Križišča visokega šolstva

Mnenje, kolumna ali komentar
3. 4. 2017 - 16.00

Ravno dober mesec nazaj je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v javnost poslalo dolgo pričakovana izhodišča za nov Zakon o visokem šolstvu oziroma ZViS. V podrobnosti izhodišč se tokrat ne bomo spuščali, saj smo jih že podrobno obdelali. Namen prispevka je predvsem postaviti vsebino teh izhodišč v širši družbeno-politični kontekst pri nas.

Za začetek nekaj besed o vlogi univerze v družbi - poslužimo se ugotovitev sociologa Michaela Freitaga, ki je preučevanju tega področja namenil nemalo časa. Freitag vidi univerzo kot ustanovo, kjer je mogoče postavljati in obdelovati vprašanja, ob katerih odločamo o prihodnosti družbe. Univerzo vidi kot ustanovo dialoga in kritične refleksije, ki bi kot taka morala proizvajati rešitve trenutno najbolj aktualnih družbeno-političnih problemov. Univerza naj bi skratka bila institucija, kjer se producira in reproducira vednost, ki omogoča vedno večje človekovo blagostanje, zato mora med drugim ustvarjati tudi razna bazična znanja, ki so pogoj in osnovno gonilo kakršnegakoli napredka. Ali kot zapiše Rastko Močnik: “Od zgodovinskega preživetja univerze je potemtakem v marsičem odvisna naša prihodnost.”

 

Mislim, da se s tem lahko vsi strinjamo. Kako se pa vprašanje visokega šolstva dojema v slovenskem političnem prostoru? Tako imenovane leve, desne in sredinske vlade imajo različen in vsaka specifičen odnos do visokega šolstva ter izobraževanja. Če so v času Janševih vlad rasle zasebne šole kot gobe po dežju, imajo tako imenovane leve oziroma levosredinske vlade drugačen pristop. Ekipa sedanje šefice Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, SMC-jeve Maje Makovec Brenčič, in pa ekipa njenega predhodnika, SD-jevca Jerneja Pikala, imata zelo podoben pogled na to področje in z njim povezane ideje. Še najbolj jasno pride to do izraza v raznih zakonih, novelah in podobnem. Kar jim je skupnega, je strastna ljubezen do vsega, kar je povezano z gospodarstvom. Gre za dogmatično držo v razmerju do ekonomije, do katere so tako strastni, da bi tržne mehanizme integrirali v sfero šolstva. To se seveda najbolj kaže v visokem šolstvu, a tudi nižje stopnje niso tako nedolžne in avtonomne kot se zdi, oziroma kot bi si želeli da so. Tako se že v osnovne šole uvaja razne dodatne predmete, kjer se seznanjajo z osnovami tržne ekonomije. S tem je interpelacija v ideologijo liberalnega kapitalizma toliko lažja. Toda vrnimo se na področje visokega šolstva. Če so odkriti neoliberalci na desnici zadovoljni z ustanavljanjem zasebnih fakultet, gredo tako imenovani “politiki z izrazitim socialnim čutom” naravnost v razkrajanje javne sfere - v komercializacijo in privatizacijo. Javno visoko šolstvo ima specifične pogoje funkcioniranja, kjer se oziroma naj bi se zaposleni, zaradi stabilnega financiranja s strani države, lahko v celoti posvečali svojemu poslanstvu - pedagoški in raziskovalni dejavnosti.

 

Poleg zaposlenih so tu seveda še študentke in študenti. Že tako imenovano brezplačno šolstvo ni brezplačno, saj se poleg vpisnine in gradiva za študij zraven prištejejo še stroški reprodukcije vsakdanjega življenja. Že ob tem “brezplačnem študiju” je veliko študentk in študentov prisiljeno ob študiju opravljati v večini primerov prekerno in izkoriščevalsko študentsko delo. Čas, ki se ga namenja študiju, se tako konstantno manjša. Zaposleni na univerzi pa so soočeni z rigidno strukturo akademske sfere, v kateri zaradi močno utrjene hierarhije oziroma odnosov moči trčijo ob številne ovire, ki jim onemogočajo normalno preživetje in osredotočanje na njihovo primarno poslanstvo - že omenjeno poučevanje in raziskovanje.

 

Nova izhodišča zakona, ki naj bi uredil te in ostale anomalije, katere kar mrgolijo v našem visokošolskem prostoru, pa gredo v popolnoma nasprotno smer. Nov zakon bi načeloma moral ohranjati dobre prakse ter, kar je še pomembnejše, spreminjati tisto, kar je v sedanji zakonodaji in praksi disfunkcionalno. Toda po novem zakonu bi se morala univerza še bolj prilagajati zahtevam trga, si sama iskati sredstva in iskati nove načine za preživetje. To pomeni komercializacijo in v končni fazi privatizacijo visokega šolstva. Na kratko rečeno - trenutna izhodišča ministrstva bi v praksi pomenila transformacijo univerze v podjetje. Posamezne fakultete bi bile tako postavljene na milost oziroma nemilost mehanizmom prostega trga. Račun za to bi plačali še bolj preobremenjeni in predvsem nižji akademski kadri, dejanske položnice pa bi moralo plačevati tudi vedno več študentk in študentov. A tu se problematične zadeve ne končajo. Takšne prakse vodijo posledično tudi v transformacijo samih znanosti, ki se producirajo in reproducirajo na univerzah. Najbolj očitno bi bilo to pri raznih bazičnih znanostih, ki bi se zaradi svoje pripisane “neuporabnosti” oziroma “ne-aplikativnosti” morale preobraziti do nerazpoznavnosti. Lahko bi bile tudi v celoti izbrisane iz univerz, ali pa bi bile zaradi visokih šolnin, ki bi sploh omogočale izvajanje teh znanosti, pridržane za ozek krog najbolj finančno privilegiranega dela družbe. Nahajamo se torej pred odločitvijo, ki bo vplivala na prihodnost človeštva, družbe kot take. Bomo dopustili transformacijo univerze v podjetje oziroma privatizacijo visokega šolstva in s tem uničili znanosti ter jih predelali v “tehnoznanosti”, ki bodo obstajale le kot dekla nenehno spreminjajočih se zahtev gospodarstva? Bo univerza služila izključno za produkcijo kadrov s specifičnimi kompetencami, ki bodo prispevali le k reprodukciji obstoječih razmer in odnosov moči? Ali pa bomo to zavrnili, vztrajali pri refleksiji, razvijanju bazičnih znanj, kritični analizi, kakovosti predavanj in brezplačni ter vsem dostopni univerzi? Kot vidimo, gre tako za epistemološko kot politično vprašanje. Smer, v katerega bo šla zakonodaja, bo neposredno vplivala na vsebino in dostopnost študija.

 

Če zaključimo. Mislim, da vsebina izhodišč za nov zakon o visokem šolstvu ne preseneča nikogar. Neoliberalna vlada sledi neoliberalnim tendencam, kar je logično. Prav tako pa tudi vlade oziroma Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ne bi smel presenetiti odpor kritičnih študentk, študentov in zaposlenih na univerzi. Ta je bil viden že v močnem in relativno poenotenem nasprotovanju ter kritiki izhodišč s strani različnih študentskih organizacij in sindikatov visokošolskih profesoric in profesorjev. Toda tudi študentke, študenti, naše organizacije in razni sindikati s področja visokega šolstva moramo paziti, kaj zahtevamo in proti čemu se borimo. Univerze nikakor ne smemo braniti takšne kot je, ampak jo skupaj preoblikovati v takšno kot bi morala biti. Osnovano na skupnem interesu študentk, študentov, zaposlenih na univerzi in potrebah družbe.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

bi lahko prisluhnili ;-)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness