Bolje Franzen na vasi kot ...

Recenzija izdelka
30. 5. 2016 - 13.00

Veliko o značaju nekega teksta povedo stavki, ki so napisani mimogrede, ker morajo biti napisani, da bi prešli iz enega sklopa stavkov v drugega. Po avtomatizmu. Iz Fige vzemimo tega: “Miha je z milijoni drugih tehničnih genijev ustvarjal krasni novi svet, Špela pa se je po številnih sporih z Majo odselila v Postojno in je le redko prihajal v Ljubljano.” Krasni novi svet, kaj? Oddaljeni, ironizirani, obstoječ v laboratorijih genijev na Daljnem zahodu.

No, realno gledano ta svet nikakor ni oddaljen, ampak je konstitutiven za to, kako danes izgleda bivša Jugoslavija. Marko Bauer nekje opozarja na farme daljnovzhodnih strežnikov tajnih služb v Cankarjevem domu v obosamosvojitvenem času, ob prehodu iz družbe discipline v družbo nadzora. In kako se družba nadzora jasno kaže danes! Recimo v Obrenovcu, kjer ima kitajsko podjetje MeiTai dostop do 55000 zdravstvenih kartonov lokalnih prebivalcev, na podlagi katerih dela statistične analize in poskuša izluščiti genetsko dobro predispozirano in slabo plačano delovno silo.

S tem želim nakazati, da iz Fige ne bomo izvedeli ne kaj je bivša Jugoslavija danes ne kaj je bila realno obstoječa včeraj. Figa ne gleda iz kozmopolitske perspektive, ki se ji je mogoče malce približati le z regionalnega vidika. Gleda z vidika težko provincialne periferne književnosti, ki je še vedno obsedena s tem, kako bi to – namreč interna književnost s svojimi kanonizacijskimi kanali – sploh postala. Kako bi ubesedila nazore svojega jarega srednjega razreda; kako njegove nazore homogenizirala in vzpostavila kot normo.

Vemo, da srednji razredi (še toliko bolj jari) zaradi svojega strukturnega položaja zelo težko mislijo. To pomeni tudi, da težko sproducirajo zanimivo življenje. Ne morejo niti organizirati, sovražiti, imeti velikih strasti, imeti zanimive patologije in osebnostne motnje. Kaj jim potem ostane? To, kar je neposredno vidno, in to, kar imamo vsi – čustva na sploh. Vojnović v Figi želi združiti oboje. Nekako se približa hibridu (1) malomeščanskega izpovedništva, kakršnega gledamo in se nad njegovo bednostjo čudimo na raznih literarnih portalih, ter (2) totalnega meščanskega romana, ki ubeseduje celoto svetovnega nazora in se geografsko ter časovno razpenja. Na srečo s tem drugim preseže pri mlajših kolegicah in kolegih pogosto ekscesno in banalno osebnoizpovednost prvega.

Razporeditev čustev med nekaj ključnih oseb pripomore k njihovemu diferenciranju. Tako niso skoncentrirana kot spovedniška šifra v eni osebi (ki je pogosto tudi empirični avtor), njihovo dešifriranje pa vsaj na prvi pogled ne pomeni vstopa v nek milje. Paradoksno s tem šele dobijo intersubjektivni značaj, ravno ta intersubjektivna emocionalna dinamika pa je tisto, kar omogoča Figi, da se napleta čez slabih 400 strani.

Posebej prepričljiva sta lika Aleksandra in Safeta, deda in očeta glavnega protagonista Jadranja, ter njuni odnosi – z njune perspektive – s svojimi družinskimi člani (glitch, ki se pojavi pri Safetu, bom opisal kasneje). Izjemno dolgočasna ljubljanska malomeščanska nuklearna intima med Jadranom, njegovo ženo in sinom je popisana kar suvereno, z ležernostjo in nepomembnostjo sporov, ki ji tudi pritiče. Zazdi se mi, da berem nekakšnega Franzena, prenesenega na provinco. To bo nekomu zvenelo kot ultimativna pohvala, drugemu pa kot ultimativna kritika. Meni in zame zveni kot guilty pleasure. Beda ojdipskega problema pobeglega očeta je rešena s tem, da sta njuna pobega prikazana zanimivo, celo pustolovsko. Kljub temu, da Ojdip na žalost predstavlja enega osrednjih problemov v romanu, je oblikovan nekoliko manj enoznačno, Aleksander in Safet nista zgolj kurja tatova, ki ju je treba nekam pribiti, ampak imata celo kanček bad guy šarma. No, potem pa – pozor!

