PRISMOJENI PROFESORJI BLUESA

Oddaja
30. 6. 2016 - 8.00

Za zaključek sezone Afterparty-jev, si bomo privoščili nepozabno izkušnjo, ko bodo takorekoč namesto glasbene opreme ušesa bodrili PRISMOJENI PROFESORJI BLUESA.

In še vpogled v prihodnost:

Prismojeni profesorji bluesa spadajo med glasbene skupine, ki so se že pred izidom prvega albuma izstrelile v najvišji, prvo ligo slovenske glasbene scene. To med drugim dokazuje tudi dvesto štiridest odigranih koncertov v lanskem letu. Njihov prvi album Family so izdali v začetku letošnjega leta in na promocijskem dogodku ob izidu albuma napolnili Kino Šiška. Zato je logičen naslednji korak nastop v Križankah.

V Križankah bodo Prismojeni profesorji bluesa odigrali pretežno nov program, ne bodo pa manjkale tudi starejše skladbe. Koncert se bo tudi snemal in že isto jesen lahko pričakujemo nov, koncertni album, ki bo izšel pod okriljem založbe Dallas Records. Ko bo vse to narejeno, se bodo Prismojeni profesorji bluesa odpravili na glasbeno izobraževanje v Združene države Amerike.

Prismojeni profesorji bluesa so fenomen v slovenskem glasbenem prostoru. Tako povprečen poslušalec kot tudi poznavalec, bi takemu bandu napovedal težko prihodnost, a oni dokazujejo drugače. Enormna količina koncertov in razprodani klubi in dvorane, pa to le še potrjujejo. Sedaj so na vrsti Križanke in priložnost za vse, ki jim blues in dobra glasba nekaj pomenita v življenju, da sodelujejo pri tej lepi zgodbi in s svojo udeležbo na koncertu prispevajo svoj kamenček v mozaiku tega enkratnega dogodka.

Povezava: https://www.facebook.com/prismojeniprofesorji.bluesa

Foto: band

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Najboljši dopoldanski program Radia Študent po 9. maju 1969, po zaslugi Prismojenih Profesorjev.

Pa smo vsaj enemu narisali nasmešek v ušesa, hehe. Lepo poletje 2016 želim. Vsem, kakopak.

ne ravno najboljši. ampak precej kul.

zahojeni* profesorji bluesa

*Tata ti je zahojen*

mah ne lejte sej vse lepo in prav...fantje obvladajo... ampak k sm jz konc 60ih v navalu ustvarjalnosti virtuozno ustvaru svojo eksplozivno mešanico psihedeličnega rocka sm si predstaulu da bo to folk uzeu in pelu naprej... ne pa da se bo zadeva spremenila v nek svoj hermetično zaprt žanr... kar je v popolnem nasprotju s takratnjim svobodnim in eksperimentalnim duhom.. 50 let poznej se folk še zmer oklepa neke nostalgije in z njo povezanih žanrskih okvirov in preigrava ene in iste dvanajsterce... tragično...

@Jimi Legend, it's all about genre.

Jaz grof 15 dežele Wolfmarskih jezer te pozivam na dvoboj, ti lažni od mrtvih ustali trohneči Jimi! Pokaži se

Nadel si si ime Jimi Hendrix, pa se vidi, da nimaš pojma niti o Hendrixu niti o Prismojenih. Si morda že kdaj slišal za skovanko Postmodernizem? Hermetično zaprt žanr, dvanajsterci? To so samo tvoje prazne spekulacije in kažejo na pomanjkanja poznavanja večplastnosti te glasbe. Raje se še malo pouči. Tudi, če bi v najslabšem primeru šlo samo za dvanajsterce, bi to še vedno bila dobra stara ljudska glasba, ki nikoli ne zamre.....

Ja sm slišu da maste zdej ta postmodernizem... sam nvem če to opravičuje tovrsten retronostalgičen pastiš oziroma pomanjkanje inovacije zavoljo glorificiranja starih vzorcev.. Sej valda niso samo dvanajsterci in tud valda nism samo jz (Hendrix) .. ampak je nereflektirano in nekritično hajpanje ostankov tega s čimer so ns futral fotri (torej dad rocka aka dead rocka)... iz tega vidika so za moje pojme prismojeni profesorji bluesa kljub svoji nori uigranosti in izraziti odrski prezenci mogoče samo kkšno strohnelo stopničko nad pojmom cover banda... sicer je pa preko tvojega zadnjega stavka jasno, da iz tvoje fenovske perspektive in verjetno tudi iz njihove (prav tako fenovske) perspektive pomen te 'dobre stare ljudske glasbe' ni nikakor prevprašan.. Tudi če se nekje skriva zadovoljiv razlog za to vztrajno ohranjanje nekakšne rockovske tradicije (kot da že sam pojem tradicije ni v dovolj očitnem nasprotju z rockovsko, bojda svobodomiselno mentaliteto), nikakor nima nikakršne zveze z vlogo rocka v 60ih in 70ih.. prej je v popolnem nasprotju z njo in le dodobra nakešira na folku, ujetem v tej nostalgični pasivnosti v kateri se jim rock začuda še vedno zdi uporniški..

Sem fenica Prismojenih in se strinjam z Jimijem, da sta njihov glavni adut uigranost in izrazita odrska prezenca, ki nima nobene veze z rockom in uporniškostjo, zadostuje pa za dober špil, kakršnega danes težko kje najdeš. V tem smislu gre za zganjanje nostalgije po takšnih udarnih špilih, ki brez posebnih efektov naredijo tisto, kar je naredil rock v 60ih in 70ih.

Jimi, kaj pa bi bilo lahko sploh uporništvo danes?

Debata je pravilno zaključila, mislim.

@Jimi Hendrix glede na tvoje radikalno stališče bi te prosil, da kaj več poveš o svoji glasbi, bodisi da pripneš kakšno povezavo ali kaj podobnega, da bom lahko dobesedno slišal ali je tvoje mnenje upravičeno.

@Jimi Hendrix glede na tvoje radikalno stališče bi te prosil, da kaj več poveš o svoji glasbi, bodisi da pripneš kakšno povezavo ali kaj podobnega, da bom lahko dobesedno slišal ali je tvoje mnenje upravičeno.

''Uporništvo'' je danes, tako kot od nekdaj, predvsem povezano s kritičnim mišljenjem, prevpraševanjem ustaljenih dogem in distanco do mnenjskih in trendovskih krogotokov... Samo za to se gre... ne za nek specifičen žanr, ki bi bil danes lahko v tej isti vlogi in služil temu, da se tiste ''uporniške duše'' lahko kot take identificirajo.. Ne gre torej za ''uporništvo'' v ozkem smislu zgolj nasprotnega pola ustaljenemu... ampak za dvom v vse vzorce skozi katerega postane jasno kako se z odsotnostjo tovrstnega dvoma hitro ustvari hype okoli fenomenov kot so prismojeni profesorji bluesa, ki kot že rečeno nakeširajo na skozi generacije vzpostavljeni všečnosti bluesovskih vzorcev.. in s tem ne vodijo k nikakršni svobodomiselnosti, inventivnosti, drznosti in kritičnosti .. ampak k poglabljanju comfort zonea in statusa quo... hkrati pa tragikomično v številnih očeh še vedno delujejo kot ''uporniški''

Ampak zakaj bi moralo biti ravno uporništvo tisti kriterij, po katerem se presoja glasbo? Saj si Prismojeni, kolikor jih poznam, tudi sami niti ne nadevajo oznake upornikov ali revolucionarjev. Mislim da je govoriti o glasbi kot nekem smotru, ki sam ni nujno bistveni element glasbe v prvi vrsti, že neko racionalno presojanje, ki se zgodi naknadno. Bolj specifično tudi Hendrix, Led Zeppelin in ostali velikani tistega časa (če že govorimo o tem obdobju) niso najprej delali glasbe zaradi revolucije, najbrž so igrali glasbo, ki je bila plesna in ritmična in je imela ekstatičen moment, revolucija je prišla kot učinek, šele naknadno in s povezovanjem različnih glasbenikov ter ljudi.... niso si ustvarili načrta, "dajmo narediti glasbo, ki bo spremenila svet", to je prišlo spotoma, kot duh tistega časa, odnosa do politike, z kulturo proti zategnjenosti, z umetnostjo proti vojnam... to je moje mnenje... seveda pa, vsak ima pravico do svojega okusa in mnenja....

Mislim, da se tukaj debata suka bolj okoli tega, kaj kdo vidi v glasbi. Za nekoga je glasba ples, žur, ekstatično doživetje, tako nekako si predstavljam glasbo Prismojenih Profesorjev. Nekdo drug pa poleg tega ali morda mimo tega raziskuje bolj racionalno plat glasbe, s čimer je povezano tudi proučevanje ostalih okoliščin, duh časa in zastavitev pravil, kakšna naj bi glasba bila, da bi bila "inovativna" in "revolucionarna“.

@Jimi: Hvala, vsekakor se strinjava, da Prismojeni niso uporniški, med muziko comfort zonea in Prisomjenimi je pa pomoje še nekaj nians...

Če preigravanje starih komadov nima več istega naboja (kar je logično), kako je potem s poslušanjem Jimija in ostalih legend danes? Anahronistično kot branje Prešerna? Je s punkom po tvoje kaj drugače?

Hja nekakšna emancipatornost in nek politični naboj, ki sta tako v klasičnem rocku kot v punku izredno pomembni komponenti, sta tudi ob današnjem poslušanju že zaradi zgodovinske teže tovrstnih gibanj praktično neločljivi od tega kako to glasbo doživljamo. In tudi danes je sporočilo teh muzik sicer seveda še vedno lahko aktualno, a ko v H&Mu lahko kupimo Che Guevarra nogavice in ko si lahko pri neki britanski banki ljudje naročijo uradne Sex Pistols kreditne kartice se to zdi nekoliko smešno.. Njihova takratnja revolucija je torej danes popolnoma zbanalizirana in zaradi zgodovinsko vzpostavljene simbolne vrednosti lahko prodajana posameznikom, ki se očitno identificirajo s tovrstno uporniškostjo čeprav ta seveda ne vodi nujno k isti odprtomiselnosti iz katere je to gibanje nastalo.. njihova takratnja odprtomiselnost pa se seveda ni kazala le v spornih besedilih, odnosu do medijev itd. ampak morda predvsem v zgolj formalističnem aspektu glasbe, ki so ga določeni inovativni posamezniki dodobra prevetrili skozi nekonvencionalne pristope k posameznim inštrumentom, pesemski strukturi itd. Že takrat se je to sicer hitro zakoličilo in ti sprva nekonvencionalni pristopi so postali konvencionalni; tako nekako se pač formirajo žanri.. In z žanri ter delovanjem znotraj njih seveda ni nič narobe.. A brez imperativa po inovaciji nastanejo le nekakšne bolj ali manj drzne žanrske študije in zdi se pomembno, da jih kot take prepoznamo in jih ne vrednotimo kot nekaj več ..ključno je da torej uvidimo širši kontekst v katerem delujejo posamezni glasbeniki in jih na podlagi tega lahko nato tudi bolje vrednotimo.. V dotičnem primeru Prismojenih Profesorjev Bluesa je glede na to, da se je rockerska revolucija, katere vzorce danes tako brezhibno replicirajo, zgodila približno pol stoletja nazaj, popolnoma jasno, da ne moremo govoriti o nikakršni inventivnosti, originalnosti, drznosti ali kritičnosti. Upam, da se strinjamo, da je delovanje znotraj že dodobra vzpostavljenih in vsem poznanih žanrskih okvirjev vsekakor veliko lažje in seveda rezultira v veliko poslušljivejši in lažje prebavljivi glasbi - od tod seveda tudi uspeh Prismojenih Profesorjev. Pri tem je na mestu poudariti tudi problematičen aspekt njihove opevane uigranosti, ki pri vrednotenju glasbe v resnici nebi smela imeti nikakršne teže (če bi bila glasba vrednotena le po tehnični podkovanosti, bi bila le še en, nekoliko bolj svobodnjaški šport - kar nikakor ni). Z večjo tehnično podkovanostjo glasbenik sicer seveda stopi v očitnejšo simbiozo z inštrumentom v kateri se dozdevoma veliko lažje in intuitivneje izraža, a vedno je na prvem mestu tisto kar izraža oziroma njegov pristop do glasbe. Nekoliko površno rečeno: bistvo bi moralo biti v ideji in ne v tehniki. V tem primeru se zdi jasno, da neke ideje ali samosvojega pristopa za njihovo glasbo enostavno ni, da je torej teža okoli njih akumuliranega hypea utemeljena predvsem na njihovi tehnični podkovanosti s katero samozavestno replicirajo te že zares arhaične forme, ki jih vsi tako dobro poznamo. Tako so v svojem pristopu v mojih očeh pravzaprav poosebitev sodobnega stagnativnega retronostalgičnega pastiša in za poslušalce manifestacija comfort zonea, ki se od ostalih comfort zoneov le stežka razlikuje in je v principih delovanja nedvomno vzporeden z močjo narodnozabavne glasbe ali turbo folka... Še enkrat: v tem kar počnejo so seveda odlični. A zdi se mi ključno poudarjati, da ne gre za nič drugega kot za nek na retronostalgiji baziran pastiš in enostavno ne vidim kako lahko to kar počnejo vodi kam drugam kot v tako kulturno kot osebnostno stagnacijo. Najbolj zaskrbljujoče pa je zakaj to očitno nikogar ne zmoti... Jasno je, da ljudje na prvem mestu ne vrednotijo inovacije in odprtomiselnosti, torej vrednot, ki bi pravzaprav morale predstavljati bistvo vsake 'uporniškosti' (s tem da je ta termin zaradi političnih konotacij in asociacij na pretekla uporniška gibanja več kot očitno preveč problematičen). Jasno je, da ljudje sledijo liniji najmanjšega odpora in ne dvomijo v to kar jim je všeč ter se ne vprašajo zakaj jim je to všeč itd. Ampak jasno je tudi, da v posameznih žanrih trdno uokvirjene zasedbe enostavno ne vodijo k danes očitno popolnoma razvrednotenim in posledično še toliko pomembnejšim inovacijam. Te so v praksi pogosto tesno povezane z drznimi posamezniki, novimi tehnologijami ter turbulentnimi časi oziroma nekakšno kombinacijo teh in številnih drugih dejavnikov ter spletov okoliščin... A v današnjih sicer izredno turbulentnih časih se očitno prej kot k novim pristopom ter zvedavim inovacijam raje zatekamo k udobno všečni neplodoviti stagnaciji... Ne gre se za moj glasbeni okus ali neke ideološke preference in podobno... Gre se za prepoznanje širše vloge glasbe in umetnosti nasploh kot nekakšnega kulturnega gibalca, kot prinašalca novih idej, novih perspektiv ter novih pogledov na svet.. Gre se za zvedavost, ki nas vedno znova napoti k pretresanju, prevpraševanju in širjenju kriterijev tega kaj razumemo kot dobro ali zanimivo glasbo ali umetnost ter predvsem k podiranju številnih mentalnih preprek v katere se tako hitro ujamemo in jih nato podpihujemo z lenobnim relativiziranjem različnih mnenj (ki pa seveda ne morejo biti kar vsa enako informirana in posledično enostavno niso vsa enako pravilna in enako pomembna).. V širšem planu se torej zdi pomembno razumeti vlogo zdravega dvoma ter zvedave inovacije, ki vodita stran od stagnacije ter k vsesplošnem družbenem razvoju, napredku in rasti. Mislim oziroma upam, da to niso le meni drage vrednote.

Sigurno je ta poziv k raziskovanju, inovativnosti in uporniškosti, ki ga omenjaš, neka zanimiva naloga ali izziv, s katerim se srečujejo umetniki in udeleženci v umetnosti in ki ovekoveči nek umetniški izdelek z nesmrtnostjo. Ampak dobra "klasika" bo vedno dobra klasika. Mene recimo niti 100000 racionalnih razlogov ne more prepričati v nasprotno, kajti če mi začne utripati srce, če začutim kako se mi premika telo, če me lahko zemeljsko pretrese ritem in dvigne moje misli v višave vesolja ne potrebujem vedenja o tem, da je nekaj inovativno, že slišano, revolucionarno. Dovolj mi je da glasbo začutim v trenutku, takrat ne potrebujem racionaliziranja, da bi užival v njem. Uživam neposredno v glasbi. Prismojeni Profesorji Bluesa so tak bend, kjer kot poslušalec to doživim in zame je to dovolj. Kot nekakšno prvinsko afriško bobnanje. Z racionalnimi razlogi se ne da napasti ali označiti nekaj neracionalnega. Glasba je zame ekstatičnost, občutje, pobeg, meditacija, trenutek. Po tem presojam ali mi je neka glasba všeč neposredno ali ne. Prav nasprotno, se mi zdi inovativno ravno to, da se v času, ko si veliko ustvarjalcev želi eksperimentirati in biti inovativen z neko "instant varianto" v našem prostoru pojavi band z zelo močnim spoštovanjem do tradicije a hkrati s svojim inovativnim izrazom skozi improvizacijo in miks različnih retro žanrov. Ljudje bi se morali po tvojem zavedati, da gre za že slišano vižo? Saj vedo, saj poznajo rock tradicijo. Prav smešno je če se nekdo takole postavi v vlogo razsodnika in v imenu univerzalnega napredka poziva ljudi, da naj bodo previdni in dvomljivi. Skeptik je biti enostavno, kje pa je produktivni skepticizem? Protiutež? Prav zanimivo bi bilo izvedeti, kaj je v tvojem pomenu besede "inovativni primer" slovenske zasedbe današnjega časa?

Je kdo slišal komad Smartphone od njih? Ali pa Run Hilda run? Na koncu komada smarphone se skoraj na vsakemu špilu eden telefon s tomahawkom razbije na odru, če pa to ni uporniško, pa lahko gre čisto vse v maloro, kdo pa ste vi ki komentirate uporništvo, bi bilo upravičeno če bi sami naredili kaj uporniškega vsako jutro ko se zbudite, seveda če se sploh zbudite zjutraj. Lahko je trivialno in površinsko komentirati Prismojence če podrobneje Ne poznaš njihovega dela. 8 let igrajo po Sloveniji, polovica benda prihaja iz okolice Vrhnike kjer se je poslušal Đani, ne Đimi in sicer Rijavec, Severina, Atomik Harmonik, Turbo Angels, Plestenjak, takšni in drugačni Ansambli. To, da ne vidite, da so uporniški je pač vaš problem dragi moji. To kar delajo, delajo s srcem, popolno odkritostjo in predanostjo. To je to. Lepo se imejte, uživajte če se le da, pa naredite kaj uporniškega vsako jutro, seveda po tem ko si zobe umijete ;)

fak brancin pač Hendrix ti je razložiu kako do teh kao klasik sploh pride in kako bi blo kul če bi namest da furamo te ene in iste kao klasike že 50 let pač ustvarl svoje. in prou do tega očitno ne bo pršlo če si tok globok v svojem comfort zoneu o katerem ti jimi probava razložit. itak da se odzivaš na stari dobri rok in ti dogaja.. pač ti je blizu ta muska že od nekdaj tko kt polovici lublane.. in si jo vzpostavu kot klasiko.. ampak to ni racionalno... to je nastal iz tvoje pasivnosti iz tega nekega primarnega h katerem po tvoje oni posegajo in kar nej bi po tvoje dokazval kok so dobri.. medtem k to uresnic dokazuje sam kok so preprosti in simpl.. in da si to tud ti.. kar ti jimi hoče povedat je to kok izrazito logično je da se na to tko odzivaš... prou tok kt je logično da se tok velik mladcev pali na rihanno in drakea in frocou na one direction in slovenclnou na golico pa te fore. in po tvoje je to inovativen bend s spoštovanjem do tradicije fak! ker se kao že vsi preveč trudjo delat neki po svoje kt da je bed probavat delat neki novga al kaj? fak.. očitno bomo še naslednih 200 let poslušal ene in iste komade in ene in iste stare rokerje k bojo šezmer misll kok da so uporniški. najprej še enkrat preber kaj ti je jimi napisu pa se upraš kje se najdš v tem in dojem da enostavno nisi kritičen... s čimer sicer ni nujno nč narobe.. sam ne se pol delat da si! vsak skepticizem je produktiven skepticizem. in podirat in skenslat klasike in zavračat tradicijo je tisto res uporniško! ne pa razbijat smartphoneou v neki otročji frustraciji s sodobnostjo s katero se pol usi kao identificirajo in jo po možnosti še vsak s svojim smartphoneom posnamejo in šerajo po raznih svojih omrežjih. in to zihr ta ista grupa folka k govori o neki izgubi človeškosti zarad tehnologije in kako nismo več to kar smo bli kt da je bed da se stvari spreminjajo !? faking idioti

Upornik, ti si idiot ki grize suh piškot, zobkov pa več ni ker star ratuješ ti......

Hahahahaha, *upornik* najlažje je kurcat pa kritizirat vsepovprek. Še vedno nismo slišali za kako dobro alternativo, poosebljanje tega, čemur pravite uporniško, inovativno, revolucionarno? Dobre muzike je povsod ogromno, stavim, da niti enega piska ne spraviš iz svojega trohnečega, smrdečega grla tako dobro kot Rihannin najslabši prdec. Ali pa Golica, zakaj bi bila ta skladba slaba? Rihanna je odlična pevka, samo zato ker nas posiljujejo z njo vsepovprek, še ne pomeni, da gre za slabo glasbo. Tudi Na golico je v svojem žanru presežek. Za moje pojme je omejeno gledati vso glasbo samo skozi prizmo uporništva, stalnega napredka..... vsak ima pravico do svojega mnenja ampak, ko pridemo do nekih manifestov, kakšna bi morala glasba biti in vsiljevanja pravil ljudem, se mi obrača v želodcu. Edini tak manifest, ki bi ga sprejel za resničnega, bi bil kot sem že povedal, direktno od kakega ustvarjalca samega. Ne pa od gofljačev, ki samo kritizirajo, brez da bi pokazali na kakšen zgled!

ha! ne brancin.. najlažje se je obračat po lastnem filingu in brez kakršnihkoli ustaljenih kriterijev mal razmetavat z brezsramno subjektivnimi vtisi. Rihanna je odlična pevka in golica je odlična pesem... itak! Moja kritika je letela na poslušalce, ki se pri tovrstnih zadevah ustavijo in se ne odpravijo naprej raziskovat vsega kar še lahko izkusijo in stvari ki jih ne razumejo enostavno odpišejo in recimo lahko vsej elektronski glasbi brez kakršnihkoli utemeljenih razlogov rečejo da nima duše... Ni nujno gledati na vso glasbo skozi prizmo stalnega napredka... tako je nujno gledati nase!!!

Živjo, jaz sem eden od prismojenih, če ma kdo jajca se lahko dobimo na kavi pa pogovorimo o vsem temu :) lp fajn je da so mnenja različna, takšen je ta svet

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness