WOOLEY / REMPIS / NIGGENKEMPER / CORSANO: From Wolves to Whales

Recenzija izdelka
2. 7. 2015 - 19.00

Aerophonic, 2015

 

Kljub banalnemu imenu zasedbe iz nocojšnje Tolpe bumov nas uradni spremni zapis posvari na njen dolgoročnejši cilj. From Wolves to Whales ni naključni zapis nekega trenutka, četudi je zapis glasbene improvizacije, pač pa rezultat stremljenja sprva obeh njenih pihalcev, Nata Wooleyja in Dava Rempisa. Dolgočasnost imena zasedbe, s kakršnim se največkrat kitijo klubski oziroma koncertni line-upi, je lahko tudi poudarek dveh točk tukajšnjega pristopa h glasbi. Morda časti veličino njenih članov, ki jih tisk najpogosteje opisuje kot vzhajajoče zvezde ali svež veter na severnoameriški novojazzovski in improvizatorski sceni. Imena skratka, ki govorijo sama zase. Vendar si tudi odreka združitev pod enim udarnim konceptom ter v ospredje postavlja interakcijo in osebnosti sestavnih delov zasedbe. 

Začnimo z manj razvpitimi. Pascal Niggenkemper je zadnje desetletje v New Yorku delujoči basist nemško-francoskih korenin in jazzovske ter klasične akademske izobrazbe. Sestavlja tako večje zasedbe kot solo projekte, sicer pa ga takole na prvo žogo težko ali raje sploh ne umeščamo v kako od obstoječih tradicij jazzovske igre. Improvizator. Bobnar in tolkalec Chris Corsano nerad izpostavlja glasbenika pred dejanjem, seznam njegovih sodelovanj pa bežno posega po novofolkovski glasbi in se poleg neštetih hipnih zasedb improviziranih muzik rad zaustavi pri neopredeljivih Jimu O'Rourku in Thurstonu Mooru. Je bliskovit tolkalec, ki skače iz standardne vloge v zasedbi in išče različne zvene zunaj in okoli ritma. Oba omenjena, v različnih zasedbah, sta tudi nastopajoča na aktualnem jazzovskem festivalu v mestu. Tu sta še koncertna znanca, improvizator na trobenti nežnejših prijemov, Nate Wooley, in saksofonist značilno ognjevite, četudi ne bučne igre, Dave Rempis. 

Slednja sta zasedbo sestavila pred dobrim letom dni, ko je kvartet snemanje prvenca pospremil z nekaj koncertnimi nastopi. Odsotnost udarnega enotnega koncepta v igri, ki smo jo omenili na začetku, v resnici ne označuje nobenega manka v samem muziciranju in je bolj naš lasten besedni konstrukt. Pomeni pa predvsem odpovedovanje iskanja enotnosti preko nekega prepoznavnega kompozicijskega elementa. Denimo, da je pristop tu bolj oseben: prepoznavnost je prepuščena individualnostim kvarteta, ki v splošnem ne potrebujejo napetosti med kolektivno in solistično igro. A rezultat vseeno ni neka svojevrstna združitev, pač pa manjša razdvojenost, ki je porazdeljena po nekaterih skladbah plošče.

Tako vsaj napovedujeta prva kosa, Slake in Serpents Tooth, katerima po piščevem opažanju osnoven ton enemu daje eden, drugemu pa drugi pihalec. Prvi, Slake, se resda nekje do tretjine razvije v jazzovski drnec, ko kvartet razpade na klasično ritem sekcijo in dva solista oziroma njun dialog, kasneje pa prehodi še ostale poti solističnih odigravanj. Komad in z njim ploščo uvede tiho škrebljanje Wooleyjeve trobente, katere umirjenost kljub vsemu narekuje njegov osnoven zven. Serpents Tooth, ki smo jo ponižali v podlago temu tekstu, uvede drugi pihalec, Rempis, čigar kroženje po omejenem izboru tonov preide v bolj Coltranovsko soliranje, ki povozi sicer zanimivo ozadje, ki mu ga pripravita Wolley in basist Niggenkemper. Stand Up For Bastard prej odzadnjo igro spusti bolj v ospredje in verjetno je tu zvočno bogatejša igra obeh, basista in Corsana, tista, ki omogoči manj razdruženo ponovno skupno igro obeh pihalcev. Večjo enakovrednost glasovi dosežejo v Swingin' Apoplexy, ki je v tem pogledu morda najbolj zanimiv kos plošče in hkrati njen, pogojno rečeno, baladni del, kolikor je taka označitev tu še možna. 

Slednjič je vtis, da je kvartet Wooley, Rempis, Niggenkemper in Corsano preveč raznolik, da bi lahko postal enoten. Vedno je sicer vprašanje, če bi si kdo to sploh moral želeti, a hierarhične urejenosti med glasovi, ki bi to lahko dosegla, ravno etika improvizacije tu ne dopušča. Poslušalec in poslušalka se bosta sicer lahko prepričala, da igra v tem ni načeta, da veščih sviralcev posluh ne zapušča in da je rezultat niz previdnih in čuječih kosov igre in medigre. A če sledimo zasedbi skozi neko celoto, se zdi, da ravno ta ne nastopi in je prisiljena ubrati svojo porazdelitev skozi posamezne kose, četudi je pod vso glasbo na plošči podpisan kolektiv.

 

* Vsaj tri muzičiste iz obravnavanega kvarteta bo moč ujeti tudi na letošnjem ljubljanskem jazz festivalu.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Preden me Bogdan popravi, tudi Nate Wooley igra letos na jazzu, seveda.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.