TrⒶp, tra$h in teorijⒶ

TrⒶp, tra$h in teorijⒶ

Oddaja
8. 12. 2016 - 21.30

 

UVOD

Kaj je trap? Tisti, ki se na to spoznajo, pravijo: »It's just trap«, »it is, what it is…«. Trap je trap, čista tavtologija: čista realnost, materialnost in banalnost obenem. Kako definirati trap v smislu ozkega žanra me sicer ne zanima niti nimam o tem dovolj znanja. Nisem niti prepričan, če je trap res prava beseda, saj ta danes pomeni vse in nič, prav tako pa izbrane besede pri trapu res niso v prvem planu, prej nasprotno: gre za čisto ekspersijo, za izraz nekega stanja brez refleksije, sojenja in cenzure.

Zato nas zanimajo bolj učinki neke scene, njen »spirit« in afekt, zanima nas to, kar visi v zraku. Gre za trash, za afirmacijo trasha, za razvrednotenje in potenciranje moči vsake smeti in vsakega dreka. Pomembno je, da pri trapu ne gre za spremembo, za povzpenjanje iz družbenega dna črnskega geta ali za izboljšanje gangsterske duše. Ne gre za moralno pot, za pot od podzemne teme k luči odrešitve, temveč za afirmacijo najslabšega v njegovi najslabši obliki: afirmiramo zdaj v vsej njegovi ambivalentnosti, afirmiramo ga tako, kot da bi ostal večno.

Trap prvotno pomeni past. Past, ki jo predstavljajo recimo lesene južnjaške hiše v predmestjih Atlante, kjer se preprodajajo droge, presežek denarja in prostega časa pa se preusmeri v studijo, kjer se snemajo slabi komadi, ki govorijo o ničemer drugem kot o vsakodnevnem življenju v tej isti pasti, kot prostoru brezizhodnosti, prostoru brez napredka: trap govori o drogah, denarju, avtih in ženskah. Trap je torej tavtologija tudi v tem smislu: afirmira to, kar je, past v kateri se nahajamo. Toda gre za veselo brezizhodnost: le zakaj bi si namreč želeli izhoda, povzpenjanja in napredovanja, če pa je ravno sedanje trashy stanje tisto, ki omogoča nebrzdano ustvarjalnost, moč in »street credit«. Potencirati je potrebno prav to, kar je, tukaj in zdaj. Ameriškim sanjam se torej zoperstavljajo trashy sanje, sanje ki sploh niso več sanje o lepši prihodnosti, temveč trda realnost sama, ki izgleda sanjska zgolj za to, ker je povsem necenzurirana.

 

VREDNOTENJE TRASHA

Z absolutno afirmacijo trasha imamo v mislih nekaj nasprotnega od Jizaha, ko pravi: »Konstruktivno je reč dreku drek in ne v dreku iskat neko dobro malenkost«. Toda a namv današnjih težkih časih sploh preostane kaj drugega kot to, da v dreku vidimo zlato? Zato je afirmacija trasha obenem tako ekonomski kot tudi anti-moralni postopek: dati vrednost nečemu ne-vrednemu in obratno, razvrednotiti vzpostavljene vrednote. Morda je to edini način, da splezamo iz dreka: obesimo si debel zlat lanac. »Gnoj je zlato /… »kdor nima duše ne potrebuje zlata«, pravi Kosovel. In zlato je, tako kot drek, na nek način bistvo trapa: glavni motivi so poleg debelih lancev še debele ure, preštevanje denarja ter tudi druge zadeve, ki so v neposredni zvezi z denarjem: droge, puške in seksualnost. Vse bleščeče atribute pa nosijo »trashy« oziroma »navadni« ljudje, hitri povzpetniki, ki včasih tudi hitro propadejo.

Denar je, »if we cut the bullshit«, res skupni imenovalec, na katerega je mogoče zvesti vse, kot kažejo trap-asta gesla »Money over love!« ali »FVCK B!TCHE$ GET MONE¥«. Pri vsem tem je osvežujoče, da se trap uspe izogniti ustaljenemu moralističnemu postopku, ki išče neko onkraj-ekonomsko idealnost, ki bi uhajala menjavi in tako postala vrednota. Nasprotno: v ozadju trapa je grobo materialistična filozofija, ki stavi na neposreden in nepremišljen odraz tega, kakršne stvari pač so, na golo realnost. In na ravni gole faktičnosti ugotovitvi, da je vse mogoče zvesti na kapital, simbolni, finančni ali politični, res ni mogoče ugovarjati.

In četudi se zdi priznanje »vse je denar« izredno konformistična gesta, je dejansko emancipatorna in neverjetno »fresh«, vsaj za nekoga, ki je naveličan pri nas ustaljene prakse kovanja dobička preko prikrivanja lastne ekonomije. »Ne gre nam za denar, temveč za človeka, bla bla bla...« Učinek, na katerega se računa s tovrstnim prikrivanjem, je ravno nasproten: izcuzati skupnost za denar, lajke, glasove podpore ali donacije. Računa se ravno na tisti za kapitalizem ključni presežek, ki ga prinese tovrstno performiranje »nepreračunljivosti«. Kot nekje pravi Derrida: »Bilo mu je povrnjeno, ker ni bil preračunljiv. Dobro odigrano, bodo rekli demistifikatorji te višje in mojstrske matematike, ki obstoji v nepreračunljivosti.« V tej preračunljivosti sicer ni nič moralno spornega. Problem je, da se zdi, da ne učinkuje več, saj smo z informacijami o dobroti, humanizmu in altruizmu bombardirani skoraj tako kot z nasiljem in sovraštvom. Na performiranje dobrote iz refleksa gledamo kot na nateg, podobno kot na e-maile iz neznanih naslov, ki iz blazno plemenitih razlogov od nas zahtevajo denar za nekaj posebno nujnega.

Trap se izogne temu nepotrebnemu ovinku in tako tudi v tem kontekstu govori zgolj o grobi realnosti in tavtološkosti samega sebe: ničesar drugega ni kot denar, lajki in glasovi podpore. Ta krutost realnosti je provokativna samo zato, ker je resnična in direktno izražena. Nikjer ni nikakršnega drugega pomena. Trap je trap.

 

AFEKT TRAPA

Zato je morda boljše od vprašanja, »kaj je trap?«, vprašanje, »kdo to čuti?«. Morda je to, kar iščemo, mogoče prej kot s pravo besedo ujeti z afektom. Tudi ta je nekoliko tavtološki: jaz je jaz. Čutim se kot jaz, čisti jaz Instagrama, jaz kot reklama in trademark, ki hoče osvojiti svet, jaz kot čista moč in čisti spirit: prazni jaz egotripa, ki simulira lastno globino zgolj zato, da bi na površini lahko afirmiral samega sebe. Kot pravi Mimi Mercedez: »Moj resnični cilj je samo sebe skomunicirati s čim širšo maso ljudi, jih veliko število povleči v mašino in ustvariti armijo oboževalcev, ki bodo zavladali svetu«. Ninja iz Die Antwoord podobno ugotavlja: »Pri vseh teh ljudeh iz vseh teh držav sem opazil nekakšno pretirano, potencirano čaščenje naše glasbe … Ta pretirana hiper-emocija je resnično navdušujoča in počutim se na nek način srečen, da jo lahko doživim z drugimi ljudmi … Ta resnično pretirana čustva doživim tudi takrat, ko delam komade in videe s HI-TEKom in ¥O-LANDI«.

Kot pravi Deleuze: »Afirmacija nima drugega predmeta kot sebe samo. Še več, afirmacija je bit, kolikor je sami sebi svoj lasten predmet. Afirmacija kot predmet afirmacije: to je bit.« Jaz se torej lahko afirmira le tako, da se razprši med zunanjo množico: jaz, jaz, jaz … In vsak od teh jazov, preko katerih potuje afekt, skuša še bolj afirmirati samega sebe. Še en izraz tavtologije jaz je jaz. Tudi zato se zadeva po internetu neznosno hitro širi.

Ne gre torej za afirmiranje statičnega jaza, temveč za potovanje afekta nekega jaza, ki množico zapelje v nepovratno postajanje, ki vodi v neko množično preoblikovanje jazov. Ravno zato, ker je bistveno postajanje, postane v trapu in trashu prepovedana reprezentacija, igranje vlog. Te prepovedi ne smemo razumeti kot iskanje avtentičnosti v smislu izvirnosti, temveč kot zahtevo po ujemanju med vsebino in produkcijo te vsebine. Trap mora biti »true« - resničen. Četudi jima to v finančnem smislu ni potrebno, se Die Antwoord morata zares preseliti v nevarna predmestja Cape Towna, Migos morajo še naprej ostati gangsterji, Mimi Mercedez ne more brez svoje tolpe »drugaric«. Gucci Mane mora vedno znova zapasti v kriminal, čeprav ga skuša cela menedžerska mašinerija obdržati doma pri računalniku, kjer lahko vsak teden ustvari milijone. Brez stika z ulico bi namreč tudi njihova glasba izgubila svoje bistvo in najti bi morali nek drug način, s katerim bi performirali lastno resničnost.

 

(A)POLITIČNOST TRAPA

V trapu in trashu nas zato na ključnih točkah čaka sistemska ovira, ki preprečuje povzpetništvo in povzpenjanje po družbeni lestvici, četudi je zaradi vsebinske obsedenosti z denarjem, uspehom in preživetjem trap tudi parafraza skrajnega neoliberalizma, parafraza neoliberalnih ameriških sanj prehoda od trasha do pretiranega in nesmiselnega bogastva. Vendar pa ravno vse to razkošje, zlati lanci in razmetavanje denarja, kaže tudi nesmiselnost teh istih sanj: z denarjem se ne moreš nikamor povzpeti, ne moreš uiti ven iz geta, iz pasti, trapa. Denar lahko le mečeš v zrak, kar je v videospotih zelo pogosta gesta.

Zato tu obstaja kvalitativna razlika med trashy sanjami in klasičnimi ameriškimi sanjami, sanjami, da se bo nekdo iz geta povzpel v NBA, v politiko, gospodarstvo ali na univerzo. Rečeno drugače: za kapitalistično družbo je skupina hormonov polnih najstnikov, ki hočejo v NBA, povsem sprejemljiva, četudi je jasno, da vsem ne uspe. Na drugi strani pa za družbo in njeno disciplino resen problem predstavljajo skupine, ki želijo prodajati drogo, nositi puške in delati glasbo. »A veste, kaj to pomeni za mojo skupnost, da hočejo biti vsi najstniki nasilni dilerji?« se ob pojavu drilla v Chicagu zaskrbljeno sprašuje nek lokalni župnik. Trap sam z ideali, ki jih vzpostavlja, direktno in v praksi naslavlja nevzdržnost sistema, znotraj katerega se poraja.

Tudi zato trap ni apolitičen in je, povsem na ravni konkretnih praks, veliko bližje črnskemu aktivizmu ala Black Lives Matter kot pa denimo salonsko levičarstvo, ki je uporniško zgolj na načelni in diskurzivni ravni. Trap je v tem smislu morda, četudi vsebinsko gledano povsem konformističen, celo bolj uporniški od glasbe, ki prodaja svojo uporniško držo. Podobno denimo Benjamin Noys ugotavlja, da je bil navidez apolitični post-punk v Veliki Britaniji v praksi veliko bolj uporniški od eksplicitno političnega punka. Izvajalci svoje uporniške drže namreč niso mogli prodati velikim založbam. Zavedali so se negativnega vpliva glasbenega menedžmenta in posledično je celotna scena ostala bolj zvesta ulici ter alternativnim prizoriščem, iz katerih je post-punk izhajal. V tem smislu lahko za predhodnike trapa, vsaj na ravni afekta, štejemo skupine, kot so manchesterski Happy Mondays, ki je v svojih zlatih časih funkcionirala kot del širše ulične skupnosti, ki je organizirala koncerte in imela obenem nadzor nad ecstasy-ji.

 

KAJ TRAP AFIRMIRA?

Kar je v trapu skomunicirano, je zgolj praznost čiste afirmacije samega sebe, lastne pozicije, lastnega čutenja. Iz lastnega trashy teritorija, iz nekega nepomembnega in razvrednotenega obrobja se iz nič ustvari prostor, ki se kar naenkrat zdi središče vesolja, prostor, kjer je vredno biti. Namesto da bi se izvajalci povzpenjali ven iz pasti (trapa) oziroma prostora, kjer so ujeti, ta isti prostor afirmirajo in iz njega ustvarijo nekaj vrednega. Antwoord afirmira Južno Afriko, Little Big afirmira Rusijo, Mimi Mercedes afirmira beograjske bloke, Matter afirmirajo Kamnik, itd.

Jasno je, da gre za kapitalizem v najčistejši obliki: zato, da bi lahko prišli do presežne vrednosti, je potrebno iz nečesa manj-vrednega ustvariti nekaj več-vrednega. Potrebno je narediti homemade video, ki lahko doseže milijone ogledov. Toda trash je tudi akseleracionizem, torej prehitevanje kapitalizma, razdiranje od znotraj. Ravno zato je ključno, da ne ločujemo med dobrim in slabim ali lepim in grdim trashom, saj je trash dober in lep le kot uničenje vseh estetskih standardov in vsake definicije kvalitete. To ne pomeni, da ni več nikakršne selekcije, saj je vredno le tisto, kar je ne-vredno. Vredno je ravno zato, ker se ne trudi biti vredno, ker je, kar je. Potrebna je afirmacija trasha v celoti: white in black-trasha, trasha tretjega, drugega in prvega sveta. Afirmacija trasha se tako na nek ironičen način izenači z intencami delavskega boja, saj tudi v tem kontekstu velja, da je potrebno afirmirati delavski razred v celoti in ignorirati vse notranje (po navadi identitetne) razlike v kvaliteti. Zato afirmacija trasha ni enostavno neselektivna afirmacija vsega. Izključeno je vse, kar ni trash, vse, kar se trudi biti lepše od tega, kar v resnici je. Kot smo že rekli: četudi nekemu trap izvajalcu denimo uspe veliki met, ne more spremeniti trashy življenjskega sloga, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel ničesar več izraziti.

 

ZAKAJ TEORIJA?

Trap in trash torej. Toda kaj ima to na prvi pogled ne ravno intelektualno gibanje opraviti s teorijo? Verjetno se s tem ne bodo strinjali ravno vsi intelektualci tega sveta: trashy gibanje je opravilo gesto, ki jo mora teorija šele misliti. Ni lepšega občutka od ugotovitve, da so težke intelektualne probleme že zdavnaj razrešili neki drogo-prodajajoči »nigri«. Prav tako velja, da so teoretski problemi slabi problemi, če jih ne najdemo zlepljenih z banalnostmi trasha, temveč jih lahko apliciramo le na malomeščansko in visoko kulturo. In tega ne mislim kot nekakšno provokacijo, temveč zelo resno.

V zadnjih letih smo se nekateri, tudi na RŠ-u, resno ukvarjali s tem, kako v teoriji preseči vsako moraliziranje: kako doseči točko, ko tekst ne posreduje nikakršne vrednote ter obenem vseeno v posredovanju golih dejstev ni zgolj opis, kjer je vse vseeno? Kako izvajati neko selekcijo, nekaj afirmirati in nekaj odkloniti, brez da bi pri tem moralizirali? Zadeva ni tako enostavna, saj smo pri tem vedno znova zapadli v neko višjo vrsto moraliziranja, v moraliziranje o moraliziranju, v nerganje o nerganju. Po drugi strani pa je bila težava ta, da se je včasih težko izogniti nekakšni višji vrsti salonskega levičarstva, ki vsakršno pozicioniranje kritizira kot moralistično gesto in se ravno zato samo ni sposobno nikamor pozicionirati.

Trap vsa ta filozofska protislovja reši na povsem uličen način, z nekakšnim presekanjem vozla: v besedilih ni niti kančka opredeljevanja in moraliziranja ali pa je to podano v obliki provokacije, za katero je jasno, da izraža neko razvrednotenje vrednot, saj so afirmirane zlobne zadeve, kot so uživanje in prodajanje drog ter strelski obračuni. Trap v tem smislu predstavlja prehod na temačno stran, vendar se okrog tega ne vzpostavlja nekakšna fascinacija nad zlom in transgresijo. Nasprotno. Vse, še tako grozne zadeve so zvedene na raven vsakodnevne banalnosti, o kateri je nesmiselno biti pozitivno fasciniran ali o njej negativno moralizirati: droge so droge, puške so puške, trap je trap. Popolna filozofska dovršenost in konsistentnost.

Toda kako se lahko iz te prazne in onkraj moralne tavtologije izcimi tudi neka silovita afirmacija, kot jo v filozofiji izvede denimo Nietzsche? Afirmacijo je potrebno iskati v celotni trashy gesti, ki razvrednoti vzpostavljene vrednote in afirmira trash v vseh njegovih pojavnih oblikah. Da bi bili trash, ni treba nujno biti del gangsterske tolpe. Gre bolj za to, da se afekt širi, da najdemo nek trashy moment v vsakem slogu življenja, tudi med buckastimi Švedi srednjega razreda, kot je Young Lean. Afirmacija je tako afektivno silovita, ker ni omejena samo na vsebino, temveč gre za nietzschejansko afirmacijo samega sebe in lastne geste, za afirmacijo lastnega tipa. V tem je morda glavna razlika med trapom in denimo N'tokom ali Jizahom, ki sta oba precej negativno nastrojena do tovrstnih pojavov.

N'toko in Jizah funkcionirata moralno, s čimer ne mislim nič slabega. Njun diskurz pač funkcionira kot pozicioniranje na način sojenja, deljenja na dobro in slabo, kot selekcioniranje med tem, kar je vredno, in tistim, kar ni vredno. Na drugi strani v trapu ni sojenja, gre zgolj za čisto afirmacijo samega sebe in svojega življenjskega sloga. Vrednote so postavljene na glavo: ne-vredno postaja vredno. Jasno je, da v kapitalizmu vse ne-vredno ne more postati vredno. Jasno je, da neoliberalne ameriške sanje funkcionirajo le, če lahko uspe le nekaterim in če je uspeh neka redkost, elitnost. Afirmacija trasha v celoti zato razjeda sistem od znotraj, na način, da prehiteva sistem podeljevanja vrednosti.

Kot nekomu, ki si domišlja da je dogmatičen nietzschejanec in privrženec filozofske konsistentnosti, se mi zdi, da najdem danes več konsistentnosti in več Nietzscheja v trapu kot pa na kakšnih filozofskih konferencah. Kot pravi Klossowski, se zdi, da tudi Nietszche s svojim pisanjem in nagovarjanjem bralca vseskozi vztraja na isti poziciji: afirmaciji lastnega tipa in lastne vizije sveta. Lastnemu tipu čutenja daje možnost uspeha, med svoje bralce spusti silovit afekt in računa na teorijo zarote, v kateri bo nekega dne ta tip ljudi dobil posest nad metodo za 'usmerjanje' prihodnosti človeštva.

 

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

"Z absolutno afirmacijo trasha imamo v mislih nekaj nasprotnega od Jizaha, ko pravi: »Konstruktivno je reč dreku drek in ne v dreku iskat neko dobro malenkost«."
Ampak, če gre za tavtologijo trash je trash, brez moraliziranja in vrednotenja, a ni potem izjava "drek je drek" in "ne v dreku iskat neko dobro malenkost" v bistvu ravno to- tavtologija brez vrednotenja. drek je drek. trash je trash. zakaj iz dreka delat zlato? a ni že v tem procesu pozlatitve neko predpostavljeno vrednotenje?

Ker je to, da delaš iz dreka zlato edini način, da preživiš kot drek. 

Da kdo preživi kot drek?

Trap je razredna provokacija - nekoliko podobno kot je bil svoj čas punk.

Drek, kakopak.

Proti moraliziranju je precej liberalna pozicija. Mogoče bi lahko rekli, da je libertarna.

ctrl-f afirm & highlight all:
40 matches

Cel tekst pobarvan ...

zanimivo strinjam se z napisanim

v povezavi z fb komentarji - zato folk, ki se ukvarja z glasbo ali so del glasbene scene ne mara 'filozofov'. hkrati kritizirate levico, kako je v krizi, ne zavedate pa se, da jo sami soustvarjate. prežvečite, izpljunete in uničite vse. relativizem uniči vse. uničujete glasbo, sceno in na koncu boste uničili tudi rš, ker pripomorete k temu, da vam podpora upada. in pol se boste čudili, kako je to mogoče.

Levice vsaj v slo ni,je le nakladanje, nihče se ne odpove privilegijem, statusu standardu in se dosledno gre revolucijo. Sprememba bo iz nezavednega.
Glasbeni uporniki, pa se prej ali slej razlezejo v blato družbe, ali pa krepajo prej. Relatiivizem ima plus in minus kot vse...

@xx: ker jadnik, da je moral s fb-ja prit na anonimno koment sekcijo :D

"ker pripomorete k temu, da vam podpora upada"

to je mit parih sodelavcev na rš.

mislil sem da članek govori o tibetanskemu medvedu ogrličarju

tolko enega nakladanja da sploh nevem kaj zeli avtor povedat

lp

n'toko se je v zadnji mladini ravn začel zavedat, da je fotr, ki žuga in je moraliziral svoj lastni moralizem. to je loh isto sprenevedana drža kot "mi ne delamo za keš", loh ima pa v prihodnosti neke zanimive razvoje. tud videmšek je enkrat zadnjič razlagal, da njegovi moralizmi izhajajo iz zlo sebičnih nagibov, ker hoče sebe opravičit. kao nisem jst tako slab, čeprav nisem tok dober, kot en moj vzornik (jebali te fotri). kar se da izvesti na: nisem jaz trep / treš

trep / treš se ne sme zavedati, da je trep / treš,itak
to, da se preseli v geto, ne pa da tam odraste, je že malo sporno aveš, treptreš se ne afirmira sam na sebi, ne moralizira o svojem položaju, čeprav itak masturbira na lasten položaj pa mu prida ove zlate lance - mi smo najjaći

neka zajebana pozicija je to, ampak ful zanimiva
kaj pa trep / treš pozicija brez zlata? utemeljena na znošenih kavbojkah in volnenih puloverjih? sumljivo hipster je lahko, če rata statement, dokler pa ni statement je pa kul in prav tisto osvobojajoče, kar nas rajca pri treš / trepu brez moraliziranja

my 50 cents neartikuliranih asociacij med poslušanjem

"Jasno je, da gre za kapitalizem v najčistejši obliki: zato, da bi lahko prišli do presežne vrednosti, je potrebno iz nečesa manj-vrednega ustvariti nekaj več-vrednega. Potrebno je narediti homemade video, ki lahko doseže milijone ogledov."

Hm... na isto sem pomislil, ko sta se prvič pojavila 2-Cellos na Youtubi. Kaj sta potem onadva? Trap klasika? Mogoče "trasika"?

Dragi Jernej,
morda že veš, ampak članek ti je (po svoje) povzel (in nanj mnogo svojega pripel) Grega Repovž v uvodniku včerajšnje Mladine.

Bilo bi zanimivo prebrati (poslušati) tvojo repliko, seveda če te bi prej omenjeni uvodnik sploh nagovoril (v kar nisem popolnoma prepričan).

Pri vsem prebranem me intrigira zgolj fraza "dogmatični ničejanec". Morda se motim, ampak tudi po zapisanem (ciljam predvsem na Deleuza) lahko temu opisu ustreza zgolj Nietzsche sam. Samo utrinek na prvo žogo.

Kakorkoli, prešerne praznike vsem.

Kakorkoli je že Jernejev članek tu apropriiran, bom izkoristil svojo priložnost za nadaljni rant proti njemu, ker mislim, da apropriacija logično sledi iz njega :) Napisal bom članek o tem, kaj zares pomeni biti drek, iz prve perspektive, zelo nazorno, empirično in brez preveč teoretiziranja. In pokazal, da se ni fajn identificirat z drekom po nemarnem.

Ojojoj, kakšno prazno filozofiranje. Pisec strelja kozle vsepovprek. Očitno ni nikoli poštekal rock'n'rolla, rhythm in bluesa, rapa, navsezadnje punka, celo countryja. Povsod je veljala resničnost in še danes velja. Vse te vrednote so bile vrednote drugih žanrov. Trap je le nova kopija teh.

Izpostaviti Die Antwoord in Matter v polje trasha/trapa je poniglavo. Die Antwoord izhajata iz hudo moralističnega rapa v katerem pa nista uspela. Zamenjala sta imidž, ozadje in prodala drugo zgodbo. Daleč od kakšne resničnosti (naj avtor preveri njuno ozadje). Kamniški raperji so 30 letni boyband. Njihova raperska zgodovina je posegala v vse mogoče raperske žanre in v moraliziranje. Modeli 10 let rolajo po klubih kot neprvobitni mulci. Bolj kot nesramni mulci, ki se jim jebe, so politično korektni komolčkarji. Le da vedo kaj folk potrebuje. Čista poza. Tričetrt trapa ta trenutek ni resničnega.

Avtorji snemajo za velike založbe in celo opisujejo kako bi radi prišli do njih. Uličnih traperjev je veliko manj kot raperjev. Ne razumem v čem je sploh razlika med rapom in trapom besedilno. Vse kar avtor daje trapu je zgodovinska značilnost rapa. Z razliko, da je rap postajal širši in bil bolj brezkompromisen kot je večina trapa. Avtor pa se dela, da je odkril nekaj novega. Lahko bi v treh stavkih ugotovil, da je trap logično nadaljevanje rapa, le bolj vpeto v založniške vode. Rap je za to potreboval 10 let, trap pa pol leta. On raje beži od tega in odkriva toplo vodo na nikakršen način, fasciniran nad nečim v glasbi prisotnim stoletje.
Nekaj citatov, ki so osnovni moto rapa, 35 let starega žanra ali pa so neresnični.

"...trap govori o drogah, denarju, avtih in ženskah..."
"...le zakaj bi si namreč želeli izhoda,..."
"... ki izgleda sanjska zgolj za to, ker je povsem necenzurirana..."
"...Trap sam z ideali, ki jih vzpostavlja, direktno in v praksi naslavlja nevzdržnost sistema, znotraj katerega se poraja..."
"... Vredno je ravno zato, ker se ne trudi biti vredno, ker je, kar je."
"... glavni motivi so poleg debelih lancev še debele ure, preštevanje denarja ter tudi druge zadeve, ki so v neposredni zvezi z denarjem: droge, puške in seksualnost..."
"... Pri vsem tem je osvežujoče, da se trap uspe izogniti ustaljenemu moralističnemu postopku..."
"...Trap mora biti »true« - resničen..." (Die Antwoord ali Matter in Young Lean to niso)

Kaj na to porečeta Ntoko in Jizah? Kot je meni znano oba poslušata precej trapa. Tudi trap znotraj sebe vrednoti. Pa ne le avtentičnost. Tale filozofski traktat nam tako ne pove nič.

@Staš: izraz dogmatični ničejanec je seveda provokacija, ker je to, tko kot ugotavljaš, nemogoče... V bistvu je to bolj mal norčevanje iz dogmatikov, takih in drugačnih, od filozofije do glasbe, itd. Kar se Repovževega teksta tiče, mi je kul. Mam sicer od njega nekoliko drugačna stališča, predvsem sem jst zgubil vsako upanje v državo, predsednika, itd. Glavno protislovje izhaja iz tega, da bi se njegov tekst dalo celo brati na način - če ne bi predsednik ležal na ograji - ne bi bilo Matter:). Kar hočem rečt je, da je glavna razlika ta, da hoče Repovž iz zunanjosti opozorit, do česa te lahko pripeljejo neoliberalne politike (in eden od rezultatov so mlade generacije, ki so to čist ponotranjile, se ženejo samo za denarjem, promocijo, trap, itd.), medtem ko se mi zdi, da hočem jst bolj rečt, da je treba it v tem do konca, kar najbrž da implicira uničenju države do konca, kar ni čist enostavno neoliberalna gesta, saj je nenazadnje država tu glavni posrednik, ki celo stvar omogoča... Vem da govorim totalne splošnosti, ampak glavna razlika, ki jo vidim v razliki do večine slovenske levice je ta, da sam dost resno iščem neke rešitve, ki bi jim lahko rekli libertarne. Kar je nevarno, to vem... Pa še ena razlika je - Matter. Men so oni kul, 80%kul, ampak mi tudi neki manjka, kakor da ne bi šli čist do konca svojih moči. Tko podlage kot besedila, k da je notr neka zavora, taka zlo specifično Ljubljanska, k potem raje vse obrne na nekakšno ironijo, foro... V tem smislu mam jst raje bolj power in bolj agresivne zadeve, srbski trap, suicideboys, itd. 

2. @Muanis: no, mi se itak bolj po fb-ju pogovarjamo... 

3. @Petra: ok, legitimno mnenje in četudi je dost odklonilno, je super, ker vsaj razumem kaj je tvoj problem in bom probal odgovorit nanj. 1.) Najprej bi samo rekel, da zelo dobro poznam ozadje Antwoord in itak da vem, da ni to trap. Napisal sem, da mi ne gre za žanre, ampak za afekt. To, kako definirati to, kaj pomeni "true" je ključno vprašanje, ampak ni pa to čist enostaven enačej med resničnim življenjem in tem, kar nek artist prezentira. 2.) In v tem smislu trdim, da sta bile prve dve plate Antwoord še kako true, afekt je bil true, četudi onadva nista res iz geta itd. 3.) Kar se tiče razlike med trapom in rapom besedilno, bi rekel, da sem skušal izpostaviti razliko med notranjo pozicijo, ki samo sebe afirmira in zunanjo pozicijo, ki ima nek objekt in govori o nečem drugem - kritika družbe, pripovedovanje zgodb,... Jasno mi je, da je razlika tu zelo blur...  4.) Kar se tiče referenc - to je teoretski tekst. Tu sem izpostavljal reference (Antwoord, Young Lean, itd.), ki sem jih rabil zato, da sem lahko najlažje povedal poanto... Moj namen ni bilo naštevanje referenc, izpostavljanje artistov, ki jih trenutno poslušam, izpostavljanje artistov, ki jih folk ne pozna, itd. To ne pomeni, da nimam čist nobenega pojma, čeprav se tudi nikakor ne delam nekega blaznega faktičnega poznavalca... In nasploh mi gre precej na kurac to, da je treba najprej izrecitirat 20 referenc, da maš sploh pravico da poveš neko majhno poantico... To mi gre recimo na kurac pri akademski filozofiji, da moraš najprej 10 let poslušat "mojstre" in bit tiho in šele potem imaš pravico, da poveš eno malenkost... To povzroča, da mamo neke majhne zaprte skupinice strokovnjakov, ki vsaka pazi na svoj vrtiček, med njimi pa ni nikakršnega stika. In eni odzivi na ta članek mi kažejo, da je bila iluzija, če sem mislil da je v bolj glasbenih in pop-kulturnih temah kej bošlje... In tudi to je del trap geste - da pač prbijaš, čeprav veš da nisi najbolj pameten in niti ne probaš bit najbolj pameten...

Če ti povem isto poanto z druge strani: jst naj bi bil (vsaj po izobrazbi) strokovnjak za Deleuza. In a bom zdej jezen vsakič, ko vidim, da folk govori o Deleuzu in govori o njem na drugačen način od mene? To bi bilo totalno patetično... Jst sem nasprotno zelo vesel, če čim več ljudi govori o tem, o temah s katerimi se ukvarjam, četudi govorijo na drugačen način... Večja možnost za produktivno srečanje dveh misli, debato, itd. Nasprotno pa mam včasih občutek, da če človek dregne na področje, ki ni njegovo primarno področje, je kaj hitro to dojeto kot neko guzenje,... Zdi se mi, da je to konkurenčništvo v slabem pomenu besede.  

 

 

 

Če povem se bolj ali manj strinjam s Petro zato itd...

"...Lastnemu tipu čutenja daje možnost uspeha, med svoje bralce spusti silovit afekt in računa na teorijo zarote, v kateri bo nekega dne ta tip ljudi dobil posest nad metodo za 'usmerjanje' prihodnosti človeštva."

ej, nočeš tega, verjemi.. ;)

1 a lahko že enkrat nehate govort da sta trap pa rap 2 različni stvari
2 mnenja in teorije internetne publike o rapu (sori, trapu - lol) = od nekdaj najbolj bedna in dolgočasna stvar na netu

Za zajtrk filozofiranje, ki ne pove nič in brezvezno povzdigovanje neke "zvrsti". Sem preverila, če to res berem.

RŠ mal pameti v roki. 15 minut je šlo v nič.

Napisal sem, takoj na začetku teksta, da me ne zanima trap kot zvrst, žanr... Prav tako se sploh nisem spraševal o razliki med rapom in trapom, itd. Beseda trap v tem tekstu funkcionira kot koncept: ne gre toliko za to, da bi z njo želel reprezentirati neko točno določeno zvrst, nekoga uvrstiti noter in drugega ven, itd. Je koncept v smislu konstruktivizma: to besedo sam rabil zato, ker se mi je zdelo, da lahko z njo nekaj zgradim, ker vsebuje točno te pomenske nianse, ki so zame potrebne: trap kot past, prostor ujetosti, navezava s trash, povezava z razredno problematiko, povezava z afektom, itd. 

ne gre samo za tvoj tekst ampak za celotno debato, v kateri bodisi odkrivate toplo vodo bodisi trosite neumnosti

"Nek se javi taj što je bolji od nas, u ovom filmu nema mesta za vas."

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.