Batushka in Arkona

foto: Martina Jurak

Cvetličarna, 11. 1. 2017

Na leden sredin večer, nekaj dni po obletnici rojstva odrešenika in nekaj dni pred praznikom njegovega obrezovanja, so se množice nevernikov zbrale na heretičnem obredu. Vodili so ga poljski blackmetalski svečeniki Batushka, ki so se na svoji romarski poti po Evropi ustavili tudi pri nas.

Ker je prvi akt, enigmatični “tour support”, odpadel, so prvi nastopili Arkona. Ne, ne tista ruska folk verzija Nightwishev, temveč eden starejših poljskih black metal bandov. Sploh njihov lani izdani šesti album Lunaris je precej kvaliteten izdelek. V svojem dokaj dolgem nastopu so igrali v glavnem pesmi s slednjega. Kljub glasbeni dovršenosti pa se je njihov nastop kmalu začel vleči. Delno, ker je bil njihov koncert popolnoma statičen, corpsepainti in verige pa precej kmalu izgubijo pozornost publike ter ne morejo nadomestiti energičnosti in karizme, delno pa, ker najbrž tovrstni, z melodijami in atmosferičnimi deli podkrepljeni black metal preprosto bolje deluje na zvočnikih v zatemnjeni sobi kakor v živo.

Sledili so težko pričakovani Batushka. Poljska skupina je pred dobrim letom izdala svoj prvi in zaenkrat edini album, naslovljen Litourgiya, s katerim je v trenutku zaslovela. Njihov prepoznavni zvok je namreč suvereno stapljanje black metala in pravoslavnega liturgičnega petja v prepričljivo celoto na svež in zanimiv način. Presenetjivo je, da je podoben uspeh v približno istem času doživel do tedaj prav tako popolnoma neznan black metal projekt s sicer zelo drugačno glasbo, a izjemno podobnim konceptom. Govorim seveda o pred nedavnim tudi na Radiu Študent predstavljenem Zeal and Ardor, ki black metal kombinira s spiritualnim črnskim gospelom. Zdi se, da se je klasični black metal do neke mere izpel in potrebuje novo dozo pristne religiozne predanosti, na kateri lahko parazitira in jo - s čim zvestejšo reprodukcijo - pervertira v blasfemijo. Prav to je namreč Batushkina specialiteta.

Oder se je preobrazil v oltar pravoslavne cerkve. Skozi dim smo zrli v s svečami obsijane ikone. Na železnih stojalih so stali mašni pripomočki in človeške lobanje. Sladkoben vonj kadila z oltarja se je mešal z vonjem skunka iz publike. Nato je prišel pop - pa ne ta pop, ki se zadnje čase pogosto vrti na valovih Radia Študent, pač pa pravoslavni pop, bos, v črni liturgični kuti, obraz pa mu je prekrivala maska, ki je izgledala, kakor da bi bila ustrojena iz kož davno splavljenih fetusov - člani skupine namreč skrbno skrivajo svojo identiteto. Sledilo mu je še sedem identičnih pojav, kajti originalnim trem članom so se za potrebe koncertov pridružili še drugi, in črna maša se je pričela.

Debeli shimonah Varfolomei nas je blagoslovil in vodil mašo s svojim izjemnim basom. Zborček treh nekoliko višjih glasov mu je dajal podlago, dva meniha sta suvereno drgnila osemstrunske kitare, basist in bobnar pa sta maši dajala peklenski takt. Kljub temu, da nastop ni bil nič bolj dinamičen od Arkoninega, je statičnost tu imela svoj smisel - šlo je vendar za (ne)sveto mašo, resnost in zbranost sta bili torej obvezni. Poslušalcem je bilo to popolnoma jasno, pobožno smo strmeli v blasfemični obred, čigar del smo bili, in Batushka vse do konca niso niti za trenutek izgubili pozornosti poslušalstva. To gre delno pripisati zanimivi in kompleksni glasbi, delno pa estetski dovršenosti pravoslavnega obredja, ki se ne ustavlja le ob ugodjih, ki jih nudi sluhu, temveč predstavlja tudi dodelano vizualno estetiko in omamne vonjave kadil.

Seveda pa je bila najpomembnejša zvočna plat, s katero so Batushka presegli pričakovanja. Zvok je bil odličen, glasba pa odigrana profesionalno. Celo minimalni zvočni učinki s studijskega albuma so bili zvesto odigrani z uporabo zvončkov in kladivc. Redkokdaj smo imeli priložnost prisluhniti tako popolno izvedenemu koncertu.

Odigrana je bila celotna Litourgiya, nato pa so, potem ko so nas blagoslovili z žegnano vodo, bosonogi menihi odšli. Klicati po podaljšku ni imelo smisla, saj so odigrali kar vse svoje pesmi, po drugi strani pa: le kdo po maši vzklika, da hoče še? No, seveda bi si težko mislil, da kdo od prisotnih ne bi hotel še, a ker maše naših pravoslavcev v cerkvi svetega Cirila in Metoda pred Tivolijem žal niso tako zanimive, bomo službo božjo najverjetneje ponovno opravljali šele poleti, ko bodo Batushka ponovno priromali v naše kraje.