THE RESIDENTS

Recenzija dogodka
6. 2. 2016 - 16.10

Močvara, Zagreb, 4. 2. 2016

 

Odkar pomnim, so se v naši hiši predvajali The Residents. Kot otrok sem jih vedno takoj prepoznala, njihova glasba je zvenela popolnoma drugače od tiste, ki so jo predvajali lokalni radii, pa še mama je bila takrat vedno polna vprašanj kot “Joj, a res moramo to poslušat?”. The Residents niso kolektiv, ki bi v prvi vrsti delal poslušljivo glasbo za množice. Prej si jih moramo zamišljati v vlogi zrcala družbi, kajti glasbo uporabljajo zgolj kot medij sporočanja neke družbeno aktualne vsebine. Prej kot zgolj glasbenike si jih moramo zamišljati kot vsestranske umetnike in ambasadorje obskurnega.

Predvsem je zanimivo tudi dejstvo, da so v več kot štirideset letih svojega delovanja uspeli obdržati status kultnih glasbenikov in to popolnoma anonimni. Zdi se, da so vsaj The Residents dosegli takšno fenovsko strukturo, ki razume, da je vsebina, ki se podaja, pomembnejša od samega kulta osebnosti. A vendar s tem ne mislim, da že samo ime zasedbe ni doseglo kulta osebnosti, ker ga na neki način seveda je, želim le izpostaviti, da je to, kar so dosegli, anonimno prekleto težko doseči. Res pa je, da jim je ta ista anonimnost omogočila predvsem to, da so se lahko prosto gibali na vseh področjih, ki so si jih poželeli. Dokler si anonimen, lahko počneš karkoli.

Pred kratkim smo si lahko o njihovem vzponu in delovanju ogledali tudi dokumentarec Teorija obskurnosti, ki se je premierno predvajal na platnih konec leta 2015, za nas pa so ga, januarja 2016, prvič predvajali v Kinu Šiška. Film slikovito obkroža njihove začetke s Cryptic Corporation, kot so imenovali svoj “menedžment”, in jim jasno opredeli vlogo v medijskem prostoru, kot avantgardnemu kolektivu, ki se od nekdaj spogleduje z naprednejšo tehnologijo; poleg snemanja glasbe so se že zelo zgodaj spogledovali tudi s fotografijo in videom. Pomemben del njihove anonimnosti pa so seveda tudi maske, ki so jim to anonimnost med javnim nastopanjem omogočale, čeprav so se v času tudi spreminjale. Film nas tako prisrčno spomni na tiste bolj prepoznavne, seveda s tem mislimo na očesna zrkla, ki so že sama po sebi prepoznana kot umetniško delo in so kot taka postala (skupaj z drugimi izdelki benda) del stalne razstave v MoMA, Museum of Modern Art, v New Yorku. No, in ne nazadnje je v filmu prikazano tudi težko preživljanje zgolj z umetniškim delovanjem. Na neki točki so morali tudi The Residents postati birokrati svojega udejstvovanja in se lotiti biznisa. Svoj poslovni model so izoblikovali na bazi svojih oboževalcev, marketinška strategija “buy or die” je vžgala in jim omogočila, da nam še naprej kratijo čas med čakanjem Godota. Da pa se njihova baza oboževalcev vseskozi samo širi in ne manjša, priča tudi dokumentarec Teorija obskurnosti, ki je bil crowdfundan na Indiegogo in brez konkretne podpore ne bi ugledal dneva.

V zagrebški Močvari smo imeli tokrat možnost ugledati tretji del trilogije Randy Chuck & Bob, Shadowland. Če je prvi del Talking Light govoril o smrti, drugi The Wonder Of Weird o ljubezni in seksu, se tretji del Shadowland logično nahaja na področju rojstva, reinkarnacije in “near-death experience”. Kot temu pravi Randy, je celotna trilogija pravzaprav življenje z druge strani, “life in reverse”. Kar v nekem smislu tudi je, saj predstavlja celoten opus kolektiva skozi leta, le da v dodobra spremenjenih oblikah, tako da včasih prepoznaš neki komad zgolj po besedilu.

Z nekajminutno zamudo so se The Residents le znašli na odru razprodane Močvare in kar po domače posegli proti našim zaznavnim centrom s prvim komadom Rabbit Habit. Celoten koncert sicer ni bil nobeno presenečenje, saj je jasno sledil vsebini albuma Shadowland, le tu in tam s kakšnim ljubkim vpadom drugih skladb, ki so bile tokrat Constantinople, Easter Woman in My Second Wife. A vendar to tudi ni bilo vse, med podajanjem posameznih skladb so nas namreč ujčkali tudi s projekcijami različnih likov, ki so pripovedovali različne življenjske, a nadvse morbidne zgodbe. Tako so nas z nihilističnim humorjem hranili lik mesarja, libertinca, smetiščarja, potapljača in inženirja.

Da je na trenutke ozvočenje zamočilo in da njihov nastop ni več najbolje utečen performans na svetu, sta informaciji, ki se zdita in hkrati ne zdita najbolj pomembni. Ozvočenje bi lahko bilo boljše in kolektiv bi se lahko bolj potrudil, a vseeno jim je uspelo pri gledalcih vzbuditi tisto, po kar smo prišli: občutek, da nekam pripadamo, da nas nekdo razume. In v takšnem svetu, kjer vemo, da nas kdaj kdo tudi ne razume, je ena izmed stvari, ki jih pričakuješ, to, da ne bo šlo vse kot po maslu. Zato se tega koncerta ne bi smeli spominjati zaradi slabega zvoka, spominjati bi se ga morali po domačnosti občutij ob prepoznanih zvokih, ki so vseeno prišli do naših zaznavnih centrov.

Randy, Bob in Rico, ki je vskočil za klaviature, potem ko se je Chuck upokojil na piščančji farmi, so tako znova poskrbeli za luštkano poslastico med smrtjo in rojstvom, ob črtanju mej med mogočim in nemogočim. Kot pravi lik potapljačice, ki je uživala v prostem potapljanju v globoke vode: “in potem enkrat se potopiš pregloboko”.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

uf, tole pa je eno srednješolsko pisanje, škoda

bi se kar strinjala, žal.

Čist ok je, osebni pristop.

Super!

Žnrk in Skai: ne vem, s kakšne srednje šole sta vidva, ampak z recenzijo ni prav nič narobe. Osvežujoče je brat tekste, v katere avtor vloži tudi nekaj sebe.

Dragi Obkladek, najmanj tale citat: 'Ozvočenje bi lahko bilo boljše in kolektiv bi se lahko bolj potrudil, a vseeno jim je uspelo pri gledalcih vzbuditi tisto, po kar smo prišli: občutek, da nekam pripadamo, da nas nekdo razume. In v takšnem svetu, kjer vemo, da nas kdaj kdo tudi ne razume, je ena izmed stvari, ki jih pričakuješ, to, da ne bo šlo vse kot po maslu. Zato se tega koncerta ne bi smeli spominjati zaradi slabega zvoka, spominjati bi se ga morali po domačnosti občutij ob prepoznanih zvokih, ki so vseeno prišli do naših zaznavnih centrov' ... je iz srednješolskega osebnoizpovednega spisa. In ne spada v nobeno RŠ recenzijo, pač pa na srednješolski radio. Ampak nekaterim je očitno pač osvežujoče brat srednješolske spise.

Hm, ne vem kaj je narobe s tem citatom? "Osebni pristop" pač, kot sem omenil že zgoraj.. Tudi "srednješolsko" pisanje če ima žmohtnost in point zame ni nič slabega. Prej nasprotno. Muska Residentsov je npr. dostikrat na nivoju dojemanja in razmišljanja otrok iz vrtca (npr. "forgery ethnological" Eskimo) in kot taka ne le da funkcionira v nulo ampak so Residentsi ena najunikatnejših zasedb na zahodni zemeljski polobli in to ne le v sferi glasbe. Ne vem kakšni so sicer "zaželeni" intelektualistični dometi Radia Študent a sam sem bil tako na filmski predstavi v KŠ kot tudi v Močvari in lahko rečem da me je zapis za razliko od marsikaterega nadvse učenega a skrajno brezdušnega lapanja v tej rubriki povsem zadovoljil.

