Izkušnje XX kromosomov

Mnenje, kolumna ali komentar
pudle
5. 9. 2017 - 16.00

V zadnjem času se po slovenski feministični sceni vse bolj širi pojav, ki sam na sebi sicer ni posebej nov, a ga je zaradi trenutne popularnosti potrebno nasloviti. V tokratnem komentarju bo govora o tako imenovanem TERF oziroma Trans-exclusive radical feminism. Gre za pejorativen izraz, ki ga same pripadnice ne uporabljajo in se rajši nazivajo z ‘resničnimi feministkami’ in podobno.

Za tiste, ki se s pojavom še niste srečali, kratek opis. Gre za smer samodeklariranega feminizma, ki se je obrnila proti tretjemu valu feminizma, saj naj bi bil liberalen in, vsaj po trenutno razširjeni slovenski različici, nemarksističen. Do tod vse dobro. Toda njihov odgovor tretjemu valu je - no, ne ravno marksističen. Glavna trditev TERF-ovk je namreč, da družbeni spol ne obstaja oziroma je napačna zavest, kar je realno, pa sta dva biološka spola. Med njima poteka bistvena razlika, saj naj bi ženske - torej tiste z vagino - nujno imele povsem drugačno izkušnjo zatiranja. TERF-ovke si torej prizadevajo za ukinitev družbenega spola in potrditev preddružbenih razlik med biološkima spoloma. Od tod tudi izvira njihovo nesprejemanje trans oseb: na primer moški, ki se oblači in obnaša, kot družba pričakuje od žensk, pač ni ženska, ker mu manko vagine onemogoči bistveno žensko izkušnjo zatiranja. Če si je z operacijo priskrbel tudi to, pač še zmeraj nima ustreznih kromosomov.

Ponazoritev takšnega gledanja predstavlja nedavna objava komentarja na Facebook omrežju članice študentskega društva Iskra - mimogrede dodajmo, da se ima društvo za progresivno in marksistično. Citiramo prevedeno iz angleščine:

“Sori, ampak ves trans hajp je en velik liberalni bullshit. V svojem bistvu je popolnoma antifeminističen, ker promovira ideje, da te to, da počneš ali ti je všeč nekaj, kar je povezano z enim ali drugim spolom, že naredi za ta spol - kar je, mimogrede, nekaj, proti čemur so se in se še danes feministke borijo. Tudi, verjeti v to, da se ‘počutiš’ kot nek spol, je samo neumno in popolnoma proti principom materializma (in torej nemarksistično).”

“Nočem propagirati družbenega spola (v nasprotju s trans aktivisti - in to je reakcionarno). Pač, obstajata samo dva biološka spola (z zelo majhnim odstotkom dvospolnikov, seveda), in to je realnost.” 

Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da ‘materializem’ v marksovskem smislu pomeni vse prej kot ‘materialno’. Ravno materializem mora upoštevati družbene spole, ne (zgolj) v smislu identitet, temveč predvsem v smislu družbenih odnosov zatiranja. Ti se v primeru spolnega zatiranja pač pripenjajo na materialne nosilce, kot je maternica, vendar ti materialni nosilci brez družbenih odnosov ne bi igrali nikakršne vloge pri vzpostavljanju identitet in izkoriščanju. Torej: ženska ni izkoriščana, ker je biološko ženska, ampak je njen biološki spol relevanten zato, ker je izkoriščana. S poudarjanjem pomena biološkega spola se dejansko zakrijejo družbeni odnosi, ki njegov pomen šele vzpostavijo.

Da se izkušnja zatiranja bioloških žensk razlikuje od tiste transseksualcev, je danes dokaj verjetno. Slednji se, razen če so v svoji vlogi zelo prepričljivi, soočajo z nekoliko drugačnimi predsodki in drugačnim odnosom ostale populacije. Vendar trditev, da zato niso ‘prave’ ženske ali moški, je podobna trditvi, da obubožani kapitalist, ki se za preživetje zaposli v tovarni, ni pravi delavec, ali da delavec, ki mu uspe obogateti in kupiti tovarno, ni pravi kapitalist. Vsekakor se s takim razmišljanjem zapletemo v dokaj arbitrarno identitetno zamejevanje in ostajamo na ravni predsodkov, diskurza. Ničesar pa ne ugotovimo o družbenih odnosih zatiranja, o sistemskem izkoriščanju, ki poteka ne glede na predsodke posameznikov, torej o njihovem mestu v strukturi.

Kritika obstoja neskončno različnih identitet, ki jih posamezniki po svoji odločitvi prevzemajo in opuščajo, je v resnici potrebna. Propagiranje neskončno spolnih identitet namreč izhaja iz predpostavke, da so identitete nekaj preddružbenega in da je zatiranje ali nezatiranje ene identitete odvisno zgolj od njenega pripoznanja s strani ostalih, že sprejetih identitet. Od tod parole ‘tudi homoseksualci in transseksualci so ljudje, tudi oni imajo čustva, tudi to je ljubezen’. Takšne predpostavke k prepoznanju družbenih odnosov izkoriščanja in podrejanja ne pripomorejo nič bolj kot nasprotni ekstrem poudarjanja bioloških značilnosti spolov. Prvi primer ostaja na identitetnem, drugi na biologističnem diskurzu, nobeden pa ne preseže ravni idej.

Če se želimo znebiti družbenih spolov, kar je izhodišče TERF-ovk, se moramo najprej znebiti sistemskih praks izkoriščanja, ne pa poudarjati pomena biološkega spola, na katerega se družbeni odnos šele pripenja. Na ta način namreč zgolj naturaliziramo in univerzaliziramo, s tem pa legitimiramo družbene odnose izkoriščanja. Dejansko se zdi, da TERF ni bistveno drugačen od new-age ‘feminizma’, ki poudarja posebno moč, energijo in ženstvenost žensk, inherentne osebam z maternico. Obe smeri sta enako esencialistični pri obravnavi spola. Morda pa bomo kmalu pričakali tokrat ‘materialistično’, izključno ženskam namenjeno avtošolo, kot jo je pred leti želela uvesti Urška Faller.

Pravzaprav nismo daleč od tega, glede na to, da smejo feministične sestanke pogosto obiskovati zgolj ženske in se razmišljanje moških o feminizmu ne glede na vsebino označi za ‘nefeministično’, ker ga izreka moški, ki nima ‘izkušnje izkoriščanja’. Argument je podoben tistemu: ‘Marx ni imel dneva delovne dobe, kako je torej lahko pisal v prid delavcem?’ Dejansko tako razmišljanje ni prisotno samo med TERF-ovkami, temveč precej širše v feminističnih krogih. Pred kratkim je na primer Dragan Petrovec napisal kolumno v Dnevniku z naslovom ‘Kaj je narobe z (nekaterimi) ženskami?’, v katerem je opisoval seksizem pri ženskah. V zaključku se mu je zdelo potrebno zapisati: “Povsem nekorektno bi bilo, če bi jaz razlagal, kaj je s temi ženskami narobe. Zato razlago prepuščam njim.” Kot da bi se ne dalo izhajati iz univerzalistične pozicije in govoriti o stvareh, ki jih nismo na ‘lastni koži’ izkusili.

