WEYES BLOOD: Front Row Seat To Earth

Mexican Summer, 2016

Preden se tudi v Tolpi bumov pomaknemo v novo leto, moramo pregledati še nekaj lanskoletnih izdaj, ki si zaslužijo pozornost. Nocoj se posvečamo novi plošči ameriške kantavtorice Natalie Mering, ki zadnjih deset let ustvarja pod različicami imena Weyes Blood. Le-te verjetno namenoma, vsekakor pa simbolično ponazarjajo čas in kontekst njenega ustvarjanja. Natalie je nase najprej opozorila na live setih v Filadelfiji, ko se je pod vzdevkom Wiseblood gibala v krogih lokalne free folk in noise scene. Prvenec Strange Chalices of Seeing je izšel v samozaložbi pod imenom Weyes Bluhd. Plošča je sicer praktično nedostopna tako v fizični kot v digitalni obliki, pričevanja pa jo opisujejo kot precej temačen in hrupen izdelek. Čeprav je Natalie ustvarjala tudi kot članica portlandske impro folk zasedbe Jackie-O Motherfucker in, nazadnje letos, v sodelovanju z Arielom Pinkom, pravi, da se lahko v zadostni meri izrazi le skozi lastna dela. Njeno sodobno ustvarjanje in zdajšnji psevdonim je najprej odrazila solo plošča The Outside Room. Od močnih elementov psihedeličnega folka proti bolj konvencionalnim strukturam pesmi in dostopnosti pa se pomikajo zadnji trije studijski izdelki. 

S sicer širokim naborom vplivov se danes Weyes Blood osredotoča predvsem na kantavtorsko izpovednost, glasbo pa bi površno umestili pod oznako indie pop ali indie folk. V nasprotju s prejšnjim ezoteričnim ustvarjanjem je plošča The Innocents dostopnejša, v ta namen sklenjeni kompromisi pa so se odrazili v ne najbolj konsistentnem izdelku. V ožji krog prijateljev sta bili tako postavljeni izvedba in produkcija na EP-ju Cardamom Times in na lanskoletni plošči. Če so bili štirje komadi z EP-ja zahtevni in počasi obrestujoči, so pesmi na Front Row Seat To Earth enostavnejše. Izdelek je z dostopnostjo in hkratno domačnostjo in svojim tipičnim DIY-em avtorici nazadnje odprl vrata v mainstream, vendar pa je preboj vanj per se menda niti ne zanima. Da se Meringova ne jemlje pretirano resno, na humoren način ponazarjajo že njeni videospoti, sama pa pravi, da je glasba namenjena predvsem samoizražanju, vsi ostali cilji pa so drugotni. 

Močan element glasbe Weyes Blood in gradnik njene melanholične atmosfere je nedvomno vokal. Natalie je v času nastajanja nove plošče še razvila spretnosti njegove uporabe, zato je vokal nedvomno eden vrhuncev nove plošče. Manj pa prepričajo besedila in imajo lahko celo odvrnilni učinek. Posredno ali neposredno naj bi sicer odražala širši filozofski kontekst, v katerem se Natalie nahaja kot oseba – sama pravi, da se svetu obetajo kataklizmične spremembe, po huxleyevsko pa opozarja na pasiven odnos ljudi do njih, s čimer je povezan tudi naslov plošče. Na tematiko naj bi napeljevala oziroma ji kontrirala romantika, vendar se izvedba ne zdi pretirano posrečena. Tako ob površnem poslušanju kot ob podrobnem pregledu besedil v oči bodejo predvsem plehke in naivne ljubezenske tematike. Sploh pa je za udarnost opisanih problematik danes, ko so v glasbi tako aktualne, potrebna izrazito spretna formulacija. Kljub temu pa gre pri pisanju besedil za samoizpovednost avtorice in ne za zavestno poenostavljanje v namen lažje poslušljivosti. Ob komercialnem uspehu Front Row Seat To Earth in ohranitvi lastnih vrednot so poti za Weyes Blood odprte – žrtvovanje zaradi mamljivosti mainstreama ali nadaljnje ustvarjanje pod lastnimi pogoji na račun uspeha; kdo ve, morda celo delna vrnitev h koreninam? Natalie menda improvizirane godbe ne odpisuje za vedno.