GOD IS AN ASTRONAUT, MOUNTAIN

Kino Šiška, 14.7.2016

Foto: Urška Boljkovac

Post-rock se je v svoji najzgodnejši različici pojavil na začetku devetdesetih in potem do preloma tisočletja ostal redko zastopan ter težko določljiv pojav. Izvajalce žanra je takrat bolj kot nek konsistenten zvok povezoval odmik od bodisi standardnih bodisi eksperimentalnih, a v vsakem primeru že nekoliko oguljenih rockovskih zvočnosti. Odmik je, čeprav z zelo različnimi pristopi, prešel v pretežno instrumentalen, eklektičen in predvsem zelo atmosferičen rock izraz. Bolj zavedna faza razvoja tega žanra je sledila v zgodnjih dvatisočih s pobudniki, kot so Godspeed You! Black Emperor, Mogwai in Sigur Rós. Zvok, ki je tedaj postal prepoznavnejši in bolj oprijemljiv, pa je bil mehkejši in poudarjeno ambientalen. Na tej osnovi so gradili izvajalci Explosions in the Sky, Do Make Say Think in navsezadnje tudi God Is an Astronaut, ko so začeli preigravati post-rock, kot se pojavlja danes. Šele v tem obdobju se je ta žanr s preprostejšimi strukturami komadov in lažjo poslušljivostjo približal širšim množicam. Za zadnje desetletje je zato značilno bistveno večje število post-rock bendov.

Skladno z razvojem scene je ta glasba vse bolj zastopana na koncertnih prizoriščih, in to tudi pri nas. V zadnjih letih smo gostili znane zasedbe Russian Circles, Mono in Toundra, v četrtek pa se nam je obetal še en post-rockovski večer. Prvo dejanje večera je predstavljal avstrijski kvintet Mountain. Zasedbo, ki prihaja iz Beljaka, vodi Phillip Otte, skupno glasbeno pot pa fantje šele začenjajo. To se je na simpatičen način videlo tudi v odrskem nastopu, saj sta bila njihova vnema in navdušenje nad igranjem na tujem prizorišču očitna. Sicer pa neizkušenost ni pretirano vplivala na suverenost izvedbe. Počasno atmosferično preigravanje se je hitro in pogosto prevešalo v trše metalske zvočnosti. Čeprav je bilo v glasbi pogrešati nekaj raznolikosti, ki bi v skoraj enourni nastop vnesla več svežine, jim je dvorano uspelo prežeti z značilnim post-rockovskim vzdušjem, ki je občinstvo ogrelo za glavno dejanje večera.

God Is an Astronaut, za katere so nastopi v Kinu Šiška postali že stalnica, so zvokovno, zanimivo, prav tam nekje, kjer so jim prizorišče prepustili Mountain. Če slednji s svojim zvokom ne šparajo z metalskim hrumenjem, to ni tuje niti kozmonavtskim Ircem. Čeprav je distorzija prisotna že od njihovih zgodnjih plošč, pa zvoka zasedbe nikoli ni krojila v odločilni meri. Zato posebnost predstavlja njihova lanska plošča Helios | Erebus, na kateri se večji metalski vpliv pojavlja tudi skozi surove riffe. In tako kot trši zvok zasedbi predstavlja inspiracijo za novejše studijske izdelke, ga odražajo tudi njihovi aktualni koncerti. Čeprav je bilo v četrtek kar nekaj zaigranih komadov z mehkejših zgodnjih plošč, je bila v ospredju seveda njihova najnovejša stvaritev in skladno s tem trši glasbeni pristop. Tako kot nastop predskupine je bil tudi glavni koncert v znamenju prehajanja med zasanjanimi zvočnimi krajinami in hrupnimi metalskimi vrhunci.

Ključna člana zasedbe sta brata Kinsella, ki sta za kitarsko in basovsko dogajanje v njej odgovorna že od ustanovitve. Trenutno kar stabilno postavo poleg njiju sestavljata še bobnar Lloyd Hanney in multiinstrumentalist Jamie Dean. Med njimi je na odru dobra kemija, ki se kaže v veliki sproščenosti in celo humornosti nastopov. A če se nastopaštvo in zabavanje občinstva ob večini koncertov lahko izkažeta kot pozitivna, s post-rock seansami ni nujno tako. Slojevito zgrajenim eteričnim in hipnotičnim zvočnim krajinam pretirano nastopaštvo pač nujno spodkopava kontinuiteto. Po drugi strani pa je sproščenost na odru občinstvu vlila energijo, ki jo je bilo mogoče materializirati ob metalskih razgrajanjih, ki jih na koncertu ni manjkalo.

Vsekakor lahko zaključimo, da so God Is an Astronaut pripravili energičen nastop, ki je zabaval publiko in njih same. Tako so se poslovili šele po skoraj dveh urah, ki pa sta zaradi raznolikosti, energije in na splošno dobrega šova minili hitro. Očitno se Ircev nismo naveličali niti po številnih nastopih pri nas in v četrtek smo videli, zakaj.