Ohladitveni skok v svet pravic investitorjev

Tobačni teden offsajdov nadaljujemo s pregledom uporabe mehanizma ISDS s strani podjetij v tobačni industriji. ISDS je ena tistih kratic, ki pri marsikomu vzbudi negativne očutke, saj jo poznamo predvsem v kontekstu pogajanj o mednarodnih trgovinskih sporazumih, pri čemer se redno izpostavlja predvsem učinke tega mehanizma reševanja sporov na javno dobro. Gre za “investor-state investment settlement”, pravico investitorjev v določeni državi, da izpodbijajo odločitve te države, na primer spremembe zakona ali sodbe, če jim te škodujejo. Pri tem primera ne obravnavajo institucije na nacionalni ravni, ampak neke vrste nadnacionalno sodišče. Ta pravica je vključena v številne tako bilateralne kot multilateralne trgovinske dogovore med državami.

Javno mnenje je vsaj znotraj EU usmerjeno močno proti tovrstnemu reševanju sporov med državami in investitorji, kar je tudi eden od razlogov, zakaj se ISDS ne pojavlja več v pogajanjih o Transatlanskem investicijskemu partnerstvu, bolj znanem kot TTIP, kjer so sedaj predvidena tako imenovana investicijska sodišča. Ali so ta kaj drugačna oziroma boljša za prebivalke in prebivalce držav, ki so del teh sporazumov, je morda tema za drugič, danes se bomo osredotočili na mehanizem ISDS in pa uporabo le-tega s strani tobačne industrije. Za začetek prisluhnimo Patricii Ranald iz Avstralske mreže za pravično trgovino in investicije, ki opiše začetno idejo mehanizma ISDS in specifike, v katere se je razvil:

Izjava

Pomembna je razširitev koncepta povzročanja škode, ki vključuje indirektne učinke ukrepov vlad - ne torej le direkten odvzem lastnine določenega podjetja, ampak tudi sprememba zakonodaje na način, ki bi lahko na primer zmanjšala višino profitov podjetja. Prav ta ideja je tista, ki je vodila tobačno korporacijo Philip Morris v tožbah proti Urugvaju in Avstraliji, ki si jih bomo podrobneje ogledali. V avstralskem primeru je šlo za tožbo zaradi v letu 2011 sprejetega Zakona o preprostem pakiranju, ki bi med drugim prepovedal uporabo logotipov znamk na škatlicah cigaret. Ranald razloži, na čem je temeljila ta odločitev vlade:

Izjava

A vendar tožba s strani podjetja ni bila tako enostavna, kot najprej izgleda, niti ni šlo za samo en primer - začeli so namreč več postopkov, za katere se zdi, da so bili in so še namenjeni predvsem izčrpavanju Avstralije. Najprej smo lahko sledili primerom na avstralskih nacionalnih sodiščih, potem prek ISDS v sklopu sporazuma med Avstralijo in Hong Kongom ter na koncu še znotraj mehanizmov, ki jih ponuja Svetovna trgovinska organizacija. Sploh drugi in tretji primer kažeta na inovativnost in prilagodljivost podjetja, ko se odloči, da bo napadel določeno vlado. Ne smemo pozabiti, da je Philip Morris ameriško podjetje, a bilateralni trgovinski sporazum med ZDA in Avstralijo ne predvideva možnosti tožb s strani podjetij, torej mehanizma ISDS. Philip Morris se je temu hitro prilagodil s prenosom določenega premoženja oziroma investicijami v Hong Kongu ter tožilo Avstralijo na podlagi starega trgovinskega dogovora med tema dvema državama. Podobno se je zgodilo tudi v primeru tožbe proti Urugvaju, ki jo je Philip Morris izvedel prek sporazuma med Urugvajem in Švico. Ko tožba tudi na ta način ni uspela, so se napada na Avstralijo lotili prek finančnega podpiranja določenih držav, da so znotraj pravil Svetovne trgovinske organizacije proti Avstraliji vložile tožbe. Po pravilih WTO namreč podjetje ne more direktno tožili posamezne države. Več o različnih postopkih in pristojnostih, Ranald:

Izjava

Eden od razlogov, zakaj je Avstralija vsaj zaenkrat uspešno preživela vse opisane tožbe in napade, je tudi njena relativna velikost, tudi v gospodarskem smislu, pri čemer pa je delež tobačne industrije majhen, kar zmanjšuje možnosti izsiljevanja s strani korporacije. Precej drugačna je situacija v drugi tožbi Philip Morrisa, in sicer proti Urugvaju, ki je poskusil omejiti uporabo škatlic, ki potrošnikom dajejo občutek, da so različne vrste cigaret različno škodljive, ter povečal prostor za opozorilna sporočila. Za dodatno finančno pomoč Urugvaju v tožbi je celo poskrbela ameriška fundacija Bloomberg, brez katere bi država najverjetneje morala popustiti zahtevam tobačne korporacije. Več o specifiki urugvajskega primera in razlogih za tožbo pove Enrico Bonadio iz City University London:

Izjava

Medtem ko lahko podjetja države tožijo zaradi indirektnih učinkov njihovih politik, imajo te tožbe potencialno tudi indirekten vpliv na delovanje ostalih držav, ki občasno kar zamrznejo v procesu sprejemanja odločitev v smeri javnega dobrega. In to tudi, če gre pri tem le za implementacijo priporočil, ki izhajajo iz drugih, torej ne trgovinskih mednarodnih sporazumov. Urugvaj se je tako na primer skliceval na implementacijo smernic, ki so del okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom. Kljub temu, da jim je na koncu uspelo, pa je ta argument šibkejši v smislu, da implementacija teh smernic ni zavezujoča za podpisnice, medtem ko delovanje v skladu z dogovori o trgovanju je. Več Bonadio:

Izjava

8. julija letos je sodišče odločilo v prid Urugvaju, ki bo od Philip Morrisa dobil 7 milijonov dolarjev. Kakšne učinke te odločitve lahko pričakujemo? Kot na vsaki točki današnje zgodbe slika tudi tukaj ni povsem jasna - pojasni Bonadio:

Izjava

Nekaj upanja torej vseeno obstaja v boju proti podjetjem, ki iščejo kakršnekoli načine za kaznovanje držav, ki se po njihovo ne držijo pravil trgovinskih sporazumov. Upor proti takim praksam in mednarodnim dogovorom, ki jih omogočajo, pa bo seveda zahteval najmanj tolikšno premišljenost in inovativnost, kot jo kažejo podjetja. Civilna družba v Avstraliji je dosegla manjši premik na tem področju, saj je iz transpacifiškega sporazuma izvzeta možnost tožb proti vladam zaradi zakonov in kampanj, ki skušajo omejiti kajenje. A kot opozarja Ranald, to nikakor ni dovolj:

Izjava

Kljub temu, da je bil osnovni fokus današnje oddaje mehanizem oziroma pravica do ISDS in uporaba le-te s strani tobačne industrije, pa je lekcija, do katere smo prišli, precej bolj splošna. Hitro namreč postane jasno, da je ISDS le eden od načinov, ki jih podjetja uporabljajo za vplivanje na delovanje držav, a v kolikor jim ne uspe s tem, se sploh večje korporacije hitro znajdejo in izrabijo katerega od drugih mehanizmov za tožbo. Globalna mreža trgovinskih in finančnih organizacij ter preplet trgovinskih sporazumov je namreč že razvita do te mere, da je ukvarjanje civilne družbe s samo enim negativnim aspektom situacije v veliki meri neučinkovito ter zahteva dosti bolj vseobsegajoče pristope in zahteve, kot je le izključitev ISDS iz sporazumov.