Če se TERF-ovke stalno jokajo, da jih pejorativni izraz diksreditira in jih nihče ne jemlje resno, čim so označene za TERF-ovke, naj jaz malo pojokam za svoje moške kolege. Ubogi soavtor pričujočega komentarja se v strahu pred napadi TERF-ovk ni upal niti podenj podpisati. Zdaj, ko sem razkrila, da je pri pisanju sodeloval moški, pa se bojim tudi za svoj sloves - kljub temu, da imam sama prave kromosome.
 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Sporadični primeri, kjer se moške kritizira, da ne smejo/znajo pisati o feminizmu niso nič v primerjavi z večino časa, ko moški (kolegi) ne samo mirno opazujejo izkoriščanje, neenakost, seksizem, temveč k temu še aktivno pripomorejo. Na radiu je tako slišati "jaz ne maram žensk" kot nekaj zelo smešnega. Da ne govorimo o situaciji na fakultetah in kasneje pri zaposlovanju, tudi za kratkotrajne službe.
Mogoče dajmo kritizirat še vedno prevladujoč seksističen odnos moških, ne pa treh primerov, ko so bili kritizirani zaradi svojega feminističnega doprinosa.

Na podlagi česa pa so ženske zatirane, če ne na podlagi "maternic"? Na podlagi roza oblekic?

Na tole "Kot da bi se ne dalo izhajati iz univerzalistične pozicije in govoriti o stvareh, ki jih nismo na ‘lastni koži’ izkusili." se spomnite naslednjič, ko boste poveličevale prostitucijo in obtoževale feministke, da "govorimo za druge".

Mogoče dajmo kritizirat kaj drugega na rš, ne pa en primer smešnosti izjave "jaz ne maram ženske"

Pripomnila bi rada samo, da je mizoginija bistvo seksizma, izraza pa se res razlicno pri cis zenskah in trans zenskah (tudi moski dozivljajo nasilje, ko se jih oznaci kot prevec pozenscene, po drugi strani pa lahko opravljajo nekatere feminizirane posle in opravila in zanjejo vecje nagrade kot zenske - je zapleteno). Cis zenske so podvrzene diskriminaciji na delovnem mestu (ce sploh pridejo do njega!), spolnem nasilju (poleg nadlegovanja in posilstva naj omenim se sterilizacijo, mocno povezano z rasizmom in revscino ter posebnimi potrebami) itd., vedno je vezano na njihovo telo, tudi na genitalije. Ampak pri trans zenskah so diskriminacija, policijsko nasilje, umori (npr. moski, ki jih je sram, da se razve njihovo razmerje s trans zensko, enostavno umorijo svoje partnerke), spolno nasilje (spet poleg nadlegovanja in posilstva tudi stetilizacija, pogosto vezana na pravno priznanje spola) prav tako vezani na dejstvo, da so trans zenske (zgodovinsko sicer razlicno poimenovana ampak dokaj konstantna in nujna skupina v relaciji do klasicne binarne dvojice, ki se utrjuje ravno skozi opozicijo, ne le drug drugemu, ampak tudi tistim izven binarnega sistema) zenske s trans telesom (lahko, da so sle skozi tranzicijo ali ne) - obe skupini sta zatirani na podlagi mizoginije, kot zenske, le, da so cis zenske zatirane kot cis zenske, trans zenske pa kot trans zenske. In ja, se strinjam, da je fokus na doticno izkusnjo napacen, saj tudi vse cis zenske nimajo enake izkusnje (najbolj ocitno se to kaze pri razlikah v premozenju, enako je pri trans zenskah). Izkusnja ni tista, ki tvori neko skupino v spletu druzbenih razmerij, tako kot tudi zavest o pripadanju tej skupini ni nujno kljucna. Zdi se mi pa, da kriticna pozicija do delitve na druzbeni in bioloski spol, ki jo je videti tako pri transmizoginih "feministkah" (TERF) kot pri, vsaj zame, dejansko radikalnih marksistkah, predstavlja podobno tlskupno tocko kot kriticnost do liberalcev s strani tako desnicarjev kot levicarjev. Razlikujemo se namrec v izhodiscih kritike in v glavnih koncnih sklepih.

Glede druge stvari, če temu rečem recimo pristavljanje mikrofona moškim, se pa spomnim na pred časom slišano misel. Moški že imajo veliko prostora, dovolj platforme, tudi njihov glas je bolj cenjen kot ženski - a ne bi bilo bolj smiselno potem, da delajo na tem, da prostore, v katerih že delujejo in v katerih so že slišani, spreminjajo v manj mizogine, izpostavijo in se soočijo s seksizmom, ko se ta pojavi - naredijo moške prostore ženskam prijazne. Namesto, da se pogovor vrti okoli tega, koliko se počutijo sprejete v feminističnih krogih. Na pamet mi pade tudi primer moje izkušnje organiziranja okrogle mize za 8. marec, pri čemer je na sestanku nabolj vroče vprašanje bilo okoli vključitve moških govorcev - namesto vsebinskih tem o ženskah, seksizmu, feminizmu ... Če vzamem prvo misel in z njo dopolnim to izkušnjo, se mi zdi, da se lahko istočasno postavi v ospredje bistvena vprašanja za ženske (namesto vprašanje vključevanja moških) ter hkrati izpostavi načine, kako se moški sami lahko vključijo kot zaveznike.

Bravo Hana!

Zakaj vas je danes tako strah govorit o esencah in o bioloških značilnostih? Saj s tem sploh ne zanikate družbenih, samo pokažete, da niste redukcionisti. No, vsaj če ne želite zapast temu, kar že lep čas počnejo poststrukturalisti. Plus, ne vem, zakaj ne bi bil obstoj trans ljudi čisto skladen z materializmom. Kar ni skladno, je ideologija, ki so jo začeli furat na ameriških kampusih, ki se je prenesla tudi v Slovenijo. Gre za social justice warriors kulturo, ko otroci iz srednjega razreda iz čistega dolgčasa govorijo, kok so zatirani, kako je njihovo življenje bedno, kako jih nihče ne mara. Malo manj egocentričnosti, prosim. Raje pomislimo, kako je osebam, ki so dejansko zatirane. To, da te nekdo grdo pogleda ali da uporabi napačen zaimek ni ravno nasilje, ki je primerljivo s posilstvi, fizičnim nasiljem, obrezovanjem, polivanjem s kislino, prisilnimi splavi itd. In ja, slednje se dogaja trans in cis ženskam, če že moramo uporabljati to terminologijo, da bomo politično korektni. 
Judith Butler, ena najbolj znanih postrukturalisitčnih feministk, ki služi kot ena glavnih avtoric, na katero se sklicuje v Sloveniji in tujini najbolj vidne trans osebe, piše med drugim:
1. "»Da telo nima ontološkega statusa, razen raznih dejanj, ki konstituirajo njegovo realnost, nam pove to, da je telo, ki mu je pripisan družbeni spol, performativno. To nam pove še več – če je realnost ponarejena kot notranje bistvo, potem je sama notranjost učinek in funkcija nedvomno javnega in družbenega diskurza, javna regulacija fantazme s politiko telesne površine in nadzor družbenospolne meje, ki diferencira notranje od zunanjega in tako vpelje 'integriteto' subjekta«

2. Telo nima ontoloških značilnosti? Mar res? Pa ne mi rečt, da je treba to brat "na poseben način". To govorijo ljudje, ki ne znajo s par besedami pojasnit bistva in priznat, da je Butler redukcionistična.

3. »Da bi se izognili emancipaciji zatiralca v imenu zatiranega, moramo nujno upoštevati vso kompleksnost in pretanjenost zakona ter se ozdraviti iluzije o resničnem telesu onkraj zakona. Če je subverzija mogoča, je mogoča v okviru zakona, v okviru možnosti, ki nastanejo, ko se zakon obrne sam proti sebi in proizvede nepričakovane permutacije samega sebe. Takrat bo kulturno konstruirano telo osvobojeno, ne v svoji 'naravni' preteklosti niti v svojih izbirnih ugodjih, temveč v odprti prihodnosti kulturnih možnosti.«

Od kod možnost za upor, če smo samo odraz kulture? Še več:

4. »Ali obstaja 'fizično' telo pred perceptivno zaznanim telesom? Tega vprašanja ni mogoče postaviti. Vprašljivo je že samo zbiranje atributov okoli kategorije biološkega spola, kaj šele razlikovanje samih 'značilnosti'.«

O subjektu:
»Ko rečemo, da je subjekt skonstruiran, to pravzaprav enostavno pomeni, da je posledica določenih, s pravili obvladovanih diskurzov, ki obvladujejo inteligibilno invokacijo identitete.«
»Subjekta ne determinirajo pravila, ki ga porajajo, saj označevanje ni utemeljitveno dejanje, temveč regulirani proces ponavljanja, ki se zakriva in hkrati vsiljuje svoja pravila prav s proizvodnjo substantivirajočih učinkov.«

A to je feminizem? A to je nasprotovanje zatiranju? Dejanskemu zatiranju?

Even more, Caroline New zapiše: "But does Butler really reject the physical reality of sexual difference? It would be an odd position for one who sees sex change operations for transpeople as so potentially liberating that it is worth accepting pathologising diagnoses to get access to them. Like many poststructuralists, she is profoundly ambiguous about the ontological status of the body. I understand her as meaning that some people have a penis and some a vulva in much the same way as some people have a bigger nose and some smaller—there are physical differences, but their social salience is entirely contingent and constructed, and there is no sharp line between male and female reproductive organs any more than there is between a big and a small nose. She remarks—oddly, and surely wrongly—that ‘one cannot apprehend sexualdifference outside the racial and ethnic frames by which it is articulated’(p. 10)."

Also this: Note that Butler is something of an ethical naturalist when she comes to speak about and for ‘her’ people—lesbian, gay, bisexual, intersexed, transgendered and queer. She admits, somewhat reluctantly, that she argues normatively: what she opposes is ‘normalisation’. She considers Habermas’ argument that norms, or idealisations, are essential to communicative action. But, she argues, every time we assume a common orientation we do so at the expense of the uncommon, of those who are excluded from our concepts of the human and of the universal. Is it okay to exclude, say, fascists? Butler concludes that all those who make a claim to a livable life, have a right to it, as long as their idea of such a life does not involve violence and further exclusion. So, exclusion is bad, because it involves suffering. Sex change operations are good, even if the price is high in terms of the necessity to ‘present yourself in a discourse that is not yours, a discourse that effaces you in the act of representing you’ (p. 91). They are good, to the extent that they enhance self-esteem and end suffering. Normative speech is unavoidable, but normalisation is to be subverted because it ‘undoes’ those who simply cannot live by the norms in question. To end their suffering, we must ‘undo’ the norm of gender itself. Certain familiar unchallenged values permeate this book: freedom, democracy, non-violence, inclusion, human flourishing. Since I too believe that human suffering is prima facie bad, my only objection is that there is a hidden and complex ontology here, at odds with Butler’s surface methodology. There is a failure to spell out theoretical assumptions. We are asked to accept transpeople’s views of the causes of their discontent and the remedy for it, without any theory. Does it follow that those who self-harm, who starve themselves, or who are compelled to seek surgical removal of arms and legs, know what is best for them, but are also faced with an impossible choice between normalisation and exclusion? Are we, in reaction to the cruelties that are committed through gender regulation, to take the empiricist and liberal position that every person has final knowledge (not just particular and significant knowledge) of what is best for them and the group to which they belong? This may well be the safest and least oppressive starting point, but I do not think we should give up our responsibility to think about collective and individual good, in the face of strong convictions. My idea of permanent revolution here is not to endlessly deconstruct so much as to endlessly enquire, theorise and investigate."

Še zadnji citat, tokrat ne od Butler, ampak od Marthe Nussbaum, ženske, ki je desetletja preživela z indijskimi ženskami, jim prisluhnila in pomagala. Ja, she is white. So what.
"Many feminists in America are still theorizing in a way that supports material change and responds to the situation of the most oppressed. Increasingly, however, the academic and cultural trend is toward the pessimistic flirtatiousness represented by the theorizing of Butler and her followers. Butlerian feminism is in many ways easier than the old feminism. It tells scores of talented young women that they need not work on changing the law, or feeding the hungry, or assailing power through theory harnessed to material politics. They can do politics in safety of their campuses, remaining on the symbolic level, making subversive gestures at power through speech and gesture. This, the theory says, is pretty much all that is available to us anyway, by way of political action, and isn't it exciting and sexy? In its small way, of course, this is a hopeful politics. It instructs people that they can, right now, without compromising their security, do something bold. But the boldness is entirely gestural, and insofar as Butler's ideal suggests that these symbolic gestures really are political change, it offers only a false hope. Hungry women are not fed by this, battered women are not sheltered by it, raped women do not find justice in it, gays and lesbians do not achieve legal protections through it. Finally there is despair at the heart of the cheerful Butlerian enterprise. The big hope, the hope for a world of real justice, where laws and institutions protect the equality and the dignity of all citizens, has been banished, even perhaps mocked as sexually tedious. Judith Butler's hip quietism is a comprehensible response to the difficulty of realizing justice in America. But it is a bad response. It collaborates with evil. Feminism demands more and women deserve better."

"Zdi se mi pa, da kriticna pozicija do delitve na druzbeni in bioloski spol, ki jo je videti tako pri transmizoginih "feministkah" (TERF) kot pri, vsaj zame, dejansko radikalnih marksistkah, predstavlja podobno tlskupno tocko kot kriticnost do liberalcev s strani tako desnicarjev kot levicarjev. Razlikujemo se namrec v izhodiscih kritike in v glavnih koncnih sklepih."

Tukaj se pa samo ven vlečeš. Kakšna so ta različna izhodišča kritike?

Hm, glede t. i. social justice warriors, o katerih govori Marjanca, naj spomnim, da je to izraz in stereotip, ki je nastal in se razširil sprva v skrajno desnih krogih na spletu in spada v zdaj že precej velik bazen načinov diskreditacije kateregakoli gibanja (ki ni nujno, da to sploh je), ki gre proti uveljavljenemu družbenemu redu (v ta isti bazen spada tudi izraz 'feminazi', s katerim, sem prepričana, da se srečujemo vse strani v tej debati). To so isti ljudje, ki isto logiko uporabljajo proti ženskam, ki jih imajo za feministke - glavna kritika je, podobno kot pri SJW-jih, da so študentje srednjega razreda in, da se pritožujejo nad stvarmi, ki se v resnici dogajajo na drugi strani sveta (v glavnem, ne na Zahodu, po njihovem). Tukaj v resnici padete v isti način diskreditacije, ki po logiki, ki sem jo do zdaj zasledila (izkušnja zatiranja je tista, ki opredeljuje ženske kot razred), izključuje ženske srednjega razreda iz skupine ljudi, ki bi jih bilo pametno prisluhniti iz feminističnih ali podobnih vzgibov, ter ki ne spadajo v skupino ženske, ker niso dovolj zatirane. Ta ista kritika se lahko aplicira tudi na prve množične študentske upore, ki so sledili razširitvi šolanja v 60ih - kazali so ravno na to, kako pomembno je biti nekaj časa izoliran od službe in družine ter imeti dovolj prostega časa, saj je to sproduciralo upor proti tedanjim vojaškim ambicijam ZDA. V tej luči se argument o nekredibilnosti srednjerazredne študentarije res pokaže kot irelevanten. Če že kaj, lahko govorimo o občutljivosti srednjega razreda, ki proizvede premnoga gibanja belske prevlade, neonacizma, Generacija identitete ipd. Strinjam se, da je pristop, ki nekritično osredinja identiteto in je ne preizprašuje teoretično, zgrešen in ni zadosten, da razreši vse težave, s katerimi se sooča npr. LGBT+ prebivalstvo. Ampak, za božjo voljo, kritike tega pristopa se ne lotevat z istimi argumenti kot dejanski desničarski skrajneži.

Tukaj se stvar spet naveže na mojo primerjavo, ki je bila navedena zgoraj. Nič se ne vlečem ven - le precej očitno vas primerjam z desničarji, ker jim niste podobne le v stališču proti liberalcem (v tem sem jim tudi jaz!), ampak tudi v argumentih. Glede izhodišč je pa tudi očitna razlika, TERF jasno kaže na izključevanje trans žensk (in vključevanje trans moških, zanimivo) ter to utemeljuje na verjetju o inherentni moškosti in ženskosti človeških genitalij, kromosomov, hormonov itd., medtem ko bi moje izhodišče upoštevalo dejstvo, da je ločnica med človekom in živaljo naš simbolni svet, ta nam tudi omogoča tisoč in eno izbiro pri delovanju, omogoča tudi navsezadnje tvorbo zapletenih razmerij na makro ravni, ki pa kljub antagonističnemu odnosu potrebujejo soobstoj (če, na primer, iz binarnosti ženske in moškega potegnemo enega izmed njiju, drugi nima več ničesar, proti čemur bi vzpostavljal nasprotje in potemtakem ni več ne žensko, ne moško). Kar se pa končnih sklepov tiče, se pa vse skupaj lepo vidi v praksi - TERF izbrskajo imena trans žensk na spletu in jih spodbujajo k samomoru, medtem ko smatrajo ''prave'' ženske kot sprehajajoče se vagine in pišejo knjige o tem, kako so trans ženske največja grožnja (ne moški ali kakšna sistemska raven?). Druga stran pa po nekem čudežu ne zapade v to - je to mogoče zato, ker obravnava trans ženske kot ljudi? Kdo bi vedel ...

Nisem brala Butler in zato težko razumem navedene odstavke. Mnoge od njih bi sicer zares lahko razumela šele v kontekstu celotnega besedila - presenečajo me, če že, odzivi, ki jih, Marjanca, pišeš pod nekatere odstavke, kljub temu, da si imela pred sabo celoten tekst. Če je cilj neko teoretično delo razumeti, je nujno, da ga beremo brez predhodnih predsodkov - to te je očitno oviralo pri razumevanju, kolikor lahko razberem.

Izmed kritik pa mi je naslednja, iskreno, prav smešna: "She remarks—oddly, and surely wrongly—that ‘one cannot apprehend sexualdifference outside the racial and ethnic frames by which it is articulated." Da je pa to sporno, pa res kaže na nemarksistični pristop - sama ponavadi uberem tako diahron kot sinhron pristop, spajanje zgodovinskega vidika (razvojnega recimo), strukturalističnega (kako se deli vzajemno vzpostavljajo, kakšna so njihova razmerja, kakšno je razmerje med označevalci in označenci) in materialističnega (na kaj se pripenjajo družbeni označevalci in kako se fizično kultivira - kakšno je sosledje teh procesov, so vzporedni, nujno soobstoječi?). Če se ti kontekstualizacija spola z rasnimi in etničnimi razmerji in kategorijami zdi tuja, sva pa res na različnih valovnih dolžinah. Hec z družbenimi kategorijami je, da ko stopijo v stik druga z drugo, dejansko tudi potekajo vzajemne spremembe, pogojujeta druga drugo.

Hm, še ena misel - TERF fetišizirajo telesa v smislu, da ne vidijo teles kot kultiviranih v sferi spolnih družbenih razmerij, ampak vidijo ta razmerja kot razmerja med, po njihovem, inherentno moškimi in ženskimi telesi. Kot da žensko in moško nista vzajemno nastala in nastajajoča produkta spolno kodificiranih razmerij med ljudmi.

Meni osebno bi največji izziv sicer bil preučiti izvor teh razmerij - če ne vzamemo lažje in zavedljive poti predeterminiranosti spola teles, se lahko to izkaže za eno najtežjih nalog. Zdi se preprosto sklepati, da je ločitev spolov in predvsem hierharhializacija spolov potekala po neki logični samoumevni poti - del prebivalstva lahko zanosi in potrebuje določen čas počitka/odmika. Ampak zakaj bi to samo od sebe sledilo v inferiorizacijo? Je kaj, kar naredi razmerje med Hestijo in Hermesom inherentno hierarhično? Poleg tega pa so ženske obravnavane kot take ne glede na to, če lahko zanosijo ali ne (tudi verbalno in drugačno nasilje, ki sledi neplodnosti, je še vedno v funkciji inferiorizacije žensk). Naslednja linija argumentov pogosto poteka o telesni moči - prvič, mišična moč ni edina moč, ki jo telo lahko poseduje (vzdržljivost bolečini, teža, reproduktivna moč), tudi ni nujno, da način življenja v neki družbi terja visoko vrednotenje mišične moči, drugič pa razlika v mišični moči med ljudmi ne poteka tako zelo sterilno glede na genitalije (če vemo, da hormonske in kromosomske razsežnosti v pradavnini še niso bile znane). Lahko bi nadaljevala v neskončno, ampak nekaj je jasno - TERF logika ni le preenostavna za razlago spolne hierarhije ali njenega izvora, ampak jo po svoje podpira s tem, ko išče izvor zatiranja v fizičnih lastnostih, s katerimi se rodimo (če jim recimo dam benefit of the doubt, da ne mečejo skupaj kultiviranih lastnosti teles in prirojenih).

Taktike izpostavljanja posameznih oseb in spodbujanja sovraštva so na strani trans-kritike res zelo slabe. Ti ljudje se pogosto tudi same nimajo za feministke.
Sploh ni res, da imajo desničarji enake argumente kot radikalne feministke. Desničarji izhajajo iz tega, da trans ljudje rušijo spolne norme, ki jih bi bilo po njihovem treba ohraniti. Feministke pravijo, da transseksualnost potrjuje spolne norme in zamegljuje naravo zatiranja žensk. Radikalke ne zanikajo družbene konstrukcije spola ampak izpostavljajo biološko izhodišče te konstrukcije. Nasprotujejo zanikanje tega, da so ženska telesa ženska, ker to otežuje dejansko osvoboditev žensk.
"Mi" ne uporabljamo pojma SJW. Kdor resno izusti ta pojem, zame izgubi kredibilnost, ker se strinjam s tabo da izhaja iz desničarske diskreditacije nasprotnih gibanj.
Napačno predstavljaš pozicije radikalnih feministk.

S tem, da ni nujno, da rojevanje postavi ženske v podrejen položaj, se strinjam. Če se ne bi, ne bi verjela v možnost osvoboditve žensk. Sploh zdaj, ko to olajšuje tehnološki napredek. Samo v patriarhatu sosi moški rojevanje prilastili in prek fizičnega nasilja ter razbitja ženskih skupin ženske podredili.

Še enkrat poudarim, da so tehnike nekaterih nasprotnikov transspolnosti (nedesničarskih) tudipo mojem mnenju nagnusne in nasilne. Na primer youtube kanal Babyradfem, lezbična blogerka Dirt from Dirt... Ni pa pošteno, da se nasilnost pripisuje feministkam, ker so feministke s strani transspolnih aktivistov pogosto deležne groženj in dejanskega nasilja ter utiševanja. Namen trans kritičnega feminizma ni napadanje ljudi ampak napadanje škodljivih in regresivnih ideologij.

Transmizogine feministke ne obstajajo. Kritičnost do neke ideologije še ni sovraštvo.
Nisem še zasledila, da bi transkritične femnistke grozile s smrtjo oz. slednjo privoščile transženskam in transaktivistom, obratno pa že velikokrat. In vse to v zahvalo za vso podporo feministk, ki so jo skozi zgodovino (zlasti radikalni drugi val) izkazale trans osebam in gejem.

Odprite očke.
"There’s no question that gender ideology is being relentlessly marketed by big moneyed forces — there’s nothing grassroots or subversive about this. Magazines like People and Good Housekeeping are selling it. I wish liberals could step back and understand that if Good Housekeeping is selling it, it’s not about women’s liberation!"

"It’s brilliant how it’s being marketed as the right way to think and as “cool.” We see this a lot in capitalism, like, “commodified cool.” People don’t step back and look at the forces shaping this cultural phenomenon, which is obviously widespread and well-funded. What I would really like from people who are on the fence and are willing to discuss why radical feminists have an issue with gender ideology, is to consider how it destroys our ability to talk about sex-based oppression and how patriarchy developed and continues to be a system where male-bodied people control female-bodied people because of our ability to reproduce."

Več:.http://www.feministcurrent.com/2017/09/08/mary-lou-singleton-need-go-bac...

Če se vrnem k marksistični metodi, je potrebno spomniti na obstoj objektivne resničnosti in napačne zavesti. Prikaz tega na primeru razredov lahko osvetli tudi zmoto v predpostavkah TERF. Eden od treh pogojev, da je misel radikalna in da je zmožna sprožiti revolucionarno prakso, je, da mora obravnavati človekovo bivanje kot neločljivo od produkcijskega načina.
Z odpravo izkoriščanja, z odpravo nasprotja med delavci in meščanstvom se razkroji oblika zavesti. Kategorija ženske sama po sebi ne more biti neinferiorna. Prav tako kot liberalni pol, TERF ločuje kategoriji moško in žensko od zatiralskega razmerja, ki ju sploh producira. Oboji mislijo, da obstaja moško in žensko tudi izven tega okvira, da je nadzgodovinsko. Ta nadzgodovinskost naj bi izhajala iz biologije, za katero je značilno dolgo trajanje in zato lahko deluje nadzgodovinsko, toda se ravno pri biologiji, ki presega raven gimnazije, vidi tudi, kako umetne so kategorije spola. Njihova skupna predpostavka je, da je moškost lahko netoksična in ženskost lahko nepodrejena, celo emancipirajoča – le, da liberalci vidijo spol kot performans in diskurz, TERF pa kot telesne značilnosti. TERF prav tako kot liberalci zapadejo v idealizem, namesto na marksistični analizi temeljijo na predpostavkah vladajoče ideologije, ki ima svoj zgodovinski kontekst in agendo (imperialistične motivacije, tržni interesi v obliki marketinga, težnja kapitalizma, da požre feminizem, tradicionalistični izvori stroge ločitve na spole), in oblikujejo opredelitev ženske, ki ne upošteva razmerij zatiranja, ampak enostavno ponavlja mantro biološkega spola, ki je ni koncipirala sama, ampak je sposojen iz tradicionalističnega ideološkega političnega diskurza, ki se je skušal prodajati kot klinični. Ne upoštevajo materialnih okoliščin, ker nasilje nad trans ženskami smatrajo kot napačno usmerjeno mizoginijo – ne razumejo, da je transmizoginija specifična vrsta mizoginije, ki služi ravno njihovemu poslanstvu strogega ločevanja spolov in s tem nadaljnemu vztrajanju v neenakih razmerjih. Tudi same se poslužujejo transmizoginije – njihova ideologija je sama po sebi transmizogina. Sicer je bolj zapleteno in tudi subjektivno zanimivo, ampak kakor delavstvo ne obstaja brez buržoazije in kakor ne moreta obstajati ti dve skupini brez zgodovinsko konkretnega razmerja izkoriščanja med njima, ne more obstajati spolna delitev, kot jo poznamo, brez v njej vsebovanih in njej izvornih izkoriščevalskih razmerij. Ampak, da ne izpade kot, da nasprotujem kakršnikoli identifikaciji s katerim od spolov, je primerjava spet smiselna – delavce se spodbuja, da razvijejo zavest o tem, kateremu razredu pripadajo, da se povežejo in se postavijo nasproti sistemu izkoriščanja in da postanejo vladajoči razred, meščanstvu odvzamejo lastnino, jo centralizirajo itd. Podobno vidim rešitev v tem, da ženske ozavestijo seksizem, neločljiv od njihove identitete kot ženske, neločljiv od njihovega družbenega položaja kot ženske. Družbena razmerja, ne biološke danosti predstavljajo pogoje za obstoj razrednih nasprotij. Podobno kot reči iz naravnega okolja, ki so uporabne vrednosti, ne da so hkrati produkt človeškega dela, bi telo lahko smatrali kot naravno uporabno vrednost. Ampak, ker človeško telo (,ki ni ločeno od uma,) ni ločeno od konkretne družbe, v kateri se rodi in razvije svoje spodobnosti, pridem do sklepa, da se človekovo telo kot tako ne more koncipirati ločeno od družbe, in to določeno telo od konkretne družbe. Naša telesa in psihične zmožnosti se razvijejo šele z udeležbo v družbenem življenju, z učenjem od drugih – jezikovne zmožnosti, mišična masa, oblika telesa, vse to je odvisno od tega, kako živimo, kako se gibamo, kaj jemo. Naša celotna bit je kultivirana, definicija človeka je v nepojmljivosti telesa brez uma in obratno, fizičnega brez simbolnega. Biološki spol tako ne obstaja sam po sebi, ampak je družbeni konstrukt, utelešen v procesu socializacije in identifikacije na najrazličnejše načine. Spol se vpiše v telo in um se zgradi tako rekoč v spolu. Mislim, da je nujno razumeti dejstvo, da moški niso podredili žensk – ženske so bile v procesu podrejanja ustvarjene, tako kot na drugi strani moški. Telo pa se ne more smatrati kot naravna uporabna vrednost, ker ni predmet, ampak je oseba. Z dehumanizacijo in fragmentacijo se lahko odtuji osebo od lastnega telesa in to se je zgodilo z ženskami, na tem temelji podreditev. Česar TERF noče sprejeti pa je naslednje: njihov boj poteka na ravni identitetnih politik, ker upravljajo s pojmi vladajoče ideologije, namesto s pojmi, izhajajočih iz spoznanj o dejanskih družbenih razmerjih. Kategorija trans ženske je najbolj izpostavljena od vseh, ki se jih daje kot primer črne ovce v heteronormativnem sistemu. Za vzpostavitev ideje o spolu je bilo potrebno tudi imeti Drugega in to je skozi zgodovino jasno vidno v obliki bolj ali manj nastrojenih odnosov do ljudi, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v umetno ustvarjene kategorije. Žalostna usoda trans žensk je ta, da so obravnavane kot ne-ljudje v najhujšem primeru, v najboljšem pa kot pogojna podvrst ženske, vseeno podvržene mizoginiji in transmizoginiji.

Citat iz intervjuje v povezavi “Another controversy is in terms of this new trend of using gender-neutral language to discuss women’s reproductive capacity and women’s bodies in general. So organizations like Planned Parenthood and some midwifery organizations have begun to use gender-neutral language like “menstruators” or “pregnant people” in order to accommodate and be inclusive of trans-identified people. How do you think using this kind of language to discuss women’s reproductive health and bodies impacts women and the feminist movement?”
~ Planned Parenthood in organizacije za babištvo/porodništvo so medicinske organizacije, ki so zavezane strokovnosti. Strokovni jezik, tako kot znanstveni jezik mora biti ločen od političnega in aktivističnega načina govora, ker je spoznavni predmet drugačen. Objektivna realnost je eno, besede, s katerimi jo skušamo zajeti, so drugo. Znanstveni koncepti pa so spet posebna kategorija, ker govorijo o miselnih konstruktih, s katerimi skušamo ujeti izmuzljive ali posredno razumljive pojave, še posebej človeške. Pri biologiji, znanosti o živih organizmih, je nesmiselno govoriti o moškem in ženskem, ker sta to družbeno nabita in konstruirana označevalca. Biologi govorijo o gonadah, genitalijah, hormonih, kromosomih - to je njihov jezik, ki jim služi pri razumevanju človekovega telesa na ravni bioloških procesov. To je jezik za opisovanje skupkov celic, ki se jih loči od drugih glede na vzorce, po katerih funkcionirajo. Bistveno je, da znanstveni jezik ni nabit z vrednostnimi sodbami izven svojega področja, saj to krši načela znanstvenega preučevanja, ki zahtevajo, da se kritika znanosti dela konstruktivno, z uporabo znanstvenega aparata, od znotraj. Medicinski jezik, s katerim se največkrat srečujemo prihaja iz veje medicine, naravnane uporabnostno, kar pomeni, da je pod močnim vplivom splošno rabljenih izrazov v neki družbi, ki ne izhajajo iz nje same ali pa so medicinski izrazi dobili poljuden pomen in se nekritično reproducirajo v sami stroki. Biološki spol se je znotraj medicine preizpraševal, tudi njegov izvor je politično motiviran. Zagovarjam spolno nevtralen medicinski govor, saj so bolezni in različni izrazi srčnih napadov povezani z hormoni, genitalijami, gonadami itd. Zdravniku bolj koristi vedeti, katere od teh lastnosti ima človek, kot pa njegov označevalec ali sestavo notranjega sveta (identifikacijo), saj se lastnosti ne ujemajo vedno s pripisanim spolom, lahko je nevarno enostavno sklepati, da se. Kar se tiče političnega boja proti podrejanju žensk, ki poteka tudi skozi krivice in nasilje pri reprodukciji, pa zagovarjam ekspliciranje tega, da so to v prvi vrsti ženski problemi. To menim zato, ker se nasilne zatiralske prakse in zakonodajo sprejema in izvaja z ženskami v mislih, medtem ko so trans moški, nebinarne osebe itd. postranska škoda. Pri tem pa ne gre pozabiti, da je proti trans ženskam prav tako vzpostavljen krut sistem v zdravstvu, ki posega v njihovo telesno avtonomijo in reproduktivne pravice. V šahu se drži tako cis ženske kot trans ženske, ker so ženske cilj kontrole reprodukcije, ne glede na to, katere gonade imajo. Tudi, če je v samem vzgibu moških pri izvajanju te kontrole prisotno ljubosumje ob nezmožnosti rojevanja, to ne pomeni, da je to vse, kar definira kategorijo ženske. Je le eden od povodov oziroma nenehnih gonil, ki vzdržujejo te prakse na subjektivni, podzavestni ravni.

„Transmizogine feministke ne obstajajo. Kritičnost do neke ideologije še ni sovraštvo.“ Tako kot je mizoginija vpisana v spolne norme, je tudi transmizoginija. „Mizo-“ sicer pomeni sovraštvo, ampak upam, da se vsi zavedamo, da je poenostavljeno razumevanje predsodkov, ki smo se ga učili pri psihologiji v srednji šoli, naivno iskalo izvor v čustvih posameznikov, čeprav le-te predhodi in potencira sistem zatiranja na ravni družbe. To, da sploh zanikate obstoj sistema zatiranja trans žensk, pomeni, da podpirate vladajočo ideologijo, ki zakriva in olepruje njegov obstoj. In ne, samo zato, ker nekatere revije in podjetja vidijo možnost razširitve ciljne skupine potrošnikov in izražajo plehke znake podpore, še ne pomeni, da so spodnesli celoten sistem zatiranja skupaj z dehumanizirajočo ideologijo. Razen, če nasedate prav tisti liberalni logiki, od katere se želite distancirati, in verjamete, da je sprememba v delu diskurza bolj pomembna od materialnih razmer. Torej, menite, da večanje števila glasov trans žensk, četudi liberalnih, nekako izniči manifestacije heteronormativnosti v obliki diskriminacije na trgu dela (brezposelnost, delo na črno brez pravic), diskriminacije na področju bivanja (starši jih mečejo na cesto, ali pa na njej pristanejo, ker jim nočejo prodati/dati v najem stanovanja, pogosto so poleg tega še brezposelne), nadlegovanja in nasilja (iti po cesti in biti prepoznana kot trans ženska je lahko že recept za val opolzkih pripomb, žaljivk, fizični napad, posilstvo, umor – veliko storilcev pa je na koncu koncev tudi med bližnjimi) itd.

„In vse to v zahvalo za vso podporo feministk, ki so jo skozi zgodovino (zlasti radikalni drugi val) izkazale trans osebam in gejem. „ Prvi val feminizma je znan po svoji rasistični motivaciji („kako si drznejo dovoliti črncem voliti, nam pa ne!“), drugi val pa lahko ponazorim z najbolj vplivno radikalno feministko, Andreo Dworkin, ki je na začetku še podpirala dostopnost operacij transspolnim osebam, ampak se je kmalu potem zavezala z Janice Raymond, avtorko Transseksualnega imperija (1979) in ogromno prispevala k predstavi o trans ženskah kot posiljevalkah, moških v oblekah, ki se vsiljujejo v ženske prostore. Tako veliko je naredila za trans ženske, da je skupaj z ostalimi takratnimi TERF preprečevala trans ženskam dostop do vzpostavljajočih se varnih hiš in sredstev za zlorabljene ženske. Res neverjetno, da se drugega vala ne spominjajo bolj pozitivno in, da niso bolj hvaležne za vse, kar so TERF naredile za njih. Še največ zaslug namreč poberejo za vzpostavitev transmizogine atmosfere ne le v feminističnih krogih, ampak tudi v LGBT skupinah. Celo desničarji so v luči sprememb v zakonodaji glede uporabe javnih stranišč uporabili stereotip trans ženske kot moškega posiljevalca. Revolucionarno, res pohvalno.

Kar se mene tiče je TERF zgrešen feminizem, ki bolj kot boj proti seksizmu podpira boj proti ravno tistim skupinam, ki so že zatirane s strani vzpostavljenega sistema spolov in kapitalizma. V boju proti tem skupinam se parčka z desnico in ni progresivna ideologija, ampak tradicionalistična v svojih predpostavkah in metodi. Tuje jim ni niti sodelovanje s konzervativnimi evangeličanskimi cerkvami, kot je nedavno dokazala ameriška skupina Womens' Liberation Front v svojem prizadevanju po ohranitvi definicije spola kot biološkega spola v zakonodaji. TERF ne uporablja marksistične metode, ker ne upošteva družbenih razmerij kot izvor moškosti in ženskosti, ki se nato kot označevalca lepita na prirojene lastnosti telesa in telo dodatno kultivira, ampak vidi moškost in ženskost le v njuni utelešeni verziji (pa še to ne v dejanski utelešeni obliki, ampak le v tistih, ki jih vladajoča ideologija izpostavlja kot tiste „prave“ oblike – torej, ne upošteva spola opredmetenega v trans telesu, ampak le v cis telesu). TERF ideologija torej ni radikalna, ker ne posega v osnovne predpostavke o spolu, ampak brez preizpraševanja vzame ideološko predpostavko o obstoju biološkega spola in na tem gradi vse izpeljave. To ji tudi prepreči, da bi se z metodo približala objektivni resničnosti, saj ni znanstvena, ampak ideološka smer – aktivizem lahko tudi izhaja iz znanstvenih spoznanj, ampak za TERF niti tega ne moremo trditi. Fetišizacija spola je še toliko bolj zapletena, ker se utelesi v človeku, vedno v konkretni osebi s svojim individualnim notranjim svetom. Psihoanaliza tu ponudi dodatno in nujno potrebno subjektivno raven razlage identifikacije, konstrukcije spola, utelešenja spola.

„Transseksualnost potrjuje spolne norme in zamegljuje naravo zatiranja žensk.“ Narobe, ker ne potrjuje spolnih norm že samo s tem, ko krši normo ujemanja pripisanega in lastnega spola. Prvič, trans ženske so prav toliko, če ne še bolj pod drobnogledom glede izgleda in obnašanja s strani bližnjih, javnosti in institucij kot cis ženske. Biti ženstvena ni enako biti ženska – priti do definicje obojega bi sicer morala biti kombinacija analize družbenih razmerij zatiranja ter psihoanalitične interpretacije sestave notranjega sveta posameznice. Želja po operacijskih posegih in ženstvenemu izgledu (mejkap, oblačila, obnašanje, glas) je lahko pripisana že sami grožnji nasilja in smrti v primeru, da trans ženska ne izpolnjuje meril ženskosti. Potem se lahko sprašujemo o obstoju „prave, iskrene, avtentične“ želje po ženstvenem izrazu kot protipolu želji kot reakciji na grožnjo, ampak bi to bilo nesmiselna misija, saj je želja v psihoanalizi vedno motivirana (tako kot pozaba). Že tudi samo ločevanje med tema dvema možnostima bi bilo težko, saj je želja tudi produkt nezavednih procesov in ni nujno, da se oseba sploh zaveda, če izvira iz heteronormativne grožnje ali ne. Zagotovo lahko rečemo, da želja po ženstvenem ali možatem izrazu ne more biti nepovezana s heteronormativnostjo, saj prvič ne bi mogla obstajati brez že vzpostavljene hierarhične ločitve med spoloma, drugič pa je spol vzpostavljen v relaciji, v katero so vključeni kolektivni arhetipi moškosti in ženskosti – spol brez družbe ne obstaja. Vprašanje se lahko odpre o tem, kako je izgledal odnos med ljudmi, ki lahko zanosijo in tistimi, ki oplajajo, v pradavnini pred prvimi civilizacijami – vsekakor pa ta odnos ni imel veze s spolom, kot je dandanes vzpostavljen (konkretno zgodovinsko, kulturno določen – ni nadzgodovinska kategorija). Ampak, če se vrnemo na vprašanje potrjevanja ali zavračanja spolnih norm, lahko vidimo, da se hitro znajdemo v zmešnjavi, ki se vrti okoli vprašanja svobodne izbire. V vsakem primeru je trans ženskam in cis ženskam skupno to, da je korak v katerokoli smer napačen – tako kot se dela gonja nad ženskami glede izbir v spolnem življenju (ali si kurba ali pa vzvišena in zadrta), se mi zdi tudi spravljanje nad ženske glede njihovih estetičnih in vedensjkih izbir potratno in zgrešeno. Še posebej, ker TERF tu predpostavljajo, da te izbire vse potekajo zavestno, hkrati pa nočejo sprejeti dejstva, da je hec v psihični konstituciji ženske ravno to, da uživa v ugajanju, da ima bolje razvito empatijo. To pa je spet posledica tega, kako ponotranjimo te kolektivne spolne arhetipe in kaj se pokaže kot naš ideal jaza. Stvari so pri spolu očitno bolj zapletene kot recimo pri klasični predstavi napačne zavesti delavca. Spol predstavlja nekaj veliko bolj konstitutivnega za našo osebnost in težnjo po osmišljevanju v begu pred eksistencialno krizo. Skratka, tukaj zaradi zapletenosti in posebej čustvenih in nezavednih procesov sama vedno bolj previdno postopam in presojam.

Kot pa spoznavam, ni dovolj utemeljiti psihoanalitično, da je spol konstrukt, ni dovolj niti razlagati, da je spol družbeno razmerje, zato, ker TERF verjamejo, da se se vse vrti okrog izkoriščanja maternice in ne oseb v njihovi celoti. (Kako potem upravičijo vključevanje neplodnih cis žensk v kategorijo ženska, mi je neznano.) Moja hipoteza je, da izkoriščanje na primeru žensk temelji na izkoriščanju reproduktivne sile ter produktivne sile (nižja plača, feminizirano delo). Reproduktivna sila pa ne prihaja samo iz maternice, tudi fokus na dele telesa in umetne kategorije, ki skušajo zajeti neskončne variacije v njih, služi samo nadaljnji dehumanizaciji žensk. Poleg tega pa izkoriščanje maternice ni zadostna podlaga za to, da nastane tako sofisticiran splet razmerij in kategorij in identitet moškega in ženskega in številnih drugih skupin, ki niti vse ne ustrezajo zahodnjaški konstrukciji in doživljanju spola. Konstrukt ženske kot pasivne subjektivnosti, ki dobi zadovoljstvo preko zadovoljevanja želj drugih, je po mojem mnenju veliko bolj ključen za razumevanje izkoriščanja žensk in mizoginije. Podobno kot Durkheim religijo opredeli kot tisto, kar ima funkcijo religije, lahko za politične namene žensko tavtološko opredelimo kot tarčo sistema podrejanja, ki cilja ženske. Spol je nedvomno bolj kompleksen kot delitev na delavstvo in meščanstvo, ker služi kot identiteta, čuti se kot nekaj neizrekljivega – tu ima nekaj skupnega tudi z religijo, še posebej, če pogledamo vlogo, ki jo lahko zavzame kot ideal jaza.

Kar se tiče teorij zarote o nasilnih strašnih lobirajočih trans aktivistih, lahko samo rečem, da ali pripisujete malce preveč moči pravnemu reformizmu na področju trans pravic ali izražate napačno usmerjen strah pred kapitalistično težnjo, da požre progresivna gibanja in jih izpljune kot blago in uporablja za svoje namene, ali pa se zaradi že siceršnje bližine z desnico in njeno paranojo ne morete kaj preveč oddaljit od raznoraznih verzij skrivne skupine, ki fura cel svet iz ozadja. En trenutek so to judje, nato vesoljska rasa kuščarjev, drugič LGBT lobiji ali trans lobiji … Zanimivo tudi, kako se približate teoriji zarote o Kulturnem marksizmu.

Delitev na „female-bodied“ in „male-bodied“ osebe je spet stvar verjetja v biološki spol, katerega obstoj sem do te točke že precej preizprašala. To izpostavljam zato, ker si skušam predstavljati, kako utemeljujejo, da so trans ženske na privilegiranem položaju, čeprav niso moški. Tudi niso videne kot moški, ampak kot „propadli moški“. Zala je že prikazala absurdnost nekih večnih kategorij na primeru delavca, ki postane kapitalist in obratno. Ampak pri spolu je spet malo drugače. Primerjava z raso bi diskreditirala to, ker kljub temu, da lahko odrečeš svojo belskost, boš še vedno obravnavan kot belec s strani sistema. To je posledica tega, da spol igra drugačno vlogo v konstituciji notranjega sveta osebe kot rasa pa tudi zgodovinsko materialna analiza pokaže drugačno konstrukcijo. Kaj pa kategorije ljudi, ki imajo belo polt, pa niso smatrani za belce? To je lahko paralela … ali pa tudi to ne, ker je pomembna razlika v tem, kaj nekoga naredi pripadnika nekega spola in kaj nekoga naredi pripadnika etnije ali rase – no ja, do neke mere, ampak definitivno je pri etniji in rasi več različnih možnosti pri „prestopanju“ kot pri spolu, saj je v nekaterih primerih sprejemljivo, v drugih ne.

Trans ženske niso moški, so zavržena človeška bitja, so dehumanizirane. Če niti glede na notranji svet, gledoč ideal jaza, ne moremo sklepati o moškem subjektu, če jih niti družba ne smatra za moške in jih ne tretira kot moške – kako lahko potem trdite, da v družbenih razmerjih zasedajo položaj moškega? Zaradi pogojnih privilegijev, ko se jih vidi kot moške? Spol je več kot biti privilegiran ali deprivilegiran, to je poenostavljanje, identitetna politika. To spet kaže na nemarksistično analizo. Same se distancirajo od kategorije moškega, medtem ko jih družba distancira ne le od tega, temveč od kategorije normalnega, od kategorije človeka.

Ali se trans ženske obravnava kot moške v situacijah, ko se jih kot take dojema, in so zato deležne nekaterih privilegijev? Seveda. Ampak ključno je spet pogledati subjektivno raven, ker notranji občutki igrajo presneto pomembno vlogo, ne glede na to, kako jih skušate odpraviti. Ob tem lahko oseba čuti hudo nelagodje, dvomi o sebi, razvije lahko marsikatero mentalno bolezen. Kar zagovarjam je to, da, upoštevajoč vse napisano, ni opravičljivo vreči trans ženske v isti koš z moškimi, saj tako samo opravljamo delo krvavega heteronormativnega sistema, ki je v svojem nastanku in delovanju vedno povezan tudi z imperializmom in rasizmom, nenazadnje pa je neločljiv od kapitalizma. Jasno je, da je na sistemski ravni uveljavljeno razlastninjevanje, diskriminiranje in dehumaniziranje trans žensk – če zanikate to, da so ženske, kje točno najdete razlog za vse, čemur so podvržene? Navsezadnje se nahajajo v istem globalnem kapitalističnem patriarhalnem sistemu kot vse me – solidarnost zatiranih je tu edina rešitev, predvsem pa skupen boj proti diktatu kapitala.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness