Fukni se pod vlak

Recenzija dogodka
8. 1. 2016 - 13.00

Pred časom bi ob premieri Ane Karenine v ljubljanski Drami brez kakšnega pomisleka ali pretirane slabe vesti verjetno zapisal, v kako globokem ustvarjalnem, institucionalnem in kulturnem kurcu je predstava; in priznam, tudi zdajle me malce mika. Ampak ne, je že treba dati umetnikom, gledališču in stvaritvi digniteto, da jih vsaj poskusiš vzeti zares. In evo.

Adaptacija Tolstojevega drugega velikega romana, menda majčkeni rimejk predstave izpred desetih let, je na Draminem odru v režiji Dušana Jovanovića videti kot travestija izvirnika. Od samega začetka in iz vsega - kostumov, gestikulacij, glasov, jezika, igre, igralcev, scene - iz kratkomalo vsega teatralnega medija butne ven tako nezaslišana patetika, prepovečevanje, izumetničeno izrazje, brezmerno teatralno recitiranje, da človek nekako ni zares prepričan, ali prav vidi, sliši, dojema. Da sedi v cerclu najprestižnejšega slovenskega gledališča.

No, kmalu uvidi, kako je ta nestvarna groteska pravzaprav realnost. Predstava v bistvu ne sestoji iz drugega kot preproste scene, na kateri igralci deklamirajo Tolstojev tekst, zdaj dialoge, zdaj v usta igralcev položeno in priliki personalizirano avktorialno besedilo. Slednje je glumljeno kakor čisti izraz tega, kar razumemo pod t.i. klasično gledališko igro, ki do izraza pride predvsem prek negledališkega medija, npr. v igralski lesenosti zgodnjih filmov, ali v kakšnih lokalnih amaterskih teatrih, kjer igrajo klasiko Županovo Micko. Pačenje, odpiranje ust, dretje, vse pospremljeno z recimo temu kiparskim gibanjem. Aja, sicer scela zboren jezik, zvesto sledeč izvirnemu romanu oz. prevodu, so probali narediti znosnejše pogovornega tako, da so nedoločnike spremenili v namenilnike. Dodajmo še projekcije, nasnete ambientalne zvoke ter precej pompozno, na uho dokaj arbitrarno muziko, češ naj špila med scenami. Seveda ne smemo pozabiti na na moč tečna pirotehnična sredstva in fuk scene.

To bi recimo zadostovalo za vrednostno sodbo o predstavi, če spomnimo na prej omenjeno vkurčnost. Toda ne bodo je odnesli tako poceni. Reč smo vzeli zares in če jo tako dobronamerno mislimo dalje, bi lahko v predstavi prebrali kritiko ne le konkretno Ane Karenine in Tolstoja, temveč kratkomalo vse buržujske umetnosti, konvencije in družbe kot take. Ob predstavi namreč ne moremo mimo dejstva, kako naravnost absurdne izpadejo malone vse scene, tudi in predvsem tiste, s katerimi naj bi se identificirali, tj. zakonska zveza, varanje, ljubimci, samomor, ljubosumja, morfij etc.

Na mestu je res nejeverno odkimavanje, češ, kje so res včasih živeli, plemiški bogatuni preseravajoči, razredno gospostvo in ekonomska razmerja, iz katerih se dalje razvijajo posebni odnosi in načini, trpki predsodki, kakšna naj bi ženska bila in kaj bi morala želeti, kje živimo danes, kako sploh lahko. Tu asociiramo na zbir marksistične, psihoanalitične in feministične kritike Tolstojevega dela in civilizacije, ki jo predstavlja, posebej umetnosti in kulture kot bistvene sokrivke za grozljivo stanje, pa žal nimamo ne prostora ne časa, lahko zgolj malo osvetlimo in nakažemo, nemara tudi vržemo kakšno revolucionarno kost. Ko se zaveš, da sto petdeset let po romanu še zmerom ždiš v sponah malomeščanskega preseravanja, v gledališču kot vrhunskem prostoru le tega, motreč predstavo, ki kot da te s svojo prazno razšopirjenostjo jebe v živ mozag, te res prime odtrgat kak reflektor in z njim začet mlatit po gladko pobeljenih stenah.

Vse omenjene multidisciplinarne kritike predstava seveda ne izvaja sama. Po navedenem je njen posel precej subverzivnejši, ker namreč servira natanko tisto medicino, s katero buržujskost porojeva in redi stanje, kot je, in to počne povsem nespremenjeno, celo izrazito poudarjeno nespremenjeno, tako rekoč identično subverziranemu objektu. In ravno to umetnostno poustvarjanje, ki se zlahka prenese tudi na nas gledalce, nič manj in nemara še bednejše od izvajalcev, terja nujno, mislečo in aktivno umetniško in družbeno prevetritev. Kaj takega!

Z vsem tem pa je, poleg tega, da nič od navedenega ni ne smoter ne domet predstave, ker je hudo nezavedna in površinska in ne vem, če kaj več od marketinške fintice, veliko ime, veliki roman, veliki režiser, velika igralka in seveda tuja knjiga za maturo, še en hudič. Namreč, vse, kar izvedeno na odru neslavno propade kot nepristno, izven tega sveta in ponarejeno, v samem romanu Ana Karenina funkcionira, in to na najvišji umetniški ravni. Vem, ker sem ga dobro prebral, ker kot vse velike umetnine presega lasten kontekst, ker je nenazadnje hvaležen navdih za nadaljnje ustvarjanje. No, lahko pa, da Tolstojevo besedilo nima prav, da je njegov pravi prav Jovanovićeva deklamirajoča dramatizacija.

Slednjič bi jim svetoval, naj izvedejo raje bralno uprizoritev. Oz. golo branje romana. Nemara iz grla najboljšega igralca SNG Drame Ljubljana, ravnatelja Igorja Samoborja. Jim bomo zgled dali kar mi:

»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje. Pri Oblonskih je bilo vse narobe ...«

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

kako res ... ko se po slabi uri po začetku predstave zalotiš, da opazuješ zlate okraske na stenah, šteješ gube na zavesi, špejaš kamermanu v parterju v ekranček in komaj čakaš na odmor

Čakaj malo, a niso že zdaj večidel predstave v Drami bralne predstave...? No, z izjemo občasnih minut za aerobiko, gimnastične prvine z rekviziti in neartikulirano dretje in skakanje po odru, ki nadomeščata prikaz čustvenih stanj, kot so razburjenost, jeza, itd.
Pritoževati se nad brezidejnost in konformizem ustvarjalcev predstave je pa kratkomalo nefer... Pričakovati od Jovanoviča in igralcev, da bi delo razumeli in ga, opa, celo s kritično distanco postavili v današnji kontekst, da bi torej iz dela izluščili bistveno (nekaj kar presega modo, vsakokratne družbene konvencije....), to presega postmodernistične prakse. Bistvo je: serviraj dobro zapakiran, embaliran in primerno naslovljen ter dobro tržen izdelek, poudarjaj znamko in pedigre sodelujočih, išče se videz in kvazianalitični poudarek, da smo priča neki fuziji tradicije in avantgarde, tako da so vsi kljub pomislekom na koncu po svoje zadoščeni.
Torej, nefer od kritika, da ni dojel, da je bil priča korektno spacanemu obrtniškemu izdelku, ki ne zmore biti "umetnost", "poezija".... nima pravega smisla.
In zdaj: kritik, ki se je med predstavo bolj ukvarjal s tem, kako mu gre Drama kot institucija na kurac, da bi se najraje fuknil pod vlakom (ali pa je želel oz. je predlagal to raje nekomu drugemu), prešteval pajčevine in razpoke pod stropom in se pačil ob vsakem gibu igralcev in prizoru, ki so bili preveč "teatralni", namesto da bi bili recimo malo bolj "subtilni", ali če hočete filmski.... ....je pustil predstavo na cedilu in ji v navalu razburjenja ni podal smisla, ni mu uspelo najti dobrih plati predstave (čeprav jih morda nima, no ja, zadnjo plat bi najbrž še našli....). No ja, tudi slabih plati ni znal artikulirati ravno dostojno, vsaj toliko, da bi jim dal neko mesto, tako taka kritika ostane na ravni kafič debate, ko napadeš najbolj očitne in površinske lastnosti, dodaš nekaj strokovnih terminov (..."personalizirano avktorialno besedilo", "nedoločnik", "namenilnik", "subverzivno", "buržujska umetnost"....bla, bla, bla...), valda nekaj kletvic za večjo všečnost tukajšnje publike, itd.
Torej, ker se mi ne da več nadaljevati s tem nakladanjem, k poanti: kritik in predstava si en drugega zaslužita, to je t.i. "win-win" situacija.... Zakaj temu tako: ker tako predstava kot ta kritika obstajata samo zato, da potrjujeta neke ustaljene obrazce in nezmožnost preseganja lastnih okvirjev in zagotavljata instant identifikacijo pri točno določeni cilnji publiki..... :)

Pod tole kritiko se pa definitivno tudi sam podpišem, ker se z veliko večino strinjam. Prekomerno teatralno deklamiranje in pompozna gestikulacija prvakov in prvakinj ljubljanske Drame je res na meji prebavljivosti, predstava pa kot da bi bila na hitro spakedran kup zlajnanih floskul in obrabljenih klišejev, ki jih nihče več ne potrebuje, razen tistih nekaj maturantov, ki se jim ne bo ljubilo niti odpreti romana. To vsekakor ni gledališče, ki kaj da, ampak zgolj gledališče, ki vzame - predvsem dragocene ure našega življenja. Zaskrbljujoče je dejstvo, da vodilno nacionalno gledališče Ano Karenino oglašuje kot uprizoritev leta.

@Kremshnit: saj se po svoje strinjam, je pa tudi res, da se LJ Dramo po medijih načeloma prikazuje kot nadgenialno institucijo, edini slovenski teater ali nekaj (od kod to? Zame je Drama upoštevajoč sredstva, nabor igralcev/-alk, idejno zastavitev (recimo, da je MGL v nekem oziru malo bolj ljudski) in privilegiranost obče, gladko najslabši slo. teater) ... Nekdo to mora povedat, pa četudi vzame nekaj prostora konkretni uprizoritvi, ki pa nenazadnje mnogo svojega niti nima.

lahko pa splezaš na vlak pa te štrom zruka, samo vprašam...

Včeraj sem bil na predstavi. Povprečna starost gledalcev je bila pomoje okoli 16.
O tem kako sem jo doživljal jaz ne bi govoril, bi pa rekel, da predstava kot ciljno publiko smatra 18-letnike, ki se v večini ne navdušujejo nad gledališčem, kaj šele nad 1000-stranskim romanom, kar pojasni "pirotehniko", "fuk", in prizore zadetosti od morfija, (katerim se je, mimogrede, cela dvorana smejala). Kaj drugega boš ponudil najstnikom, ki svoj čas zabijajo z gledanjem hollywoodskih romantičnih komedij? Seveda sta v tem kontekstu tudi močno čustvena glasba in pa projekcija v ozadju.
Drama bo od slovenskih šol pokasirala bale denarja, srednješolci pa bodo zadovoljeni, ker so videli "live" pornič.

Morda bi bilo namesto premišljanja procesa kritike kot literarne funkcije (kremshnit) in nejasne subverzije na koncu konkretne kritike (avtor sam) - kar nas oboje drži v primeržu površja in nas enači z nemočjo predstave, njenih ustvarjalcev in določenih sil, ki omogočajo tovrstne zaludnosti (sil o katerih avtor, ne glede na slog, neposredno piše) - potrebno zakopati globlje v občutek razočaranja, nemoči in besa, ki avtorja, vsekakor upravičeno, prevzamejo ob ogledu predstave. Naj samo podčrtam zaključek kritike in subverzivnost v njej; naši 'najboljši igralci' in 'nesrečne družine' in 'malo bolj ljudski' MGL. In dodam, da je potrebno videti tudi ostale predstave (predvsem letošnje sezone Drame - pri MGLju je vzorec jasen že nekaj let), ker se vzpostavlja odstopanje od določene kvalitete uprizarjanja, ki pa je, vsaj 'v glavnem', bila negovana v naši glavni gedališki instituciji, recimo zadnjih deset let. Generacija, s katero je zakoličil današnjo Dramo Janez Pipan, počasi menja vlogo. Potreben bi bil premislek nadaljnjega razvoja in kako omogočiti zdravo okolje za ustvarjanje in igro gledališča, ki pa je po funkciji neodvisna. Vzpostavitev ustreznega sistema in njegovega načina. Bojan Štih je že dolgo tega želel več vpletenosti zaposlenih, samoupravljanje, samoodločanje - stvari, ki jih v Gledališču danes beležijo, predvsem ''uspešni'' - pa so se tudi takrat po robu postavljali magi, največji, Severji in drugi. In ni toliko stvar idologije, kolikor je stvar praktičnega.

V knjižnem pogovornem jeziku se uporablja kratki nedoločnik namesto običajnega za faznimi in naklonskimi glagoli (začne govorit, moram povedat). Namenilnik ostaja v zborni in pogovorni zvrsti enak (tečejo povedat). Toliko o učenosti terminologije. Kritika ustreza načeloma jasnosti in živosti, kar je že nekaj.

Velika škoda, da je Dušan Jovanović iz Ane Karenine napravil povprečno žajfnico. Roman je v njegovi dramatizaciji in inscenaciji zbanaliziran do skrajnosti. Dobri igralci* igrajo slabo. Za to moraš biti pa res mojster. Ali ne bi bil čas, da se Jovanović umakne, namesto da še naprej dela škodo? Morda je bil lahko v 70. letih kultni režiser; danes to ni, bog pomagaj.
____________
*Razen Klemena Janežiča; on ni dober igralec. V njem je toliko Vronskega kot miška Mikija.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness