ALUK TODOLO: Voix

Norma Evangelium Diaboli, 2016

Z novo ploščo se oglašajo Aluk Todolo. In glede na to, da izdelek nosi naslov »Voix«, torej »glas«, je izbira izraza »oglašati se« relevantna in dobra vstopna točka. Aluk Todolo smo nazadnje predstavljali v povezavi z njihovo monumentalno dvojno ploščo »Occult Rock« iz leta 2012, ta sedaj v undergroundu že precej opažen francoski trio pa je s svojim osredotočenim in hipnotičnim presekom tropov psihedeličnega rocka in mantričnih aspektov žlahtnega black metala v tem času le še pridobil na globini in prepričljivosti. Trio električne kitare, električnega basa in bobnarskega seta zven tovrstne ultraklasične zasedbe izkoristi v vsem njenem razkošju ter nam njeno prekipevajočo organskost servira tudi z neobičajno discipliniranostjo. A tu ne govorimo o virtuoznosti ali eksaktnosti ali pač minimalizmu, ki bi bil sam sebi namen. S pojmom discipline bi želel označiti predvsem temeljno potezo njihovega početja in ta je, da elementarne sestavine psihedeličnih rock glasb ter njim pripisane učinke privzdignejo ali pretvorijo v ritualne geste, ki izdajajo njihov okultni namen.

Okultnost lahko v njihovem primeru razumemo kot skritost, molčečnost pa kot gesto ceremonialnega pomena, del magično-zvočne igre, ki pravzaprav bolj ali manj deklarativno tapka v tiste rabe in učinke glasbe, ki se tej dejavnosti pripisujejo že od vekomaj. In morda prej omenjena pretvorba elementarnih psihedeličnih rock obrazcev v obredno gestikulacijo ni nič drugega kot izrecna vrnitev ali približevanje temu, kar za marsikoga rock glasba od vedno že je.

To pa nas pripelje do aktualnega albuma »Voix«, ob katerem se lahko tudi še enkrat spomnimo, da jim je bil na četvernem splitu iz leta 2010 od štirih magijskih moči Sfinge dodeljen poslednji aspekt – molčati. Za kakšen in čigav glas torej gre? Aluk Todolo na novi plošči zvenijo bolj enovito in pojoče kot kdajkoli prej, kar je rezultat tudi nekaterih subtilnih ter fino uglašenih posegov v formo in skupinsko igro. Tako kot v večji meri že na »Occult Rock« smo tudi tukaj priča povsem živi izvedbi, v dogajanje pa je vnesene nekaj več disonance in raztreščenosti med posameznimi instrumentalnimi glasovi. Glavnino sicer še vedno predstavljajo mrakobno opojne motivike jasne »motorik« podstati, a so te tokrat predvsem v domeni jasnega in ubirajočega basa, medtem ko se kitara rada in pogosto prepušča feedbackovskemu hrumenju, zavijanju, brnenju in predvsem – petju. To - vključno z bolj odprtim bobnanjem - glasbo znatno osvobodi ujetosti v preveč prozaično mrežo razporeditev. Te sicer delujejo, kadar so podane z neizpodbitnim prepričanjem in zanosom, a kot sem zapisal že v recenziji zadnje plošče Saturnalia Temple »To The Other«, gre za zanos, »ki je faktično tako zelo redko udejanjen, čeprav znotraj žanrske folklore vedno obljubljen«. Vendar nikoli ni bilo videti, da bi Aluk Todolo s tem imeli kake opaznejše probleme, saj znajo za dosego hipnotičnega učinka tudi kaj konkretnega postoriti – ali pa obratno, ne-narediti. To jih ločuje od vedno bolj rastoče trume psevdookultnih postavljačev, ki se bavijo predvsem s klišejsko estetiko, na izkustveno-čutno-spiritualnem nivoju pa se ustrašijo lastnega početja, še preden se kaj res začne povzročati.

Na »Voix« Aluk Todolo svojo molčečnost tako še poglobijo, ojačajo njeno brnenje, ki se nato v glasbi artikulira kot močan in presevajoč tulež – stopanje iz glasu, sestopanje glasa v glasbo ter zbiranje in stapljanje v en glas. To se odraža na mnogetere izrekljive in neizrekljive načine, ne nazadnje tudi v tenziji ritmično-pulzirajoče stelje in umazano monodičnega kitarskega napeva, ki se vije skoznjo. Napeva, ki se kdaj razdrobi v klastre naefektiranih akordičnih razbiranj, tisti zmaličeni death-surf, poznan s prejšnjih stvaritev, ter nato nazaj hrup in nazaj v ton. Slišati je, kot bi Aluk Todolo na nekem nivoju, tudi zvočno formalnem, udejanjili tlečo obljubo svojih prejšnjih del – disciplinirano in hipnotično ponavljanje v upanju na obisk, evokacijski odsev od znotraj, invokacijski prihod od zunaj. Nekaj je počilo, krog se je galvaniziral, a črnina ostaja, prav tako neverbalnost ter omejena prevedljivost količin.