Svet ni spet toliko svet

»Kaj je svet?«, je izhodiščno vprašanje Gregorja Podlogarja v pesniški zbirki Svet in svet, izdani lani pri Lud Šerpa. Svet Podlogarja ne zanima v okvirih nekega filozofskega etosa ali fenomenologije, temveč kot eno izmed sidrišč njegove poetike. Svet je namreč tisto, kar nastane skozi ponovitev samega sebe, se pravi skozi podvojitev, obenem pa tudi z zamolčano besedico »spet«. Členek »spet« je tako v ozadju sveta, ki se dogaja spet in spet. V tem smislu členek »spet« spenja s svetom nekakšna sponka besedne igre oziroma humorja in ironije.

Če je pesem Svet in svet postavljena na začetek zbirke kot nekakšen uvod, potem gre nemara celo za parodijo biblijske geneze. Vendar pa pri tem ne gre za kreacijo novega mita, temveč za nekakšno topologijo, se pravi za nekaj skoraj matematičnega: »Svet x pripoveduje / svetu y o svetu x: / ceste so dolge / in široke, kot prt / na mizi v svetu x.« En svet je drugemu svetu neznanka in na koncu pesmi se izkaže, da je svet metafora za subjekta samega: »Jaz in jaz. // Ti in ti. // Jaz sem ti / in ti si jaz. // Svet in svet.

Zbirka ima v nadaljevanju dokaj arbitrarno zunanjo strukturo. Sestavljena je iz treh delov. Prvi del je nekoliko bolj intimističen, bolj liričen od drugih dveh. Drugi del se ukvarja večinoma s časom, v katerem živimo. Tretji del pa je najbolj kodiran in se v njem pesmi ter verz skrajšajo na minimum. Tako na primer v pesmi Ljubezensko pismo zapiše zgolj: »Obstaja. / Itak. / Big time,« medtem ko zbirko zaključi zgolj z dvema besedama: »Raje življenje.«

Podlogar skozi zbirko niza utrinke iz urbanega življenja, ki ga prečijo elektronska glasba, droge, politika, ljubezen, filozofija, avantgarda in izleti v naravo ter potovanja po prestolnicah Evrope. S Podlogarjevimi verzi: »Evropa v letu. / Razbita / usta blaginje. / Evropa v letu. / Postaja / vprašanje / in misel - / vprašanje / ni nikoli / dovolj.« Avantgardnost kakšnega Kosovela se tako meša z občutji spleena in razočaranja. »Nič več debelih krav, / samo še kure, krize in kurci.«

Vendar Podlogar ni nekdo, ki bi objokoval svojo usodo ali usodo drugih, temveč piše z neko mero humorja in ironije, ki poganja željo. Pri tem iz njegove poezije veje nekakšna svežina: »Mačke v supergah / so zavzele dvorišče. / Dan je skodran.« V drugih slučajih se pojavlja malo folije: »Sanje so običajno gozd. / Jezik ni nikoli umazan. / Vse je zelo zelo.«

Podlogar do neke mere raziskuje tudi filozofske in psihološke situacije. To se kaže v kritiki kapitalističnih mešetarjev: »Njihova želja / po imeti je premagala / željo po biti,« ali ko raziskuje lastno tesnobo: »Začeti s trkom, s čustvenim pretresom, / s slutnjo v žepu, s sorazmerjem potreb in želja, / spominov in besed. Ampak vedno razumeš / le del, celota je preprosto – konec.«

Podlogar nekajkrat uporabi anaforo, torej ponovitev besede ali fraze na začetku stavka. Anaforo vleče čez celotno pesem, tako da je poudarek premočan. To velja na primer za frazo: »Živimo v času, ko ...« Takšen poudarek izčrpa pesem in jo s tem ošibi. Rečeno drugače, pretirana ponovitev onemogoči bralcu pojesti pesem z užitkom.

Podlogarjev glas je glas razmeroma ustaljenega pesnika na sceni, zato mu ni vselej potrebno tvegati s svojo poezijo. Tako se v zbirki pojavljajo moralistični verzi, kot na primer v pesmi Tudi beseda je zaveza: »Na bruhanje mi gre, / ko iz ust telesa, / ki nikoli ni čutilo / bolečine, groze, / obupa ... slišim / besedo fašizem.« Najprej, ali si je res mogoče zamisliti telo, ki nikoli ni trpelo? In potem, zakaj bi nekdo moral trpeti, da bi bil upravičen govoriti o fašizmu, četudi je res, da se o tem označevalcu danes pogosto govori nereflektirano.

A tovrsten napad na užitek drugega pri Podlogarju ni pogost. Skozi zbirko tudi naslavlja Drugega, ga sprašuje, mu govori. Rajši pa zavzame pozicijo govorca o nekem »mi«, bodisi o mladih pesnikih in kulturnikih bodisi o človeštvu na sploh. Sicer pa Podlogar večinoma upesnjuje nekatere enigmatične momente iz svojih izkušenj.

Ti momenti se pogosto pojavljajo v obliki zelo kratkih povedi, kot v pesmi Razglednica iz Ravene: »Omeniti cerkev. / Zvezde v cerkvi. / To modrino. / Videti se / ob konju. / Biti hiša / na jugu.« Pri tem ga odlikujeta izdelan glas in estetičen zven. Kadar postavi nekaj več na kocko, njegov izraz pridobi moč. Tako v pesmi Od Schuberta do septembra zapiše: »Medtem bo / silovitost / z obrabljenim / jezikom / zapisala / na toplo / zagorelost / poletja: / smrt ne pozablja.«

Podlogar je pesnik, ki skuša opravljati sintezo avantgardne zapuščine z nekim sodobnim urbanim, domnevno postideološkim časom. Nekateri bi temu rekli prostor in čas hipsterjev, se pravi subjektov, ki spontano kritizirajo ideologijo in se zgražajo nad njo, najbolj motno pa je zanje tisto mesto, na katerem so sami vpeti v ideologijo. Nemara se zato vpenja v pesniško-nacionalni kompleks, če uporabimo ta pojem tako, kot ga razvije kolega Muanis Sinanović v nekem zapisu. Vendar je ob tem potrebno dodati, da to ne gre na račun Podlogarjevih pesniško-obrtniških kvalitet.

V zbirki Svet in svet Podlogar gradi izrazito na estetiki zvočne podobne ter na konsistentnem ritmu, kar pride na plano predvsem v tretjem in zadnjem delu zbirke. Pomenskost je zato v precejšni meri podrejena takšni estetiki. Tako v pesmi Sklanjatve na zabavi beremo verze: »Podi se južni ciklon / po očeh jeseni. / Hitri les za hišo. / Narod hoče sanje. / Tradicija je čigumi. / Žveči. Izpljuni. / Žveči. Izpljuni.«

Podlogarjeva poezija je poezija nekega čudenja nad svetom, vendar ne toliko v filozofskem smislu. Gre za raziskovanje zvena in ritma jezika v svetu, ki ga obkroža. Podlogar je torej nekdo, ki se čudi nad svetom jezika in se v njem tudi zabava.