Pomen savdsko-iranskega konflikta

V soboto, 2. januarja, so oblasti Savdske Arabije usmrtile 47 zapornikov, obsojenih terorističnega delovanja. 43 zapornikov je bilo obglavljenih, štirje so umrli pod strelskim vodom. Najslavnejši med zaporniki je bil šiitski klerik Nimr al Nimr, vokalni kritik savdskih oblasti in neformalni vodja šiitske manjšine v največji državi Arabskega polotoka. Odzivi na usmrtitev Nimra so bili ostri. V nedeljo sta v Iranu tako goreli dve stavbi savdskega veleposlaništva, kar je izzvalo takojšnjo prekinitev diplomatskih odnosov med Iranom ter Savdsko Arabijo, Bahrajnom in Sudanom.

Iranski verski voditelj Ajatola Ali Kamenei – epicenter iranske verske linije - je napovedal, da bo njihove rivale doletela 'božja kazen'. Dejal je: »[Napad] je prav tako napaka, saj bo prelita kri nedvomno prinesla božjo kazen. Savdski politiki, voditelji in zakonodajalci naj ne dvomijo v božje maščevanje za [prelito] kri.«

IZJAVA

Tako versko-politično izjavo Ajatole komentira novinar Dela in poznavalec bližnjevzhodnih zadev Boštjan Videmšek, ki trdi, da je šlo pri usmrtitvi klerika Nimra al Nimra za načrtovano provokacijo Savdske Arabije, na katero je Iran tako rekoč nasedel.

IZJAVA

Sodobni konflikt med Savdsko Arabijo in Iranom poteka predvsem zaradi gonje po regionalni hegemoniji. Po izkrcanju Združenih držav Amerike v Iraku je Savdska Arabija svoje geopolitične interese v regiji s pridom izkoriščala na račun Irana. A po izvolitvi zmernega Hasana Rohanija na čelo perzijskih sosedov so se začeli taliti zamrznjeni diplomatski in politični odnosi med Iranom in zahodnim svetom. Iran je tako lani dosegel jedrski dogovor, ki mu omogoča vrnitev na globalni ekonomski trg.

Ta poteza je močno premešala karte na Bližnjem vzhodu in Savdska Arabija je svoje zunanje politično delovanje prestavila v peto prestavo. Njen največji trenutni interes je poraz režima Bašarja al Asada v Siriji. Temu se zadnje čase godi mnogo bolje, predvsem zaradi ruske intervencije, s katero si je zagotovil nadaljnji materialni obstoj v državi in mednarodni diplomatski backing. Spomnimo: odkar se je v sirski konflikt vključila Rusija, se retorika Zahoda od brezpogojne nujnosti strmoglavljenja Asadovega režima obrača k možnosti njegovega tranzicijskega obstoja.

A Savdska Arabija se s tem nikakor ne strinja. Direktor raziskav na Nacionalnem iransko-ameriškem svetu Reza Maraši pravi, da je politika Savdske Arabije v mnogih pogledih nasprotna politiki ZDA že dlje časa. Savdijci kot grožnjo svoji moči namreč dojemajo več ameriških potez, kot so denimo ameriška podpora postsadamovski šiitski vladi v Iraku, strmoglavljenje egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka in podpora tako imenovani arabski pomladi. Provokacija z usmrtitvijo klerika Nimra je tako po Marašijevem mnenju strateška odločitev, ki bo zakomplicirala politično situacijo v regiji do te mere, da ne bo več mogoča mirna rešitev konfliktov v Siriji in Jemnu. 

Da gre za načrtovano provokacijo, potrjuje tudi tajni dokument, ki ga je na vpogled dobil britanski časnik The Independent in v katerem naj bi pisalo, da so savdske oblasti pričakovale močen odziv na usmrtitev klerika Nimra. Videmšek opozarja, da konflikta ne smemo razumeti v luči sektaških sunitsko-šiitskih sporov. Gre namreč za surove geopolitične interese, za katere se izrablja tudi verske razlike.

IZJAVA

Videmškova teza, da je Iran nasedel na savdsko provokacijo, pa odpira novo vprašanje - kateri Iran. Po izvolitvi Rohanija na mesto iranskega predsednika obstajata v Iranu namreč dve liniji oziroma dva vrhova - politični in verski. Rohani je, za razliko od Ajatole Kameneia, napade na savdska veleposlaništva obsodil in pozdravil aretacijo izgrednikov, a je bil retoriko že včeraj primoran spremeniti. V torkovem odzivu na prekinitev diplomatskih vezi med velesilama je dejal, da s to potezo Savdska Arabija: »ne more prikriti svojega zločina«.

IZJAVA