Deli, v katerih se Jadran spominja mladosti v Ljubljani, so polni bad writtinga. Ko imajo s prijatelji iz mladosti intelektualne debate, se dogaja transfer blame, ki je značilen spremljevalni pojav ljubljanske publicistike (recimo takšen, ko Vojnović v intervjuju izjavi za naslovnico, da slovenske desnice ni več mogoče jemati resno, s čimer se zgodi ravno to, da te publicistike ni mogoče jemati resno, nič bolj kot recimo komadov Andreja Šiška).

Ko opisuje poznonajstniško romanco z Anjo, to zveni tako lame kot sedmošolske debate o ljubeznih, ki smo se jim problematični učenci radi posmehovali. Tudi med branjem se mi je sprožil stari impulz po sprožanju nelsonovskih ha-hajev. Safet iz Jadranovih otroških spominov preveč izgleda kot karikatura iz Kajmaka in marmelade, kljub minimalnim poskusom refleksije tega pojava. Kar je spet problematično, ker, tudi ob tem, da je Vojnović avtor s srbskim poreklom, spominja na standardni beograjski elitistični moment, ki se vsiljevanju krivde za vojno upira tako, da Bošnjake kaže kot pajace, vojno pa kot plemenski spor takšnih pajacev. To zgodbo prodaja Zahodu ali pa Sloveniji, kjer smo itak vsi čefurji (they all look the same). S tem ne mislim, da to Vojnović počne zavestno ali škodoželjno, zgolj da je del nekega političnega nezavednega … Tu so še zelo neposrečeni opisi najstniškega seksa. Ponazorimo vso to slabo pisanje z dvema povedma: “Ko se vrneva v hišo, ne seksava, ampak se ljubiva. Božava se in objemava, prvič sva midva pomembnejša od najinih poželenj.

Obstoj tega glitcha v romanu si razlagam kot strukturnega. Ljubljana je pač res tako izjemno dolgočasna in odraščanje v njej uničujoče za duha, da je o tem težko pisati drugače. Na žalost ta “zaostalost” lame sošolcev postane norma tudi v poznejših letih, zanimive osebnosti, ki se okoli nje razvijejo, pa ostanejo obsojene na podhranjeno podpodje.

A spet pozor – sledi verjetno najmočnejši del romana. V njem ni več nobenih pretenzij po tem, da bi šlo za kaj več kot za popis čustev. Aleksander in žena Jana se soočata z njeno izgubo spomina, popolnoma izolirana od razpada Jugoslavije in klanja. Ta brezkompromisno klišejska poteza, ki je dovolj nesramna, da bi ji lahko rekli zavestno filistrska (nad čemer se vsega hudega vajeni veselimo!), je tako intenzivno malomeščanska in cmerasta, da ji uspe ravno v svoji radikalni klišejskosti in jalovi introvertiranosti subvertirati samo sebe in uspešno zastaviti kakšno filozofično vprašanje o razmerju med svobodo in zvestobo, spominom in identiteto.

Močno poglavje, ki ga nato razveljavi s tipičnim metafikcijskim prijemom, ki je postal še en ljubljanski kliše že nekje sredi devetdesetih. Vendar je potem tudi ta kliše razveljavljen, zgodi se negacija negacije. To neprestano negiranje negacij, ta neprestana negotovost, to franzenovstvo s težkimi glitchi je največji uspeh Fige, ki jo uspešno potrdi tudi zadnji prizor.

Ta želja ubežati iz majhnosti v večjo formo, pa potem strah pred tem samim ubežanjem, je nekaj, kar bi lahko, ironično, morda naredilo slovenski roman za 21. stoletje. Namreč tehnično dovršenega in suvereno zaokroženega velikega slovenskega romana sploh ne more biti. Ker slovenska družba, kultura in država niso tehnično dovršene in suvereno zaokrožene forme, ne glede na to, kako dušbegovske se trudijo biti. Ker tu ni uštimanih dušbegov, so samo, če ponovim, lejmerji. In to za Figo nikakor ni mišljeno kot nenaklonjena vrednostna sodba.

Ob tem vrhuncu pa sem tako uspel zaokrožiti svoje lamentacije o samoetablirani slovenski književnosti. Več je težko povedati. Morda je čas, kot pravijo, za pozitiven program.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Vem, da sem v celoti mim (vsaj glede slenga), ampak vljudno bi prosil avtorja, da mi pojasni besedi 'lame' in 'glitch'.
Šel sem gledat v slovar glede 'lame'
... 3.
weak; inadequate; unsatisfactory; clumsy:
a lame excuse.
4.
Slang. out of touch with modern fads or trends; unsophisticated,
pa ne vidim razlage, po kateri se te besede ne bi dalo nadomestiti z ustrezno slovensko, zato sklepam, da je pomen 'lame' širši ali pa bolj specifičen, kot je naveden v citatu (točki 1. in 2. v slovarju sta bili v kontekstu gornjega besedila neuporabni).
Podobno ne dojamem besede 'glitch':
1. a defect or malfunction in a machine or plan.
2. Computers. any error, malfunction, or problem.
Compare bug1(def 5).
3. a brief or sudden interruption or surge in voltage in an electric circuit.
Če prav razumem, je to torej napaka, ampak ne samo to, sicer bi bilo napisano 'napaka'. Možna razlaga?
Rad bi tudi vedel, kaj so 'nelsonovski ha-haji'? (O dušbegovstvu skoraj ne upam vprašat, ker bom gotovo izpadel idiot.)
Sicer pa mi je zelo zadet četrti odstavek (zelo jasen in vreden pomnjenja), zelo dvomljivega pa me je naredil tale iz zaključka: "Namreč tehnično dovršenega in suvereno zaokroženega velikega slovenskega romana sploh ne more biti. Ker slovenska družba, kultura in država niso tehnično dovršene in suvereno zaokrožene forme, ne glede na to, kako dušbegovske se trudijo biti." Sicer, kot rečeno, žal ne vem, kdo ali kaj je dušbeg, vseeno pa ne razumem povezave med 'suvereno (ne)zaokroženostjo slovenskega romana' in 'suvereno (ne)zaokroženostjo družbe, kulture in države'. Verjetno ne razumem zato, ker pač nisem teoretik, bi pa prosil avtorja, če to malce pojasni ali vsaj namigne, kje bi se dalo o tej povezavi kaj podučiti. Lp

mogoče se je strinjati, da (tudi) "srednji razred težko misli"..denimo..avtor tega romana je v času "zasedbe borze" nekaj bajal o "Satantangu" in filmskem festivalu, ko se je nekaj političnih živali skušalo iti politike v "njegovem" mestu..jebi ga, srednji razred pač raje gleda, kot da bi mislil.najboljša simbolika nemišljenja "srednjega razreda" se razkriva na "popevkievrovizije"..ta "glasba" je narejena natanko zato, da bi se gledala.to pa še ne pomeni, da SR ne more razviti zanimivih patologij..kaj mislite, kdo je v sloveniji dejansko ustvaril pahorja, a?

Glede odlomka: " ... Safet iz Jadranovih otroških spominov preveč izgleda kot karikatura iz Kajmaka in marmelade, kljub minimalnim poskusom refleksije tega pojava. Kar je spet problematično, ker, tudi ob tem, da je Vojnović avtor s srbskim poreklom, spominja na standardni beograjski elitistični moment, ki se vsiljevanju krivde za vojno upira tako, da Bošnjake kaže kot pajace, vojno pa kot plemenski spor takšnih pajacev ..."

1.) Glede na Muanisovo (v večini primerov več kot upravičeno) občutljivost na omembo lastnega porekla je malo nenavadno, da sedaj sam kot nekakšen argument omenja Vojnovićevo poreklo, še toliko bolj, ker se je slednji v intervjujih glede tega večkrat distanciral oziroma razložil svoje stališče(na pamet mi pride dialog z Jergovićem v Pogledih ( http://www.pogledi.si/ljudje/miljenko-jergovic-goran-vojnovic )
/citat/...(to pišem tudi zato, ker pri nas ljudje ne ločijo med pojmoma Bošnjak in Bosanec). Ne Bošnjaka, ne Srba in ne Hrvata, ampak Bosanca. Bosanec je zame namreč beseda, ki priča o nekih lepših časih, o neki drugi Bosni, beseda, ki bolj kot o tem, kaj Bosna danes je, priča o tem, kaj Bosna danes ni več. Zato je meni veliko ljubše, če mi rečejo Bosanec, kot če me zaradi srbsko zvenečega priimka (vprašanje je, kaj bi na to porekla moja slavna pisateljska soimenjaka Ivo in Vladimir) samovoljno razglasijo za Srba, četudi bosanskega, me vabijo, da bi predsedoval srbskim društvom, kjer v pisarnah visi slika Dobrice Ćosića, pošiljajo mi vabila na ogled filmov o zločinih nad Srbi v 20. stoletju, me prosijo za izjave v imenu Srbov v Sloveniji in podobne neumnosti. ... /konec citata/

2.) "Beogradski elitistični moment" zagotovo ne kaže vojne kot plemenski spor Bošnjakov, ampak kvečjemu Bosancev, če že.
Bosanci= prebivalci Bosne
Bošnjaki = eden od treh konstitutivnih narodov v BiH, ki je nekoč v SFRJ slišal na ime "Muslimani" (do znamenitega kongresa 1993. leta)
Izraz Bošnjaki je sicer v določenih zgodovinskih obdobjih označeval krajevno in ne nacionalne pripadnosti, a odkar si ga je ena nacija "prisvojila" za lastno poimenovanje, ga v tem pomenu nikakor ni več mogoče uporabljati.
Razen, če avtor članka implicitno namiguje, da so bosanski Hrvati v resnici "katoliški Bošnjaki", bosanski Srbi pa "pravoslavni Bošnjaki".

Če že po nepotrebnem namesto po vejah "Fige" plazimo po družinskem drevesu njenega avtorja, se spodobi to početi vsaj z neko minimalno korektnostjo oz.. Verjamem pa, da je šlo za lapsus oz. za "del političnega nezavednega" avtorja kritike. ;))

Drugače se glede dobrih delov zapisa kar strinjam z obema komentatorjema pred mano.

Spoštovani just_sayin,

kot rečeno, ne gre za to, kako se Goran Vojnović deklarira, ampak za politično nezavedno, ki je vezano na mešanje marketinga in občutkov krivde. Gre za pojav, ki je zunaj Vojnovića in zunaj njegovih prepričanj. Lahko deluje že po avtomatizmu, kar je lahko povezano z zunanjo interpretacijo njegovega priimka. Omemba izvora omenjenega priimka je tu zgolj tehnični detajl.

Poleg tega imamo neko objektivno situacijo, namreč bosansko vojno, in bi zato avtor - ne glede na svoja prepričanja - lahko bil pozoren na to marketinško-psihološko konstelacijo, zaradi omenjenega tehničnega detajla. Tako kot bi bil jaz, kljub temu, da mi nacionalna pripadnost ne pomeni veliko, zaradi objektivnega dejstva, ki je moje ime in priimek, zelo previden pri oblikovanju likov z določenimi imeni v takšni konstelaciji.

Pri tem momentu se sicer nisem dolgo zadrževal, zgolj opozoril sem nanj, ker gre za vzorec, in še zdaleč ni tipičen (samo) za Vojnovića. Z drugega vidika gledano, lahko spomnimo, da je bil v Čefurjih raus denimo kot pajac prikazan lik z imenom in priimkom srbskega izvora, vendar pa je to spet problematično, ker je Čefur spet splošno poimenovanje, ki je vpeto v omenjeno marketinško ozadje, in se sam, ne zaradi želje po diferenciranju od ljudi s priimki drugačnega izvora, od njega v zadnjih letih distanciram (priznam pa, da včasih tudi ta marketinški moment deluje hitreje od mene in izkoristim svojo čefurskost - ravno zato govorim o nezavednem - kar pa se mi ne bi zgodilo vokvirih daljšega članka, kaj šele romana).

Beograjski vzorec, o katerem govorim, pa je sestavljen iz osebnih opažanj, pogovorov, opažanj o filmih beograjskih režiserjev, in nima statistične ali kakšne drugačne utemeljitve. Moj vtis je, da je v Beogradu in krogih, ki vplivajo na beograjsko sceno, prisotna želja po potlačitvi in deloma upravičeno distanciranje od dogajanja (kolektivna krivda vedno prizadene tudi nič krive, sami prebivalci Beograda pa niso bili vpleteni v vojno), ki se kanalizira skozi karnevalizacijo Bošnjakov (oz. če želiš, lahko uporabiš tudi kakšno drugo ime). 

Torej, glede na to, da nimam "znanstvene utemeljitve", nimam nič proti, če trdiš, da je moje opažanje selektivno in je tudi pri njem na delu politično nezavedno. Šlo mi je predvsem za namig na to. Vsekakor mislim, da sem ustregel kriterijem "minimalne korektnosti", če ne, pa naj kot popravek služi ta razlaga.

Lep dan želim

Če je že avtorju pod častjo odgovarjati neukemu, a mi lahko kdo drug pojasni vsaj 'dušbeg'? Resno. Vprašal sem mladino v naši firmi, pa nisem prejel prepričljivega pojasnila. Lejmer in dušbeg naj sploh ne bi bila tako daleč stran, kot sem sklepal, očitno napačno, iz predzadnjega odstavka recenzije.

Poanta dialektike je v dostojanstvu mišljenja in v stalnem pogonu misli. Vednost ne sme okosteneti, ker okostenelost (pozitivizem) spreminja misli v taktiziranje in zlorabljanje.

Zato Muanisov heglovski stil, ki daje prednost inovaciji pred teorijo, zelo cenim. Mislim, da je bister sogovornik in tudi dokaj načelen. Zna poslušati. Predvsem pa ima testise povedati, kaj je narobe v naši književnosti. Eden redkih.

Vojnović je bil v Čefurjih vsaj iskren do sebe, sedaj ni več. Postal je preveč slovenski, preveč človeški.

Ad) Alfibet. Mogoče je Muanis z "dušbegovstvom" na sledi Blochovemu pojmu "ugasle negacije", ki ga je verjetno dobil pri Schellingu, ko materijo označi kot "der erloeschene Geist"?

bravo!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness