Urfaust: Empty Space Meditation

Ván, 2016

Tokratni termin Tolpe bumov je eden izmed treh v danem tednu, namenjenih metalskim platam, česar se velja še posebej razveseliti. Pred dnevi smo tako že predstavili Deathspell Omega in na nekatere utemeljitve iz te recenzije Marka Karlovčca se bomo tukaj navezali, pa četudi le zato, da skušamo zarisati mejnike in žlahtne razlike med obema izvajalcema oziroma ploščama. Urfaust je nizozemski dvojec, ki z izjemo kratke pojavitve v oddaji Metal Detektor na Radiu Študent še ni prejel večje pozornosti, zato je že skrajni čas, da se mu posvetimo ob aktualnem albumu.

Duet, sicer dejaven že od leta 2003, je pričujočo ploščo izdal pri nemški založbi Ván, ki je konec lanskega leta osvetlila odlične Gold in njihov album No Image, tudi letos pa niza kopico zanimivih izdaj, med katerimi danes izpostavljamo Urfaust in album Emtpy Space Meditation, ki je izšel konec oktobra. In, joj prejoj, že naslov albuma bi lahko okarakterizirali kot poskus neke "nedoločene ritualnosti", kot je to ravno v recenziji Deathspell Omega poočitano nekaterim – bojda številnim – "klovnovskim" bendom naše dobe, ki naj bi v svoj prid uporabljali predvsem razsute drobce pravega metala s pravim poreklom.

Hja, nerodna reč; kje sploh začeti postavljati obrambo proti tovrstnemu izjavljanju, Urfaust na neki način namreč počnejo prav to, torej spajajo – in tu zares mislimo na spajanje, ne le zlaganje skupaj – dele glasb, ki so ločeni od celote, v nekaj novega. Ah, kako zlajnano to zveni. Pa vendar: prav nekaj fiziološko pogojenega je v tej muziki, nekaj toplega, zaradi česar zabrbota kri, in vzvišenega, zaradi česar človeku nekaj nabrekne v grlu ob poslušanju. Najboljši primer take pesmi na Empty Space Meditation je denimo skladba Meditatum II, ki se od ostalih šestih komadov, kar zadeva naslov, razlikuje le po končni številki. Komadi so med seboj sicer nezgrešljivo povezani, bodo pa razočarali vsakogar, ki pričakuje enotno atmosfero.  

Pa smo že pri atmosferi, nečem, kar sodelavec Karlovčec v recenziji Synarchy of Molten Bones zasedbe Deathspell Omega slikovito označi celo kot "votli teater tako opevane "atmosfere"". Auč. Kaj naj tu drugega, kot da se še enkrat vrnemo k naslovu naše plošče Empty Space Meditation in si skrušeno priznamo vsaj to, da nam je naš bend že s poimenovanjem dal vedeti, da se bomo morali podati tudi na ta teren. Bi bilo pa krivično reči, da je votla atmosfera vse, kar ta album zmore ponuditi, in še bolj krivično bi bilo reči, da je votla atmosfera vedno nezaželena reč. Naj bo še tako klišejsko, a veliko dobrih reči se izleže prav iz skrajne praznine, izolacije in neznosne puščobe.

Pri Urfaust se čuti, da se njuna glasba napaja pri še enem skrajno kočljivem označevalcu: tako imenovanem dark ambientu; a na srečo plošča prvenstveno sloni na lažje zaznavnih in bolj pomenljivih osnovah. Pa naj gre za o-tako-zelo-priljubljeno grleno petje, ki se pojavlja v obrisih, za ambientalne pasaže ali pa tisto pravo blackmetalsko nažiganje ter progresijo, ki zlasti s tretjim in četrtim komadom spomni denimo na norveške Virus.

Plošča Empty Space Meditation skratka vključuje precejšen nabor elementov, ki pa v končni fazi pričajo zlasti o nekakšni odprtosti, zračnosti in relativni dostopnosti metal glasbe, kar lahko v skorajda enaki meri pritegne k ali pa odvrne od poslušanja. Odvisno pač od življenjskega nazora in malo tudi od pričakovanj, ki jih poslušalec goji do glasbe. Ne bomo rekli, da je Empty Space Meditation kakorkoli prelomen album, je pa dovolj neomejen v zvenu in premišljen v ambicijah, da se dotakne marsikaterega gmotnega premisleka in ga abstrahira na tak način, da obstoji kot nekaj … no, plemenitega tudi v popuščanju glede lastne brezkompromisnosti.

Kompozicije skladb in same ideje sicer temeljijo na mnogih ustaljenih prijemih stopnjevanja, plastenja in vključevanja ter izključevanja določenih ponavljajočih se motivov, ki se nepretrgoma, a zlagoma požirajo med sabo, kar pa je konec koncev povsem v skladu z izpričano meditativnostjo, zarisano skozi ploščo in njene raznolike oblike pojavljanja.