Zakaj so memi na desnici boljši?

Mnenje, kolumna ali komentar
4. 12. 2016 - 18.30

Komad, ki se trenutno repa v ozadju, nosi ime Notorious KKK. Njegov avtor, Moonman, bivša McDonaldsova maskota, je po izgubi službe tam nekje v osemdesetih svoj talent v šovbiznisu znova preskusil na drugem področju – v Ku Klux Klanu, kjer je postal Veliki čarovnik, ter v repanju. S svojim gengom Tripple K Mafia, ki ga poleg njega sestavljajo še Adolf Hitler ter risar karikatur Ben Garrison, znan tudi kot Zyklon Ben, klešejo rime, v katerih pozivajo h genocidu proti vsem, ki so jim vzeli službe, ki so leni, ki z mešetarjenjem odirajo ljudstvo, ki zahtevajo, da se jim prizna spolna identiteta steklenice, ki se fukajo v rit … Skratka, v nasprotju z njihovimi črnimi nebrati želijo, da pocrkajo vsi nigerji, Judi, feministke, Mehičani, geji … od manjšine A do manjšine Ž. Mednarodno slavo so dosegli s prvencem Whitetopia. Če pogledamo njihovo kariero v celoti, pa so njihovi največji hiti priredba Bigijevega komada Hypnotize ali Notorious KKK, pa družbenokritični Black Lives (still) don't matter, Niggerstein in The Chosen People. Te boste v sklopu današnje oddaje lahko poslušali kot podlago. Ni treba posebej poudarjati, da je edino, kar sveto trojico white-power repa združuje z zamorskim repom, pogosta raba besede nigger.

 

Z drugimi besedami: Moon man je bil maskota McDonald'sa, elegantno oblečena pojava z luno namesto glave, ki je po nekaj TV-reklamah v osemdesetih letih bolj ali manj utonila v pozabo. Njegov vnovičen vzpon se začne okoli leta 2009 na spletnih mestih á la 4chan, ko je na net priromal omenjeni Notorious KKK. Priredba je bila pograbljena kot vzorec in kmalu se je na youtubu znašla plejada parodij na rep komade, v katerih Moon Man opisuje svoj odnos do manjšin. Na spletu zdaj najdemo cele LP-je, kot sta Whitetopia in KKKiller. Zadeva je še pred kratkim delovala kot preprost trollizem, kot zabavno pisanje politično nekorektnih svinjarij za šokiranje vedno očarljivo ogorčene javnosti. Poudarjamo: Še pred kratkim.

 

Ta pred kratkim se je končal, ko so se lansko leto tovrstni memi s 4chana zaradi cenzure boardov, kot je /pol/ oziroma Politically incorrect, pretežno prestavili na twitter in tako iz kleti in podstrešij priromali pred oči širše javnosti. Njena lastnost je običajno v tem, da v trollu ne prepozna trolla. Po eni strani tako dobimo kup resnobno-bebavih odzivov, ki trolla hranijo, po drugi – in to je pomembnejše – pa se je Moon Man, tako kot mnogi drugi politično nekorektni memeji, ujel z gibanjem, ki ga danes poznamo pod imenom Alt-right. Na površini postov se je tako zabrisala ločnica med resničnim rasizmom ter rasističnimi šalami. K temu je dodatno pripomogla Hillary Clinton, ko je določene meme označila za simbole sovražnega govora. Vseprisotna razpizdenost neumnih liberalcev je povzročila, da so Moonmanovi rajtingi skočili v nebo. Po svoje sem jim za to lahko le hvaležen – njegovi komadi so namreč nekaj najboljšega po Dolanu, po šalah o holokavstu in po holokavstu kot takem. Enako mnenje ima skoraj zagotovo večina ustvarjalcev, ki so pač preprosto trolli.

 

Meja med posti je zaradi internetne anonimnosti, ki zabrisuje razliko med izjavo in izjavljajočim subjektom, pač preprosto zabrisana. Moonman in podobni memi tako začnejo ustvarjati vzporeden prostor predsedniške kampanje Donalda Trumpa. Desnica jih, skratka, posvoji in jih s tem vpiše v funkcijo, ki presega preprosto trollanje. Iz tega razloga je pri fenomenu Alt-righta pogosto nejasno, ali gre za šalo ali zares. Ampak ni pomembno – ko je funkcija enkrat podeljena, funkcija tudi funkcionira. Reprezentacije, ki jih neka politična sila vzame za svoje, v vsakem primeru tvorijo moment obstoja te sile, niso preprosto njen odsev, temveč sooblikovalec. V tem kontekstu je jasno, da spekter podob, ki si ga proizvaja sila, pove marsikaj o tej sili kot taki.

 

Tu se vračamo k vprašanju oziroma k naslovu, s katerim se je začel prispevek: »Zakaj so memi na desnici boljši?« Sicer pravilen, temveč presplošen odgovor bi bil preprost: »Ker so memi na levici zanič.« Če izpustimo izjeme, kot sta Satanic communist party ter zdaj že popolnoma bedni Children characters advocating slaughter of the bourgois, in pogledamo glavne strani á la Socialist meme causus, brez težav uvidimo, da gre bolj ali manj za rakotvorno moralistično sranje. Ampak s tem o levici in desnici povemo bore malo. Tisto, kar bi sam rad poudaril in razdelal do konca oddaje, je namreč to, kako se v memih, ki jih neka sila vzame za svoje, pokaže odnos, ki ga sama vzdržuje do fenomena nasilja. In to – odnos desnice do nasilja – bo zavzemalo preostanek prispevka.

 

Moon Man bi rad pobijal črnce in tudi jih, če verjamemo njegovim izjavam. Prav tako tlači v peč Jude, pretepa in posiljuje ženske, bombardira Detroit, meče atomske bombe na Bližnji vzhod, izvaja množične deportacije, gradi koncentracijska taborišča. Po svoje Trump, če pogledamo njegove izjave, ni daleč od tega. Sicer je marsikatera od rasističnih, ksenofobnih in drugih, kar se mene tiče, nezaželenih politik, ki jih obljublja, zgolj bolj eksplicitno izražanje tega, kar že tako ali tako je. Mehičane je izganjal že Obama, že pod njegovo oblastjo so trpinčili temnopolte, prav tako na meji med Mehiko in ZDA že nekaj časa stoji zid. Ko Trump govori o tem, da bo zgradil največji zid, kar jih je, v najhujšem primeru trdi zgolj to, da bo obstoječi zid zvišal za pol metra.

 

Toda, kar zadeva same izjave, vseeno lahko opazimo določeno novost. O tem, kaj bo počela njegova administracija, je načeloma zelo ekspliciten. Ali so predstavljate liberalca, ki bi odkrito poudarjal, da bo njegov odnos do kogarkoli že, kakorkoli nasilen? Ne, ker je kot liberalec deklerativno proti nasilju. Ali si po drugi strani predstavljate liberalca, ki z dejavnostmi, v katerih je udeležen, izvaja nasilje? Seveda, ker je nujno nasilen. Na nek način bi lahko rekli, da en sam rasistični, v Alt-right akrtikulirani Moonmanov komad v sebi nosi več refleksije lastnega delovanja kot celoten bebav liberalni pacifizem.

 

Toda, ali so preostali levičarji, četudi pripadajo raznim liberalnim borcem za človekove pravice, četudi se imajo za socialiste, anarhiste, karkoli pač že, kaj boljši? Menim, da ravno to niso. Od neke točke v 20. stoletju naprej, po Die Rote Armee Fraktion, je namreč na levi postalo zelo popularno obsojanje nasilja. Sploh ne gre za obsojanje nasilja sovražnika, naše nasilje je pa pač kul, ker je naše nasilje – takšen moralizem bi bil, kar zadeva trenutno stopnjo samorefleksije levice, pač istega ranga kot Kopernikova destrukcija Ptolemaja. Levica namreč obsoja nasilje kot tako. Bluzi o horizontalnih, vseh hierarhij opranih odnosih, o prostorih javnosti brez nasilja, skratka vsakič, ko govori o določeni organizaciji, ki kot organizacija, pa naj gre za urednitev anarhistovih vrtičkov ali za organizacijo protesta, predpostavlja reprodukcijo določenega spleta pravil ravnanja in s tem uvedbo določenih, tihih ali glasnih – to v bistvu ni pomembno -, prisil.

 

Seveda lahko desnici očitamo, da svoje nasilje vedno vpenja v shemo, ki jo lahko s sklicevanjem na Balibarjevo besedilo Nasilje: Idealnost in krutost poimenujemo preventivno protinasilje. Pri tem konceptu gre za to, da opiše določen tip izjavljanja o nasilju, ki na eno stran postavi določen idealen red, določen tip organizacije, določeno vrednoto, ki jo je treba ubraniti pred grozečo apokaliptično nevarnostjo, pred barbarizmom, ki prihaja nekje od zunaj. V sfero takšnih izjav spada Trumpovo rjovenje proti hordam mehiških posiljevalcev, proti pritoku islamističnih skrajnežev v državo. Mednje sodijo izjave likov, kot je Sebastjan Erlah, ki bi začrtali mejo, ob katere prehodu bi se na begunce iz Sirije vsula toča svinca. Izjava, na katero slovenska levica ni znala odgovoriti drugače kot s patetičnim krikom: »Obsojamo vsako nasilje.« Sem sodijo tudi vsi nostalgični kvazikonservativizmi – Make America great again - , ki izražajo željo po vrnitvi v določen kvaziidealen red pred začetkom katastrofe.

 

A levica danes ni sposobna doseči niti tega okvira. Sposobna ni ponoviti niti moralistične floskule Rose Luxemburg: »Socializem ali barbarstvo.« Sposobna ni niti eshatoloških fantazij revolucije, izraženih v Komunističnem manifestu. Njena samorefleksija je resnično v kurcu, saj tudi takrat, ko kaj brani – in pokazali bomo, da v bistvu ne počne drugega kot to, da brani –, ne prizna, da obramba v svojem pojmu vsebuje razmerje med najmanj dvema silama, pri čemer ena nekaj zahteva, druga pa ji preprečuje realizacijo te zahteve in je s tem a priori nasilna. Ne, ona nasilje obsoja. Seveda to ne pomeni, da levica nasilja ne premore. Iz tega, da se določenim stvarem postavi v bran,  moramo sklepati, da ga nujno tudi izvaja. Le priznati si tega nikakor ne upa. Približno tako kot liberalci. Na tem mestu se lahko obrnemo h Carlu Schmittu in njegovemu spisu Pojem političnega. Nekje na koncu pojasnjuje, kako v liberalnih družbah pojma odnosa sovražnosti in boja nadomestijo besede polemika, razprava in podobno.

 

Zdi se, da levičarji s stalnimi pozivi k dialogu, s stalnim poudarjanjem lastne, baje obstoječe nenasilnosti, padejo v okvir njegove kritike. Kronski primer takšne argumentacije je bilo pismo podpore tovarni Rog – mislim, da skupno pismo sociološkega ter pedagoškega oddelka. Če se prav spominjam, je argumentacija potekala nekako takole: 1) Če se Mestna občina Ljubljana ne odpove uporabi sile, ki jo premore, gre za neenako razmerje moči in odsotnost dialoga. 2) Ker je potreben dialog in ker so razmerja moči v svoji neenakosti slaba, naj se Mestna občina Ljubljana odpove nasilnim sredstvom. Če povzamemo: V nekem spopadu je nekdo od mene močnejši, zato ga naprošam, da se odpove temu, kar zmore, da ne bo več močnejši. Bravo! Bravo! Argumentacija in pol! Zahteva po razorožitvi je znamenje nenasilja! Zdi se, da je v enem samem Moonmanovem pozivu k obrambi bele Amerike več samorefleksije lastne nasilnosti kot v celotnem prevladujočem levem govoru. Pa naj gre za liberalce, socialiste, anarhiste ...

 

Pa spet: vendar … Ali je desnica sploh ostala v okviru tega, kar smo poimenovali preventivno protinasilje, obramba idealnega reda, vrednot …? Memi namreč kažejo ravno na to, da je desnica z lastnim samozavedanjem prebila ta okvir. Logiko obrambe večkrat nadomesti logika ofenzive. Ne gre za to, da nekaj branimo – razstrelili bomo celoten Bližnji vzhod! Zakaj? Ker nam gre preprosto na kurac. Zmobardirali bomo Detroit! Zakaj? Iz istega razloga. Desnica je ves čas v ofenzivi – tako v raznih ideoloških reprezentacijah lastne prakse, ki se kaže v spletnem fenomenu memejev, kot v tej praksi sami. Rasizem, ksenofobija, seksizem gor ali dol – iskrenost v lastnem nasilju si zasluži zgolj pohvalo. Levici, ki jo je strah priznati že nasilno obrambo,  strast po osvajanju ne bi mogla biti bolj tuja. Njena logika je v celoti reaktivna – branimo človekove pravice, socialno državo …, pa še pri tem si načeloma ne upamo priznati, da s tem stopamo v določen konflikt sil. Raje opletamo s pacifističnimi frazami o nenasilju. Zanimivo bi bilo narediti zgodovinsko raziskavo o tem, kdaj je levica postala tako konkretno pomehkužena. Tega desnici vsekakor ne moremo očitati.

 

Ravno nasprotno. Dobro bi bilo, da bi se levica od nje kaj naučila. Na tem mestu bi se za konec še enkrat obrnil k že omenjenem Balibarjevem spisu Nasilje: Idealnost in krutost. V njem omenja Bataillev spis Psihološka struktura fašizma in zatrjuje, da je bil Bataille v času, ko je spis priromal na dan,  obtožen iznajdbe pojma nadfašizem. Ime pojava sicer ni Bataillevo, je pa smisel, ki ga označuje beseda nadfašizem, docela skladna z njegovo mislijo. Gre namreč za idejo, da naj bi levica v svojo službo vpregla iste iracionalne, z Bataillem rečeno, heterogene sile, ki jih v svojo korist uspešno vklepa fašizem. Zato pa se mora odreči goli obrambi in mistifikaciji nasilja – postati mora ofenzivna in ponosna na nasilnost, ki pritiče temu. Jadikovanje o nenasilju je lahko zgolj znamenje manka samorefleksije, logika obrambe pa, kar zadeva učinke, ki se jih od nje pričakuje, popolnoma neučinkovita. Mogoče tudi njen izraz na spletu potem ne bo več tako patetično zanič.  

  

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

pls

"Rasizem, ksenofobija, seksizem gor ali dol – iskrenost v lastnem nasilju si zasluži zgolj pohvalo. "

zakaj? ker je to moralno?

moraliziranje o moraliziranju

alt-r je retardiran brat desnice, ki danes uziva slavo samo kot proti-utez zablodam levice

Iracionalna sila je ponesrečen pojem, ki je bolj kot ne buržoaznega-licemerskega izvora, češ kakršenkoli odklon od družbenega statusa quo je "iracionalen", predvsem pa takšen pojem ničesar ne razloži, samo zamaskira sociološke pojave v ozadju družbenih gibanj.

Fašistične sile se opirajo na malomeščanstvo in njegov kočljiv ekonomsko-politični značaj med delavskim razredom in vladajočim kapitalističnim razredom. Pri fašizmu gre predvsem za težnjo po stabilnem redu, za razredni interes malomeščanstva, ki ga velika buržoazija ne zmore več zagotavljati v obdobju kapitalistične recesije ali depresije oz. kadar buržoazna politična scena izgublja tla pod nogami in se vzpenja delavski razred. Razredni interes fašizma je zagotavljanje privatne lastnine produkcijskih sredstev v okviru reakcionarnih, nacionalističnih in represivnih metod. "Iracionalnost" kvečjemu izhaja iz odprave buržoazno-demokratičnih metod (torej, odprava parlamentarne demokracije) pri zagotavljanju svojih ciljev. Z drugimi besedami, fašizem je skrajna in reakcionarna oblika kapitalizma. Kadar je kapitalizem v zatonu (recesija) in politična nadstavba ne zagotavlja več stabilnosti v javnem prostoru in kadar je levica omejena na parlamentarizem social-demokracije ... to so odlični pogoji za vzpon fašističnega gibanja.

Revolucionarna levica (marksizem v pravem pomenu besede) pa se opira na kočljiv položaj delavskega razreda in njegovo naravno težnjo po odpravi samega sebe kot proletariata, ta težnja se lahko uresniči le skozi revolucijo, skozi odpravo kapitalizma v celoti. Kot vidimo na primerih Pariške Komune in Oktobrske revolucije, tudi tukaj metode presegajo okvire buržoazno-demokratičnih institucij (Komuna, sovjeti), ampak že pri osnovnih metodah (sovjeti kot delavski sveti so lahko le demokratični organi), kaj šele pri ciljih, so fundamentalne razlike med revolucionarno levico in fašizmom.

Podobnost kvečjemu ostaja pri militantnosti, to je pa tako splošen pojem kot "iracionalnost". Je revolucionarno nasilje in je fašistično, zanikanje nasilja zavoljo moralne čistosti pomeni pobeg v utopične in parlamentarne vode social-demokracije, kjer ideologija reformizma skuša prikazati kapitalizem na človeški način. Slednja ideologija se prodaja relativno uspešno le v obdobju kapitalistične rasti profitne mere, vsekakor pa ne v sedanjosti varčevalnih ukrepov oz. poglobljene depresije po letu 2008.

https://www.youtube.com/watch?v=0t7PnrelFdY

"Ali so predstavljate liberalca, ki bi odkrito poudarjal, da bo njegov odnos do kogarkoli že, kakorkoli nasilen? Ne, ker je kot liberalec deklerativno proti nasilju. Ali si po drugi strani predstavljate liberalca, ki z dejavnostmi, v katerih je udeležen, izvaja nasilje?"

HAHHAHAHAHAHHAHAHHA

https://www.youtube.com/watch?v=0t7PnrelFdY

"Ali so predstavljate liberalca, ki bi odkrito poudarjal, da bo njegov odnos do kogarkoli že, kakorkoli nasilen? Ne, ker je kot liberalec deklerativno proti nasilju. Ali si po drugi strani predstavljate liberalca, ki z dejavnostmi, v katerih je udeležen, izvaja nasilje?"

HAHHAHAHAHAHHAHAHHA

... in honorem Timothyju: "It matters not how straight the line, how filled with punishments the scroll, Im the master of my fate, Im the captain of my soul."

Janez, v primeru, da bi bilo vse tako enostavno, Marx po Komunističnem manifestu ne bi napisal ničesar več. 

My left is the right left

Če Marx ne bi napisal nič bi bilo zelo verjetno bolje. Vse je v resnici enostavno, "stvarnost" in Marxova fikcija nista v skladju in "napaka" je gotovo Marx.

Pa kaj je to, srednješolski MySpace? Temu mi plebejci rečemo '2edgy4u' ali še bolj simplificirano: 'Jaz sem bolj kul od vas.' Avtor ima ponavadi vsaj malo smisla v svojih pretežno blodnih prispevkih, ampak tole presega vse meje. Apologija fena žaljivih memov in glasbe, ki - navkljub vsemu svojemu besnenju proti moraliziranju - očitno čuti, da mora svoje preference nekako javno opravičiti. Koliko časa se RŠ še namerava smešiti z objavljanjem te rubrike?

P.S.: In kaj, lepo prosim, je samorefleksivnega v desničarskem zavedanju lastnega nasilja? Methinks da bi avtor mogoče moral malo v slovar pogledat, kaj pomeni samorefleksija.

ZEHANJE, se popolnoma strinjam. Matija Jan oz. ta oddaja je verjetno najbolj precenjena stvar na celem RŠ. Vse oddaje grejo bolj ali manj venomer po istem kopitu:

1. Avtor operira s pojmom levice kot homogene entitete, ki jo popolnoma definirajo malodane otročje posplošitve. Z drugimi besedami, o 'levici' pogosto govori tako, kot o njej govorijo desničarji in - kar je seveda pogosto eno in isto - pomankljivo informirani.

2. Vendar to počne vehementno, s tonom vzpostavlja nekakšno avtoriteto ter zraven navrže še nekaj tujk in za vsebino ne nujno potrebnih referenc, ter se s tem postavlja v pozicijo nekoga, ki 've o čem govori'.

3. Tako bralec podzavestno pričakuje, da se bo tekst razvil kam dlje od tega, da je v svoji esenci, ko odmislimo grandiozen ton in dodatke intelektualne masturbacije iz prejšnje točke, dejansko samo že neštetokrat slišana izjava: 'ja, desnica je slaba, ampak levica pa tut!', vendar se ne. Vsebinsko gre torej za praktično isti nivo diskurza kot pri npr. povprečno inteligentnih prvih letnikih filofaksa, ki grejo po svojem prvem predavanju o politični teoriji na par piv in potem med glajenjem ravnokar prvič zrastle brade drug drugemu ponavljajo zgornjo izjavo.

4. Kar je najbolj absurdno je to, da se avtor tega očitno ne zaveda. Celoten tekst se bere kot da avtor trdno verjame, da je prvi in edini ne-desničar, ki je kritiziral karkoli znotraj 'levice' in celo kot da verjame, da je očitno edini, ki je dovolj razsvetljen da je česa takega sploh sposoben.

5. Po tem ko torej poda v esenci banalno 'kritiko levice' IN jo poda kot bi bila nekaj jako relevantnega, naprednega in neprecedenčnega še niti poskusi ne podati kakršnihkoli konstruktivnih predlogov za rešitev problematik, ki po njegovem pestijo to popolnoma homogeno levičarsko entiteto. Ali pa sploh kakršnegakoli nadaljevanja diskurza v katerokoli smer - samo ciklično zaokroži nazaj do retoričnega vprašanja, ki si ga ponavadi zastavi na začetku in je dostikrat že samo po sebi zgrešeno. (tokratno: 'Zakaj so memi boljši na desnici?' Nekdo iz te generacije, ki verjame da so, pač ali ne preživi veliko časa na internetu oziroma ga ni v zadnjem letu (ko se je oblikovala obsežnejša količina kvalitetnih progresivno usmerjenih meme pejđov - lahko pošljem linke če koga zanima), ali ga preživlja v nekih sumljivo reakcionarskih kotih. Pa še uprašanje se bere kot da bi večja kvaliteta desničarskih memov, tudi če bi bila resnična, nekako postavljala desnico nad levico v ideološkem smislu (kar se potem v članku tudi izkaže, da avtor nekako skoraj verjame, vendar pač intelektualno-masturbatorno pleše okoli tega dejstva))

6. In skozi vse to pogosto navrže še nekaj naravnost očitno fašizem opravičujočih izjav, ki pomojem na RŠ sploh ne bi smele imeti kaj iskati. V tem tekstu npr: 'Briše se meja med rasističnih humorjem in rasizmom?' Izjava, ki kaže fundamentalno nerazumevanje problematike rasizma! Pravzaprav mu nikjer v tekstih dejansko ne uspe obsoditi fašizma, ampak ga samo banalizira, misreprezentira, opravičuje in s tem normalizira. In ja, se zavedam da je verjetno ravno to njegov point, njegov angle, njegov brand če želite - samo on se, v obupanem poskusu bit 'edgy' levičar ki ni nek 'buzzkill' brez humorja, očitno ne zaveda kako zelo slab point je to. Kot prvo - ja, je škodljiv (ne, ne 'moraliziram', kot bi me verjetno obtožil avtor, just stating facts: če se podrazumeva da ne želimo da fašisem pride na oblast kakršnakoli oblika njegove normalizacije očitno škodi temu cilju), kot drugo se to praktično ne razlikuje od največjih in najneumnejših liberalnih, centrističnih klišejev češ, 'saj se fašisti itak samo šalijo, progresivni aktivisti pomirite se, ne jemljite usega tako resno', 'usak ima pravico do svojega mnenja in vsa mnenja so enako vredna biti slišana, tudi fašistična', 'usi bi lahko stopili skupaj in se drug od drugega kaj naučili - tudi od fašistov'...ki ponavadi vodijo do klasične česnje na torti: 'tisti, ki se borijo proti fašizmu so pravi fašisti!'

P. S. In ja Matija Jan, 'levica' se je sposobna kritizirati, LOL. Na primer: Zakaj se znotraj nje daje tako velika platforma posameznikom, ki pod pretvezo nekakšne dobronamerne kritike z diskurzom prežetim z nerazumevanjem nekaterih osnovnih pojmov efektivno izpodbijajo njene fundamentalne vrednote?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness