The Canyon Observer

Stara mestna elektrarna, 20. 11. 2015

Zadnji mesec ni minil dan, ko nas nekdo ali nekaj ne bi opomnilo na to, da The Canyon Observer po treh letih izdajajo novo plato. Plato, ki jo je bilo vredno čakati, saj naj bi bila za razliko od prvih dveh EP-jev še bolj temačna in še bolj kaotična, na njej pa naj bi bilo še več grozljivih recitalov. Z diskografskega vidika pa gre tudi za njihovo prvo dolgometražno izdajo. To je FVCK.

V petek smo se tako polni pričakovanj končno dobili v Stari mestni elektrarni na promocijskem koncertu omenjenega albuma. Za mnoge je bila že sama lokacija prijetna noviteta, saj Stara mestna elektrarna ni ravno tipičen prostor za prireditve takšnega tipa, torej metalske koncerte. Čeravno je bil koncert povsem razprodan, pa tega na samem prizorišču ni bilo moč čutiti, verjetno zaradi pragmatične razporeditve v prostoru, ki se je delil na oder, parter in sedišča.

Kmalu po deveti uri so se z odra začeli zgrinjati oblaki dima, ki so jih hitro razbili prvi bobnarjevi udarci in kitarski riffi, ki so naznanjali prvi komad, in sicer uspešnico My Will s prvega EP-ja Chapter I – The Current of Her Ocean Brings Me To My Knees, s čimer so The Canyon Observer hitro nakazali, da ne potrebujejo nobenega bebavega ogrevanja, saj točno vedo, kaj jim je početi, in to tudi servirajo. K temu je prispeval svoje tudi vokalist Matic, ki je ves čas doživeto poplesaval pred odrom. Težki in gomazeči zvoki pa so se v isti intenzivni maniri še naprej razlivali po dvorani tudi v nadaljevanju, in to kljub spremenljivi strukturi same glasbe, ki se je valila vse od postmetala, atmosferičnega sludgea pa do nojza. In kot da glasba ne bi bila že dovolj za sproščanje endorfinov, so zraven vključili še stroboskop. Neizprosni žarki odsekane svetlobe so se, če smo hoteli ali ne, silovito poigravali z vidnim poljem, kar je marsikoga sicer pripravilo do tega, da se raje skrije v ozadju, tistih nekaj mazohističnih navdušencev pa je le še bolj podžgalo k uživanju v prvih vrstah. 

Po dobre pol ure se je dodobra razživel tudi protagonist benda pod odrom, ki je med koncertom na hitro zapustil svoje mesto in se po kratkem instumentalnem preigravanju svojih kolegov nato vrnil, a tokrat prepirsan, in sicer z dvema kaveljcema na zgornji polovici hrbta, s katerima so ga nato pripeli na vrv, ki je že pripravljena visela z dvoranske konstrukcije. Če je koncert poprej koga še pustil hladnega, ga zagotovo ni po tem dogodku. Masivni in udarni ritmi so se nadaljevali in Matic se je kot ujetnik, pripet na verigo, zaganjal zdaj sem, zdaj tja, zraven pa kruleče grulil svoje tesnobne recitale. Sem ter tja, ko se je glasba nekoliko umirila, se je kot vokalist preizkusil tudi kitarist Gašper, ki pa se je v nasprotju z Maticem v vlogi vokalista vedel bolj artikulirano, kar je prispevalo k nekaj več jasnosti naracije celotne zgodbe večera. Njegovi vokalni vpadi so učinkovali, kot bi med samo nihilistično histerijo in agonijo delovala tableta Xanaxa, torej nevarno pomirjujoče.

No, ko se je naš slavček nekoliko udomačil na svojih kaveljcih, pa je napočil tudi čas, da se vrv nekoliko zategne, njega pa dvigne v zrak. Tako je naenkrat visel dvignjen vsaj dva metra nad odrom in se igrivo pozibaval na svojih ranah. Ritem je neizprosno galopiral kot podivjani konji, kitari sta enakomerno intenzivno valili masivne riffe, lučkar se je nad vsemi izživljal s stroboskopom in Matic je prisrčno grulil svoje refrene, ki so še najprej spominjali na delfinje rezgetanje. In če vse to ni eden izmed bolj veličastnih prizorov, ki ste jim bili priča, potem ste res slabi ljudje.

Vrv se je spustila, koncerta je bilo konec.

The Canyon Observer so z minulim koncertom definitivno upravičili vsa možna pričakovanja in tudi nakazali, da imajo še ogromno potenciala, ne le za to, da zadostijo potrebam omejene slovenske scene, pač pa so pripravljeni za svetovna lovišča. To se zlasti kaže v samem performansu, s katerim se bend ne meni za morebitne negativne konotacije, ampak se njegova vsebina izpostavi takšna, kot je, polna nagona k smrti, s čimer performans postane tudi viden dejavnik v polju transgresivnega, saj je v njem vsakdanja tesnoba postavljena na vidno mesto, namesto da bi bila še naprej skrita v sencah utvar o našem “idealnem” svetu.