@Bach is dead ... Kaj je zgornji citat povedal o nastopu, razen da bi lahko bilo ozvočenje boljše in da nastop ni bil povsem na nivoju? Glavna kvaliteta koncerta je bila, da 'jim je uspelo pri gledalcih vzbuditi (...) občutek, da nekam pripadamo'. Prenesi to - poudarjam: očitno glavno kvaliteto(!) - na katerikoli kulturni ali športni itd. dogodek, pa mislim, da je jasno, kako srednješolski je. Če malce spremenim še naslednji stavek, ki ponavlja isto: Zato se fuzbal tekme ne bi smeli spominjati zaradi dobre/slabe igre, spominjati bi se je morali po domačnosti občutij ob prepoznanih pesmih navijačev/pljuvanjih po nasprotnikih/bruhanjih od zadetosti (vstavi po želji) na štadionu.' Ali pa vstavi ime kateregakoli benda, čisto vseeno. Se pravi, na koncert recenzentka ni šla po dobro glasbo ali žur ali spoznanje ali kaj podobnega, šla je po občutek domačnosti. Mislim, da to počnejo die hard feni, ki so milje stran od najmanjše kritičnosti, in srednješolci, ki samo da vidijo idola, pa so v nebesih (= (približno enako kot sanjani) občutek domačnosti)
Mimogrede, sploh ne govorim o Residentsih, ki jih cenim in se jih spominjam z ljubljanskega koncerta. Nisem bil v Močvari, zato me je zelo zanimalo, kako je bilo. In kako je bilo, zvem na RŠ iz srednješolskega zapisa, če sprejmeš mojo argumentacijo.

Sprejmem tvojo argumentacijo, sploh ker si mal razložil a v Močvari ni šlo ne za dobro glasbo in še manj za žur ampak resnično za občutek komjunitija. Sam koncert je bil po moji presoji relativno bled a nič kaj dosti slabši od špila pred petnajstimi leti v zagrebški Tvornici obenem pa sem se začel po njem spraševati tudi ali niso to pač preprosto Residents in njihov domet živega izvajanja in je mi bil morda celo tisti navdušujoči performens v Cankarju (po mojem spominu l. 90 ali 91) tako zelo hud v veliki meri ravno zaradi razkošnosti odra velike dvorane, ki zadevo naredi precej bolj monumentalno kot recimo neka Močvara.

Vseeno pa so čeprav je zadeve med katerimi so tako dolgi časovni intervali težko primerjat bili Residentsi takrat čeprav se je njihovo zlato diskografsko obdobje počasi že iztekalo po moje ipak v bistveno boljši izvajalski formi a tudi zdajšnja v trio skrčena formacija deluje simpatično, bizarno in posebno. Čudaška glasba čudakov za čudake in ja, v tem smislu je bil krog med izvajalci in tam prisotno publiko sklenjen ali kot pravi recenzentka, šlo je za "domačnost ob prepoznanih zvokih", občutek skupnosti in pripadnosti pa najsi bo iluzija povezanosti s takimi virdoti kot so The Residents še kako varljiva.

Sicer pa bi koncert po moje idealno pasal v kak manjši teater, po možnosti že mal iztrošen kot so iztrošeni tudi že sami The Residents se pravi da bi jih imeli možnost poslušati v udobni sedeći poziciji in ne natrpani kot sardine kot je bilo to v razprodani Močvari. Sam sem sicer bil skoraj zraven odra in sem kljub slabemu zraku in vročini imel s tega aspekta precej solidno pozicijo saj starejša publika kakršna je bila tokrat prisotna tja v pododrje še najmanj pritisne. Nekateri frendi, ki so obtičali nekje v ozadju so imeli od koncerta bistveno manj.

Tako, no, seveda upoštevam tvoje argumente čeravno se z njimi ne strinjam, sploh zdaj ko si kot sem že omenil svoje stališče razložil mal podrobneje. Prilagam (če še nisi videl) še dve drugi mnenji in upam da si na podlagi vseh treh morda vseeno ustvariš mal boljšo sliko o tem kako je zadeva dejansko potekala.

http://muzika.20minuta.hr/clanak/56984/izvjestaji/uvrnuta-predstava-kult...

http://www.ravnododna.com/the-residents-u-mocvari-kultura-rasprodanosti/

Ok, Bach is dead, z zanimanjem prebral tako tvoj zapis kot oba linka. Slika jasnejša. Se zahvaljujem.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness