Slovenija: Ena vojna Ena zmaga

Verjetno se vam ne bo zdelo presenetljivo, da je ekipa Napihovanja sodelovala v veličastni borbi, ki se je začela natanko pred štiriindvajsetimi leti. Govorimo seveda o tisti razglasitvi nekega Milana in premikih in okopih nekega Janeza. To, da je ekipa Napihovanja sodelovala v tej vojni, je seveda dejstvo. Pravzaprav je sama udeležba v vojni konstituirala napihovalski razred te mlade republike.

Ekipa Napihovanja celo v vsem svojem napihovalskem razponu težko sledi vsem zaslužnim za to strateško roštiljado. Še imenom težko sledimo, to je verjetno edina vojna, ki ima skorajda več imen kot žrtev. Vojna za Slovenijo, vojna za neodvisnost, 10-dnevna vojna, opresorska vojna, agresija na Slovenijo, The bloodles war, secesijska ali odcepitvena vojna … In če bi bili malo manj sentimentalni in bolj realpolitično osveščeni, bi lahko dodali še »velikosrbski manever za osamitev Hrvaške ter ponižanje, prestrukturiranje ter dokončni prevzem JNA«. Prihodnji rodovi pa jo bodo verjetno bolj poznali kot fusnoto pod poglavjem: »Prva faza vnovične združitve rajha z Jadranom«. Skratka, velika napihovalska vojna.

Le v krvi vojne namreč lahko iz ljudstva nastane Narod, le najboljša od napihovalskih ljudstev pa lahko neke random manevre spravijo pod pojem vojne. Seveda smo Slovenci pridni in učinkoviti, bi rekel neki Miha z laškim priimkom. Leni Balkanci so potrebovali štiri leta krvi in pokolov, da so na začetek svoje zgodbe dali isti pojem. Mi pa deset dni.

Je pa prav inu spodobi se, da se ob tem napihovalskem jubileju spomnimo tudi napihovalske armade, ki sliši na ime Slovenska vojska. Resnično, ni še bilo manjše vojne z večjimi zaslugami. Pozabite že na osvobodilno fronto. Ta je bila neučinkovita ... Štiri leta kampiranja za petinštirideset let patetike. Brezveze. Mi smo se deset dni SAMI borili proti tretji največji armiji v Evropi, medtem ko so se v štiridesetih VSI borili … proti tretji največji armiji v Evropi. Edina skupna točka z drugo vojno je pravzaprav ta, da gre v obeh primerih tudi za državljansko vojno.

A če se je iz druge dvignila Jugoslovanska narodna armija, se je iz te dvignila še bolj veličastna institucija. Podmena JNA je namreč bila, da je njen največji možni uspeh samo za nekaj dni ali največ par tednov zadržati sovražnika na meji. V tem času pa naj bi se ljudstvo oborožilo preko teritorialnih obramb. Teza je torej, da nič ne more ustaviti oboroženega ljudstva. A to je storila mevžasta vojska, ki izhaja iz druge vojne, ki, kot smo prej ugotovili, nima za burek v primerjavi z našo, no za burek že, za štrudelj pa definitivno ne. Slovenska vojska je boljša oziroma bolj pridna od balkanske. Saj je profesionalna, torej ozek kader državnih uslužbencev suvereno brani suverenost države. V vsem napihovalskem ponosu do naših referentov v kamuflaži pa moramo vendarle izraziti majčken pomislek.

To, da je vojska profesionalna, in ne ljudska, seveda pomeni, da nas brani državna institucija v času recesije. Nek dnevni časopis je pred tedni objavil podatek, ki si ga še ekipa Napihovanja težko izmisli. Povprečna starost Slovenske vojske je namreč 39.3 let, čeprav od profesionalizacije dalje zaposlujejo prek pogodb do največ 35 let starosti. Kanonfuter pa zaposlujejo v razponu od 18 do 22 let. Nadalje pravi časnik, da je na Ministrstvu za obrambo zaposlenih štiri tisoč ljudi, od tega jih je tisoč v administraciji. Na tri vojake vojske državnih uslužbencev torej pride en birokrat. Slovenski častnik ne more ukazati vojaku, naj zamenja luč, dokler ne dobi potrdila za delo na višini, pa tudi ukazal mu ne bi tega, saj bi moral izpolniti goro papirjev, da bi imel četrti papir za poštemplat. To se je lansko leto videlo ob ujmi, ko se je motorna žaga izkazala kot prerizično opravilo za vojaka. So pa žagali gasilci. Tako si lahko v primeru novih agresij predstavljamo, da bo pol slovenske vojske šlo na bolniško, pol pa na čakanje. Ali pa na štrajk. Če je četrtina slovenske obrambe sestavljene iz birokratov, potem tudi ne vidimo razloga, zakaj ne bi ob birokratskih ujmah razporedili tudi njih. Denimo po referatih na fakultetah ob koncu leta ali pa ob oddaji davčnih napovedi. Po teh podatkih se zdi, kot da se je v Sloveniji zgodil birokratski državni udar, kjer je na oblast prišla birokratska hunta. Morda bi potrebovali protibirokratsko revolucijo, a kaj ko je ta pojem skupaj z jogurtom uničil že neki Slobodan.

Zato moramo ugotoviti, da je situacija v vojski podobna kot v drugih državnih institucijah, kjer mimogrede tudi kraljujejo osamosvojiteljski kapitalci napihovalci in kjer se starostni razpon čedalje bolj širi. Napihovalci iz generacije, ki je le z otroškim jokom mehčala srca brkatim jugoslovanskim majorjem in tako prispevala k osamosvojitvi, se s tem podatkom težko sprijaznimo. Zato imamo nekaj skromnih, kakopak napihovalskih, predlogov.

Kot se za najbolj napihnjene napihovalce, ki slišijo na ime Janez, spodobi, bomo tudi mi zahtevali Lustracijo. Lustracija je postala zbadljivka, a skromno mnenje ekipe Napihovanja je, da moramo v tem stališču držati z Janezom. Če bo lustracija seveda dosledna. V Slovenski vojski kot tudi drugje namreč kraljujejo diplomiranci z Univerze Edvarda Kardelja. Kar je nezaslišano in popolna travestija, da diplomiranci iz ideološkega aparata nekega nedemokratičnega totalitarističnega zločinskega prej in potem genocidnega sistema kraljujejo v vseh sferah javnega življenja. Rešitev bi torej bila, da se vsem diplomirancem totalitarizma nemudoma vzame diplome, doktorate in kakopak službe. Vsaj državne. Resnična lustracija bi rešila krizo. Saj jim ne bi vzeli vikendov, lahko bi se preživljali z oddajanjem nam netotalitarističnim izobražencem. Volk cel, kozlički siti, Janez srečen, krize konec. Ni za kaj, Slovenija.

Ah, ko bi le bilo tako preprosto. Ekipa Napihovanja je v tej raziskavi namreč poleg birokratske odkrila tudi medgeneracijsko zaroto. Kot je razvidno iz prej razvite starostne strukture Slovenske vojske, je v Sloveniji na delu ZAROTA diplomirancev univerze Edvarda Kardelja ter njegovega west pointa, Fakultete političnih znanosti, sedaj FDV. Samo pomislite: skoraj vsi moški nad petintridesetim letom starosti so izurjeni v rokovanju z orožjem, še ženske so imele v šoli orožne vaje. V ekipi mlajših netotalitarističnih napihovalcev moramo ugotoviti, da so naše mame bolj pripravljene na vojno kot mi. Nadalje, celotno strukturo vojske in ministrstvo za obrambo obvladujejo ne Slovenci iz demokratične, ampak iz socialistične republike. Ne gre za medgeneracijski konflikt, ampak za medgeneracijsko totalitaristično okupacijo!

Rešitve ni, in kar je še hujše, kolektivno trpimo za stockholmskim sindromom. Prvi demokratični generaciji tako ne ostane drugega kot javni apeli, ki vedno naletijo na gluha ušesa z izklopljenimi slušnimi aparati. A vendarle apeliramo v upanju, da morda najdemo nek segment družbe, ki bi bil dovolj čil in zdrav. Mislim, da smo ga našli.

Govorimo seveda o najmočnejši, najbolje organizirani ter najbolj učinkoviti uniformirani formaciji v Sloveniji. Ta formacija pa je še za nameček generacijsko uravnotežena. Govorimo seveda o Slovenski gasilski zvezi. Pomislite, članov je več kot 300.000 tisoč, tako najmlajših kot najstarejših državljanov obeh spolov. Vajeni so discipline, formacij in stroge hierarhije ter predvsem samozadostnosti. In kot se je videlo ob nedavni ujmi, so neprimerno bolj učinkoviti ter pripravljeni na nevarnost kot vojaki. Zato ob dnevu državnosti ekipa Napihovanja ponižno daje naslednji predlog. Pravzaprav popravljamo geslo izpred nekaj let: Ne ukinimo vojske! Upokojimo jo in militarizirajmo gasilce.