DIVJI ZAHOD SEVERNEGA ZAVEZNIŠTVA

Recenzija izdelka
10. 12. 2015 - 13.00

Mesto, ki se na čase zazdi, da je preabsurdno, da bi lahko sploh obstajalo, a vendar je od leta 1996 referenca za resničen kraj s povsem vsakdanjimi prebivalci. Tem pa se dogajajo naključni pripetljaji, ki jih vodijo do spoznanja, kako hitro rutine skrenejo iz poti in kako nihče ni imun na primitivne instinkte.

Fargovsko doživljanje so lansko leto obudili pisci, med katerimi je največji delež prispeval Noah Hawley. Hawley se je s soscenaristi v prvi sezoni zelo spevno držal filmskega Farga bratov Coen. Zimska pokrajina, oddaljeni posnetki, policaji, šerif, govor z vedno prisotnim Yah, kopičenje umorov, jedrnati dialogi, pronicljiv humor. In seveda najbolj navaden in dolgočasen tip v mestu, ki je zašel v velik mušterc sranja. Poleg tega pa je prva sezona vsebovala profesionalnega morilca, nekakšno sparjeno dvoživko med genijem in filozofom.

Lorne Malvo oz. igralec Billy Bob Thornton je prvi sezoni sigurno navil gledanost in predvsem postavil nov standard njenim naslednicam.

O tem, da bo novi Fargo šel v pozna 70-ta leta, se je že dolgo vedelo. Indici za same nastavke nove sezone so bili podani tudi v prvi.

Tako se skozi nove epizode pojavljajo manjši detajli, ki med sezonama gradijo smiselno vez. Hkrati pa sta si tako časovno in strukturno zasnovano različni, da prva ne pogojuje druge in obratno. Zdaj vidimo mladega policista Louja Soversona, ki mu je yah dahnil Patrick Wilson, očeta male Molly, katera v prvi sezoni razrešuje umore. A povezanost je zopet v neverjetnem občutku za humorne nastavke, ki so v coenski maniri malodane neprimerni, ampak vedno znova delujejo. Poleg tega se možje zakona, kot vedno, na prizoriščih zločina znajdejo ravno v trenutku, ko zločinci bežijo skozi zadnja vrata ali so že zbežali.

Ta sedemdeseta torej, leta, ko so se zamenjali trije ameriški predsedniki, ko se je končno končala Vietnamska vojna, ko se je v apatični atmosferi in utrujenosti ekonomije samo čakalo na nekaj ali nekoga. Tudi na prehod iz grozljive modne ere hlač na zvonec in epileptičnih vzorcev. Natančno leto, v katerem se nahajamo v seriji, je 1979. Dve leti, preden je Carterja zamenjal sojeno slab igralec. Za katerega se je izkazalo, da je še slabši politik. Ronald Reagan, mojster afer, ki bi bil možna referenca na prvo epizodo druge sezone, Waiting for the Dutch. Reaganov nadimek je bil namreč Dutch, in čakanje na spremembe, ki se naj bi zgodile po njegovi izvolitvi, so ga takrat že lansirale kot predsedniškega kandidata.

Otvoritvena scena gre v črnobeli izmišljeni film Masaker pri Sioux Falls, sicer prave Fargo MGM produkcije, ki bazira na filmskem prologu samega filma in serije. Zasnovan na resnični zgodbi, čeprav temu ni tako, v obstoječem kraju z dogodkom, ki bi se vseeno lahko zgodil. Ta masaker kot vezni člen sezon pa ima v sebi globjo konotacijo, ki se proti koncu sezone zrcali v enem liku oz. celotnemu prebivalstvu. V ameriških staroselcih, ki so v isti državi, nekoliko stran od Sioux Fallsa, 1890 doživeli prevaro, odvzem svojega in masovni poboj. Govor je o Wounded Knee masakru, ki ga je pleme Oglala Lakota ali Oglala Sioux skupaj z Ameriškim indijanskim gibanjem leta 1973 izbralo kot mesto okupacije, ki se je v zgodovino zapisal kot incident pri Wounded kneeju.

V tej sezoni celotno prvotno ljudstvo torej zastopa Hanzee Dent, ki ima vlogo čistilca za fargovsko mafijsko družino Gerhardt. Dent, ki mu je ostrino dodal Zahn McClarnon, je vseskozi molčeč in učinkovit. Iz epizode v epizodo pa postaja naveličan podrejenega tretmaja ščeneta. Kljub nehvaležnemu statusu vietnamskega veterana, ki si ga deli tudi z Loujem, ostaja manjvreden. Scenarij nalaga nove drobce, ki zarotirajo ne samo Hanzeeja, temveč celoten tok zgodbe.

Hanzee grdo rečeno pripada Gerhardtovim. Patriarhalni mafijski družini, ki je čez noč postala matriarhat. Grozno dejstvo za šovinističnega najstarejšega sina Dodda, ki se nikakor ne more sprijazniti s tem, da mati oz. ženska upravlja z moškimi posli. Mati petih sinov, Floyd, z vso brutalno streznitvijo ob neugodnih okoliščinah upodablja odlična Jean Smart. Zastopanost močnih ženskih likov pa se tu ne konča. Fargo že ves čas podira stalne predvidljive karakteristike. Poleg Floyd je tu še Peggy Blumquist. Oh, Peggy, ki se je kot ena izmed teh običajnih prebivalcev z utečenim ritmom znašla v godlji. Kirsten Dunst je bila vedno nekoliko briljantno zoprna v svojih vlogah, v vlogi Peggy pa je dobesedno nora.

Ga. Blomquist je žena lokalnega mesarja Eda, ki v resnici ni tako oster v glavi kot v mesnici. Njen cilj je biti kaj več kot kozmetičarka v zabačenem mestu. K temu jo s svojimi feministično spretnimi idejami spodbuja tudi Constance, lastnica kozmetičnega salona. A Ed ima seveda svoje plane, ki bodo morali obveljati, razen če se ta zakonski par slučajno ne znajde na navzkrižju snega in krvi mafijskih interesov. Na drugi strani imamo namreč še Kansas City mafijo, ki se za uveljavitev pozicije bori z Gerhardti. Njen zastopnik je Mike Milligan, ki ga Bokeem Woodbine razplasti v filozofskih pasažah, ki se redno končajo s pokom pištole. Ob boku mu stojita skorajda nemi oprodi, brata Kitchen. Če poslušamo kar besede Louja in Mikea.

Ko smo že pri bandih in glasbi, je novi Fargo res prava vinilna nabirka vse od Jethro Tull, Fleetwood Mac do Shakey Gravesa. Hud in natančno tempiran soundtrack, ki je postal vedno pomembnejši pri krepitvi intenzitete ohranjanja gledalčeve pozornosti. Nova sezona pa je to uspela zagotoviti tudi na drug način. Posamezni kadri so namreč razdeljeni na dva split screena, včasih tudi več. Tako se lahko v enem osredotočimo na detajle, na drugem v razpotegnjen posnetek pokrajine ali pa zgolj opazujemo eno situacijo z več različnih krajev in perspektiv. V to komponento so režiserji dodali tudi flashbacke, kjer se v epizodi situacija izpelje v dirigirano smer, medtem pa se v naslednji ali še kasneje ponovi scena, ki ima povsem drug razplet.

Naslednji teden nastopi epilog druge sezone. Deveti del je končno speljal sceno omenjenega Sioux Falls masakra, ki je bil pravi klavski in režijski estetski posladek. Vrh je dosegla tudi mešanica bizarnih dialogov o scanju, tragikomična situacija Blomquistov in kafkarjanska prepojenost Hanzeeja in Louja. Epizoda ima naslov Grad, ki je nedokončani Kafkov roman. Tako kot v romanu, imamo predvsem v „Indijancu“ in tudi v policaju upodobljeno človekovo odtujenost in njegovo spoprijemanje z izmuzljivo in nevidno oblastjo. Zaslepljeni od mnogo močnejše luči kot cestne svetilke pa bomo za razliko od romana dočakali serijski konec.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kul, edin mogoč bi loh vsaj omenila številne NLP-je. Se mi zdi, da jih gledalci in sami liki znotraj serije doživljamo bistveno drgač, kot smo doslej bili vajeni na TV-ju.
Pa Hanzeejevo streljanje v kolena tistih rasistov je huda referenca na wounded knee!
Eden letošnjih vrhuncev, ni kaj.

Glede NLP-jev se mi zdi, da so tukaj prevezeli nek tak čisti fargovski element "običajne bizarjade" in pašejo tudi v ta 70-ta. Mal sem hotla nakazat s to svetlobo na koncu, po drugi strani pa vseen mi ni blo to za izpostavljat. Naj kaj pustimo še tistim, ki niso gledali. Enako velja za Hanzeejevo streljanje v koleno in zdj smo dobili manjši spoiler, ampak ni hudega, dokler mamo še cela kolena. V interesu mi je bilo zaobit vsebinski kontekst, ker ga že drugi, predvsem tuji članki o tej sezoni, vsebujejo dovolj, če ne preveč. Sicer pa ima serija res lepo utečen režijski tok, zadnji del prihaja izpod rok Adama Arkina, tako kot 9. in mislim, da si lahko obetamo še en presežek.

UFO = deus ex machina

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.