Random Logic: π

Samozaložba, 2017

Na veliki petek vašim pogoltnim uhljem serviramo aktualni avdiovizualni album domačih techno očakov, mojstrov subtilnih elek­tronskih produkcij in prominentnih figur domače glasbene scene Mihe Klemenčiča in Gregorja Zemljiča, ki že približno zadnjih 22 let delujeta pod imenom Random Logic. Po leta 2001 iz­danem Numrebs in leta 2006 predstavljenem projektu Razmagneteno je pred nami torej album π, s katerim je dvojec fene rajcal že na svojem nastopu na Kongresnem trgu junija 2014, a ga je nazadnje izdal šele marca letos, na dan števila pi. Ča­kanje je bilo torej dolgo, pričakovanja visoka in rezultat vrhunski — techno, kakor ga leta 2017 slišita in čutita Klemenčič in Zemljič.

Album, ki je zavoljo nezainteresiranosti založb v digitalni obliki izšel v samozaložbi, je bilo na dan izida sicer mogoče nabaviti v obliki 20 fizičnih izvodov, izdanih v okviru artefaktov založbe Asonic pod pokroviteljstvom MoTe - Muzeja tranzitornih umetnosti. Če potencialno visoki produkcijski stroški konceptu­alno dodelanega projekta, kakršen album π zagotovo je, opra­vičujejo odsotnost fizične izdaje, pa preseneča dejstvo, da ima producentski dvojec, ki se je s klasikami, kot so Ornamo, Kial ali dub techno biserom Frouht, zapisal v anale slovenske in nasploh elektronske glasbe, težave s pridobivanjem zaledja katerekoli izmed tisočerih danes aktivnih založb elektronskih muzik. Najsi gre za objektivno nepremostljive ovire ali nezadosten angažma avtorjev, dolgometražec bi si vsekakor zaslužil boljše plasira­nje na mednarodnem tržišču, ki je zaradi dostopnosti produk­cijskih orodij in posledične hiperprodukcije vse bolj zasičeno z generičnimi izdajami. Predvsem zato, ker je album π diame­tralno nasprotje tovrstnih »tovarniških« pristopov, saj se v vsaki filigranski modulaciji in manipulaciji zvoka skriva teh­tna refleksija. Gre skratka za studijski izdelek izpod rok moj­strov zvoka, ki že dve desetletji obrtniško pilita svoj pre­finjeni glasbeni izraz, kljub temu pa veliko prostora pušča­ta naključjem in nepričakovanim obratom — skratka »random logic«.

Estetske podmene, iz katerih izhajata Zemljič in Klemenčič, so skoraj dobesedno utelešene v citatu italijanskega marksističnega teoretika medijev Franca Bernardija, ki ga najdemo na njuni spletni strani in ga delno navajamo v angleškem prevodu: »Conjunction is the encounter and fusion of rounded irregular forms that infiltrate in an imprecise, unre­peatalbe, imperfect, continuous way.«

Kot je v enem izmed intervjujev izpostavil Zemljič, je osnovni koncept albuma formuliran v obliki kroga in krožnem gibanju. Ritmična kompleksnost in teksturna večplastnost njunih filigransko obdelanih produkcij namreč pretežno temelji na »nenatančnih«, »neponovljivih«, kontinuiranih zankah analognih se­kvencerjev. Sekvence sta producenta zankala na različne, izmenjujoče se taktovske načine in različne dobe, kar je rezultiralo v intrigantnih spiralastih groovih, ki se neprestano izmi­kajo poskusom možganov, da bi jih na kakršenkoli način uokvi­rili ali zaobjeli, jim določili začetek ali konec. S tem se je dvojec izognil pregovorni robatosti in formulaičnosti tech­na ter ustvaril precej bolj »tekočinasto« zvočno sliko, ki tukajšnjemu recenzentu asociira na delovanje tekočega vodika. Oziroma če povzamemo Zemljičevo vizualno prispodobo, gre za kombinacijo kro­ženj različnih krogov različnih hitrosti in velikosti, ki se na določenih mestih stikajo in skupaj tvorijo nepredvidljive melodične ter ritmične motive. Če smo oksimoronični, bi lahko rekli, da gre za vselej spremenljive zvočne zanke.

Poleg že večkrat omenjene teksturne bohotnosti, ki se razodeva v obliki reverbanih pršenj, živčnih prasketanj, vselej spremenljivih basovskih linij, transcendentalnih sintovskih vložkov ter nepreštevne količine drugih drobcev in okruškov, je prav vselej izmikajoča se ritmična podstat tista, ki albumu daje ne­izbrisen pečat. Če se Random Logic večinoma oddaljujeta od shematičnega 4-četrtinskega takta in nas skozi neregularne tak­tovske načine vabita v svetove znanstvenofantastičnih poliritmičnih groovov, pa v primerih rabe 4x4 sheme dokazujeta, ko­liko je tudi znotraj generičnih parametrov prostora za raziskovanje, dihanje glasbe, grajenje atmosfere in »nepravilno« valovanje.

In kakor bi lahko album umestili v milje sodobnega techna, bi mu zaradi njegove neklubske naravnanosti, torej poudarka na avdiofilski, celokupni zvočni izkušnji, prav tako lahko prilepili označevalec IDM, četudi je ta pač že formulaičen in izpraznjen. S tem ciljamo predvsem na razdelano notranje dogajanje, nekakšno zvočno dramaturgijo, ki je lastna vsem sedmim produkcijam s plošče. V tem smislu bi ga lahko uvrstili tudi v milje t.i. deep techna in ga postavili ob bok izdajam založb Spazio Disponibile ali Stroboscopic Artefacts, torej imenom, kot so Donato Dozzy, Lucy ali Rrose. Nenazadnje pa tudi v tradicijo finskega pionirja Mike Vainia, ki nas je v 53. letu starosti zapustil včeraj.

Do celostnega umsko-telesnega tripa, kakršen je cilj večine omenjenih ustvarjalcev, lahko pridemo predvsem ob poslušanju albuma v mirnem, temnem prostoru na odličnih slušalkah ali prav toliko kvalitetnem ozvočenju, saj nas mimobežno poslušanje oropa vseh namigov in potencialnih prisluhov … približno, kot da bi Uliksesa brali na plaži. π od poslušalca pač terja 100-odstotno pozor­nost, ki pa se v celoti izplača. Tako na ravni strukture kot vsebine smo tu soočeni z bržkone doslej najboljšim elektron­skim albumom iz dežele na sončni strani Alp, s sedmimi kompozi­cijami, ki stojijo tako same kot tudi kot del kontinuirane, ciklične celote, ki jo prestavlja album π.