimive pripovedke, potem klinc gleda tako državo. Vse spoštovanje do vloženega truda v NK. Namen je nedvomno dober, pa tudi ni tlakovan tja v tri krasne toda, premiki se bodo morali zgoditi še marsikje drugje..in za boginjino voljo, naj se že enkrat tule s knjigo ravna tako, kot si ta zasluži. Je zelo skromna, zahteva zgolj tistega, ki jo bo znal brati, v državi enakih političnih živali, ki si bodo kaj javno znali tudi povedati. LP.

napihovanje besed, trebuha in nato splošno prdenje...slo književnost je v glavnem zadnjica... štegerulator in bebetrina pa so pravzaprav sopomeni tega kosila-prebavne motnje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.